»VELIKA ZVERINA« – EDEN PRVIH RAČUNALNIKOV V VELIKOSTI MOJE TEDANJE SOBE

V zadnjem letniku sociologije, na prehodu iz 60-tih v 70-ta leta, v času, ko je bila na pohodu empirična sociologija, so profesorji na tedanji FSPN organizirali ogled enega prvih računalnikov, kot se spomnim na Fakulteti za matematiko in fiziko. To je bil ogromen stroj, ocenila sem, da v velikosti moje male tedanje sobe. Hodili smo okoli njega, razlage se ne spominjam več in zdel se mi je »velika zverina«. Očitno je name napravil vtis, kajti po tem ogledu in v »razvojnem duhu« tedanje sociologije, pa tudi matematiko sem imela rada, se mi je utrnila vizija, da je mogoče družboslovna dejstva empirizirati, se pravi prevesti v številke. Lotila sem se podrobnejšega študija statistike in računalništva, ki je bil dostopen zainteresiranim študentkam in študentom pod vodstvom tedanje asistentke, matematičarke Anuške Ferligoj. To je bil ogromen projekt, od anketiranja na terenu do šifriranja pridobljenih podatkov in, za ta prispevek najbolj zanimivo, dela s podatki na računalnikih, ki so bili tedaj že na voljo v kletnih prostorih FSPN. Najprej je bilo treba šifrirane podatke zluknjati na papirne kartice po binarnem številskem sistemu, se pravi, da sta na karticah bili le dve možnosti za luknji, 0 ali 1. (Z elektronskimi vezji se ta sistem še vedno uporablja v vseh računalnikih.) Ko so bili podatki na karticah, smo luknjali še program za njihovo obdelavo, ki smo ga predhodno v šifrah spisali na papir. Priprava za luknjanje, podobna velikemu pianinu, mi je dobro služila, ker sem v osnovni šoli igrala klavir, pravilno pisanje programov, ki bi jih računalnik spustil skozi, pa je bila druga pesem. Brez podpore in korektur dveh računalničarjev, Petra Kozmika in Roka Vidmarja, bi namreč računalnik zavrnil vse moje spisane in zluknjane programe, moje podatkovne obdelave pa nikoli ne bi prišle do tretjega računalniškega stroja – ogromnih tiskalnikov. Ti so bruhali neskončne metre približno 70 cm širokih papirnih trakov, ki smo jih zvedavo in navdušeno pregledovali, ali je na njih kak uporaben rezultat. Pogosto ga niti ne bi našli brez dodatnega vpogleda računalniških mentorjev. Dostop do te računalniške mašinerije smo študentke/tje imeli le v poznih večernih urah, in računalniški mentorji, dva sem omenila, so bili tudi z nami, kljub temu, da nas je bila le peščica. Vedno sem jim ostala hvaležna.

In kako se je iztekla moja vizija prevedbe sociološki dejstev v matematična? Diplomsko nalogo, s katero sem poskušala podrobno razložiti korake od zbiranja preko obdelave do interpretacije podatkov, je moj mentor prof. Veljko Rus komentiral z dvema (med ostalimi) komentarjema, ki sta zaznamovala moje nadaljnje delo. In sicer: da taka pikolovska statistično-matematična analiza računalniških tehnik ni koristna in da je na prehodu iz empirije v teorijo raziskovalec vedno prisiljen v bolj ali manj vešče izveden salto mortale. Še leto ali dve sem vztrajala, pod vodstvom kolegice in prijateljice prof. Nevenke Černigoj Sadar sva se ukvarjali s faktorsko analizo, takrat popularno empirično tehniko na nekdanjem Inštitutu za sociologijo in filozofijo. Kmalu pa sem tam tudi »prestopila« oziroma imela priložnost dopolniti svojo »trdo empirično« usmerjenost z mehkejšimi, kvalitativnimi pristopi. Vključila sem se v terensko delo v okviru projekta »ne-institucionalnega« oziroma alternativnega dela s hiperaktivnimi otroki v zdravilišču Rakitna, pod vodstvom dr. Anice Kos Mikuž in dr. Bernarda Stritiha. Iz konkretnih nemajhnih zagat z otroki me je reševal so-vzgojitelj Jani Osojnik, pri teoretičnem okviru kvalitativno zajetih podatkov (ki smo jih zbirali sproti) pa mi je bil v oporo kolega pri projektu in kasnejši partner Frane Adam. Alternativa mi je nekako »zlezla pod kožo« in se nadaljevala v komuni odraslih parov z otroki v Rokavcih.

Računalniki pa, oh seveda, so še vedno v moji stalni rabi, a nanje gledam s primerno distanco oziroma upoštevam reklo prvobitnih učiteljev (ki sem jih v teku raziskovanja spoznala še nekaj) »garbage in garbage out«.

V zadnjem letniku sociologije, na prehodu iz 60-tih v 70-ta leta, v času, ko je bila na pohodu empirična sociologija, so profesorji na tedanji FSPN organizirali ogled enega prvih računalnikov, kot se spomnim na Fakulteti za matematiko in fiziko. To je bil ogromen stroj, ocenila sem, da v velikosti moje male tedanje sobe. Hodili smo okoli njega, razlage se ne spominjam več in zdel se mi je »velika zverina«. Očitno je name napravil vtis, kajti po tem ogledu in v »razvojnem duhu« tedanje sociologije, pa tudi matematiko sem imela rada, se mi je utrnila vizija, da je mogoče družboslovna dejstva empirizirati, se pravi prevesti v številke. Lotila sem se podrobnejšega študija statistike in računalništva, ki je bil dostopen zainteresiranim študentkam in študentom pod vodstvom tedanje asistentke, matematičarke Anuške Ferligoj. To je bil ogromen projekt, od anketiranja na terenu do šifriranja pridobljenih podatkov in, za ta prispevek najbolj zanimivo, dela s podatki na računalnikih, ki so bili tedaj že na voljo v kletnih prostorih FSPN. Najprej je bilo treba šifrirane podatke zluknjati na papirne kartice po binarnem številskem sistemu, se pravi, da sta na karticah bili le dve možnosti za luknji, 0 ali 1. (Z elektronskimi vezji se ta sistem še vedno uporablja v vseh računalnikih.) Ko so bili podatki na karticah, smo luknjali še program za njihovo obdelavo, ki smo ga predhodno v šifrah spisali na papir. Priprava za luknjanje, podobna velikemu pianinu, mi je dobro služila, ker sem v osnovni šoli igrala klavir, pravilno pisanje programov, ki bi jih računalnik spustil skozi, pa je bila druga pesem. Brez podpore in korektur dveh računalničarjev, Petra Kozmika in Roka Vidmarja, bi namreč računalnik zavrnil vse moje spisane in zluknjane programe, moje podatkovne obdelave pa nikoli ne bi prišle do tretjega računalniškega stroja – ogromnih tiskalnikov. Ti so bruhali neskončne metre približno 70 cm širokih papirnih trakov, ki smo jih zvedavo in navdušeno pregledovali, ali je na njih kak uporaben rezultat. Pogosto ga niti ne bi našli brez dodatnega vpogleda računalniških mentorjev. Dostop do te računalniške mašinerije smo študentke/tje imeli le v poznih večernih urah, in računalniški mentorji, dva sem omenila, so bili tudi z nami, kljub temu, da nas je bila le peščica. Vedno sem jim ostala hvaležna.

In kako se je iztekla moja vizija prevedbe sociološki dejstev v matematična? Diplomsko nalogo, s katero sem poskušala podrobno razložiti korake od zbiranja preko obdelave do interpretacije podatkov, je moj mentor prof. Veljko Rus komentiral z dvema (med ostalimi) komentarjema, ki sta zaznamovala moje nadaljnje delo. In sicer: da taka pikolovska statistično-matematična analiza računalniških tehnik ni koristna in da je na prehodu iz empirije v teorijo raziskovalec vedno prisiljen v bolj ali manj vešče izveden salto mortale. Še leto ali dve sem vztrajala, pod vodstvom kolegice in prijateljice prof. Nevenke Černigoj Sadar sva se ukvarjali s faktorsko analizo, takrat popularno empirično tehniko na nekdanjem Inštitutu za sociologijo in filozofijo. Kmalu pa sem tam tudi »prestopila« oziroma imela priložnost dopolniti svojo »trdo empirično« usmerjenost z mehkejšimi, kvalitativnimi pristopi. Vključila sem se v terensko delo v okviru projekta »ne-institucionalnega« oziroma alternativnega dela s hiperaktivnimi otroki v zdravilišču Rakitna, pod vodstvom dr. Anice Kos Mikuž in dr. Bernarda Stritiha. Iz konkretnih nemajhnih zagat z otroki me je reševal so-vzgojitelj Jani Osojnik, pri teoretičnem okviru kvalitativno zajetih podatkov (ki smo jih zbirali sproti) pa mi je bil v oporo kolega pri projektu in kasnejši partner Frane Adam. Alternativa mi je nekako »zlezla pod kožo« in se nadaljevala v komuni odraslih parov z otroki v Rokavcih.

Računalniki pa, oh seveda, so še vedno v moji stalni rabi, a nanje gledam s primerno distanco oziroma upoštevam reklo prvobitnih učiteljev (ki sem jih v teku raziskovanja spoznala še nekaj) »garbage in garbage out«.