Sodobni val komunalizma se je začel v šestdesetih (letih prejšnjega stoletja, op. D. P.) popolnoma nepričakovano, tako kot »upor mladih«, študentskih gibanj, družbeno aktivnih skupin - kar je še podobnih pokrivajočih oziroma prekrivajočih sinonimov / … /. Vinko Zalar1
Da začenjam ta prispevek z navedbo iz Vinkove obsežne analize zgodovine komun in z enakim naslovom, je več razlogov.
Prvi je dejstvo, da je (bilo) o komunah v Sloveniji premalo govora in skoraj nič napisanega, čeprav je veliko tedanjih komunardov sodelovalo v študentskem gibanju2 O slovenskem študentskem gibanju 1968 – 1974 pa je, prav nasprotno, veliko rečenega in zapisanega, obstoječa gradiva bo dopolnila tudi ta monografija v nastajanju. Kot tedanja opazovalka in današnja površna poznavalka njegovega poteka, k tej vrsti literature ne morem prispevati. Bila pa sem sogovornica v kar nekaj pogovorih in priča več izpovedim aktivih udeležencev gibanja in to vlogo ohranjam v tem prispevku.
Drugi je primerjava študentskega gibanja s tedanjimi komunami kot primer razmerja med gibanji in ostvaritvijo njihovih idej v t. i. utopičnih skupnosti in komunah na sploh. »Skupnost je namreč tisti kraj, kjer se lahko dejansko uresničuje vizija gibanja, npr. medsebojno sodelovanje, ekološki odnos do okolja, holistična vizija razvoja, ipd.« povzema Bahovec, ko govori o new age komunah.3
Tretji so različne možnosti dojemanja družbene utopičnosti in utopij. Ko gledamo nanje iz časovno oddaljene perspektive, lahko šele vidimo koliko stvarni so njihovi dosežki. Berger in Luckman, ko govorita o smiselnosti delovanja, njegovo načrtovanje označita za utopijo. Delovanje poteka korak za korakom v smeri načrtovanega, smiselnost delovanja v teku je prospektivna, iz vidika njegovih rezultatov pa je delovanje smiselno retrospektivno.4
Nekoliko nedosledno, a provokativno -informativno je Mc Cordovo kompilatorno vprašanje: »Leta 1960 so Američani ustanovili več kot 1.000 komun, da so čez dve leti izginile. (Zablocki, 1980) … In marksizmu, najbolj razširjeni utopični ideologiji stoletja, so bila v 1980 - tih slečena ´cesarska oblačila´. Ali ta žalostni zapis kaže, da bi morali opustiti vse upe, da bomo zavestno ustvarili dobro družbo? Nikakor. Pravzaprav so portreti dobre družbe … v določenih časovnih obdobjih tudi doprinašali k dobrobiti prihodnje realnosti, a ne vedno tako, kot so misleci želeli ali pričakovali.« 5
In četrti, je stopnjujoča družbena kriza v modernem zahodnem svetu z mnogimi predznaki in kazalniki, a zaenkrat brez urgentnih podsistemov, nujnih za izhod iz nje.6 Govor je o razvrednotenju vrednot in o krizi smisla na inter ter intra subjektivni ravni.7 Spet se sprašujemo: »Ali ni morda tako, da slišimo le najnovejše ponavljanje stare tožbe? Ali pa je to jadikovanje izraz stiske, v kateri se človek vedno znova znajde zaradi menjave svetovnega reda«? 8 Na kaj se še lahko opremo pri osmišljanju vsakdanjega življenja, ko se je večji del intermediarnih civilno-družbenih organizacij, na katere sta pred četrt stoletja »stavila« Berger in Luckmann, prelevil v ideološke, politične in/ali tržne?
Morda je treba usmeriti pogled trans-časovno in čez-prostorsko da bi našli povezave med zakladnicami znanja, ki se ne prekrivajo z institucionalizirano, vse bolj avtomatizirano proizvodnjo smisla modernega časa. Berger in Luckmann govorita o skupnostih prepričanj, starih in novih. Te, druge »…lahko brezskrbno črpajo iz tradicij smisla najrazličnejših kultur in dob in so skoraj vseskozi zaznamovane z visoko stopnjo sinkretizma«.9 V tem kontekstu je mogoče primerjati t. i. utopične skupnosti in komune ter njihova vzporedna gibanja, ne oziraje se na njihovo raznorodnost in raznovrstnost, večjo ali manjšo oddaljenost v času, vključno s študentskim gibanjem in komunami na prehodu iz 60-ta v 70-ta prejšnjega stoletja.
Upoštevaje krizo v katero brede današnja družba bi odkritje možnosti za nove skupnosti smisla lahko odprlo kak izhod iz nje. In morda z uporabo novimi komunikacijskimi tehnologij razširilo čez-prostorska omrežja tistih skupnosti prepričanj, ki svojih tolmačenj smisla ne tržijo, in imajo skupen moto, da je mogoče spremeniti na bolje še tako nepravično, nehumano in naravi nevarno družbo.
(NE)UTOPIČNA TRADICIJA KOMUN
Prisotnost drugih, ki vidijo, kar mi vidimo in slišijo, kar mi slišimo, nam zagotavlja realnost sveta in nas samih. (H. Arendt, Vita Activa)
Pregled Vinkove zgodovine utopičnih skupnosti in komun10 kaže, da večino njih povezuje skupno idejno jedro: da je aktualno anomično družbo mogoče izboljšati v ne-anomično, katerega dokaz je njihov obstoj sam. Večina se je (lahko) vzpostavila in obstala z vzporednimi gibanji, ki so imela podobne, če že ne enake načrte in cilje; od verskih shizm do delavski uporov. Vse, ki so zajete v Vinkovi študiji, druži nekaj skupnih (različno ubesedenih) temeljnih moralnih vrednot : pravičnost in/ali enakopravnost, miroljubnost, spoštovanje sočloveka in narave, humanost medčloveških odnosov in nenasilnost.
Prva dokumentirana utopična skupnost je kumranska naselbina Esenov, ki so leta 135 pr. n. št zbežali iz Palestine pred rimsko okupacijo. V Kumranskih rokopisih so bile prvič zapisane Božje zapovedi. Skupnost je delovala 200 let. Pobožne naselbine v okrilju meniških samostanov v prvih stoletjih n. št. so bile predvsem socialistične skupnosti.11 Religiozna politična gibanja srednjega veka (bogomili, valdenci, idr.) so imela vrsto karakteristik in pravil podobnih tistim v prihodnjih komunah, kot so skupna lastnina, samostojna ideologija in/ali versko prepričanje, pacifizem in odklanjanje vojaške službe, vegetarijanstvo, izogibanje trgovanju, ustanavljanje samostojnih oblik izobraževanja in vzgoje.
Po propadu meniških skupnosti in z gibanji za reformiranje meništva se je začela zgodovina komunardstva in utopičnih gibanja izven cerkva, tudi s političnimi cilji.12 Najdaljšo zgodovino, od sredine 16. stoletja pa do danes, imajo hutteriti, veja anabaptističnega gibanja iz Avstrije in Južne Nemčije od koder so morali prebegniti v Ameriko zaradi trdnih pacifističnih prepričanj.
V 18. in 19. stoletju je bila Amerika raj za raznovrstne komune in skupnosti, ker je imela veliko nenaseljene zemlje, demokratičnejšo in za novoprišleke bolj odprto politiko od Evrope. Zato se je večji del evropskih komun in skupnosti, preselil tja. Ob koncu 19. stoletja se je ustanavljanje komun in skupnosti začasno ustavilo, tudi zaradi delavskega gibanja, organiziranega v sindikatih in strankah, ki so se borile za delavske pravice. A v začetku 20. stoletja so komune, pod vplivom ameriškega delavskega gibanja, dobile nov zagon in tako delavci kot kmetje so začeli ustanavljati kooperativne skupnostih.
Kot primerljivo s študentskim gibanjem in vzporednimi komunami Vinko izpostavlja Nemško mladinsko gibanje med leti 1919 in 1923 s 15-timi vzporednimi komunami. Locirane so bile v redko naseljenih predelih nedaleč od mest. Glavni cilji gibanja in komun je bil upor proti nehumanemu kapitalizmu, moderni civilizaciji, prevladi racionalnosti nad čutnostjo/čustvenostjo, proti znanstveno-tehnološkemu podrejanju narave, nehumanim medčloveškim odnosom, rutini mestnega življenja. Komune in gibanje je uničil vzpon fašizma.13
60-ta prejšnjega stoletja so bila leta gibanj in ustanavljanja komun, tako v Evropi kot v ZDA. Nastajale so s podobnimi nameni kot v preteklosti, s cilji deloma prevzetimi iz zgodovinske zakladnice, deloma izzvanimi z aktualnimi družbenim problemi: ustaviti vietnamsko vojno, uresničiti ekologijo in življenje v naravi, odpraviti rasno neenakost in uveljaviti enakopravnost žensk, živeti v svobodni ljubezni, oživiti religioznost z zanimanjem za vsakovrstne religije, okultne prakse, omogočiti osebnostno rast. Tudi »razširiti zavest« in aktivirati izrazne ter ustvarjalne sposobnosti s psihološkimi tehnikami, sprostitvijo čustev, vzhodnjaškimi vajami in s tudi psihadeličnimi sredstvi. Gibanje je vključevalo hipijevstvo in študentske revolte. Za razliko od komun v preteklosti, so komune 60 in 70-tih manjše in kratkotrajnejše, imajo manj pravil, institucionalno so manj kompleksne, prakticirajo manj ritualov, so bolj fleksibilne, manj karizmatične in religiozne, fluktuacija članov je veliko večja, od okolja pa se ločujejo prav tako dosledno kot njihove predhodnice. Kot je objavil Newsweek je bilo v ZDA leta 1972 5.000 komun, po objavi Konkreta pa je v Zahodni Nemčiji leta 1973 samo v ruralnih komunah živelo 10.000 članov.14
S porastom števila ter družbene pomembnosti komun v 60-tih in 70-tih se je povečalo znanstveno zanimanje zanje. Prve študije so predvsem poskušale opisati in razlikovati komune glede na njihove posebnosti ter dolžino obstoja. Idealnotipsko so jih razdelile na monistične, ki temeljijo na skupni ideologiji in/ali religij pod vodstvom karizmatične vodje – najpogosteje ustanovitelja in na pluralistične, ki delujejo po principih tolerantnosti in svobode posameznika. Monistične so se izkazale za dolgotrajnejše. Druga ločitev je bila med t. i. komunami umika in komunami s poslanstvom, ki je pokazala, da so se tiste s poslanstvom, religioznim ali kakšnim drugim, obdržale dlje.15
Ob koncu 90-tih se je proučevanje razširilo, osredotočilo pa predvsem na učinkovitost komun16 in na tiste »dobre prakse«, ki bi jih bilo mogoče aplicirati na aktualne družbene pomanjkljivosti oziroma anomije. Nastalo je več klasifikacij in ocen. Z celo vrsto kriterij za merjenje uspešnost (npr. čas trajanja, skupna lastnina, karizmatično vodenje, idr.) so ugotovili, da so religiozne komune uspešnejše od nereligioznih.17 Uporaba novih računalniških tehnik za kombiniranje in primerjanje lastnosti komun z njihovo tipologijo ni dala pomembno novih rezultatov. Zanimiv in morda spodbuden za komune današnjega ter prihodnjega časa je izsledek, da so delno privatno lastništvo in deloma anarhično (neavtoritarno) vodenje, ki omogoča osebno svobodo, poroko med pari in družinsko življenje, tisti atributi, ki pozitivno prispevajo k uspešnosti (proučevanih) komun.18
Nizanje teh zgodovinskih in znanstvenih dejstev zanikuje prepričanja po katerih so skupnosti in komune (bile) utopične. Delno je k takim pojmovanjem prispevala popularnosti Utopie Thomasa Moora, 19 delno Marxova kritika utopičnih socialistov. Ena od najbolj znanih komun utopičnih socialistov, Ownova New Harmony je delovala le 2 leti, zapustila pa pomembno dediščino v spremembah ameriških institucij, še posebej izobraževalnih. Spodbudila je tudi nov val socialistično usmerjenih poskusov.20 Sociološko gledano, če parafriziram Mannheima, so utopije prepričanja družbeno prikrajšanih in podrejenih razredov, ki si želijo izboljšati življenje s spreminjanjem družbenih razmer; ideologije pa prepričanja vladajočih, s katerimi obstoječe razmere ohranjajo.21 In, kako dolgo smo živeli v socializmu državljani/ke nekdanjih VZ evropskih držav: Slovenci in Slovenke 46 let.
SLOVENSKE KOMUNE IN ŠTUDENTSKO GIBANJE 1968 – 1974: PRIČEVANJA
Svoboda je svoboda tistih, ki mislijo drugače. (R. Luxemburg)
Po približni oceni na osnovi navedenih dokumentov in pričevanj je v Sloveniji v času študentskega gibanja delovalo 6 komun: duhovno-umetniška, bio-dinamična komuna Družina; komuna nove dobe na Gradaški; študentska stanovanjska skupnost na Streliški; stanovanjska skupnost in komuna v Grosupljem; komuna G7 v Tacnu in komuna na Brodu z vzporednim mladinskim in študentsko-političnim gibanjem. Za vse, razen ene, lahko rečemo, da so bile pluralistične, nobena ni nastala zaradi umika iz družbe, ena je imela skupno lastnino, vse so upoštevale ali celo temeljile na (zakonskih) parih, niso ustanovile lastnih institucij, tudi zato, ker so bile večinoma kratkotrajne, pretočne in odprte.
Najdlje, (10 let) je delovala komuna Družina, ki jo je ustanovil Marko Pogačnik leta 1971 v Šempasu. Glavni cilji njenih članov so bili povezovati umetnost z življenjem (landart), samoprehrana z ekološkim poljedeljstvom in živeti po duhovnih principih. Danes se ta smer nadaljuje v sodelovanju s skupino za umetnost VITAAA in s skupinami LifeNet pri postavljanju geopunkturnih krogov po svetu.22 Komuna je nastala v istem letu, ko je nehala ustvarjati umetniška avantgardna skupina OHO, v večini sestavljena iz študentov in katere aktiven član je bil Marko.23
Gradaška se je zgodila naravno, najbolj naravno, čim smo se bolj spoznali, ko smo začeli študirati, je bilo jasno, da si želimo življenje v skupnosti … našli smo prostor v Istrski vasi Vrnjak, vendar kar je bilo za nas normalno delovno življenje, je bilo za druge iz okolja nesprejemljivo … pregnali so nas z brzostrelkami, čisto nedolžne študente/ke, kar pa je pomenilo, da gremo naprej … Edini sem imel prostor, ker sem že kot otrok izgubil starše in delil hišo s sestro … naselili smo se pri meni »na Gradaški« kot se je odtlej reklo, in kjer se je dogajal vrtinec življenja… Nismo imeli namena iti se komune, važen je bil naraven način življenja … Bili smo 3 pari in še najmanj 8 drugih, imeli smo dnevni prostor predelan iz garaže, en prostor za delo: fotografsko temnico, za sveče in šivanje, da smo zaslužili … Imeli smo lep način hranjenja, radi smo bili skupaj, pripravljali smo čim kvalitetnejšo, vegetarijansko hrano, drugače nismo imeli skupnih duhovnih praks, dogovorjenih navad, dogovor je bil, da si zaupamo in da po študiju odpremo šolo v bližini Vrnjaka. Zato smo si študij razdelili: Živa socialno delo, Vigi pedagogiko, jaz fiziko in tehnični pouk, Edi glasbo, Bogdan psihologijo… (Bojan Brecelj- B.B. )
Družbeni in vrednotni kontekst nastanka Gradaške najbolje predstavlja opis: To je bil en poseben čas, ki se je sprožil, lahko bi rekel, en tak val energije in čutenja na celi zemlji, ki nas je vse zajel in če ima kakšen imenovalec, je bil to nova doba, new age, ki se je kasneje spridila … Pomenil je, da se rojeva nov čas, da je dobro izvedeti kaj iz starih izkušenj, da se sodeluje na sintropičen način, da je prisotno močno sočutje, odprtost do inteligenc… imel smo resničen občutek, da je to čas obrata, ki nas je nekaj časa nosil in smo se trudili, da bi čim dlje srfali na tem valu… (B.B.)
Veliko ljudi je prihajalo, študentje, umetniki, intelektualci … vsako soboto dopoldne so prišli prijatelji za spontano temeljito čiščenje prostorov in druženje, vrata na Gradaški so bila vedno odprta, tudi ko sem tam ostal sam z družino … Obiskala sta nas Pagl (nori) Baba kot se je reklo vsakemu posvečenemu duhovnim praksam in Ceylonski pesnik, Therovada Budist … imeli smo sobo za meditacijo, tam so bile samo preproge, knjižne police in tišina, lahko si šel tja meditirat ali brat, uporabljal si ga lahko sam zase 24 ur na dan. (B.B.)
Najbolj povezani oziroma vzporedni s študentskim gibanjem sta bili komuni G7 v Tacnu in komuna na Brodu.
Komuna G7 v Tacnu pri Ljubljani je nastala spontano, z namenom sobivanja mladih, delno iz ekonomskih razlogov: Za hišo, ki smo jo dobili v najem za 2 leti, smo potrebovali, predvsem fantje, nekaj mesecev, da smo jo usposobili za bivanje 8-12 ljudi. /…/ Ženske so se postopoma pridruževale, ko so nastali bolj ali manj stalni pari. Edini večji fiksni strošek, je bila mesečna najemnina, z ostalimi stroški smo lahko improvizirali z občasnimi zaslužki, vrtom ali donacijami./…/ Bila je dom trdega jedra stalnih 7 do 12 stanovalcev, število obiskovalcev je bilo 15-20 rednih, odvisno od dogodkov ali projektov, postanka na potovanju ali kar preprosto zaradi druženja po principu »mame ni doma pa lahko žuramo«. Ker je bilo precej potovanj, so prostore odsotnih, občasno naseljevali prehodni »gostje« za tedne ali celo mesece. Postopoma je prerastla je v odprto skupnost /…/ pravil nismo imeli, predvsem je šlo za iskanje samih sebe /…/ (Pričevalca A in B)
Večina članov tacenske komune je prihajala s Primorske, se pravi zahodnega dela Slovenije in zahodna meja je bila takrat v začetku 70-tih najbolj odprta meja ne samo takratne Jugoslavije ampak takratnega celotnega socialističnega bloka in verjetno je tudi to botrovalo dejstvu, da je bilo vzdušje v tacenski komuni tako odprto, tako svobodomiselno.(Jadran) 24
/…/ ljudje so kar začeli prihajati, najprej domači, potem tuiji, no, ker smo mi bili pač na takšni strateški točki takrat ko je bilo masovno gibanje zahodne mladine ali mladih ljudi proti vzhodu, Turčija, Indija, Afganistan, in tako naprej, smo mi postali neke vrste bazni tabor. (Serdžo) 25
Midve z Marto sva bili edini, ki sva hodili v službo in tisto kar je bila sigurnost, za položnico, sva bili midve. Solidarnost je bila, absolutno. (Tjaša) 26
Komuna G7 je združevala različne člane in redne obiskovalce, razlike so bile tudi socialne in izobrazbene, več jih je prihajalo iz ekonomskih razlogov /…/ Tudi življenjske in karierne poti so bile zelo različne, ene uspešne, druge ne. (pričevalka C)
V študentsko in druge organizacije stalni člani komune niso bili neposredno vključeni, je pa komuna kot zbirališče mladih pomembno zaznamovala študentsko gibanje. Po oceni pričevalcev je »skozi komuno šlo nekje med 450 do 500 mladih« /…/ v tistem času nismo imeli interesa, da bi se aktivno vključili vanjo (ŠO, op. D. P).Seveda pa smo bili veliko v Študentu, bili smo pri zasedbi FF, delovali smo kot logistična podpora za razmnoževanje biltenov in tudi v ostalih organizacijskih aktivnostih. Na FF smo nekateri tudi spali v času zasedbe. Sodelovali smo tudi pri študentskem časopisu Tribuni. /…/
Komuna je nehala obstajati po izteku najemne pogodbe /…/ pari z otroki so se postopno odseljevali in si našli stalna prebivališča /…/ Zadnjih 5-6 mesecev nas je bilo malo stalnih, bilo je tudi manj stalnih obiskovalcev. So bili pa znani žuri pri doku (na polentarski polici) /… / (Pričevalca A in B)
V audiovizualnem gradivu ni izjav o razlikah med članicami in člani. Ena od članic je na vprašanje zakaj živi v komuni odgovorila: /…/ zato ker ne živim rada sama, ker želim živeti skupaj s prijatelji, ker ne želim živeti na klasični način, tudi ne v klasični družini, tudi v paru raje živim v širšem krogu prijateljev /…/ (Cvetka) 27 Dve pričevalki sta povedali, da sta se odločili za življenje v komuni tako, da sta sledili svojima partnerjema in da bi živeli tudi kako drugače, če bi tako naneslo. (pričevalki D in E) Iz svojih izkušenj, tako bivanja v Rokavcih, kot obiskov na Gradaški in v Družini, sem prepričana, da smo ženske imele zelo pomembno vlogo, še posebej pri urejanju in tkanju odnosov. Ostale vloge in naloge niso bile deljene po spolih, ženske smo opravljale tudi najtežja, »moška« dela, odločitve so se sprejemale v skupinskih pogovorih, rutinska opravila so se delila.
O odnosu z okoljem pravi eden od pričevalcev: Domačini so bili na splošno dokaj strpni, nekateri začudeni in so se bolj bali za svoje otroke kot za varnost. Zanimivo je, da me je ob 50 letnici ustanovitve komune klical predsednik četrtne skupnosti, ki je želel, da naredimo kakšen dogodek, ki bi to komuno obeležil na pozitiven način. To je v času kovida žal padlo v vodo, a kaže tudi na relativno pozitiven odnos domačinov, do študentsko-hipijevske skupnosti iz katere smo izšli tudi uspešni posamezniki profesorji, umetniki, /.../
O odnosu s policijo pa: Hišno preiskavo smo imeli šele ob zasedbi FF sicer pa relativen mir ob občasnih zunanjih kontrolah, če je bil hrup prevelik. (Pričevalec A)
Mnenje P. Čelika, tedanjega komandirja PM Ljubljana: Da nismo takrat izvajali ukrepov nad to druščino v Tacnu, so bili vsaj trije razlogi; prvo, da je bil to čas t.i. liberalizma v Sloveniji in Jugoslaviji, ti komunardi so bili mirni, niso delali izgredov in ni bilo potrebe po intervenciji, in tretje, nismo poznali, zakaj gre in smo tudi zaradi tega roke odmaknili.28
Iz komune G7 sta izšli dve novi komuni, obe zasnovani na povezavi dveh parov; komuna na Brodu in komuna v Grosupljem.V 72-ih sta bili komuni v Tacnu in na Brodu konceptualno različni. Medtem, ko so na Brodu iskali bolj teoretične temelje smo v Tacnu živeli bolj sproščeno in odprto, naključno izkušnjo /…/ (Pričevalca A in B)
Osnova komune v Grosupljem sta bila dva para, oba iz G7: /…/ Skupaj smo se preselili v Grosuplje, ki pa ni bilo tako odprto, kot Tacen. Bolj se je odprlo za številne obiske šele, ko sta se D. in D, preselila v komuno Rokavce, pridružila pa sta se T. in B. /…/ postali spet širša skupnost s številnimi občasnimi ali manj občasnimi obiskovalci iz umetniških krogov in smo kot nekakšna komuna delovali do leta 1980. (Pričevalca A in B)
V pregledanem dokumentarnem gradivu in v pogovorih s pričevalci in pričevalkami iz komun 1968 – 1974, pa tudi s tistimi iz komune Rokavci, ni izrazov obžalovanja ali negativnih ocen, ki bi čas komunardstva označevale za izgubljen. Prav obratno, večina pričevalcev in pričevalk na različne načine pove, da jim je bivanje v komunah obogatilo nadaljnje življenje in/ali prispevalo k osebni izkušenosti.
Ko smo bili mladi smo bili bolj odprti, manj odgovorni in načrtovani in v glavnem pozitivno naravnani. Ostali so večinoma lepi spomini in stalna druženja in prijateljstva med tistimi, ki smo bili stalno naseljeni v komunah /…/ Vsekakor so nas komune trajno življenjsko zaznamovale v odprtosti, načinu razmišljanja in bivanja. (Pričevalka E)
Gotovo gre za pomembne družbene posledice njenega nastanka (komune v Grosuplju, op. D. P.), ki so tudi kontradiktorne, a komuna je v vseh udeležencih pustila trajne posledice v nadaljnjih oblikah bivanja nekaterih, ki smo nadaljevali tradicijo skupnega bivanja v ekonomski skupnosti, a malo manj odprto, kot je bil Tacen, verjetno tudi zaradi lokacij izven Ljubljane. Vsekakor smo v razmisleku o drugačnih bivalnih skupnostih vsi naredili korak naprej z Grosupljem, Rokavci /.../ (Pričevalca A in B)
V štirih letih se je marsikaj zgodilo, zgodili so se otroci, naredili smo, kar smo si zastavili, a vsi nekje drugje pristali. Navdih, da odpremo šolo, je šel mimo, tega nismo obžalovali, pri meni na Gradaški se je zamenjala ekipa, Smile in Milena, Borut in Ljudmila ter jaz in Živa, smo dobili otroke, začeli smo se razseljevati. Gradaška ni bila nesrečna zgodba, enostavno so se stvari odvile, ker ta začasni dom ni prenesel našega širjenja in razmnoževanja. (B. B.)
Odcep komune na Brodu od komune G7 je najavil Vinko Zalar /…/ ta komuna (G7, op. D.P.) je na nekih drugih osnovah od tistih, na katerih bo temeljila naša nova komuna, ta komuna precej na ekonomskih osnovah, cenejše je živeti tukaj, omogoča veliko več sproščenih medčloveških stikov /…/29
Jaz bi rekel, da je bila Tacenska bolj umetniška, avantgardna, kaj takega, na Brodu pa smo hoteli narediti iz teh stvari politiko, kar zavestno. Politiko bolj previdno v časih, ko je bila vsaka beseda preštudirana iz vseh strani /…/ Komuna Brodu se je začela leta 1971, njena nenavadnost je bila v tem, da je večina nas bila stara 20-22 let, med nami pa je bil tudi možakar ki je imel že 50 let… nam podobnih komun je bilo takrat približno 5-6 v Sloveniji… do neke mere je izrasla iz študentskega gibanja. (Vinko Zalar)30
Poudariti je treba, da se je takrat začelo zanimanje za ekološke probleme, kar je bilo povezano s komunami, šlo je za življenjski slog, mnogi ne vedo, da so bile publikacije o ekologiji že leta 1071 /… / ni šlo le za neko politizacijo, tudi za način življenja. Dosti poudarka je bilo na univerzi, reformi študija, povezavi disciplin, možnosti interdisciplinarnega študija, o tem je bilo res veliko govora, da bi se kaj premaknilo se ni, v zavesti pa je ostalo /…/ to so bile zadeve, ki so imele širšo legitimnost, tudi nekaj tedanjih profesorjev je to podpiralo, vse to je šlo preko nekih meja nekih političnih konfrontacij. /…/ (Frane Adam)31
Kot že rečeno je bila med člani in članicami komune na Brodu poudarjena politična aktivnost, delno so nadaljevali z udeležbo v študentskem gibanju, delno so se povezovali z člani/cami gibanj iz ostalih jugoslovanskih republik ter razširjali tematike na več takrat perečih družbeno- političnih problemov v mejah celotne države in tudi preko njih. Veliko se je razpravljalo in pisalo.
V letih 70/71, ko sta študentskemu listu Tribuna urednikovala Frane Adam in Jaša Zlobec, sta z objavo v Tribunu spremenila geslo študentskega gibanja »Proletarci vseh dežel, združite se« v moto »Svoboda je svoboda tistih, ki mislijo drugače«. Od objave dalje je študentsko gibanje imelo moto Rose Luxemburg.
Še istega leta sva bila z Jašem prisilno odstranjena s Tribune na ukaz sekretarja komiteja Zveze komunistov Slovenije. Da so naju nameravali vreči s Filozofske fakultete, mi je šele čez dve leti povedal dekan. (F. Adam)
Represija državnih organov kot tudi institucij, v katerih komunardi/tke služili denar in študirali, se je stopnjevala postopno, vzporedno s podaljševanjem trajanja gibanja in komun, še posebej pa z vse pogostejšim povezovanjem akterjev s političnimi gibanji iz drugih republik tedanje Jugoslavije. V komuni na Gradaški in G7, z velikim pretokom mladih, represivnost ni bila moteča, a nadzor je obstajal, kot opisuje Bojan: Pred vrati Gradaške so neprekinjeno stražili policaji v civilu, v civilnem avtomobilu so brali časopise. V hišo niso nikoli vstopili, le opazovali so prihajajoče in odhajajoče. Dolgo za tem sem ugotovil, da morda ni bilo resnih vdorov ali šikanad, ki sem jih doživel na cesti v mestu, ker sem se pisal Brecelj, priimek, ki so ga imeli ljudje, pomembni v tistih časih, od partizanov dalje. Zato sem bil nekako zaščiten in priviligiran čeprav sem bil hipy , bos, v brezrokavniku ... (Bojan Brecelj)
V komuni na Brodu pa se je represija stopnjevala in eskalirala s pregonom študentskih delegatov.
Na Brodu so se zbrali študentski »delegati« iz Beograda, Zagreba in Ljubljane, da bi podpisali peticijo proti ukinitvi revije Praxis in Korčulanske šole.32 Ljubljano so izbrali zato, ker je Slovenija veljala za najbolj liberalno med jugoslovanskimi republikami. Zvečer je prišla milica z marico in jih odpeljala nekam v gozd proti Medvodam ter jih tam pustila. Zjutraj, ko je bilo svetlo, so se vrnili na Brod lačni, umazani, utrujeni, ker so vso noč iskali pot iz gozda. (pričevalka C)
Sodni proces proti podpisnikom je bil jeseni, leta 1974 v Ljubljani /…/ poleg podpisnikov iz drugih republik sta bila obsojena tudi Vinko Zalar in Darko Štrajn /…/ Kot vem za Vineta je dobil dve leti pogojno in deset let prepovedi opravljanja poklica učitelja in novinarja. (pričevalka D)
Leto po obsodbi so Vineta vpoklicali v vojsko na zelo oddaljeno in samotno mesto nekje na romunsko mejo, kjer se je s puško v pripravljenosti stražilo noč in dan /…/ vozne povezave so bile tako slabe, da ga nisem mogla obiskovati /…/ (Pričevalka C)
Komune se niso končale s koncem študentskega gibanja; leta 1975 sta dva para in član iz komune na Brodu, en par iz komune Grosuplje ter še en par, osnovali novo komuno Rokavci v slovenski Istri. Ta je delovala 8 let do leta 1983. Ko Vinko Zalar, ki je bil član tudi te komune, v intervjuju govori o policijskem nasilju, se nanaša na Rokavce:
Prinesel sem s seboj nek moj protest, ki sem ga naslovil na predsedstvo občinske konference SZDL, oktobra leta 1978, kjer pišem, da so v zadnji 6 mesecih trikrat organi policije izvrševali razne aktivnosti proti meni, moji družini in članom komune /…/ približno 15 policistov in sedem službenih policijskih vozil, policijski pes in orožje gor in dol, 33 so se pripeljali ob 7h zjutraj skozi vas Marezige do naše hiše in so potem tam do 12-ih, 13-tih, brskali po naših prostorih in v vreče pobrali celo vrsto pisem, fotografij, naslovov, zvezkov itd., ne da bi povedali zakaj. Mene so naslednjega dne tudi zasliševali nekaj ur in mi citirali iz mojega zvezka naslove, telefone / … / (Zalar V., 2018)
Komuna Rokavci je bila velik del obstoja »pod nadzorom«, Frane Adam še hrani dokument, s katerim mu je bilo »dosojeno«, da zaradi neizpolnjevanja moralno-političnih pogojev ne sme opravljati dela v javnih ustanovah.
A to so bili časi po koncu »slovenskega liberalizma«, po koncu študentskega gibanja, t. i. časi svinčene partijske monolitnosti. Konec 70-tih je vzniknilo več skupin, komun »na podeželju«, ki pa so bile majhne in kratkotrajne. Študentske stanovanjske skupnosti so ostale do danes, a izgubile tisti skupnostni predznak, ki so ga imele v času študentskega gibanja.
Gibanja sama po sebi ne morejo spremeniti sveta, če se ne povežejo širše in se hkrati vežejo na strukturne spremembe. Centri oblasti in moči so bili močnejši, zato so študentska gibanja zatrli na različne načine. Zaznali so, da mladi ustvarjajo neke vrste vzporedno družbo, in to je bilo treba zatreti /… / Še v 80. letih, ko sem študirala v Zahodni Nemčiji, so mladi tam vzpostavljali vzporedne šole, vrtce, oblike skupnostnega bivanja in skupnostnega življenja. Pri tem jih ni gnala potreba po imeti veliko in še več, ampak potreba po biti in delati skupaj. (Zabukovec Mojca) 34
O heterogenosti in časovni omejenosti študentskega gibanja:
Samo študentsko gibanje je bilo zelo heterogeno in z zelo majhnim skoraj nikakršnim skupnim imenovalcem, a že to, da je delovalo, da so ideje dobivale nek, sicer majhen prostor, da so prišle do izraza /…/ Gotovo je študentsko gibanje generacijsko, upor neke generacije proti starejšim /… / pojavilo se je izveninstitucionalno, kot akter, ki je hotel vplivat na politična dogajanja, izhodišče je bilo to da je politika v smislu urejanja javnih zadev preresna stvar, da bi jo prepustili samo politikom, oziroma komunistični partiji, smatralo se je da so potrebni večji angažmaji ljudi izven KP in form, ki jih je ta predvidevala. /…/. To je bilo takrat prepovedano, vsaj ni bilo predvideno, da bi se dogajala taka opozicija, precej pravno nedopustno, in zato je bilo jasno, da študentsko gibanje dolgo ne more obstat, kar se je tudi zgodilo. V Ljubljani in drugod po Jugoslaviji, kjer smo imeli stike, so manjše skupine še vztrajale, in dalj časa so vztrajale, večje so bile reperkusije, oziroma večja stopnja represije je bila uporabljena. Nekateri pa so šli skozi neko reprogramiranje in so spoznali, da se je mogoče angažirat, če si član zveze komunistov in če si lojalen, nekateri pa tega niso hoteli in so vztrajali na svojih okopih in za te so bile posledice neprijetne. ( Adam Frane) 35
O politični organiziranosti in ciljih:
V študentski politiki so se kresala mnenja o razmerju med spontanostjo gibanja ter študentsko organizacijo. T. (Tone Remc, prvi poslanec študentov v slovenski skupščini, op. D.P.) se je zavzemal za tesno povezanost obojega. Sodeloval je v transformaciji družbenopolitične organizacije Zveze študentov v samoupravno skupnost študentov. Zamišljena je bila kot politično pluralna organizacija, ki je prostor za aktivnosti in projekte vseh študentov pri uresničevanju skupnih interesov. V tem okviru so delovali: študentski sindikat, študentski forum, pokrajinski klubi, študentski mediji, kulturno umetniške skupine, fakultetni odbori, pa tudi pluralne politične skupine študentov ter drugi ad hoc »akcijski odbori«, ki so organizirali več deset množičnih demonstracij, zasedb in zborov. Tako so študentsko gibanje podpirale in omogočale institucije Skupnosti študentov, ki je zagotavljala materialno in pravno podporo akcijskim odborom ter posredovanje študentskih zahtev vodstvu univerze in državnim organom. (Šetinc Lenart.) 36
O utopičnosti in neutopičnosti študentskega gibanja:
Upal pa sem, da se bo prvotni impulz študentskega gibanja bolj poznal v družbi, kot se je, zlasti po zasedbi Filozofske fakultete. Skratka verjel sem, da bo iz vsega tega nastalo kaj več kot zanimiv kulturno politični happening. Ampak ni. Študentje smo se med seboj razsuli na različne, bolj politične, bolj kulturne, bolj nacionalne smeri in ni bilo več enotne volje po spremembah, kot je bila še pred in med samo zasedbo. Protestnim študentom v Ljubljani pa je paradoksalno koristilo to, da je tedanja politična oblast študentsko organizacijo vključila v tedanjo Zvezo socialistične mladine. Tam se je namreč res zgodil dutchkejevski transformacijski »marš skozi institucije«. Namreč nekdanji »študentski kadri« so od znotraj prevzeli mladinsko organizacijo in jo spremenil v pomembnega kreatorja političnih inovacij v Sloveniji, pa tudi v Jugoslaviji. Tu se je zgodilo nekaj takega, kar sem jaz mislil, da se bo razvilo iz študentskega gibanja. (Ule Andrej) 37
O izteku študentskega in komunardskega gibanja v gibanje za samostojno Slovenijo:
Študentsko gibanje je prineslo celo vrsto idej, predlogov kako bi se moralo urejati življenje ne samo v družbi ampak tudi na mikro ravni, to se mi zdi, da je najbolj pomembno, jasno je bilo, da to zahteva neko višjo stopnjo avtonomije, svobodo izražanja, svobodo druženja /…/ To je nekaj časa zamrlo ampak v 80-tih je spet prišlo na dan, mnogi, ki so sodelovali v študentskem gibanju so potem tudi bili nosilci idej politične odprtosti, politične reforme, idej svobode združevanja, izražanja, političnega pluralizma, demokracije. Tukaj vidim jaz ta najpomembnejši učinek tega gibanja. Moramo se zavedati, da smo živeli v dokaj zaprti družbi takrat. Vse kar se je tudi prej dogajalo, kot so Perspektive, študentsko gibanje, vse to je prispevalo k dogajanju v 80- tih, ki ni iz nič nastalo. Takrat smo bili že tako formirani, da nismo imeli nekih zadržkov, zato je bilo tisto obdobje uspešno in tudi ta prehod v osamosvojitev je ravno iz tega črpal. (Adam Frane) 38
ZAKLJUČEK
Vloži me v sistem in me boš zanikal; jaz nisem le matematični simbol – jaz sem. (S. Kierkegaard) 39
Če se vrnem k Bergerju in Luckmannu, da je naše skupno vedenje družbeno konstruirano tudi s preigravanji moči in kompromisi,40 ki niso nujno konsenzualna, sledi, da je skupno vedenje o preteklosti vselej pomanjkljivo. Nesoglasja se bodisi stopijo z družbeno sprejetimi interpretacijami, bodisi obstanejo kot osameli pričevalci obeleženega in odvrženega časa. Njihovi nosilci pa morda še kdaj poskušajo sporočiti javno kaj so videli in doživeli.41 Individualno zorenje, nove izkušnje, intimne zgode in nezgode, družbene prekucije, z drugimi besedami, vsakdanje življenje, ki se v času zgodi, suče perspektive enih in drugih pa tudi kaj doda ali odvzame vedenju in videnju oddaljujoče se preteklosti.
Ko sem iskala pričevalke/ce iz vrst nekdanjih komunardk in komunardov sem naletela na različne odzive: »B.O.« »bom kaj povedal/a, ampak anonimno«; »nič nimam o tem povedati« in na veselje, da se končno o komunah nekaj piše. Z Vinkom sva dve desetletji mlela o tem, a se nisva lotila, morda tudi zato, ker sva slutila kako težko bo obuditi nekdanje komunardske vzgone. Vsem sodelujočim, tistim s pomisleki, anonimnim in veselim, kot tudi tistim, ki sem vas »povzela« iz že objavljenih dokumentov, se najlepše zahvaljujem, brez vas ne bi bilo tega delčka zabeležene zgodovine.
Komune pa še naprej obstajajo, v dokaj različnih oblikah in s posodobljenimi cilji, a z ohranjeno jedrno namero, oziroma težno k pravičnemu, solidarnemu, nenasilnemu, skratka humanemu sobivanju s soljudmi in ostalim naravnim okoljem.
Nekatere od današnjih skupnosti in komun, ki koreninijo v preteklosti, so dosegle nekoč neslutene razsežnosti in posodobitve. Auroville, nekoč duhovna skupnost, katere svetišče so gradili hipiji z vsega sveta, je danes največje eko-mesto na svetu.42 Skupnost Finhorn na severovzhodu Škotske, ki so jo leta 1962 sestavljali trije ustanovitelji; par Caddy in Dorothy Maclean, se je razvila se je v eno največjih namernih skupnosti v Britaniji. /… / Bila je dom na tisoče prebivalcev iz več kot 40 držav. /…/43 Damanhur, ustanovljen leta 1975, državica v državi Italiji, velja za živi laboratorij prihodnost. Je duhovna skupnosti, a s svojo lastno ustavo, kulturo, umetnostjo, glasbo, valuto, šolami ter znanostjo in tehnologijo. Njegova duhovna in pragmatična vizija temelji na solidarnosti, delitvi, ljubezni in spoštovanju okolja.44
Novejša omrežja, v katera so se vključile nekatere od starejših skupnosti, dopolnjujejo »stare« prakse in cilje z novodobnimi in se širijo globalno. Eno takih je Globalnega omrežje ekovasi (GEN), ki »gradi mostove med oblikovalci politik, vladami, nevladnimi organizacijami, akademiki, podjetniki, aktivisti, omrežji skupnosti in ekološko naravnanimi posamezniki po vsem svetu, da bi razvili strategije za globalni prehod na odporne skupnosti in kulture«? V GEN je vključen Sončni grič, ekovas v slovenski Istri, »uspešen primer ljudi, ki srečno živijo skupaj, uporabljajo permakulturna načela za delo na vrtu, sledijo filozofiji Degrowth in drugim eko-trajnostnim pristopom k življenju v naravi.45 Koliko je še »živa« zgodovinska tradicija »utopičnih« skupnosti in komun v teh novih omrežjih, bi lahko izvedeli le z raziskovanjem in »terenskim« poizvedovanjem; če sem optimistična glede na cilje, ki jih propagirajo, se vendarle ohranja.
Druga »cvetoča« veja sodobnih skupnosti komun so terapevtske, uspešne tudi v Sloveniji. Razvijale so se zadnjih 50 let, od obrobnih do splošno priznanih tretmajev odvajanja od različnih odvisnosti. Prvo tako komuno pri nas je ustanovil pok. pater Prelc, danes obstajajo štiri take komune pod imenom Skupnost srečanja. V okviru Novega Paradoksa, programa za zmanjševaje socialne izključenosti in za izboljšanje socialnega delovanja oseb, ki se znajdejo v hujših psihičnih krizah deluje v Sloveniji 6 stanovanjskih skupnosti. Eden od ustanoviteljev (starega) Paradoksa je bil Vinko Zalar.
In kako gibanja; je mogoče reči, da so tista, ki so se v 70-tih, 80-tih, odmevno aktivirala »na terenu« postala bolj deklarativna, ali pa da njihove akcije ne odmevajo več v medijih?
Greenpeace globalna okoljevarstvena mreža se je začela kot gibanje ob koncu 60-tih, ko je okoli 7.000 protestnic/kov poskušalo preprečit podzemski atomski poskus na Aljaski. Gibanje se je institucionaliziralo leta 1971 in je danes največja organizacija na različnih področjih okoljevarstva. Amnesty International je bil ustanovljen leta 1961 v Londonu, za ustanovitelja pa velja angleški odvetnik P. Benenson, kot avtor odmevnega članka »Pozabljeni jetniki«, ki mu ga je uspelo objaviti v Observerju z močno podporo skupine angleških intelektualcev. Danes ima organizacija okoli 10 milijonov privržencev, deluje na različnih področjih kratenja človeških pravic in se zavzema za »svet, v katerem vsak človek uživa vse človekove pravice, zapisane v Splošni deklaraciji človekovih pravic«.
Medijske informacije kažejo, da smo (spet) v času štrajkov in uličnih protestov. Kažejo pa tudi, da je umetna (ne)inteligenca na pohodu. Glede na izsledke raziskav o posledicah komuniciranja po internetnih omrežjih, ki so nadomestila druženje »v živo« v času pandemije, o telesnih hendikepih mladih, ki dnevno visijo na omrežjih, pa tudi o njeni uporabi v aktualnih vojnah, in še bi lahko naštevala, se moje osebno utopično pričakovanje nanaša na pojav globalnega gibanja za zamejitev razvoja ter strogi nadzor uporabe pripomočkov umetne inteligence. Za ozaveščanje kam vodi navdušenje nad njimi in kaj pomeni pozaba že ustvarjene zaloge človeškega znanja pa bi priporočila za (obvezno šolsko) branje literarno distopijo Jevgenija Zamjatina »Mi«.46
1 Vinko Zalar (1975) Komune med utopijo in realnostjo, Časopis za kritiko znanosti, str. 49.
2 Posebna zasluga gre dokumentarnemu filmu Jadrana Sterleta (2008), Komuna G7 ali utopija na robu družbe, DVD, RTV Slovenije.
3 Bahovec Igor ((2009) Postmoderna kultura in duhovnost. Religioznost med new agem in krščanstvom, IRSA, Ljubljana,
4 Berger, P. L . in Luckmann, T. (1999) Modernost, pluralizem in kriza smisla. Nova revija, Ljubljana, str. 13.
5 McCord William (1992) Building Utopias: Successes and Failures. International Journal of Comparative Sociology XXXIII, 3-4, str. 152-153.
6 D. Podmenik, B. Bajec (2023) Od družbene krize do krize družine, Družina v času pandemske krize. V: Analiza učinkovitosti obvladovanja epidemije v Sloveniji, ur. F. Adam, IRSA, Ljubljana. Str. 71-74.
7 Berger in Luckmann, prav tam str, 53.
8 Prav tam, str. 11.
9 Prav tam, str. 49.
10 V tekstu omenjam le najbolj indikativne za vsebino tega prispevka, ki pa so nastale ter delovale v Evropi Ameriki.
11 Beer, M. (1937) Splošna zgodovina socializma in socialnih bojev, Ljubljana.. V: Zalar, 1975, str. 50.
12 Beer, M. prav tam.
13 Zalar, 1975, str, 74, 75.
14 Prav tam, str. 80.
15 Kanter (1972) v: Zalar (1975), str.86-87.
16 Thies F. Clifford (2000) The Success of American Communes. Southern Economic Journal, 67 (1), 186-199. Hall J. R. (1988) Social organizations and pathway of commitment. Types of communal groups. American Sociological Review, 53, 79-92.
17 Prav tam.
18 Thies F. Clifford (2000), str. 197-198.
19 Iz Moorove Utopie je nastala literarna zvrst, utopična fikcija, ki predstavlja idealne družbe ali popolna mesta.
20 Zalar V. (1975), str. 59-60.
21 Karl Mannheim (1991) Ideology and Utopia, Routledge.
24 Strle Jadran ( 1911) Komuna G7 ali utopija na robu družbe, dokumentarna oddaja. https://365.rtvslo.si/arhiv/1968/122864360
25 Prav tam.
26 Prav tam.
27 Prav tam
28 Prav tam
29 Prav tam
30 Adam F. in Zalar V. (2018) Frane Adam in Vinko Zalar o študentskem gibanju, intervju. https://ars.rtvslo.si/podkast/arsov-forum/15104116/174540888
31 Adam Frane, prav tam.
32 Revija Praxis je bila središče zbiranja kritičnih filozofov in družboslovcev, večinoma iz Zagreba, Beograda, manj iz Ljubljane izhajala je v srbo-hrvaščini in več tujih jezik do leta 1974. Organizirala je tudi zelo priljubljeno poletno šolo na otoku Korčula, kjer so se zbirali filozofi iz vzhoda in zahoda. Več na: https://sl.wikipedia.org/wiki/Praxis_filozofija . Iniciator medrepubliškega srečanja študentov januarja 1974 je bil Fakultetni odbor Zveze študentov Filozofske fakultete univerze v Ljubljani. Potrdili in podpisali naj bi predlog resolucije proti ukinitvi Praxisa in še z drugimi političnimi zahtevami, ki so za tedanje politično vodstvo SFRJ predstavljale »rušilni« politični program. https://www.zorandjindjic.org/sr/biografija/duza-biografija/zivot/razdoblje-radikalne-levice/
33 »Orožje gor in dol« opisuje Vinko metaforično; a kot ena od dveh prisotnih domačink, ki naju je navsezgodaj presenetil eskadron milice in sem stala pred policaji v civilu z uperjenim polavtomatskim orožjem na lastnem dvorišču z otrokom v naročju, »ni bilo šale«. Vem pa, da sem pomislila: »Verjetno imajo policijske vaje«.
34 Zabukovec Mojca (2018), - MMC RTV SLO
35 Adam F. in Zalar V. (2018)
36 Lenart Šetinc (2019) Ko so študentje dobili svojega poslanca – študenta Ljubljana - MMC RTV SLO.
37 Andrej Ule (2018) Študentsko gibanje je privedlo do pomembnih emancipatornih preobrazb v kulturi in družbi Ljubljani - MMC RTV SLO
38 Adam F. in Zalar V. (2018)
39 V Drago Bajt (1975), Drugi obraz prihodnosti. Objavljeno kot predgovor k: J. Zamjatin: Mi (1988) CZ.
40 Peter L. Berger, Thomas Luckmann (1988) Družbena konstrukcija realnosti. Razprava iz sociologije znanja. Cankarjeva založba, Ljubljana.
41 Avtorski pregled objavljenih izjav o študentskem gibanju in osebno kontaktiranje bivših komunardov/komunardk za pridobitev pričevanj.
42 Sprva spiritualni center, svetišče so gradili hipiji s celega sveta, danes je eno največjih eko mest.
46 Roman Zamjatina Jevgenija Mi (1988, Cankarjeva založba) je bil kot prvo distopično literarno delo prvič objavljen leta 1921; iz njega sta črpala tako Huxley kot Orwell v veliko bolj znanih, a za današnji čas ne tako aktualnih delih Krasni novi svet in 1984.
UVOD
Sodobni val komunalizma se je začel v šestdesetih (letih prejšnjega stoletja, op. D. P.) popolnoma nepričakovano, tako kot »upor mladih«, študentskih gibanj, družbeno aktivnih skupin - kar je še podobnih pokrivajočih oziroma prekrivajočih sinonimov / … /. Vinko Zalar1
Da začenjam ta prispevek z navedbo iz Vinkove obsežne analize zgodovine komun in z enakim naslovom, je več razlogov.
Prvi je dejstvo, da je (bilo) o komunah v Sloveniji premalo govora in skoraj nič napisanega, čeprav je veliko tedanjih komunardov sodelovalo v študentskem gibanju2 O slovenskem študentskem gibanju 1968 – 1974 pa je, prav nasprotno, veliko rečenega in zapisanega, obstoječa gradiva bo dopolnila tudi ta monografija v nastajanju. Kot tedanja opazovalka in današnja površna poznavalka njegovega poteka, k tej vrsti literature ne morem prispevati. Bila pa sem sogovornica v kar nekaj pogovorih in priča več izpovedim aktivih udeležencev gibanja in to vlogo ohranjam v tem prispevku.
Drugi je primerjava študentskega gibanja s tedanjimi komunami kot primer razmerja med gibanji in ostvaritvijo njihovih idej v t. i. utopičnih skupnosti in komunah na sploh. »Skupnost je namreč tisti kraj, kjer se lahko dejansko uresničuje vizija gibanja, npr. medsebojno sodelovanje, ekološki odnos do okolja, holistična vizija razvoja, ipd.« povzema Bahovec, ko govori o new age komunah.3
Tretji so različne možnosti dojemanja družbene utopičnosti in utopij. Ko gledamo nanje iz časovno oddaljene perspektive, lahko šele vidimo koliko stvarni so njihovi dosežki. Berger in Luckman, ko govorita o smiselnosti delovanja, njegovo načrtovanje označita za utopijo. Delovanje poteka korak za korakom v smeri načrtovanega, smiselnost delovanja v teku je prospektivna, iz vidika njegovih rezultatov pa je delovanje smiselno retrospektivno.4
Nekoliko nedosledno, a provokativno -informativno je Mc Cordovo kompilatorno vprašanje: »Leta 1960 so Američani ustanovili več kot 1.000 komun, da so čez dve leti izginile. (Zablocki, 1980) … In marksizmu, najbolj razširjeni utopični ideologiji stoletja, so bila v 1980 - tih slečena ´cesarska oblačila´. Ali ta žalostni zapis kaže, da bi morali opustiti vse upe, da bomo zavestno ustvarili dobro družbo? Nikakor. Pravzaprav so portreti dobre družbe … v določenih časovnih obdobjih tudi doprinašali k dobrobiti prihodnje realnosti, a ne vedno tako, kot so misleci želeli ali pričakovali.« 5
In četrti, je stopnjujoča družbena kriza v modernem zahodnem svetu z mnogimi predznaki in kazalniki, a zaenkrat brez urgentnih podsistemov, nujnih za izhod iz nje.6 Govor je o razvrednotenju vrednot in o krizi smisla na inter ter intra subjektivni ravni.7 Spet se sprašujemo: »Ali ni morda tako, da slišimo le najnovejše ponavljanje stare tožbe? Ali pa je to jadikovanje izraz stiske, v kateri se človek vedno znova znajde zaradi menjave svetovnega reda«? 8 Na kaj se še lahko opremo pri osmišljanju vsakdanjega življenja, ko se je večji del intermediarnih civilno-družbenih organizacij, na katere sta pred četrt stoletja »stavila« Berger in Luckmann, prelevil v ideološke, politične in/ali tržne?
Morda je treba usmeriti pogled trans-časovno in čez-prostorsko da bi našli povezave med zakladnicami znanja, ki se ne prekrivajo z institucionalizirano, vse bolj avtomatizirano proizvodnjo smisla modernega časa. Berger in Luckmann govorita o skupnostih prepričanj, starih in novih. Te, druge »…lahko brezskrbno črpajo iz tradicij smisla najrazličnejših kultur in dob in so skoraj vseskozi zaznamovane z visoko stopnjo sinkretizma«.9 V tem kontekstu je mogoče primerjati t. i. utopične skupnosti in komune ter njihova vzporedna gibanja, ne oziraje se na njihovo raznorodnost in raznovrstnost, večjo ali manjšo oddaljenost v času, vključno s študentskim gibanjem in komunami na prehodu iz 60-ta v 70-ta prejšnjega stoletja.
Upoštevaje krizo v katero brede današnja družba bi odkritje možnosti za nove skupnosti smisla lahko odprlo kak izhod iz nje. In morda z uporabo novimi komunikacijskimi tehnologij razširilo čez-prostorska omrežja tistih skupnosti prepričanj, ki svojih tolmačenj smisla ne tržijo, in imajo skupen moto, da je mogoče spremeniti na bolje še tako nepravično, nehumano in naravi nevarno družbo.
(NE)UTOPIČNA TRADICIJA KOMUN
Prisotnost drugih, ki vidijo, kar mi vidimo in slišijo, kar mi slišimo, nam zagotavlja realnost sveta in nas samih. (H. Arendt, Vita Activa)
Pregled Vinkove zgodovine utopičnih skupnosti in komun10 kaže, da večino njih povezuje skupno idejno jedro: da je aktualno anomično družbo mogoče izboljšati v ne-anomično, katerega dokaz je njihov obstoj sam. Večina se je (lahko) vzpostavila in obstala z vzporednimi gibanji, ki so imela podobne, če že ne enake načrte in cilje; od verskih shizm do delavski uporov. Vse, ki so zajete v Vinkovi študiji, druži nekaj skupnih (različno ubesedenih) temeljnih moralnih vrednot : pravičnost in/ali enakopravnost, miroljubnost, spoštovanje sočloveka in narave, humanost medčloveških odnosov in nenasilnost.
Prva dokumentirana utopična skupnost je kumranska naselbina Esenov, ki so leta 135 pr. n. št zbežali iz Palestine pred rimsko okupacijo. V Kumranskih rokopisih so bile prvič zapisane Božje zapovedi. Skupnost je delovala 200 let. Pobožne naselbine v okrilju meniških samostanov v prvih stoletjih n. št. so bile predvsem socialistične skupnosti.11 Religiozna politična gibanja srednjega veka (bogomili, valdenci, idr.) so imela vrsto karakteristik in pravil podobnih tistim v prihodnjih komunah, kot so skupna lastnina, samostojna ideologija in/ali versko prepričanje, pacifizem in odklanjanje vojaške službe, vegetarijanstvo, izogibanje trgovanju, ustanavljanje samostojnih oblik izobraževanja in vzgoje.
Po propadu meniških skupnosti in z gibanji za reformiranje meništva se je začela zgodovina komunardstva in utopičnih gibanja izven cerkva, tudi s političnimi cilji.12 Najdaljšo zgodovino, od sredine 16. stoletja pa do danes, imajo hutteriti, veja anabaptističnega gibanja iz Avstrije in Južne Nemčije od koder so morali prebegniti v Ameriko zaradi trdnih pacifističnih prepričanj.
V 18. in 19. stoletju je bila Amerika raj za raznovrstne komune in skupnosti, ker je imela veliko nenaseljene zemlje, demokratičnejšo in za novoprišleke bolj odprto politiko od Evrope. Zato se je večji del evropskih komun in skupnosti, preselil tja. Ob koncu 19. stoletja se je ustanavljanje komun in skupnosti začasno ustavilo, tudi zaradi delavskega gibanja, organiziranega v sindikatih in strankah, ki so se borile za delavske pravice. A v začetku 20. stoletja so komune, pod vplivom ameriškega delavskega gibanja, dobile nov zagon in tako delavci kot kmetje so začeli ustanavljati kooperativne skupnostih.
Kot primerljivo s študentskim gibanjem in vzporednimi komunami Vinko izpostavlja Nemško mladinsko gibanje med leti 1919 in 1923 s 15-timi vzporednimi komunami. Locirane so bile v redko naseljenih predelih nedaleč od mest. Glavni cilji gibanja in komun je bil upor proti nehumanemu kapitalizmu, moderni civilizaciji, prevladi racionalnosti nad čutnostjo/čustvenostjo, proti znanstveno-tehnološkemu podrejanju narave, nehumanim medčloveškim odnosom, rutini mestnega življenja. Komune in gibanje je uničil vzpon fašizma.13
60-ta prejšnjega stoletja so bila leta gibanj in ustanavljanja komun, tako v Evropi kot v ZDA. Nastajale so s podobnimi nameni kot v preteklosti, s cilji deloma prevzetimi iz zgodovinske zakladnice, deloma izzvanimi z aktualnimi družbenim problemi: ustaviti vietnamsko vojno, uresničiti ekologijo in življenje v naravi, odpraviti rasno neenakost in uveljaviti enakopravnost žensk, živeti v svobodni ljubezni, oživiti religioznost z zanimanjem za vsakovrstne religije, okultne prakse, omogočiti osebnostno rast. Tudi »razširiti zavest« in aktivirati izrazne ter ustvarjalne sposobnosti s psihološkimi tehnikami, sprostitvijo čustev, vzhodnjaškimi vajami in s tudi psihadeličnimi sredstvi. Gibanje je vključevalo hipijevstvo in študentske revolte. Za razliko od komun v preteklosti, so komune 60 in 70-tih manjše in kratkotrajnejše, imajo manj pravil, institucionalno so manj kompleksne, prakticirajo manj ritualov, so bolj fleksibilne, manj karizmatične in religiozne, fluktuacija članov je veliko večja, od okolja pa se ločujejo prav tako dosledno kot njihove predhodnice. Kot je objavil Newsweek je bilo v ZDA leta 1972 5.000 komun, po objavi Konkreta pa je v Zahodni Nemčiji leta 1973 samo v ruralnih komunah živelo 10.000 članov.14
S porastom števila ter družbene pomembnosti komun v 60-tih in 70-tih se je povečalo znanstveno zanimanje zanje. Prve študije so predvsem poskušale opisati in razlikovati komune glede na njihove posebnosti ter dolžino obstoja. Idealnotipsko so jih razdelile na monistične, ki temeljijo na skupni ideologiji in/ali religij pod vodstvom karizmatične vodje – najpogosteje ustanovitelja in na pluralistične, ki delujejo po principih tolerantnosti in svobode posameznika. Monistične so se izkazale za dolgotrajnejše. Druga ločitev je bila med t. i. komunami umika in komunami s poslanstvom, ki je pokazala, da so se tiste s poslanstvom, religioznim ali kakšnim drugim, obdržale dlje.15
Ob koncu 90-tih se je proučevanje razširilo, osredotočilo pa predvsem na učinkovitost komun16 in na tiste »dobre prakse«, ki bi jih bilo mogoče aplicirati na aktualne družbene pomanjkljivosti oziroma anomije. Nastalo je več klasifikacij in ocen. Z celo vrsto kriterij za merjenje uspešnost (npr. čas trajanja, skupna lastnina, karizmatično vodenje, idr.) so ugotovili, da so religiozne komune uspešnejše od nereligioznih.17 Uporaba novih računalniških tehnik za kombiniranje in primerjanje lastnosti komun z njihovo tipologijo ni dala pomembno novih rezultatov. Zanimiv in morda spodbuden za komune današnjega ter prihodnjega časa je izsledek, da so delno privatno lastništvo in deloma anarhično (neavtoritarno) vodenje, ki omogoča osebno svobodo, poroko med pari in družinsko življenje, tisti atributi, ki pozitivno prispevajo k uspešnosti (proučevanih) komun.18
Nizanje teh zgodovinskih in znanstvenih dejstev zanikuje prepričanja po katerih so skupnosti in komune (bile) utopične. Delno je k takim pojmovanjem prispevala popularnosti Utopie Thomasa Moora, 19 delno Marxova kritika utopičnih socialistov. Ena od najbolj znanih komun utopičnih socialistov, Ownova New Harmony je delovala le 2 leti, zapustila pa pomembno dediščino v spremembah ameriških institucij, še posebej izobraževalnih. Spodbudila je tudi nov val socialistično usmerjenih poskusov.20 Sociološko gledano, če parafriziram Mannheima, so utopije prepričanja družbeno prikrajšanih in podrejenih razredov, ki si želijo izboljšati življenje s spreminjanjem družbenih razmer; ideologije pa prepričanja vladajočih, s katerimi obstoječe razmere ohranjajo.21 In, kako dolgo smo živeli v socializmu državljani/ke nekdanjih VZ evropskih držav: Slovenci in Slovenke 46 let.
SLOVENSKE KOMUNE IN ŠTUDENTSKO GIBANJE 1968 – 1974: PRIČEVANJA
Svoboda je svoboda tistih, ki mislijo drugače. (R. Luxemburg)
Po približni oceni na osnovi navedenih dokumentov in pričevanj je v Sloveniji v času študentskega gibanja delovalo 6 komun: duhovno-umetniška, bio-dinamična komuna Družina; komuna nove dobe na Gradaški; študentska stanovanjska skupnost na Streliški; stanovanjska skupnost in komuna v Grosupljem; komuna G7 v Tacnu in komuna na Brodu z vzporednim mladinskim in študentsko-političnim gibanjem. Za vse, razen ene, lahko rečemo, da so bile pluralistične, nobena ni nastala zaradi umika iz družbe, ena je imela skupno lastnino, vse so upoštevale ali celo temeljile na (zakonskih) parih, niso ustanovile lastnih institucij, tudi zato, ker so bile večinoma kratkotrajne, pretočne in odprte.
Najdlje, (10 let) je delovala komuna Družina, ki jo je ustanovil Marko Pogačnik leta 1971 v Šempasu. Glavni cilji njenih članov so bili povezovati umetnost z življenjem (landart), samoprehrana z ekološkim poljedeljstvom in živeti po duhovnih principih. Danes se ta smer nadaljuje v sodelovanju s skupino za umetnost VITAAA in s skupinami LifeNet pri postavljanju geopunkturnih krogov po svetu.22 Komuna je nastala v istem letu, ko je nehala ustvarjati umetniška avantgardna skupina OHO, v večini sestavljena iz študentov in katere aktiven član je bil Marko.23
Gradaška se je zgodila naravno, najbolj naravno, čim smo se bolj spoznali, ko smo začeli študirati, je bilo jasno, da si želimo življenje v skupnosti … našli smo prostor v Istrski vasi Vrnjak, vendar kar je bilo za nas normalno delovno življenje, je bilo za druge iz okolja nesprejemljivo … pregnali so nas z brzostrelkami, čisto nedolžne študente/ke, kar pa je pomenilo, da gremo naprej … Edini sem imel prostor, ker sem že kot otrok izgubil starše in delil hišo s sestro … naselili smo se pri meni »na Gradaški« kot se je odtlej reklo, in kjer se je dogajal vrtinec življenja… Nismo imeli namena iti se komune, važen je bil naraven način življenja … Bili smo 3 pari in še najmanj 8 drugih, imeli smo dnevni prostor predelan iz garaže, en prostor za delo: fotografsko temnico, za sveče in šivanje, da smo zaslužili … Imeli smo lep način hranjenja, radi smo bili skupaj, pripravljali smo čim kvalitetnejšo, vegetarijansko hrano, drugače nismo imeli skupnih duhovnih praks, dogovorjenih navad, dogovor je bil, da si zaupamo in da po študiju odpremo šolo v bližini Vrnjaka. Zato smo si študij razdelili: Živa socialno delo, Vigi pedagogiko, jaz fiziko in tehnični pouk, Edi glasbo, Bogdan psihologijo… (Bojan Brecelj- B.B. )
Družbeni in vrednotni kontekst nastanka Gradaške najbolje predstavlja opis: To je bil en poseben čas, ki se je sprožil, lahko bi rekel, en tak val energije in čutenja na celi zemlji, ki nas je vse zajel in če ima kakšen imenovalec, je bil to nova doba, new age, ki se je kasneje spridila … Pomenil je, da se rojeva nov čas, da je dobro izvedeti kaj iz starih izkušenj, da se sodeluje na sintropičen način, da je prisotno močno sočutje, odprtost do inteligenc… imel smo resničen občutek, da je to čas obrata, ki nas je nekaj časa nosil in smo se trudili, da bi čim dlje srfali na tem valu… (B.B.)
Veliko ljudi je prihajalo, študentje, umetniki, intelektualci … vsako soboto dopoldne so prišli prijatelji za spontano temeljito čiščenje prostorov in druženje, vrata na Gradaški so bila vedno odprta, tudi ko sem tam ostal sam z družino … Obiskala sta nas Pagl (nori) Baba kot se je reklo vsakemu posvečenemu duhovnim praksam in Ceylonski pesnik, Therovada Budist … imeli smo sobo za meditacijo, tam so bile samo preproge, knjižne police in tišina, lahko si šel tja meditirat ali brat, uporabljal si ga lahko sam zase 24 ur na dan. (B.B.)
Najbolj povezani oziroma vzporedni s študentskim gibanjem sta bili komuni G7 v Tacnu in komuna na Brodu.
Komuna G7 v Tacnu pri Ljubljani je nastala spontano, z namenom sobivanja mladih, delno iz ekonomskih razlogov: Za hišo, ki smo jo dobili v najem za 2 leti, smo potrebovali, predvsem fantje, nekaj mesecev, da smo jo usposobili za bivanje 8-12 ljudi. /…/ Ženske so se postopoma pridruževale, ko so nastali bolj ali manj stalni pari. Edini večji fiksni strošek, je bila mesečna najemnina, z ostalimi stroški smo lahko improvizirali z občasnimi zaslužki, vrtom ali donacijami./…/ Bila je dom trdega jedra stalnih 7 do 12 stanovalcev, število obiskovalcev je bilo 15-20 rednih, odvisno od dogodkov ali projektov, postanka na potovanju ali kar preprosto zaradi druženja po principu »mame ni doma pa lahko žuramo«. Ker je bilo precej potovanj, so prostore odsotnih, občasno naseljevali prehodni »gostje« za tedne ali celo mesece. Postopoma je prerastla je v odprto skupnost /…/ pravil nismo imeli, predvsem je šlo za iskanje samih sebe /…/ (Pričevalca A in B)
Večina članov tacenske komune je prihajala s Primorske, se pravi zahodnega dela Slovenije in zahodna meja je bila takrat v začetku 70-tih najbolj odprta meja ne samo takratne Jugoslavije ampak takratnega celotnega socialističnega bloka in verjetno je tudi to botrovalo dejstvu, da je bilo vzdušje v tacenski komuni tako odprto, tako svobodomiselno.(Jadran) 24
/…/ ljudje so kar začeli prihajati, najprej domači, potem tuiji, no, ker smo mi bili pač na takšni strateški točki takrat ko je bilo masovno gibanje zahodne mladine ali mladih ljudi proti vzhodu, Turčija, Indija, Afganistan, in tako naprej, smo mi postali neke vrste bazni tabor. (Serdžo) 25
Midve z Marto sva bili edini, ki sva hodili v službo in tisto kar je bila sigurnost, za položnico, sva bili midve. Solidarnost je bila, absolutno. (Tjaša) 26
Komuna G7 je združevala različne člane in redne obiskovalce, razlike so bile tudi socialne in izobrazbene, več jih je prihajalo iz ekonomskih razlogov /…/ Tudi življenjske in karierne poti so bile zelo različne, ene uspešne, druge ne. (pričevalka C)
V študentsko in druge organizacije stalni člani komune niso bili neposredno vključeni, je pa komuna kot zbirališče mladih pomembno zaznamovala študentsko gibanje. Po oceni pričevalcev je »skozi komuno šlo nekje med 450 do 500 mladih« /…/ v tistem času nismo imeli interesa, da bi se aktivno vključili vanjo (ŠO, op. D. P).Seveda pa smo bili veliko v Študentu, bili smo pri zasedbi FF, delovali smo kot logistična podpora za razmnoževanje biltenov in tudi v ostalih organizacijskih aktivnostih. Na FF smo nekateri tudi spali v času zasedbe. Sodelovali smo tudi pri študentskem časopisu Tribuni. /…/
Komuna je nehala obstajati po izteku najemne pogodbe /…/ pari z otroki so se postopno odseljevali in si našli stalna prebivališča /…/ Zadnjih 5-6 mesecev nas je bilo malo stalnih, bilo je tudi manj stalnih obiskovalcev. So bili pa znani žuri pri doku (na polentarski polici) /… / (Pričevalca A in B)
V audiovizualnem gradivu ni izjav o razlikah med članicami in člani. Ena od članic je na vprašanje zakaj živi v komuni odgovorila: /…/ zato ker ne živim rada sama, ker želim živeti skupaj s prijatelji, ker ne želim živeti na klasični način, tudi ne v klasični družini, tudi v paru raje živim v širšem krogu prijateljev /…/ (Cvetka) 27 Dve pričevalki sta povedali, da sta se odločili za življenje v komuni tako, da sta sledili svojima partnerjema in da bi živeli tudi kako drugače, če bi tako naneslo. (pričevalki D in E) Iz svojih izkušenj, tako bivanja v Rokavcih, kot obiskov na Gradaški in v Družini, sem prepričana, da smo ženske imele zelo pomembno vlogo, še posebej pri urejanju in tkanju odnosov. Ostale vloge in naloge niso bile deljene po spolih, ženske smo opravljale tudi najtežja, »moška« dela, odločitve so se sprejemale v skupinskih pogovorih, rutinska opravila so se delila.
O odnosu z okoljem pravi eden od pričevalcev: Domačini so bili na splošno dokaj strpni, nekateri začudeni in so se bolj bali za svoje otroke kot za varnost. Zanimivo je, da me je ob 50 letnici ustanovitve komune klical predsednik četrtne skupnosti, ki je želel, da naredimo kakšen dogodek, ki bi to komuno obeležil na pozitiven način. To je v času kovida žal padlo v vodo, a kaže tudi na relativno pozitiven odnos domačinov, do študentsko-hipijevske skupnosti iz katere smo izšli tudi uspešni posamezniki profesorji, umetniki, /.../
O odnosu s policijo pa: Hišno preiskavo smo imeli šele ob zasedbi FF sicer pa relativen mir ob občasnih zunanjih kontrolah, če je bil hrup prevelik. (Pričevalec A)
Mnenje P. Čelika, tedanjega komandirja PM Ljubljana: Da nismo takrat izvajali ukrepov nad to druščino v Tacnu, so bili vsaj trije razlogi; prvo, da je bil to čas t.i. liberalizma v Sloveniji in Jugoslaviji, ti komunardi so bili mirni, niso delali izgredov in ni bilo potrebe po intervenciji, in tretje, nismo poznali, zakaj gre in smo tudi zaradi tega roke odmaknili.28
Iz komune G7 sta izšli dve novi komuni, obe zasnovani na povezavi dveh parov; komuna na Brodu in komuna v Grosupljem.V 72-ih sta bili komuni v Tacnu in na Brodu konceptualno različni. Medtem, ko so na Brodu iskali bolj teoretične temelje smo v Tacnu živeli bolj sproščeno in odprto, naključno izkušnjo /…/ (Pričevalca A in B)
Osnova komune v Grosupljem sta bila dva para, oba iz G7: /…/ Skupaj smo se preselili v Grosuplje, ki pa ni bilo tako odprto, kot Tacen. Bolj se je odprlo za številne obiske šele, ko sta se D. in D, preselila v komuno Rokavce, pridružila pa sta se T. in B. /…/ postali spet širša skupnost s številnimi občasnimi ali manj občasnimi obiskovalci iz umetniških krogov in smo kot nekakšna komuna delovali do leta 1980. (Pričevalca A in B)
V pregledanem dokumentarnem gradivu in v pogovorih s pričevalci in pričevalkami iz komun 1968 – 1974, pa tudi s tistimi iz komune Rokavci, ni izrazov obžalovanja ali negativnih ocen, ki bi čas komunardstva označevale za izgubljen. Prav obratno, večina pričevalcev in pričevalk na različne načine pove, da jim je bivanje v komunah obogatilo nadaljnje življenje in/ali prispevalo k osebni izkušenosti.
Ko smo bili mladi smo bili bolj odprti, manj odgovorni in načrtovani in v glavnem pozitivno naravnani. Ostali so večinoma lepi spomini in stalna druženja in prijateljstva med tistimi, ki smo bili stalno naseljeni v komunah /…/ Vsekakor so nas komune trajno življenjsko zaznamovale v odprtosti, načinu razmišljanja in bivanja. (Pričevalka E)
Gotovo gre za pomembne družbene posledice njenega nastanka (komune v Grosuplju, op. D. P.), ki so tudi kontradiktorne, a komuna je v vseh udeležencih pustila trajne posledice v nadaljnjih oblikah bivanja nekaterih, ki smo nadaljevali tradicijo skupnega bivanja v ekonomski skupnosti, a malo manj odprto, kot je bil Tacen, verjetno tudi zaradi lokacij izven Ljubljane. Vsekakor smo v razmisleku o drugačnih bivalnih skupnostih vsi naredili korak naprej z Grosupljem, Rokavci /.../ (Pričevalca A in B)
V štirih letih se je marsikaj zgodilo, zgodili so se otroci, naredili smo, kar smo si zastavili, a vsi nekje drugje pristali. Navdih, da odpremo šolo, je šel mimo, tega nismo obžalovali, pri meni na Gradaški se je zamenjala ekipa, Smile in Milena, Borut in Ljudmila ter jaz in Živa, smo dobili otroke, začeli smo se razseljevati. Gradaška ni bila nesrečna zgodba, enostavno so se stvari odvile, ker ta začasni dom ni prenesel našega širjenja in razmnoževanja. (B. B.)
Odcep komune na Brodu od komune G7 je najavil Vinko Zalar /…/ ta komuna (G7, op. D.P.) je na nekih drugih osnovah od tistih, na katerih bo temeljila naša nova komuna, ta komuna precej na ekonomskih osnovah, cenejše je živeti tukaj, omogoča veliko več sproščenih medčloveških stikov /…/29
Jaz bi rekel, da je bila Tacenska bolj umetniška, avantgardna, kaj takega, na Brodu pa smo hoteli narediti iz teh stvari politiko, kar zavestno. Politiko bolj previdno v časih, ko je bila vsaka beseda preštudirana iz vseh strani /…/ Komuna Brodu se je začela leta 1971, njena nenavadnost je bila v tem, da je večina nas bila stara 20-22 let, med nami pa je bil tudi možakar ki je imel že 50 let… nam podobnih komun je bilo takrat približno 5-6 v Sloveniji… do neke mere je izrasla iz študentskega gibanja. (Vinko Zalar)30
Poudariti je treba, da se je takrat začelo zanimanje za ekološke probleme, kar je bilo povezano s komunami, šlo je za življenjski slog, mnogi ne vedo, da so bile publikacije o ekologiji že leta 1071 /… / ni šlo le za neko politizacijo, tudi za način življenja. Dosti poudarka je bilo na univerzi, reformi študija, povezavi disciplin, možnosti interdisciplinarnega študija, o tem je bilo res veliko govora, da bi se kaj premaknilo se ni, v zavesti pa je ostalo /…/ to so bile zadeve, ki so imele širšo legitimnost, tudi nekaj tedanjih profesorjev je to podpiralo, vse to je šlo preko nekih meja nekih političnih konfrontacij. /…/ (Frane Adam)31
Kot že rečeno je bila med člani in članicami komune na Brodu poudarjena politična aktivnost, delno so nadaljevali z udeležbo v študentskem gibanju, delno so se povezovali z člani/cami gibanj iz ostalih jugoslovanskih republik ter razširjali tematike na več takrat perečih družbeno- političnih problemov v mejah celotne države in tudi preko njih. Veliko se je razpravljalo in pisalo.
V letih 70/71, ko sta študentskemu listu Tribuna urednikovala Frane Adam in Jaša Zlobec, sta z objavo v Tribunu spremenila geslo študentskega gibanja »Proletarci vseh dežel, združite se« v moto »Svoboda je svoboda tistih, ki mislijo drugače«. Od objave dalje je študentsko gibanje imelo moto Rose Luxemburg.
Še istega leta sva bila z Jašem prisilno odstranjena s Tribune na ukaz sekretarja komiteja Zveze komunistov Slovenije. Da so naju nameravali vreči s Filozofske fakultete, mi je šele čez dve leti povedal dekan. (F. Adam)
Represija državnih organov kot tudi institucij, v katerih komunardi/tke služili denar in študirali, se je stopnjevala postopno, vzporedno s podaljševanjem trajanja gibanja in komun, še posebej pa z vse pogostejšim povezovanjem akterjev s političnimi gibanji iz drugih republik tedanje Jugoslavije. V komuni na Gradaški in G7, z velikim pretokom mladih, represivnost ni bila moteča, a nadzor je obstajal, kot opisuje Bojan: Pred vrati Gradaške so neprekinjeno stražili policaji v civilu, v civilnem avtomobilu so brali časopise. V hišo niso nikoli vstopili, le opazovali so prihajajoče in odhajajoče. Dolgo za tem sem ugotovil, da morda ni bilo resnih vdorov ali šikanad, ki sem jih doživel na cesti v mestu, ker sem se pisal Brecelj, priimek, ki so ga imeli ljudje, pomembni v tistih časih, od partizanov dalje. Zato sem bil nekako zaščiten in priviligiran čeprav sem bil hipy , bos, v brezrokavniku ... (Bojan Brecelj)
V komuni na Brodu pa se je represija stopnjevala in eskalirala s pregonom študentskih delegatov.
Na Brodu so se zbrali študentski »delegati« iz Beograda, Zagreba in Ljubljane, da bi podpisali peticijo proti ukinitvi revije Praxis in Korčulanske šole.32 Ljubljano so izbrali zato, ker je Slovenija veljala za najbolj liberalno med jugoslovanskimi republikami. Zvečer je prišla milica z marico in jih odpeljala nekam v gozd proti Medvodam ter jih tam pustila. Zjutraj, ko je bilo svetlo, so se vrnili na Brod lačni, umazani, utrujeni, ker so vso noč iskali pot iz gozda. (pričevalka C)
Sodni proces proti podpisnikom je bil jeseni, leta 1974 v Ljubljani /…/ poleg podpisnikov iz drugih republik sta bila obsojena tudi Vinko Zalar in Darko Štrajn /…/ Kot vem za Vineta je dobil dve leti pogojno in deset let prepovedi opravljanja poklica učitelja in novinarja. (pričevalka D)
Leto po obsodbi so Vineta vpoklicali v vojsko na zelo oddaljeno in samotno mesto nekje na romunsko mejo, kjer se je s puško v pripravljenosti stražilo noč in dan /…/ vozne povezave so bile tako slabe, da ga nisem mogla obiskovati /…/ (Pričevalka C)
Komune se niso končale s koncem študentskega gibanja; leta 1975 sta dva para in član iz komune na Brodu, en par iz komune Grosuplje ter še en par, osnovali novo komuno Rokavci v slovenski Istri. Ta je delovala 8 let do leta 1983. Ko Vinko Zalar, ki je bil član tudi te komune, v intervjuju govori o policijskem nasilju, se nanaša na Rokavce:
Prinesel sem s seboj nek moj protest, ki sem ga naslovil na predsedstvo občinske konference SZDL, oktobra leta 1978, kjer pišem, da so v zadnji 6 mesecih trikrat organi policije izvrševali razne aktivnosti proti meni, moji družini in članom komune /…/ približno 15 policistov in sedem službenih policijskih vozil, policijski pes in orožje gor in dol, 33 so se pripeljali ob 7h zjutraj skozi vas Marezige do naše hiše in so potem tam do 12-ih, 13-tih, brskali po naših prostorih in v vreče pobrali celo vrsto pisem, fotografij, naslovov, zvezkov itd., ne da bi povedali zakaj. Mene so naslednjega dne tudi zasliševali nekaj ur in mi citirali iz mojega zvezka naslove, telefone / … / (Zalar V., 2018)
Komuna Rokavci je bila velik del obstoja »pod nadzorom«, Frane Adam še hrani dokument, s katerim mu je bilo »dosojeno«, da zaradi neizpolnjevanja moralno-političnih pogojev ne sme opravljati dela v javnih ustanovah.
A to so bili časi po koncu »slovenskega liberalizma«, po koncu študentskega gibanja, t. i. časi svinčene partijske monolitnosti. Konec 70-tih je vzniknilo več skupin, komun »na podeželju«, ki pa so bile majhne in kratkotrajne. Študentske stanovanjske skupnosti so ostale do danes, a izgubile tisti skupnostni predznak, ki so ga imele v času študentskega gibanja.
Gibanja sama po sebi ne morejo spremeniti sveta, če se ne povežejo širše in se hkrati vežejo na strukturne spremembe. Centri oblasti in moči so bili močnejši, zato so študentska gibanja zatrli na različne načine. Zaznali so, da mladi ustvarjajo neke vrste vzporedno družbo, in to je bilo treba zatreti /… / Še v 80. letih, ko sem študirala v Zahodni Nemčiji, so mladi tam vzpostavljali vzporedne šole, vrtce, oblike skupnostnega bivanja in skupnostnega življenja. Pri tem jih ni gnala potreba po imeti veliko in še več, ampak potreba po biti in delati skupaj. (Zabukovec Mojca) 34
O heterogenosti in časovni omejenosti študentskega gibanja:
Samo študentsko gibanje je bilo zelo heterogeno in z zelo majhnim skoraj nikakršnim skupnim imenovalcem, a že to, da je delovalo, da so ideje dobivale nek, sicer majhen prostor, da so prišle do izraza /…/ Gotovo je študentsko gibanje generacijsko, upor neke generacije proti starejšim /… / pojavilo se je izveninstitucionalno, kot akter, ki je hotel vplivat na politična dogajanja, izhodišče je bilo to da je politika v smislu urejanja javnih zadev preresna stvar, da bi jo prepustili samo politikom, oziroma komunistični partiji, smatralo se je da so potrebni večji angažmaji ljudi izven KP in form, ki jih je ta predvidevala. /…/. To je bilo takrat prepovedano, vsaj ni bilo predvideno, da bi se dogajala taka opozicija, precej pravno nedopustno, in zato je bilo jasno, da študentsko gibanje dolgo ne more obstat, kar se je tudi zgodilo. V Ljubljani in drugod po Jugoslaviji, kjer smo imeli stike, so manjše skupine še vztrajale, in dalj časa so vztrajale, večje so bile reperkusije, oziroma večja stopnja represije je bila uporabljena. Nekateri pa so šli skozi neko reprogramiranje in so spoznali, da se je mogoče angažirat, če si član zveze komunistov in če si lojalen, nekateri pa tega niso hoteli in so vztrajali na svojih okopih in za te so bile posledice neprijetne. ( Adam Frane) 35
O politični organiziranosti in ciljih:
V študentski politiki so se kresala mnenja o razmerju med spontanostjo gibanja ter študentsko organizacijo. T. (Tone Remc, prvi poslanec študentov v slovenski skupščini, op. D.P.) se je zavzemal za tesno povezanost obojega. Sodeloval je v transformaciji družbenopolitične organizacije Zveze študentov v samoupravno skupnost študentov. Zamišljena je bila kot politično pluralna organizacija, ki je prostor za aktivnosti in projekte vseh študentov pri uresničevanju skupnih interesov. V tem okviru so delovali: študentski sindikat, študentski forum, pokrajinski klubi, študentski mediji, kulturno umetniške skupine, fakultetni odbori, pa tudi pluralne politične skupine študentov ter drugi ad hoc »akcijski odbori«, ki so organizirali več deset množičnih demonstracij, zasedb in zborov. Tako so študentsko gibanje podpirale in omogočale institucije Skupnosti študentov, ki je zagotavljala materialno in pravno podporo akcijskim odborom ter posredovanje študentskih zahtev vodstvu univerze in državnim organom. (Šetinc Lenart.) 36
O utopičnosti in neutopičnosti študentskega gibanja:
Upal pa sem, da se bo prvotni impulz študentskega gibanja bolj poznal v družbi, kot se je, zlasti po zasedbi Filozofske fakultete. Skratka verjel sem, da bo iz vsega tega nastalo kaj več kot zanimiv kulturno politični happening. Ampak ni. Študentje smo se med seboj razsuli na različne, bolj politične, bolj kulturne, bolj nacionalne smeri in ni bilo več enotne volje po spremembah, kot je bila še pred in med samo zasedbo. Protestnim študentom v Ljubljani pa je paradoksalno koristilo to, da je tedanja politična oblast študentsko organizacijo vključila v tedanjo Zvezo socialistične mladine. Tam se je namreč res zgodil dutchkejevski transformacijski »marš skozi institucije«. Namreč nekdanji »študentski kadri« so od znotraj prevzeli mladinsko organizacijo in jo spremenil v pomembnega kreatorja političnih inovacij v Sloveniji, pa tudi v Jugoslaviji. Tu se je zgodilo nekaj takega, kar sem jaz mislil, da se bo razvilo iz študentskega gibanja. (Ule Andrej) 37
O izteku študentskega in komunardskega gibanja v gibanje za samostojno Slovenijo:
Študentsko gibanje je prineslo celo vrsto idej, predlogov kako bi se moralo urejati življenje ne samo v družbi ampak tudi na mikro ravni, to se mi zdi, da je najbolj pomembno, jasno je bilo, da to zahteva neko višjo stopnjo avtonomije, svobodo izražanja, svobodo druženja /…/ To je nekaj časa zamrlo ampak v 80-tih je spet prišlo na dan, mnogi, ki so sodelovali v študentskem gibanju so potem tudi bili nosilci idej politične odprtosti, politične reforme, idej svobode združevanja, izražanja, političnega pluralizma, demokracije. Tukaj vidim jaz ta najpomembnejši učinek tega gibanja. Moramo se zavedati, da smo živeli v dokaj zaprti družbi takrat. Vse kar se je tudi prej dogajalo, kot so Perspektive, študentsko gibanje, vse to je prispevalo k dogajanju v 80- tih, ki ni iz nič nastalo. Takrat smo bili že tako formirani, da nismo imeli nekih zadržkov, zato je bilo tisto obdobje uspešno in tudi ta prehod v osamosvojitev je ravno iz tega črpal. (Adam Frane) 38
ZAKLJUČEK
Vloži me v sistem in me boš zanikal; jaz nisem le matematični simbol – jaz sem. (S. Kierkegaard) 39
Če se vrnem k Bergerju in Luckmannu, da je naše skupno vedenje družbeno konstruirano tudi s preigravanji moči in kompromisi,40 ki niso nujno konsenzualna, sledi, da je skupno vedenje o preteklosti vselej pomanjkljivo. Nesoglasja se bodisi stopijo z družbeno sprejetimi interpretacijami, bodisi obstanejo kot osameli pričevalci obeleženega in odvrženega časa. Njihovi nosilci pa morda še kdaj poskušajo sporočiti javno kaj so videli in doživeli.41 Individualno zorenje, nove izkušnje, intimne zgode in nezgode, družbene prekucije, z drugimi besedami, vsakdanje življenje, ki se v času zgodi, suče perspektive enih in drugih pa tudi kaj doda ali odvzame vedenju in videnju oddaljujoče se preteklosti.
Ko sem iskala pričevalke/ce iz vrst nekdanjih komunardk in komunardov sem naletela na različne odzive: »B.O.« »bom kaj povedal/a, ampak anonimno«; »nič nimam o tem povedati« in na veselje, da se končno o komunah nekaj piše. Z Vinkom sva dve desetletji mlela o tem, a se nisva lotila, morda tudi zato, ker sva slutila kako težko bo obuditi nekdanje komunardske vzgone. Vsem sodelujočim, tistim s pomisleki, anonimnim in veselim, kot tudi tistim, ki sem vas »povzela« iz že objavljenih dokumentov, se najlepše zahvaljujem, brez vas ne bi bilo tega delčka zabeležene zgodovine.
Komune pa še naprej obstajajo, v dokaj različnih oblikah in s posodobljenimi cilji, a z ohranjeno jedrno namero, oziroma težno k pravičnemu, solidarnemu, nenasilnemu, skratka humanemu sobivanju s soljudmi in ostalim naravnim okoljem.
Nekatere od današnjih skupnosti in komun, ki koreninijo v preteklosti, so dosegle nekoč neslutene razsežnosti in posodobitve. Auroville, nekoč duhovna skupnost, katere svetišče so gradili hipiji z vsega sveta, je danes največje eko-mesto na svetu.42 Skupnost Finhorn na severovzhodu Škotske, ki so jo leta 1962 sestavljali trije ustanovitelji; par Caddy in Dorothy Maclean, se je razvila se je v eno največjih namernih skupnosti v Britaniji. /… / Bila je dom na tisoče prebivalcev iz več kot 40 držav. /…/43 Damanhur, ustanovljen leta 1975, državica v državi Italiji, velja za živi laboratorij prihodnost. Je duhovna skupnosti, a s svojo lastno ustavo, kulturo, umetnostjo, glasbo, valuto, šolami ter znanostjo in tehnologijo. Njegova duhovna in pragmatična vizija temelji na solidarnosti, delitvi, ljubezni in spoštovanju okolja.44
Novejša omrežja, v katera so se vključile nekatere od starejših skupnosti, dopolnjujejo »stare« prakse in cilje z novodobnimi in se širijo globalno. Eno takih je Globalnega omrežje ekovasi (GEN), ki »gradi mostove med oblikovalci politik, vladami, nevladnimi organizacijami, akademiki, podjetniki, aktivisti, omrežji skupnosti in ekološko naravnanimi posamezniki po vsem svetu, da bi razvili strategije za globalni prehod na odporne skupnosti in kulture«? V GEN je vključen Sončni grič, ekovas v slovenski Istri, »uspešen primer ljudi, ki srečno živijo skupaj, uporabljajo permakulturna načela za delo na vrtu, sledijo filozofiji Degrowth in drugim eko-trajnostnim pristopom k življenju v naravi.45 Koliko je še »živa« zgodovinska tradicija »utopičnih« skupnosti in komun v teh novih omrežjih, bi lahko izvedeli le z raziskovanjem in »terenskim« poizvedovanjem; če sem optimistična glede na cilje, ki jih propagirajo, se vendarle ohranja.
Druga »cvetoča« veja sodobnih skupnosti komun so terapevtske, uspešne tudi v Sloveniji. Razvijale so se zadnjih 50 let, od obrobnih do splošno priznanih tretmajev odvajanja od različnih odvisnosti. Prvo tako komuno pri nas je ustanovil pok. pater Prelc, danes obstajajo štiri take komune pod imenom Skupnost srečanja. V okviru Novega Paradoksa, programa za zmanjševaje socialne izključenosti in za izboljšanje socialnega delovanja oseb, ki se znajdejo v hujših psihičnih krizah deluje v Sloveniji 6 stanovanjskih skupnosti. Eden od ustanoviteljev (starega) Paradoksa je bil Vinko Zalar.
In kako gibanja; je mogoče reči, da so tista, ki so se v 70-tih, 80-tih, odmevno aktivirala »na terenu« postala bolj deklarativna, ali pa da njihove akcije ne odmevajo več v medijih?
Greenpeace globalna okoljevarstvena mreža se je začela kot gibanje ob koncu 60-tih, ko je okoli 7.000 protestnic/kov poskušalo preprečit podzemski atomski poskus na Aljaski. Gibanje se je institucionaliziralo leta 1971 in je danes največja organizacija na različnih področjih okoljevarstva. Amnesty International je bil ustanovljen leta 1961 v Londonu, za ustanovitelja pa velja angleški odvetnik P. Benenson, kot avtor odmevnega članka »Pozabljeni jetniki«, ki mu ga je uspelo objaviti v Observerju z močno podporo skupine angleških intelektualcev. Danes ima organizacija okoli 10 milijonov privržencev, deluje na različnih področjih kratenja človeških pravic in se zavzema za »svet, v katerem vsak človek uživa vse človekove pravice, zapisane v Splošni deklaraciji človekovih pravic«.
Medijske informacije kažejo, da smo (spet) v času štrajkov in uličnih protestov. Kažejo pa tudi, da je umetna (ne)inteligenca na pohodu. Glede na izsledke raziskav o posledicah komuniciranja po internetnih omrežjih, ki so nadomestila druženje »v živo« v času pandemije, o telesnih hendikepih mladih, ki dnevno visijo na omrežjih, pa tudi o njeni uporabi v aktualnih vojnah, in še bi lahko naštevala, se moje osebno utopično pričakovanje nanaša na pojav globalnega gibanja za zamejitev razvoja ter strogi nadzor uporabe pripomočkov umetne inteligence. Za ozaveščanje kam vodi navdušenje nad njimi in kaj pomeni pozaba že ustvarjene zaloge človeškega znanja pa bi priporočila za (obvezno šolsko) branje literarno distopijo Jevgenija Zamjatina »Mi«.46
1 Vinko Zalar (1975) Komune med utopijo in realnostjo, Časopis za kritiko znanosti, str. 49.
2 Posebna zasluga gre dokumentarnemu filmu Jadrana Sterleta (2008), Komuna G7 ali utopija na robu družbe, DVD, RTV Slovenije.
3 Bahovec Igor ((2009) Postmoderna kultura in duhovnost. Religioznost med new agem in krščanstvom, IRSA, Ljubljana,
4 Berger, P. L . in Luckmann, T. (1999) Modernost, pluralizem in kriza smisla. Nova revija, Ljubljana, str. 13.
5 McCord William (1992) Building Utopias: Successes and Failures. International Journal of Comparative Sociology XXXIII, 3-4, str. 152-153.
6 D. Podmenik, B. Bajec (2023) Od družbene krize do krize družine, Družina v času pandemske krize. V: Analiza učinkovitosti obvladovanja epidemije v Sloveniji, ur. F. Adam, IRSA, Ljubljana. Str. 71-74.
7 Berger in Luckmann, prav tam str, 53.
8 Prav tam, str. 11.
9 Prav tam, str. 49.
10 V tekstu omenjam le najbolj indikativne za vsebino tega prispevka, ki pa so nastale ter delovale v Evropi Ameriki.
11 Beer, M. (1937) Splošna zgodovina socializma in socialnih bojev, Ljubljana.. V: Zalar, 1975, str. 50.
12 Beer, M. prav tam.
13 Zalar, 1975, str, 74, 75.
14 Prav tam, str. 80.
15 Kanter (1972) v: Zalar (1975), str.86-87.
16 Thies F. Clifford (2000) The Success of American Communes. Southern Economic Journal, 67 (1), 186-199. Hall J. R. (1988) Social organizations and pathway of commitment. Types of communal groups. American Sociological Review, 53, 79-92.
17 Prav tam.
18 Thies F. Clifford (2000), str. 197-198.
19 Iz Moorove Utopie je nastala literarna zvrst, utopična fikcija, ki predstavlja idealne družbe ali popolna mesta.
20 Zalar V. (1975), str. 59-60.
21 Karl Mannheim (1991) Ideology and Utopia, Routledge.
24 Strle Jadran ( 1911) Komuna G7 ali utopija na robu družbe, dokumentarna oddaja. https://365.rtvslo.si/arhiv/1968/122864360
25 Prav tam.
26 Prav tam.
27 Prav tam
28 Prav tam
29 Prav tam
30 Adam F. in Zalar V. (2018) Frane Adam in Vinko Zalar o študentskem gibanju, intervju. https://ars.rtvslo.si/podkast/arsov-forum/15104116/174540888
31 Adam Frane, prav tam.
32 Revija Praxis je bila središče zbiranja kritičnih filozofov in družboslovcev, večinoma iz Zagreba, Beograda, manj iz Ljubljane izhajala je v srbo-hrvaščini in več tujih jezik do leta 1974. Organizirala je tudi zelo priljubljeno poletno šolo na otoku Korčula, kjer so se zbirali filozofi iz vzhoda in zahoda. Več na: https://sl.wikipedia.org/wiki/Praxis_filozofija . Iniciator medrepubliškega srečanja študentov januarja 1974 je bil Fakultetni odbor Zveze študentov Filozofske fakultete univerze v Ljubljani. Potrdili in podpisali naj bi predlog resolucije proti ukinitvi Praxisa in še z drugimi političnimi zahtevami, ki so za tedanje politično vodstvo SFRJ predstavljale »rušilni« politični program. https://www.zorandjindjic.org/sr/biografija/duza-biografija/zivot/razdoblje-radikalne-levice/
33 »Orožje gor in dol« opisuje Vinko metaforično; a kot ena od dveh prisotnih domačink, ki naju je navsezgodaj presenetil eskadron milice in sem stala pred policaji v civilu z uperjenim polavtomatskim orožjem na lastnem dvorišču z otrokom v naročju, »ni bilo šale«. Vem pa, da sem pomislila: »Verjetno imajo policijske vaje«.
34 Zabukovec Mojca (2018), - MMC RTV SLO
35 Adam F. in Zalar V. (2018)
36 Lenart Šetinc (2019) Ko so študentje dobili svojega poslanca – študenta Ljubljana - MMC RTV SLO.
37 Andrej Ule (2018) Študentsko gibanje je privedlo do pomembnih emancipatornih preobrazb v kulturi in družbi Ljubljani - MMC RTV SLO
38 Adam F. in Zalar V. (2018)
39 V Drago Bajt (1975), Drugi obraz prihodnosti. Objavljeno kot predgovor k: J. Zamjatin: Mi (1988) CZ.
40 Peter L. Berger, Thomas Luckmann (1988) Družbena konstrukcija realnosti. Razprava iz sociologije znanja. Cankarjeva založba, Ljubljana.
41 Avtorski pregled objavljenih izjav o študentskem gibanju in osebno kontaktiranje bivših komunardov/komunardk za pridobitev pričevanj.
42 Sprva spiritualni center, svetišče so gradili hipiji s celega sveta, danes je eno največjih eko mest.
46 Roman Zamjatina Jevgenija Mi (1988, Cankarjeva založba) je bil kot prvo distopično literarno delo prvič objavljen leta 1921; iz njega sta črpala tako Huxley kot Orwell v veliko bolj znanih, a za današnji čas ne tako aktualnih delih Krasni novi svet in 1984.
