Ob pisanju teh vrstic o študentskem gibanju v obdobju 1968–1974 so me vseskozi obhajala nostalgična čustva in spomini na lepe stare čase so kar vreli na dan. Bili smo mladi, zagnani, polni upov in pričakovanj … Tudi zato dajem v tem prispevku prednost lastnim, sicer že dokaj obledelim doživetjem in nekaj anekdotam, ki pa so vendarle odsev nekdanjih časov in se jih drži dragocena patina preteklosti.
Izhajam iz Brestanice (rodil sem se pravzaprav v Rajhenburgu, kakor se je ta kraj v času mojega rojstva še imenoval), kjer sem obiskoval prve štiri razrede osnovne šole, preostale štiri v Krškem, potem pa sem v Brežicah končal gimnazijo. Zelo živo in rad se spominjam srečanj s študenti, predstavniki Kluba posavskih študentov, ki so prišli na gimnazijo in nam maturantom z nasveti in izkušnjami utirali pot v novi svet, v študij na univerzi. Cenil sem njihova prizadevanja in pomoč, njihova solidarnostna naravnanost se me je dotaknila. Takrat si nisem mogel misliti, da se bodo vloge že čez nekaj let zamenjale in da bomo potem mi študentje delili svoje izkušnje brežiškim maturantom.
Brežice, Krško in Sevnica so bili razmeroma pomembna gospodarska in industrijska središča Spodnjega Posavja, a njim so ustrezno sledile tudi izobraževalne dejavnosti, v okviru katerih velja omeniti predvsem dva zavoda: Srednjo tehnično šolo Krško (smeri elektro in strojna) in Gimnazijo Brežice. Temu primerno je bilo tudi število študentov iz tega področja. Zato se je že zgodaj porodila potreba po ustanovitvi kluba, v katerem bi se posavski študentje ne samo združevali in družili, marveč bi v medsebojnem sodelovanju reševali številna vprašanja študentskega statusa in eksistence. Klub posavskih študentov, ki naj bi služil potrebam študentov treh posavskih občin, je bil ustanovljen leta 1953, in sicer pod imenom Posavski akademski klub. V študijskem letu 1959/60 se je povezal z no-vomeškimi študenti in nastal je Klub študentov okraja Novo mesto, ki pa je v študijskem letu 1962/63 zaradi ukinitve okraja razpadel (Posavje postane del okraja Trbovlje). Odslej je deloval kot Posavski študentski klub, leta 1966 pa je zaživel kot Klub posavskih študentov in je takrat na Filozofski fakulteti v Ljubljani tudi prvič doživel svojo skupščino. Bil je eden največjih študentskih klubov v Sloveniji. Študenti iz občine Sevnica so konec šestdesetih let ustanovili samostojen klub, študentje iz občin Brežice in Krško, ki so študirali v Mariboru, pa so leta 1969 v štajerski prestolnici ustanovili podružničnega. Ena od poglavitnih dejavnosti kluba je bila posvečena skrbi za izboljšanje stanja študentov, še posebej socialno šibkih. Tako je bil klub od vsega začetka dejaven v pridobivanju štipendij za člane in bil v tem dokaj uspešen. Prav tako tudi v zaposlovanju diplomantov in vračanju kadrov v domači občini. Sodelovanje kluba z občinama Brežice in Krško je bilo vzorno, saj sta obe občini kazali posluh za težave in reševanja raznih vprašanj ter sta klub tudi finančno podpirali. Njuni predstavniki so redno prihajali na sestanke kluba in občne zbore, a tudi na družabna srečanja. Klub se je nenehno povezoval in izmenjeval izkušnje z drugimi tovrstnimi klubi, še posebej ko je bila kasneje ustanovljena Zveza slovenskih študentskih klubov. Vse to sodelovanje je še dodatno plemenitilo dejavnost kluba.
Tudi zaradi gospodarske in kulturno-socialne ravni obeh občin so klub venomer prevevale napredne, celo revolucionarne ideje in težnje k izboljšanju socialnega stanja študentov in družbe, vse bolj so se pojavljale zahteve po demokratizaciji in večjih pravicah študentov v upravljanju družbe. Ni naključje, da so iz Kluba posavskih študentov izhajali trije predsedniki Skupnosti študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov (SŠ LVZ): Ciril Baškovič, Lenart Šetinc in Jože Korinšek.
Toda klub je tudi vseskozi združeval koristno s prijetnim, saj je v okviru družabnih in razvedrilnih dejavnosti redno organiziral številna srečanja, piknike, ekskurzije … Še posebej velja omeniti smučarske tečaje na Komni (Planina na Kraju), Lipanci in Vojskem. Klub je vsako leto priredil v Tivoliju tudi nogometno tekmo s študenti teologije. Po tekmi je sledilo druženje in pitje piva iz soda bližnje pivovarne Union. Posebno poglavje so bila vsakoletna brucovanja z akademskimi plesi v hotelu Sremič v Krškem, na katerih je Zeleno carstvo v sestavi prevzvišenega Zelenega carja, velespoštovanega tožilca ministra Pika in nič manj spoštovanega zagovornika ministra Kontrapika, odetih v stara uradniška oblačila in lasulje, s strogim sitom sprejemalo v študentske vrste »zelene« bruce. Bruci so morali pod budnim očesom strogega Brucmajorja, opasanega z dolgo sabljo, odgovarjati na zagonetna in zvita vprašanja Zelenega carstva, medtem ko so porotniki, »stare bajte«, odeti v frake in pokriti s cilindri, pred sodnim zborom dosledno skrbeli za »silentium absolutum«, a odločitve in sklepe Zelenega carstva gromko potrjevali s prepogostimi »štempeljni«, da so kozarci nenehno žvenketali. Študenti smo se redno udeleževali tudi brucovanj sorodnih klubov. Med vsemi brucovanji je bila najodmevnejša in najbolj živahna »Bujta repa«, ki so jo vsako leto prirejali prekmurski študentje.
Ker je tradicionalno brucovanje v mlajših generacijah polagoma zamrlo, smo se »stare bajte« leta 1998 lotili obuditve te zanimive prireditve. V Čateških toplicah smo spet priredili akademski ples z brucovanjem, ki se ga je udeležilo veliko domačinov in izbranih gostov. Izkupiček prireditve smo namenili Gimnaziji Brežice za nakup računalnikov. Toda tudi sicer uspeh ni izostal. Ker so na prireditvi na naše povabilo sodelovali tudi takratni študentje, se je brucovanje »prijelo«, kajti že naslednje leto so ga priredili študentje v motelu na Čatežu. Danes je klub še vedno aktiven in ima sedež v Krškem, dolgoletna tradicija pa se vzporedno nadaljuje tudi z rednim delovanjem Kluba posavskih veteranov (Societas veteranorum posaviensium), ustanovljenim leta 1979.
Številni člani kluba smo med študijem stanovali v fantovskem študentskem bloku na Gerbičevi. Blok je sicer spadal pod Študentsko naselje, toda veljal je v marsičem za posebnega, kajti od nekdaj je bil generator novih idej in uporništva. Že sama struktura varovancev je dajala bloku poseben značaj, saj so izhajali z vseh vetrov Slovenije in pretežno iz delavsko-kmečkih družin. Na Gerbičevi so se nenehno rojevale napredne, revolucionarne ideje, blok je vseskozi preveval nemiren duh, ki je včasih prekipeval do take mere, da tudi občasni obiski ljudske milice niso več presenečali. Vodstvo bloka je spretno in avtoritativno krmarilo med Scilo in Karibdo, tako da so nas obhajali občutki varnosti, a tudi pomembnosti. Vse bolj smo se v svoji mladostni zagnanosti zavedali svojih pravic in se zanje tudi vse bolj samozavestno zavzemali. Redno smo prebirali Tribuno, Mladino in Razglede ter poslušali Radio Študent. Ko smo odhajali na športne prireditve in protestne shode, smo stopali v organiziranih povorkah, ob spremljavi harmonike in z zastavo na čelu. Vse to nas je navdajalo z dragocenim občutkom pripadnosti in tovarištva.
Družbena dogajanja ob koncu šestdesetih let so dobila odsev tudi med študenti, ki so bili poseben del političnega dogajanja. Študentsko gibanje, ki je bilo prav tako izraz liberalističnih pogledov v komunistični partiji in družbi, je v Sloveniji svoj vrh doseglo spomladi 1971, čeprav so študentje že vse od konca druge svetovne vojne dalje s svojim delovanjem posegali v politično življenje.
Politično delovanje študentov v Sloveniji je bilo namreč razgibano že po koncu druge svetovne vojne. Najprej se je posvečalo organizaciji udarniškega dela pri obnovi in graditvi Študentskega naselja pod Rožnikom v Ljubljani ter idejnopolitičnemu delovanju. Precej se je ukvarjalo tudi s tržaško krizo na začetku petdesetih let. Slovenski študentje so bili od leta 1951 organizirani v Zvezi študentov Jugoslavije, ki je bila upoštevanja vreden politični dejavnik v Sloveniji, čeprav je bila vanjo vključena manj kot polovica študentov. Februarja 1954 so prvič volili svojega predstavnika v univerzitetni svet, Marka Bulca, dve leti kasneje pa Staneta Dolanca. Študenti so še posebej na začetku šestdesetih let precej pozornosti namenjali vlogi in položaju izobraženstva v družbi. Študentsko gibanje je sicer na začetku v veliki meri ostajalo na ravni reševanja študijskih problemov in gmotnih življenjskih razmer v študentskih domovih, vendar je to naravnanost začelo presegati proti koncu šestdesetih let.
Leta 1968 je gospodarska reforma že večinoma propadla, socialni in politični nemir, ki je podobno kot drugje po Evropi zajel tudi Jugoslavijo, pa je skupaj z napetimi razmerami po vojaškem posredovanju članic Varšavskega pakta na Češkoslovaškem okrepil nasprotnike političnih sprememb. Do odkritega izbruha nezadovoljstva je prišlo najprej v Beogradu, kjer so se študentje 2. junija zaradi banalnega razloga – prenapolnjene dvorane ob zabavni prireditvi – spopadli s policijo. Spopad se je spremenil v demonstracije, te pa po brutalnem policijskem nastopu v pravi upor. Nemiri so trajali do 9. junija, do znamenitega govora maršala Tita. Glavni vzrok za študentske proteste so bile predvsem socialne in gospodarske razmere doma. To je bilo takoj jasno, ko so študentje zasedli predavalnice in preimenovali beograjsko univerzo v »Rdečo univerzo Karla Marxa«. Pri tem so uživali podporo profesorjev, ki so komunističnemu vrhu že prej očitali, da z gospodarsko in politično reformo opušča socializem. Vsi skupaj so se tako nedvoumno postavili na stran partijskih tradicionalistov in kritikov reformnih ukrepov, saj so državne in politične voditelje obtoževali, da so z opredelitvijo na tržna načela odprli vrata kapitalizmu in »rdeči buržoaziji« ter povzročili socialno razslojevanje in brezposelnost.
Ko je torej leta 1968 po študentskih nemirih v Parizu, Berlinu in drugih evropskih mestih pljusnil do nas še močan val iz Beograda, so se na Gerbičevi začeli posvetovalni pogovori in redno spremljanje razvoja dogodkov. Zgražali smo se nad brutalnim posredovanjem beograjske milice in tamkajšnjim kolegom protestnikom pošiljali izraze solidarnosti.
Vsi ti dogodki so bili za nas Gerbičevce tudi priložnost, da oblasti izrazimo svoja stališča in zahteve glede mnogih vprašanj, ki so nas pestila. 4. junija 1968 smo izdali proglas Stališča študentov doma v Gerbičevi ulici o aktualnih družbenih vprašanjih, ki ga je potem 17. junija 1968 objavila Tribuna (leto XVI, št. 22, str. 5). Ta izvod Tribune sem iskal pri vseh mogočih virih, tudi v NUK-u, a na žalost neuspešno. Očitno je oblast tako kot mnoge druge številke tudi to zaplenila. Na srečo pa je naša stališča po Tribuni takoj povzela hrvaška revija Praxis in so se tako ohranila. V prevodu jih v celoti navajam:
STALIŠČA ŠTUDENTOV DOMA V GERBIČEVI ULICI O AKTUALNIH DRUŽBENIH VPRAŠANJIH
TUDI OTROCI IZ REVNIH IN NE SAMO IZ BOGATIH DRUŽIN NAJ ŠTUDIRAJO
Že mnogo let opozarjamo na slabšanje socialne strukture študentov, a vseskozi podajamo tudi rešitve. Skrajnji čas je, da se razmere popravijo v korist mladih iz revnejših družin. Zato je treba nujno preskrbeti sredstva za pravično štipendiranje dijakov že v srednjih šolah, za subvencioniranje prevoza v šolo in za izenačevanje kakovosti osnovnih in srednjih šol. Tudi med nami samimi moramo doseči pravičnejšo delitev pomoči, ki jo daje skupnost.
NEZNOSNE RAZMERE V PROSVETI OGROŽAJO SLOVENSKI RAZVOJ
Dohodke prosvetnih delavcev je treba izenačiti z dohodki delavcev istega izobraževanja na drugih področjih.
TREBA JE PREPREČITI NEPOŠTENO BOGATENJE, KER JE TO V NASPROTJU S PRINCIPI NAŠE DRUŽBENE UREDITVE
Zahtevamo, da slovenska skupščina sprejme za to potrebne zakonske akte.
ZAHTEVAMO DOSLEDNO OSEBNO ODGOVORNOST NA VSEH RAVNEH
Vsaka odgovornost je konkretna in se lahko v poštenih odnosih točno ugotavlja. V duhu samoupravljanja jo je treba tako tudi uresničevati.
SVOJE ZNANJE HOČEMO UPORABLJATI V DOMOVINI
Prepričani smo, da je v naši družbi dovolj možnosti za naše zaposlovanje, vendar nam to onemogočajo ljudje in klike, ki so na delovnih mestih, za katera niso usposobljeni. Nikomur ne koristi, da to stanje ostaja nespremenjeno, nasprotno, od sprememb v kadrovanju je odvisen uspeh gospodarstva in družbenih reform.
UNIVERZITETNA DIPLOMA MORA BITI DOKAZ NAJSPOSOBNEJŠIH
Zavzemamo se za univerzo, na kateri bo odločala le sposobnost in ne materialno stanje študenta. Zavzemamo se torej za modernizacijo študija in primeren odnos univerzitetnih predavateljev, predvsem pa za prizadevanje študentov za pravočasni študij!
SPOSOBNI SMO PREVZETI ODGOVORNOST V VSEH SAMOUPRAVNIH ORGANIH UNIVERZE
Vsekakor so popolnoma zgrešena stališča, ki omejujejo enakopravno vlogo študentov v univerzitetni samoupravi. Vsa univerzitetna vprašanja so naša vprašanja obstoja, tudi če gre za zadeve, kakršna je na primer neizvoljivost predavateljev.
STATUS ŠTUDENTA MORA ZAGOTAVLJATI TUDI POPOLNO ZDRAVSTVENO ZAŠČITO
Nevzdržno je, da se študentu krati pravica do popolne zdravstvene zaščite. Predvsem je treba rešiti doslej popolnoma nerešeno zdravstveno zaščito študentskih otrok.
ŠTUDENTSKI DOMOVI, INTEGRIRANI V UNIVERZO, SO BISTVEN POGOJ ZA USPEŠEN ŠTUDIJ
Dovolj bi bilo, da se gradnja Študentskega naselja takoj nadaljuje, toda z gradnjo domov, tesnejšo povezanostjo domov z Univerzo in z večjo udeležbo študentov v samoupravi naj se zagotovita tudi najprimernejše koriščenje in upravljanje teh ustanov.
SEDANJA SLOVENSKA VLADA NAM JAMČI USPEŠNO REŠEVANJE NAŠIH PROBLEMOV
Pozdravljamo sklep izvršnega sveta SRS, ki je nadomestil vsa manjkajoča sredstva Študentskega naselja in preprečil za nas nesprejemljivo povečanje stanarine ter izselitev zaradi komercialne turistične dejavnosti. Pripravljenost vlade, da se z nami pogovarja o vseh perečih vprašanjih, nam je bila dobrodošla.
OD UPRAVE IN SVOJIH PREDSTAVNIKOV V SVETU ŠTUDENTSKEGA NASELJA ZAHTEVAMO DOSLEDNO ODGOVORNOST
Nova sredstva, ki smo jih prejeli od skupnosti, nas obvezujejo, da še z večjo skrbnostjo preverjamo delitev teh sredstev in vztrajamo, da se ta namenjajo za financiranje osnovnega standarda in ne za osebne dohodke ter da jih dobijo tisti študenti med nami, ki so jih resnično najbolj potrebni.
OBSOJAMO ROPANJE ŠTUDENTOV PODNAJEMNIKOV PRI ZASEBNIKIH
Predlagamo ustanovitev posebnega odbora, ki bi posredoval podatke o prostih sobah in preverjal stanarine.
Ljubljana, 4. junija 1968
ŠTUDENTI DOMA V GERBIČEVI ULICI ŠT. 59
5. junija 1968 smo se v organizirani povorki odpravili iz Gerbičeve na protestni shod v Študentsko naselje. Sicer nas je že konec maja 1968 vznemiril sklep sveta Študentskega naselja, da se mora podobno kot prejšnja leta nekaj objektov v Študentskem naselju izprazniti za potrebe turizma in da se poleg tega povišajo še stanarine. Na zborovanju, ki se ga je v dvorani Študentskega naselja udeležila množica študentov z vseh ljubljanskih fakultet, smo najprej podprli zahteve beograjskih študentov, potem pa na republiški izvršni svet naslovili zahteve za povečanje sklada za štipendiranje, za uvedbo socialnega zavarovanja študentov na podlagi njihovega študentskega statusa, ureditev gospodarskih razmer v državi in preprečevanje neupravičenega bogatenja posameznikov.
To zborovanje je bilo mejnik v študentskem gibanju in po njem se je spremenila tudi njegova organiziranost. Iz Zveze študentov je leta 1969 nastala Skupnost študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov, v katero so bili vključeni vsi študentje ljubljanske univerze, do konca leta 1969, ko je bila ustanovljena Skupnost študentov Slovenije, pa se je ta razširila še na študente visokošolskih in višješolskih središč izven Ljubljane. Gibanje je vendarle obrodilo sadove, saj je po junijskih dogodkih oblast ugodila večini študentskih zahtev.
Avgusta 1968 je sledil v Študentskem naselju protestni shod v podporo zasedeni Češkoslovaški. Sledili so protesti, ki so jih spodbudili mednarodni dogodki, kakršna sta bila vojna v Vietnamu in vdor ameriških enot v Kambodžo. Protestov je bil ob obisku Jugoslavije deležen tudi ameriški predsednik Nixon. Posebno pozornost in podporo so ljubljanski študentje namenjali slovenskima manjšinama na avstrijskem Koroškem in v Italiji.
Študentsko gibanje je postopno dobivalo vse več vetra v svoja jadra. Protesti in zahteve so postajali vse bolj odločni in utemeljeni, zato so se kmalu začenjali kazati znaki mehčanja oblasti. 13. aprila 1969 sta bila na volitvah v republiško skupščino izvoljena dva študentska predstavnika (Tone Remc in Vojan Rus), kar je že pomenilo določeno prelomnico. 9. maja 1969 je začel delovati Radio Študent, ki je prinesel nove možnosti v komuniciranju študentov, obveščanju javnosti ter v kulturnih in političnih dejavnostih. Aprila 1971 je študentsko gibanje postalo množično in je iz »forumske« oblike dela prešlo na ulico. Razmere so se zaostrile ob problematiki prometa in hrupa, ki ga je ta povzročal na Aškerčevi cesti, ob kateri je stalo več fakultet in velika srednja šola. Aškerčeva je bila namreč takrat glavna prometna žila, saj je preko nje potekal proti Evropi ves promet, ki se je stekal z jugoslovanske avtoceste Bratstva in jedinstva. Takoj po glavnem križišču pred Filozofsko fakulteto je poleg drugih nevšečnosti in hrupa ob vsakem prihodu tovornjaka neznosno zaropotal tamkajšnji kanalizacijski pokrov. In tovornjakov je bilo izredno veliko! Še največ predavanj sem imel v najbližji predavalnici (št. 13) v pritličju in me je predvsem ta pokrov zelo motil. Protestnega shoda se je 14. aprila udeležilo več kot 2000 študentov in dijakov. Med vzklikanjem parol so zbranim o kritičnem položaju pedagoških ustanov ob Aškerčevi cesti govorili predstavniki študentov in prof. Vojan Rus. Meni je ostala v spominu predvsem posebna ikona tistega protestnega shoda. Za govornikom Jašo Zlobcem je namreč stal študent z vilami v rokah, z očitnim namenom simboliziranja shoda s kmečkim puntom.
Po eni uri zborovanja se razgreti študenti nismo odzvali pobudi »legalistov« o mirnem razhodu, ampak smo se odpravili proti središču mesta z namenom, da pred skupščino preberemo svoje zahteve. To je seveda pomenilo, da je bila poleg Aškerčeve sedaj zaprta tudi tedanja Kardeljeva cesta (danes Slovenska). Počasi smo v trumah stopali proti skupščini, ko pa smo prispeli do Uršulinske cerkve, se je nenadoma po Šubičevi cesti v smeri proti Wolfovi (do tam, kjer je danes uvoz v podzemno garažo Zvezda) razporedil kordon policistov s čeladami na glavah. Vrag je odnesel šalo. Naši vodje so se odpravili na pogajanja, jaz pa sem odšel z njimi, ker sem si hotel od blizu ogledati silo, ki nam je presekala pot. Miličniki so bili videti strašni, sami prekaljeni, izkušeni borci, nekateri z brazgotinami. Morda se mi je v bujni domišljiji tako samo zdelo. Naši vodje so se naposled z milico pogodili, da lahko svoje zahteve preberemo pred skupščino. A kmalu zatem je skoraj prišlo do incidenta. Ko so študentje spoznali, da je pot do skupščine odprta, so zadnji navalili na prve in jih potisnili na miličnike, ki se še niso utegnili umakniti. Vse je bilo videti kot napad in miličniki so že poprijemali za pendreke. Na srečo je vse skupaj trajalo zelo kratek čas in so tudi miličniki stanje prav razumeli. Ker predsednik občinske skupščine zaradi pomanjkanja finančnih sredstev skorajšnje rešitve problema ni mogel obljubiti, smo se mirno razšli, zahtevali pa smo, da se v desetih dneh uredi nov sistem obvoznih cest, sicer bomo prisiljeni akcije zaostriti. Čeprav akcija ni uspela, je zaradi velikega števila zbranih študentov ta dogodek pomenil odločilno etapo v razvoju študentskega gibanja. S tem se je gibanje notranje okrepilo in razširilo svojo dejavnost na osnovni cilj – izboljšanje družbenih razmer.
Študentsko gibanje je spomladi 1971 doseglo vrhunec z zasedbo Filozofske fakultete. Povod za zasedbo so bili represivni ukrepi proti študentskemu gibanju in posameznim študentom, čeprav so bili po mnenju voditeljev študentskega gibanja pravi vzroki družbeni odnosi, neuspešna gospodarska politika, socialno razlikovanje, neurejen družbeni položaj univerze in inteligence v družbi, pa tudi »premajhna dejavnost ZK«. Študentske poglede sta izražali gesli »Za komunizem proti ‘komunizmu’« in »Naše gibanje je boj za socializem«. Ker od sodišča ni bilo odgovora o sodnem postopku proti trem študentom, ki naj bi ščuvali k nasilni spremembi družbene in državne ureditve, se je organiziral Akcijski odbor za zasedbo Filozofske fakultete. In res, 26. maja 1971 so študentje zasedli fakulteto. Zanimivo je, da so jih pri tem podpirali profesorji in vodstvo univerze, z njimi so se solidarizirali tudi študentje drugih fakultet. Ob tem so izdali Manifest zasedene Filozofske fakultete. Zasedba je trajala osem dni, predavanja pa so medtem nemoteno potekala. Spominjam se, da sem moral ob vsakem vstopu v fakulteto dežurnemu varuhu pokazati indeks.
Po zasedbi Filozofske fakultete je študentsko gibanje hitro zamrlo in razpadlo na različne tokove, tudi na takšne z bolj kritičnimi, če ne celo radikalnimi političnimi stališči. Takšna stališča je nekajkrat izrazila tudi Tribuna, zato je bila v študijskem letu 1971–1972 štirikrat zaplenjena. Skupina študentov, ki je vodila zasedbo Filozofske fakultete, je skušala organizirati »študentsko partijo«, iz katere je nastalo levo usmerjeno Gibanje 13. november. To naj bi ohranjalo »revolucionarnost« pomladi 1971, a je obstajalo le kratek čas. Študentsko gibanje je dokončno zamrlo spomladi 1974, ko je bila ustanovljena Zveza socialistične mladine Slovenije, v katero so bile vključene vse mladinske organizacije in društva, tudi Skupnost študentov.
Viri in literatura:
– Irena Ribič, Študentsko gibanje 1968–1972, Muzej za novejšo zgodovino Slovenije, Ljubljana.
– Maja Molan, Študentska gibanja na Slovenskem, Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2008.
– Zbornik 65 let KPŠ 1953–2018, Klub posavskih študentov, 2018.
Ob pisanju teh vrstic o študentskem gibanju v obdobju 1968–1974 so me vseskozi obhajala nostalgična čustva in spomini na lepe stare čase so kar vreli na dan. Bili smo mladi, zagnani, polni upov in pričakovanj … Tudi zato dajem v tem prispevku prednost lastnim, sicer že dokaj obledelim doživetjem in nekaj anekdotam, ki pa so vendarle odsev nekdanjih časov in se jih drži dragocena patina preteklosti.
Izhajam iz Brestanice (rodil sem se pravzaprav v Rajhenburgu, kakor se je ta kraj v času mojega rojstva še imenoval), kjer sem obiskoval prve štiri razrede osnovne šole, preostale štiri v Krškem, potem pa sem v Brežicah končal gimnazijo. Zelo živo in rad se spominjam srečanj s študenti, predstavniki Kluba posavskih študentov, ki so prišli na gimnazijo in nam maturantom z nasveti in izkušnjami utirali pot v novi svet, v študij na univerzi. Cenil sem njihova prizadevanja in pomoč, njihova solidarnostna naravnanost se me je dotaknila. Takrat si nisem mogel misliti, da se bodo vloge že čez nekaj let zamenjale in da bomo potem mi študentje delili svoje izkušnje brežiškim maturantom.
Brežice, Krško in Sevnica so bili razmeroma pomembna gospodarska in industrijska središča Spodnjega Posavja, a njim so ustrezno sledile tudi izobraževalne dejavnosti, v okviru katerih velja omeniti predvsem dva zavoda: Srednjo tehnično šolo Krško (smeri elektro in strojna) in Gimnazijo Brežice. Temu primerno je bilo tudi število študentov iz tega področja. Zato se je že zgodaj porodila potreba po ustanovitvi kluba, v katerem bi se posavski študentje ne samo združevali in družili, marveč bi v medsebojnem sodelovanju reševali številna vprašanja študentskega statusa in eksistence. Klub posavskih študentov, ki naj bi služil potrebam študentov treh posavskih občin, je bil ustanovljen leta 1953, in sicer pod imenom Posavski akademski klub. V študijskem letu 1959/60 se je povezal z no-vomeškimi študenti in nastal je Klub študentov okraja Novo mesto, ki pa je v študijskem letu 1962/63 zaradi ukinitve okraja razpadel (Posavje postane del okraja Trbovlje). Odslej je deloval kot Posavski študentski klub, leta 1966 pa je zaživel kot Klub posavskih študentov in je takrat na Filozofski fakulteti v Ljubljani tudi prvič doživel svojo skupščino. Bil je eden največjih študentskih klubov v Sloveniji. Študenti iz občine Sevnica so konec šestdesetih let ustanovili samostojen klub, študentje iz občin Brežice in Krško, ki so študirali v Mariboru, pa so leta 1969 v štajerski prestolnici ustanovili podružničnega. Ena od poglavitnih dejavnosti kluba je bila posvečena skrbi za izboljšanje stanja študentov, še posebej socialno šibkih. Tako je bil klub od vsega začetka dejaven v pridobivanju štipendij za člane in bil v tem dokaj uspešen. Prav tako tudi v zaposlovanju diplomantov in vračanju kadrov v domači občini. Sodelovanje kluba z občinama Brežice in Krško je bilo vzorno, saj sta obe občini kazali posluh za težave in reševanja raznih vprašanj ter sta klub tudi finančno podpirali. Njuni predstavniki so redno prihajali na sestanke kluba in občne zbore, a tudi na družabna srečanja. Klub se je nenehno povezoval in izmenjeval izkušnje z drugimi tovrstnimi klubi, še posebej ko je bila kasneje ustanovljena Zveza slovenskih študentskih klubov. Vse to sodelovanje je še dodatno plemenitilo dejavnost kluba.
Tudi zaradi gospodarske in kulturno-socialne ravni obeh občin so klub venomer prevevale napredne, celo revolucionarne ideje in težnje k izboljšanju socialnega stanja študentov in družbe, vse bolj so se pojavljale zahteve po demokratizaciji in večjih pravicah študentov v upravljanju družbe. Ni naključje, da so iz Kluba posavskih študentov izhajali trije predsedniki Skupnosti študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov (SŠ LVZ): Ciril Baškovič, Lenart Šetinc in Jože Korinšek.
Toda klub je tudi vseskozi združeval koristno s prijetnim, saj je v okviru družabnih in razvedrilnih dejavnosti redno organiziral številna srečanja, piknike, ekskurzije … Še posebej velja omeniti smučarske tečaje na Komni (Planina na Kraju), Lipanci in Vojskem. Klub je vsako leto priredil v Tivoliju tudi nogometno tekmo s študenti teologije. Po tekmi je sledilo druženje in pitje piva iz soda bližnje pivovarne Union. Posebno poglavje so bila vsakoletna brucovanja z akademskimi plesi v hotelu Sremič v Krškem, na katerih je Zeleno carstvo v sestavi prevzvišenega Zelenega carja, velespoštovanega tožilca ministra Pika in nič manj spoštovanega zagovornika ministra Kontrapika, odetih v stara uradniška oblačila in lasulje, s strogim sitom sprejemalo v študentske vrste »zelene« bruce. Bruci so morali pod budnim očesom strogega Brucmajorja, opasanega z dolgo sabljo, odgovarjati na zagonetna in zvita vprašanja Zelenega carstva, medtem ko so porotniki, »stare bajte«, odeti v frake in pokriti s cilindri, pred sodnim zborom dosledno skrbeli za »silentium absolutum«, a odločitve in sklepe Zelenega carstva gromko potrjevali s prepogostimi »štempeljni«, da so kozarci nenehno žvenketali. Študenti smo se redno udeleževali tudi brucovanj sorodnih klubov. Med vsemi brucovanji je bila najodmevnejša in najbolj živahna »Bujta repa«, ki so jo vsako leto prirejali prekmurski študentje.
Ker je tradicionalno brucovanje v mlajših generacijah polagoma zamrlo, smo se »stare bajte« leta 1998 lotili obuditve te zanimive prireditve. V Čateških toplicah smo spet priredili akademski ples z brucovanjem, ki se ga je udeležilo veliko domačinov in izbranih gostov. Izkupiček prireditve smo namenili Gimnaziji Brežice za nakup računalnikov. Toda tudi sicer uspeh ni izostal. Ker so na prireditvi na naše povabilo sodelovali tudi takratni študentje, se je brucovanje »prijelo«, kajti že naslednje leto so ga priredili študentje v motelu na Čatežu. Danes je klub še vedno aktiven in ima sedež v Krškem, dolgoletna tradicija pa se vzporedno nadaljuje tudi z rednim delovanjem Kluba posavskih veteranov (Societas veteranorum posaviensium), ustanovljenim leta 1979.
Številni člani kluba smo med študijem stanovali v fantovskem študentskem bloku na Gerbičevi. Blok je sicer spadal pod Študentsko naselje, toda veljal je v marsičem za posebnega, kajti od nekdaj je bil generator novih idej in uporništva. Že sama struktura varovancev je dajala bloku poseben značaj, saj so izhajali z vseh vetrov Slovenije in pretežno iz delavsko-kmečkih družin. Na Gerbičevi so se nenehno rojevale napredne, revolucionarne ideje, blok je vseskozi preveval nemiren duh, ki je včasih prekipeval do take mere, da tudi občasni obiski ljudske milice niso več presenečali. Vodstvo bloka je spretno in avtoritativno krmarilo med Scilo in Karibdo, tako da so nas obhajali občutki varnosti, a tudi pomembnosti. Vse bolj smo se v svoji mladostni zagnanosti zavedali svojih pravic in se zanje tudi vse bolj samozavestno zavzemali. Redno smo prebirali Tribuno, Mladino in Razglede ter poslušali Radio Študent. Ko smo odhajali na športne prireditve in protestne shode, smo stopali v organiziranih povorkah, ob spremljavi harmonike in z zastavo na čelu. Vse to nas je navdajalo z dragocenim občutkom pripadnosti in tovarištva.
Družbena dogajanja ob koncu šestdesetih let so dobila odsev tudi med študenti, ki so bili poseben del političnega dogajanja. Študentsko gibanje, ki je bilo prav tako izraz liberalističnih pogledov v komunistični partiji in družbi, je v Sloveniji svoj vrh doseglo spomladi 1971, čeprav so študentje že vse od konca druge svetovne vojne dalje s svojim delovanjem posegali v politično življenje.
Politično delovanje študentov v Sloveniji je bilo namreč razgibano že po koncu druge svetovne vojne. Najprej se je posvečalo organizaciji udarniškega dela pri obnovi in graditvi Študentskega naselja pod Rožnikom v Ljubljani ter idejnopolitičnemu delovanju. Precej se je ukvarjalo tudi s tržaško krizo na začetku petdesetih let. Slovenski študentje so bili od leta 1951 organizirani v Zvezi študentov Jugoslavije, ki je bila upoštevanja vreden politični dejavnik v Sloveniji, čeprav je bila vanjo vključena manj kot polovica študentov. Februarja 1954 so prvič volili svojega predstavnika v univerzitetni svet, Marka Bulca, dve leti kasneje pa Staneta Dolanca. Študenti so še posebej na začetku šestdesetih let precej pozornosti namenjali vlogi in položaju izobraženstva v družbi. Študentsko gibanje je sicer na začetku v veliki meri ostajalo na ravni reševanja študijskih problemov in gmotnih življenjskih razmer v študentskih domovih, vendar je to naravnanost začelo presegati proti koncu šestdesetih let.
Leta 1968 je gospodarska reforma že večinoma propadla, socialni in politični nemir, ki je podobno kot drugje po Evropi zajel tudi Jugoslavijo, pa je skupaj z napetimi razmerami po vojaškem posredovanju članic Varšavskega pakta na Češkoslovaškem okrepil nasprotnike političnih sprememb. Do odkritega izbruha nezadovoljstva je prišlo najprej v Beogradu, kjer so se študentje 2. junija zaradi banalnega razloga – prenapolnjene dvorane ob zabavni prireditvi – spopadli s policijo. Spopad se je spremenil v demonstracije, te pa po brutalnem policijskem nastopu v pravi upor. Nemiri so trajali do 9. junija, do znamenitega govora maršala Tita. Glavni vzrok za študentske proteste so bile predvsem socialne in gospodarske razmere doma. To je bilo takoj jasno, ko so študentje zasedli predavalnice in preimenovali beograjsko univerzo v »Rdečo univerzo Karla Marxa«. Pri tem so uživali podporo profesorjev, ki so komunističnemu vrhu že prej očitali, da z gospodarsko in politično reformo opušča socializem. Vsi skupaj so se tako nedvoumno postavili na stran partijskih tradicionalistov in kritikov reformnih ukrepov, saj so državne in politične voditelje obtoževali, da so z opredelitvijo na tržna načela odprli vrata kapitalizmu in »rdeči buržoaziji« ter povzročili socialno razslojevanje in brezposelnost.
Ko je torej leta 1968 po študentskih nemirih v Parizu, Berlinu in drugih evropskih mestih pljusnil do nas še močan val iz Beograda, so se na Gerbičevi začeli posvetovalni pogovori in redno spremljanje razvoja dogodkov. Zgražali smo se nad brutalnim posredovanjem beograjske milice in tamkajšnjim kolegom protestnikom pošiljali izraze solidarnosti.
Vsi ti dogodki so bili za nas Gerbičevce tudi priložnost, da oblasti izrazimo svoja stališča in zahteve glede mnogih vprašanj, ki so nas pestila. 4. junija 1968 smo izdali proglas Stališča študentov doma v Gerbičevi ulici o aktualnih družbenih vprašanjih, ki ga je potem 17. junija 1968 objavila Tribuna (leto XVI, št. 22, str. 5). Ta izvod Tribune sem iskal pri vseh mogočih virih, tudi v NUK-u, a na žalost neuspešno. Očitno je oblast tako kot mnoge druge številke tudi to zaplenila. Na srečo pa je naša stališča po Tribuni takoj povzela hrvaška revija Praxis in so se tako ohranila. V prevodu jih v celoti navajam:
STALIŠČA ŠTUDENTOV DOMA V GERBIČEVI ULICI O AKTUALNIH DRUŽBENIH VPRAŠANJIH
TUDI OTROCI IZ REVNIH IN NE SAMO IZ BOGATIH DRUŽIN NAJ ŠTUDIRAJO
Že mnogo let opozarjamo na slabšanje socialne strukture študentov, a vseskozi podajamo tudi rešitve. Skrajnji čas je, da se razmere popravijo v korist mladih iz revnejših družin. Zato je treba nujno preskrbeti sredstva za pravično štipendiranje dijakov že v srednjih šolah, za subvencioniranje prevoza v šolo in za izenačevanje kakovosti osnovnih in srednjih šol. Tudi med nami samimi moramo doseči pravičnejšo delitev pomoči, ki jo daje skupnost.
NEZNOSNE RAZMERE V PROSVETI OGROŽAJO SLOVENSKI RAZVOJ
Dohodke prosvetnih delavcev je treba izenačiti z dohodki delavcev istega izobraževanja na drugih področjih.
TREBA JE PREPREČITI NEPOŠTENO BOGATENJE, KER JE TO V NASPROTJU S PRINCIPI NAŠE DRUŽBENE UREDITVE
Zahtevamo, da slovenska skupščina sprejme za to potrebne zakonske akte.
ZAHTEVAMO DOSLEDNO OSEBNO ODGOVORNOST NA VSEH RAVNEH
Vsaka odgovornost je konkretna in se lahko v poštenih odnosih točno ugotavlja. V duhu samoupravljanja jo je treba tako tudi uresničevati.
SVOJE ZNANJE HOČEMO UPORABLJATI V DOMOVINI
Prepričani smo, da je v naši družbi dovolj možnosti za naše zaposlovanje, vendar nam to onemogočajo ljudje in klike, ki so na delovnih mestih, za katera niso usposobljeni. Nikomur ne koristi, da to stanje ostaja nespremenjeno, nasprotno, od sprememb v kadrovanju je odvisen uspeh gospodarstva in družbenih reform.
UNIVERZITETNA DIPLOMA MORA BITI DOKAZ NAJSPOSOBNEJŠIH
Zavzemamo se za univerzo, na kateri bo odločala le sposobnost in ne materialno stanje študenta. Zavzemamo se torej za modernizacijo študija in primeren odnos univerzitetnih predavateljev, predvsem pa za prizadevanje študentov za pravočasni študij!
SPOSOBNI SMO PREVZETI ODGOVORNOST V VSEH SAMOUPRAVNIH ORGANIH UNIVERZE
Vsekakor so popolnoma zgrešena stališča, ki omejujejo enakopravno vlogo študentov v univerzitetni samoupravi. Vsa univerzitetna vprašanja so naša vprašanja obstoja, tudi če gre za zadeve, kakršna je na primer neizvoljivost predavateljev.
STATUS ŠTUDENTA MORA ZAGOTAVLJATI TUDI POPOLNO ZDRAVSTVENO ZAŠČITO
Nevzdržno je, da se študentu krati pravica do popolne zdravstvene zaščite. Predvsem je treba rešiti doslej popolnoma nerešeno zdravstveno zaščito študentskih otrok.
ŠTUDENTSKI DOMOVI, INTEGRIRANI V UNIVERZO, SO BISTVEN POGOJ ZA USPEŠEN ŠTUDIJ
Dovolj bi bilo, da se gradnja Študentskega naselja takoj nadaljuje, toda z gradnjo domov, tesnejšo povezanostjo domov z Univerzo in z večjo udeležbo študentov v samoupravi naj se zagotovita tudi najprimernejše koriščenje in upravljanje teh ustanov.
SEDANJA SLOVENSKA VLADA NAM JAMČI USPEŠNO REŠEVANJE NAŠIH PROBLEMOV
Pozdravljamo sklep izvršnega sveta SRS, ki je nadomestil vsa manjkajoča sredstva Študentskega naselja in preprečil za nas nesprejemljivo povečanje stanarine ter izselitev zaradi komercialne turistične dejavnosti. Pripravljenost vlade, da se z nami pogovarja o vseh perečih vprašanjih, nam je bila dobrodošla.
OD UPRAVE IN SVOJIH PREDSTAVNIKOV V SVETU ŠTUDENTSKEGA NASELJA ZAHTEVAMO DOSLEDNO ODGOVORNOST
Nova sredstva, ki smo jih prejeli od skupnosti, nas obvezujejo, da še z večjo skrbnostjo preverjamo delitev teh sredstev in vztrajamo, da se ta namenjajo za financiranje osnovnega standarda in ne za osebne dohodke ter da jih dobijo tisti študenti med nami, ki so jih resnično najbolj potrebni.
OBSOJAMO ROPANJE ŠTUDENTOV PODNAJEMNIKOV PRI ZASEBNIKIH
Predlagamo ustanovitev posebnega odbora, ki bi posredoval podatke o prostih sobah in preverjal stanarine.
Ljubljana, 4. junija 1968
ŠTUDENTI DOMA V GERBIČEVI ULICI ŠT. 59
5. junija 1968 smo se v organizirani povorki odpravili iz Gerbičeve na protestni shod v Študentsko naselje. Sicer nas je že konec maja 1968 vznemiril sklep sveta Študentskega naselja, da se mora podobno kot prejšnja leta nekaj objektov v Študentskem naselju izprazniti za potrebe turizma in da se poleg tega povišajo še stanarine. Na zborovanju, ki se ga je v dvorani Študentskega naselja udeležila množica študentov z vseh ljubljanskih fakultet, smo najprej podprli zahteve beograjskih študentov, potem pa na republiški izvršni svet naslovili zahteve za povečanje sklada za štipendiranje, za uvedbo socialnega zavarovanja študentov na podlagi njihovega študentskega statusa, ureditev gospodarskih razmer v državi in preprečevanje neupravičenega bogatenja posameznikov.
To zborovanje je bilo mejnik v študentskem gibanju in po njem se je spremenila tudi njegova organiziranost. Iz Zveze študentov je leta 1969 nastala Skupnost študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov, v katero so bili vključeni vsi študentje ljubljanske univerze, do konca leta 1969, ko je bila ustanovljena Skupnost študentov Slovenije, pa se je ta razširila še na študente visokošolskih in višješolskih središč izven Ljubljane. Gibanje je vendarle obrodilo sadove, saj je po junijskih dogodkih oblast ugodila večini študentskih zahtev.
Avgusta 1968 je sledil v Študentskem naselju protestni shod v podporo zasedeni Češkoslovaški. Sledili so protesti, ki so jih spodbudili mednarodni dogodki, kakršna sta bila vojna v Vietnamu in vdor ameriških enot v Kambodžo. Protestov je bil ob obisku Jugoslavije deležen tudi ameriški predsednik Nixon. Posebno pozornost in podporo so ljubljanski študentje namenjali slovenskima manjšinama na avstrijskem Koroškem in v Italiji.
Študentsko gibanje je postopno dobivalo vse več vetra v svoja jadra. Protesti in zahteve so postajali vse bolj odločni in utemeljeni, zato so se kmalu začenjali kazati znaki mehčanja oblasti. 13. aprila 1969 sta bila na volitvah v republiško skupščino izvoljena dva študentska predstavnika (Tone Remc in Vojan Rus), kar je že pomenilo določeno prelomnico. 9. maja 1969 je začel delovati Radio Študent, ki je prinesel nove možnosti v komuniciranju študentov, obveščanju javnosti ter v kulturnih in političnih dejavnostih. Aprila 1971 je študentsko gibanje postalo množično in je iz »forumske« oblike dela prešlo na ulico. Razmere so se zaostrile ob problematiki prometa in hrupa, ki ga je ta povzročal na Aškerčevi cesti, ob kateri je stalo več fakultet in velika srednja šola. Aškerčeva je bila namreč takrat glavna prometna žila, saj je preko nje potekal proti Evropi ves promet, ki se je stekal z jugoslovanske avtoceste Bratstva in jedinstva. Takoj po glavnem križišču pred Filozofsko fakulteto je poleg drugih nevšečnosti in hrupa ob vsakem prihodu tovornjaka neznosno zaropotal tamkajšnji kanalizacijski pokrov. In tovornjakov je bilo izredno veliko! Še največ predavanj sem imel v najbližji predavalnici (št. 13) v pritličju in me je predvsem ta pokrov zelo motil. Protestnega shoda se je 14. aprila udeležilo več kot 2000 študentov in dijakov. Med vzklikanjem parol so zbranim o kritičnem položaju pedagoških ustanov ob Aškerčevi cesti govorili predstavniki študentov in prof. Vojan Rus. Meni je ostala v spominu predvsem posebna ikona tistega protestnega shoda. Za govornikom Jašo Zlobcem je namreč stal študent z vilami v rokah, z očitnim namenom simboliziranja shoda s kmečkim puntom.
Po eni uri zborovanja se razgreti študenti nismo odzvali pobudi »legalistov« o mirnem razhodu, ampak smo se odpravili proti središču mesta z namenom, da pred skupščino preberemo svoje zahteve. To je seveda pomenilo, da je bila poleg Aškerčeve sedaj zaprta tudi tedanja Kardeljeva cesta (danes Slovenska). Počasi smo v trumah stopali proti skupščini, ko pa smo prispeli do Uršulinske cerkve, se je nenadoma po Šubičevi cesti v smeri proti Wolfovi (do tam, kjer je danes uvoz v podzemno garažo Zvezda) razporedil kordon policistov s čeladami na glavah. Vrag je odnesel šalo. Naši vodje so se odpravili na pogajanja, jaz pa sem odšel z njimi, ker sem si hotel od blizu ogledati silo, ki nam je presekala pot. Miličniki so bili videti strašni, sami prekaljeni, izkušeni borci, nekateri z brazgotinami. Morda se mi je v bujni domišljiji tako samo zdelo. Naši vodje so se naposled z milico pogodili, da lahko svoje zahteve preberemo pred skupščino. A kmalu zatem je skoraj prišlo do incidenta. Ko so študentje spoznali, da je pot do skupščine odprta, so zadnji navalili na prve in jih potisnili na miličnike, ki se še niso utegnili umakniti. Vse je bilo videti kot napad in miličniki so že poprijemali za pendreke. Na srečo je vse skupaj trajalo zelo kratek čas in so tudi miličniki stanje prav razumeli. Ker predsednik občinske skupščine zaradi pomanjkanja finančnih sredstev skorajšnje rešitve problema ni mogel obljubiti, smo se mirno razšli, zahtevali pa smo, da se v desetih dneh uredi nov sistem obvoznih cest, sicer bomo prisiljeni akcije zaostriti. Čeprav akcija ni uspela, je zaradi velikega števila zbranih študentov ta dogodek pomenil odločilno etapo v razvoju študentskega gibanja. S tem se je gibanje notranje okrepilo in razširilo svojo dejavnost na osnovni cilj – izboljšanje družbenih razmer.
Študentsko gibanje je spomladi 1971 doseglo vrhunec z zasedbo Filozofske fakultete. Povod za zasedbo so bili represivni ukrepi proti študentskemu gibanju in posameznim študentom, čeprav so bili po mnenju voditeljev študentskega gibanja pravi vzroki družbeni odnosi, neuspešna gospodarska politika, socialno razlikovanje, neurejen družbeni položaj univerze in inteligence v družbi, pa tudi »premajhna dejavnost ZK«. Študentske poglede sta izražali gesli »Za komunizem proti ‘komunizmu’« in »Naše gibanje je boj za socializem«. Ker od sodišča ni bilo odgovora o sodnem postopku proti trem študentom, ki naj bi ščuvali k nasilni spremembi družbene in državne ureditve, se je organiziral Akcijski odbor za zasedbo Filozofske fakultete. In res, 26. maja 1971 so študentje zasedli fakulteto. Zanimivo je, da so jih pri tem podpirali profesorji in vodstvo univerze, z njimi so se solidarizirali tudi študentje drugih fakultet. Ob tem so izdali Manifest zasedene Filozofske fakultete. Zasedba je trajala osem dni, predavanja pa so medtem nemoteno potekala. Spominjam se, da sem moral ob vsakem vstopu v fakulteto dežurnemu varuhu pokazati indeks.
Po zasedbi Filozofske fakultete je študentsko gibanje hitro zamrlo in razpadlo na različne tokove, tudi na takšne z bolj kritičnimi, če ne celo radikalnimi političnimi stališči. Takšna stališča je nekajkrat izrazila tudi Tribuna, zato je bila v študijskem letu 1971–1972 štirikrat zaplenjena. Skupina študentov, ki je vodila zasedbo Filozofske fakultete, je skušala organizirati »študentsko partijo«, iz katere je nastalo levo usmerjeno Gibanje 13. november. To naj bi ohranjalo »revolucionarnost« pomladi 1971, a je obstajalo le kratek čas. Študentsko gibanje je dokončno zamrlo spomladi 1974, ko je bila ustanovljena Zveza socialistične mladine Slovenije, v katero so bile vključene vse mladinske organizacije in društva, tudi Skupnost študentov.
Viri in literatura:
– Irena Ribič, Študentsko gibanje 1968–1972, Muzej za novejšo zgodovino Slovenije, Ljubljana.
– Maja Molan, Študentska gibanja na Slovenskem, Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2008.
– Zbornik 65 let KPŠ 1953–2018, Klub posavskih študentov, 2018.
