Ko smo med študijem dozorevali in so se nenehno klesali naši značaji ter nas je življenje kovalo vsakega po svoje, sta nas vseskozi prevevala tudi kljubovalnost in uporništvo. Ti dve mladostni značilnosti smo kazali ob vsaki priložnosti, saj sta nas izpopolnjevali in potrjevali naš status v družbi. Nismo prenašali ultimativnih zahtev, marveč smo jih z dobršnim ponosom zavračali. Tako smo se složno upirali tudi organom za notranje zadeve, kadar se nam je pač ponudila možnost, da pokažemo pred njimi svojo moč in voljo. Še posebej, kadar smo menili, da je pravica na naši strani. Tudi zato se obiskov modrih uniformirancev na Gerbičevi ni manjkalo.
Nekega poznega večera sem se iz mesta vračal v študentski dom na Gerbičevi in že od daleč pred blokom zagledal veliko množico. Le kaj se je dogajalo? Ko sem se približal in zagledal marico, se mi je že posvetilo. Gruča gerbičevcev je namreč obstopila marico, pritiskala nanjo in ji zapirala pot. Ob marici sta dokaj nebogljeno stala miličnika in se držala, kot da ne vesta, kaj jima je storiti, medtem ko je bil tretji v marici. Takoj sem opazil, da med številnimi znanimi obrazi ni mojega cimra Jožeta. Čudno se mi je zdelo, kajti on je bil vedno zraven. Pobaral sem nekega bruca, kaj se je zgodilo, in odgovoril mi je, da imajo »policaji enega našega v marici, mi pa da ne dovolimo, da bi ga odpeljali«. Aha, verjetno torej mojega cimra? In res je bilo tako.
Toda kaj se je pravzaprav zgodilo? Tistega večera so gerbičevci ob poznih večernih urah sedeli pred vhodom v dom, popivali in peli. Ker je nekdo od sosedov to prijavil Ljudski milici kot kaljenje nočnega miru, se je pripeljala marica, izstopili so trije miličniki ter zahtevali mir, tišino in razhod. Bogdan, predsednik bloka, je kljubovalno vzkliknil: »Mar ne smemo peti lepih slovenskih pesmi, za katere so naši očetje prelivali kri? Moj oče se je kot partizan boril za Trst!« Bližnji miličnik ga je zgrabil za roko, toda že je priskočil moj vrli cimer, odrinil miličnika, da je lahko osvobojeni Bogdan jadrno pobegnil v notranjost bloka. Miličniki so potem seveda planili na cimra, ga obvladali in odvedli v marico. Toda brž je odjeknil poziv vsem trem nadstropjem, da družno navalijo na marico, jo obkolijo in blokirajo. Cimer je kasneje pripovedoval, da je v notranjosti marice slišal, kako je eden od miličnikov klical na pomoč okrepitve. Zadeva se je torej začela zapletati in lahko bi se vse skupaj klavrno končalo. Marica je obtičala pred blokom, študentje so jo oblegali in niso kazali prav nobene volje, da bi se razšli. Debelušni Milan, ki je bil sicer bolj miroljubne in plašne narave, se je v varnem zavetju balkona v prvem nadstropju drl na miličnike: »Kurbe policajske, izpustite ga in pojdite raje Tržaško šodrat!« Tržaška cesta je bila namreč takrat polna lukenj. Razmere pred blokom so postajale vse bolj kočljive, a odločitve ni bilo. Tedaj je stopil na sceno Pino, hud kvartopirec in kadilec, ki je bil nekoliko starejši od nas. Diplomatsko se je spustil z miličniki v pogovor, deloval spravljivo in nadvse verodostojno: »Lejte, tovariši miličniki, nima smisla, fant se je prenaglil in mu je zdaj žal. Izpustite ga in mi se bomo mirno razšli.« Miličnik, ki je bil očitno v stiski, je odgovoril, da mora prijetega še prej legitimirati, a da se boji, da bo ob odprtih vratih pobegnil. Cimer je bil namreč zaprt v nekakšni kletki, ki je bila od ostalega dela marice ločena. Toda modri, preudarni Pino je s svojo osebno izkaznico jamčil, da se to ne bo zgodilo. Miličnik je potem na hitro odprl vrata in zavpil cimru, da naj pripravi osebno izkaznico, in ko mu jo je ta končno izročil, so se vrata svobode odprla in med huronskim vpitjem in ploskanjem je iz marice stopil moj cimer, zmagoslavno dvignil roke, se nasmejal in pomahal širnim trumam gerbičevcev. V tistem trenutku so mi prišli na misel podobni prizori državnikov, ki ob izstopu iz letala pomahajo pozdravljajoči množici. Ponosen na svojega cimra sem vzkliknil: »Cimer, ti si junak večera!« Toda brž sem se zdrznil, ko sem ob tem prestregel srepi pogled enega od miličnikov.
Zanimivo je, da od vsega tega potem ni bilo nič. Tresla se je gora, rodila se je miš. Konec dober, vse dobro.
Ko smo med študijem dozorevali in so se nenehno klesali naši značaji ter nas je življenje kovalo vsakega po svoje, sta nas vseskozi prevevala tudi kljubovalnost in uporništvo. Ti dve mladostni značilnosti smo kazali ob vsaki priložnosti, saj sta nas izpopolnjevali in potrjevali naš status v družbi. Nismo prenašali ultimativnih zahtev, marveč smo jih z dobršnim ponosom zavračali. Tako smo se složno upirali tudi organom za notranje zadeve, kadar se nam je pač ponudila možnost, da pokažemo pred njimi svojo moč in voljo. Še posebej, kadar smo menili, da je pravica na naši strani. Tudi zato se obiskov modrih uniformirancev na Gerbičevi ni manjkalo.
Nekega poznega večera sem se iz mesta vračal v študentski dom na Gerbičevi in že od daleč pred blokom zagledal veliko množico. Le kaj se je dogajalo? Ko sem se približal in zagledal marico, se mi je že posvetilo. Gruča gerbičevcev je namreč obstopila marico, pritiskala nanjo in ji zapirala pot. Ob marici sta dokaj nebogljeno stala miličnika in se držala, kot da ne vesta, kaj jima je storiti, medtem ko je bil tretji v marici. Takoj sem opazil, da med številnimi znanimi obrazi ni mojega cimra Jožeta. Čudno se mi je zdelo, kajti on je bil vedno zraven. Pobaral sem nekega bruca, kaj se je zgodilo, in odgovoril mi je, da imajo »policaji enega našega v marici, mi pa da ne dovolimo, da bi ga odpeljali«. Aha, verjetno torej mojega cimra? In res je bilo tako.
Toda kaj se je pravzaprav zgodilo? Tistega večera so gerbičevci ob poznih večernih urah sedeli pred vhodom v dom, popivali in peli. Ker je nekdo od sosedov to prijavil Ljudski milici kot kaljenje nočnega miru, se je pripeljala marica, izstopili so trije miličniki ter zahtevali mir, tišino in razhod. Bogdan, predsednik bloka, je kljubovalno vzkliknil: »Mar ne smemo peti lepih slovenskih pesmi, za katere so naši očetje prelivali kri? Moj oče se je kot partizan boril za Trst!« Bližnji miličnik ga je zgrabil za roko, toda že je priskočil moj vrli cimer, odrinil miličnika, da je lahko osvobojeni Bogdan jadrno pobegnil v notranjost bloka. Miličniki so potem seveda planili na cimra, ga obvladali in odvedli v marico. Toda brž je odjeknil poziv vsem trem nadstropjem, da družno navalijo na marico, jo obkolijo in blokirajo. Cimer je kasneje pripovedoval, da je v notranjosti marice slišal, kako je eden od miličnikov klical na pomoč okrepitve. Zadeva se je torej začela zapletati in lahko bi se vse skupaj klavrno končalo. Marica je obtičala pred blokom, študentje so jo oblegali in niso kazali prav nobene volje, da bi se razšli. Debelušni Milan, ki je bil sicer bolj miroljubne in plašne narave, se je v varnem zavetju balkona v prvem nadstropju drl na miličnike: »Kurbe policajske, izpustite ga in pojdite raje Tržaško šodrat!« Tržaška cesta je bila namreč takrat polna lukenj. Razmere pred blokom so postajale vse bolj kočljive, a odločitve ni bilo. Tedaj je stopil na sceno Pino, hud kvartopirec in kadilec, ki je bil nekoliko starejši od nas. Diplomatsko se je spustil z miličniki v pogovor, deloval spravljivo in nadvse verodostojno: »Lejte, tovariši miličniki, nima smisla, fant se je prenaglil in mu je zdaj žal. Izpustite ga in mi se bomo mirno razšli.« Miličnik, ki je bil očitno v stiski, je odgovoril, da mora prijetega še prej legitimirati, a da se boji, da bo ob odprtih vratih pobegnil. Cimer je bil namreč zaprt v nekakšni kletki, ki je bila od ostalega dela marice ločena. Toda modri, preudarni Pino je s svojo osebno izkaznico jamčil, da se to ne bo zgodilo. Miličnik je potem na hitro odprl vrata in zavpil cimru, da naj pripravi osebno izkaznico, in ko mu jo je ta končno izročil, so se vrata svobode odprla in med huronskim vpitjem in ploskanjem je iz marice stopil moj cimer, zmagoslavno dvignil roke, se nasmejal in pomahal širnim trumam gerbičevcev. V tistem trenutku so mi prišli na misel podobni prizori državnikov, ki ob izstopu iz letala pomahajo pozdravljajoči množici. Ponosen na svojega cimra sem vzkliknil: »Cimer, ti si junak večera!« Toda brž sem se zdrznil, ko sem ob tem prestregel srepi pogled enega od miličnikov.
Zanimivo je, da od vsega tega potem ni bilo nič. Tresla se je gora, rodila se je miš. Konec dober, vse dobro.
