različne vrste okrajšav; premični junak;
iskreče se, bele kosti nevednosti;
notranji razplet
srna ve, kaj je življenje, ampak ne jaz,
barkača ve, kaj je življenje, ampak ne jaz,
čeprav so besede šibke, udarjajo na slepo
in ta tekst živi sam (da sem bil
prehitro vnet,
premalo zvest,
preprosto pokončan),
GPS ve, kaj je življenje, ampak ne jaz,
razpoke, udrtnine, mehurčki vode,
praznik odhajanja v dan
in praznik potepanja ponoči,
in zato IUD ve, kaj je življenje, ampak ne jaz,
maj ve, kaj je življenje, ampak ne jaz,
v ogradah, videvanih podnevi
in v ogradah, videvanih ponoči,
ZOO ve, kaj je življenje, ampak ne jaz,
udarec ve, kaj je življenje, ampak ne jaz,
naredila sem napake na tiskovnici,
zdaj to popravljam (da sem bila
prehitro vneta,
premalo zvesta,
preprosto pokončana),
znašla sem se v perilu, sušečem se na soncu,
dan se me je predal z znaki, popolnoma,
hčerka nosi rodovno ime in pridonaša sijaj!
zdaj bom kralj jaz,
druga stran izhoda:
črna tekočina, pisker zemlje.
Nov, slabši kvas.
Spet se zbudim na začetku poletja v sveže raztrgani vrečki maka.
Ne spominjam se padanja v pest
ne kam potekajo vojne.
Kje je tisti bar,
v katerem se kar naprej spoznavajo tvoji starši?
Zvezki polni bodeče žice. Misel Iliade.
Vtiskam peško v slivo.
Ko mislim »gozd«,
rečem »devet udarcev s sekiro«.
Spet se zbudim na začetku poletja
v sveže raztrgani vrečki maka.
Epitaf za zrcalo
samo ti in ta stavek, ki je že zaprt
notri ti in to ime, v katerem nihče ne stanuje
zate
biti najljubša lezba, ki pa ni lezba,
vik in krik v nabasanem nočnem vlaku Hańcza,
biti razbeljena streha Sokurova,
seštevek hotelskih travm,
ko nisi hodila v gozd. Kar se mene tiče,
so te že prešle, ruvat s koreninami čas, ki razbija
distihe.
Kar se mene tiče, bo to torba in gozd
in pohodi čez pesek in polomljeni metrum –
izgubljeni primer, v katerem tvoj lik potuje po loku:
Obesim to vprašanje nizko, naj tipajo za njim.
Sončnica je pesem, naj obrača glavo.
Zvezda pod podhodom
Danes imam rojstni dan.
Imam 28 let.
Peljem se v hišo, v kateri ne stanujem.
Danes stanujem v: Amsterdamer, Golden Virginia.
Moje ime je darilce.
Dal mi ga je vaški fant.
Na vasi lažem o tem, kako živim v mestu.
Živimo v IX simfoniji.
Sosedi imajo pri sebi čudežno sliko.
Lani se je moj sosed obesil.
Mockava je črna luknja.
Pogrezam se vanjo.
Privlačnost je smrt razpotja.
Razpotja in smrt privlačijo vprašanja.
Kdo ti piše pesmi, Joanna?
Moje pesmi piše moja roka.
Tam papir premaga kamen.
Tam sem fakir ali pa ga okradam.
Zvezda pod menoj
odpri okna to so tvoje roke
odpri roke to so tvoja vesla
odpri pomlad ona je s tabo
veslaj venomer nepripravljen
različne vrste okrajšav; premični junak;
iskreče se, bele kosti nevednosti;
notranji razplet
srna ve, kaj je življenje, ampak ne jaz,
barkača ve, kaj je življenje, ampak ne jaz,
čeprav so besede šibke, udarjajo na slepo
in ta tekst živi sam (da sem bil
prehitro vnet,
premalo zvest,
preprosto pokončan),
GPS ve, kaj je življenje, ampak ne jaz,
razpoke, udrtnine, mehurčki vode,
praznik odhajanja v dan
in praznik potepanja ponoči,
in zato IUD ve, kaj je življenje, ampak ne jaz,
maj ve, kaj je življenje, ampak ne jaz,
v ogradah, videvanih podnevi
in v ogradah, videvanih ponoči,
ZOO ve, kaj je življenje, ampak ne jaz,
udarec ve, kaj je življenje, ampak ne jaz,
naredila sem napake na tiskovnici,
zdaj to popravljam (da sem bila
prehitro vneta,
premalo zvesta,
preprosto pokončana),
znašla sem se v perilu, sušečem se na soncu,
dan se me je predal z znaki, popolnoma,
hčerka nosi rodovno ime in pridonaša sijaj!
zdaj bom kralj jaz,
druga stran izhoda:
črna tekočina, pisker zemlje.
Nov, slabši kvas.
Spet se zbudim na začetku poletja v sveže raztrgani vrečki maka.
Ne spominjam se padanja v pest
ne kam potekajo vojne.
Kje je tisti bar,
v katerem se kar naprej spoznavajo tvoji starši?
Zvezki polni bodeče žice. Misel Iliade.
Vtiskam peško v slivo.
Ko mislim »gozd«,
rečem »devet udarcev s sekiro«.
Spet se zbudim na začetku poletja
v sveže raztrgani vrečki maka.
Epitaf za zrcalo
samo ti in ta stavek, ki je že zaprt
notri ti in to ime, v katerem nihče ne stanuje
zate
biti najljubša lezba, ki pa ni lezba,
vik in krik v nabasanem nočnem vlaku Hańcza,
biti razbeljena streha Sokurova,
seštevek hotelskih travm,
ko nisi hodila v gozd. Kar se mene tiče,
so te že prešle, ruvat s koreninami čas, ki razbija
distihe.
Kar se mene tiče, bo to torba in gozd
in pohodi čez pesek in polomljeni metrum –
izgubljeni primer, v katerem tvoj lik potuje po loku:
Obesim to vprašanje nizko, naj tipajo za njim.
Sončnica je pesem, naj obrača glavo.
Zvezda pod podhodom
Danes imam rojstni dan.
Imam 28 let.
Peljem se v hišo, v kateri ne stanujem.
Danes stanujem v: Amsterdamer, Golden Virginia.
Moje ime je darilce.
Dal mi ga je vaški fant.
Na vasi lažem o tem, kako živim v mestu.
Živimo v IX simfoniji.
Sosedi imajo pri sebi čudežno sliko.
Lani se je moj sosed obesil.
Mockava je črna luknja.
Pogrezam se vanjo.
Privlačnost je smrt razpotja.
Razpotja in smrt privlačijo vprašanja.
Kdo ti piše pesmi, Joanna?
Moje pesmi piše moja roka.
Tam papir premaga kamen.
Tam sem fakir ali pa ga okradam.
Zvezda pod menoj
odpri okna to so tvoje roke
odpri roke to so tvoja vesla
odpri pomlad ona je s tabo
veslaj venomer nepripravljen
