Pri študentskem časopisu Katedra sem sodeloval dve leti in pol. Bil sem študent VEKŠ-a. V iztekanju mojega prvega študijskega leta je odbor zveza študentov mariborskih visokošolskih zavodov razpisal prosto mesto tehničnega sekretarja Katedra. To je bilo v juniju leta 1966 in v času, ko se je uredništvo selilo v nov prostor, v Slovensko ulico pet, v Mariboru. Pisarna je bila na dvoriščni strani. V njej smo imeli tri pisalne mize: prvo za strojepisko, drugo za sekretarja in tretjo za glavnega urednika in člane uredniškega odbora. V prostoru so bile še sedežna garnitura, omara za dokumentacijo in vzidana omaro, v kateri je bilo na voljo vedno tudi nekaj pijače, za navdih ali kaj podobnega. Mesto sekretarja sem dobil zaradi svojih referenc: ekonomske izobrazbe, znanja strojepisja in stenografije, predsedniške funkcija v Zvezi študentov na Višji ekonomsko-komercialni šoli in morda še česa. Uradne ure uredništva so bile vsak delovni dan od dvanajste do štirinajste ure.
V svoji avtobiografski knjigi z naslovom Hartmanove prigode, ki je izšla pri Kulturnem centru Maribor, sem opisal tudi nekaj obrobnih, sicer nepomembnih spominov, ki bodo morda pričarali bralcu takratno vzdušje in še bolj plastično predstavili delček študentskega utripa v našem obdravskem mestu. Nekaj teh spominov bom nanizal v nadaljevanju.
Takrat sem kadil pipo. Kadar sem jo prižgal, se je širil prijeten vonj. Kadilskim užitkom sem se predajal že na poti v uredništvo in tako so nekateri na začetku Gosposke ulice, po kateri sem se pripeljal s kolesom, zaduhali vonj po tobaku in vedeli, da bom kmalu v pisarni.
V spominu mi je ostalo strokovno-izobraževalno srečanje članov uredništva in sodelavcev, »izpopolnjevanje«, ki smo ga pripravili na morju, v Pulju. Vladimir Spjevak, uradni fotoreporter Katedre, in jaz sva imela v Mariboru še nekaj obveznosti, zato sva se drugim udeležencem izobraževanja pridružila nekoliko kasneje. Iz Maribora sva se odpeljala z Vladimirjevim avtomobilom loyd, majčkenim vozilom z neverjetno majhnim motorjem. Ko se je fotoreporter sklonil nad avto, dvignil pokrov in se lotil popravljanja, motorja skoraj ni bilo opaziti. Med vožnjo na morje sva se dogovorila, da je lastnik avtomobila skrbel za zavoro, jaz pa sem dobil nalogo, da sem pritiskal na plin. Šlo je kar dobro.
Posebno doživetje je bilo, ko smo šli plesat v neki klub in se pozno zvečer vrnili v kamp, v katerem smo imeli prenočišče. Na voljo je bilo eno samo vozilo, častitljivi miniaturni loyd. Bilo nas je veliko, skoraj za dva avtomobila običajne velikosti, če ne še več. Vladimir bi nas moral peljati dvakrat, a smo se odločili, da za vse zadošča ena sama vožnja. Kar precej smo se namučili, da se nam je posrečilo stlačiti se v neznatno vozilo. Pred vhodom v kamp se receptor ni mogel načuditi, da so iz avta vsuli novi in novi ljudje.
V uredništvu Katedre in okrog njega smo se zbirali angažirani študentje, kar je za tako dejavnost običajno. Glavni in odgovorni uredniki pa tudi člani uredniških odborov ter drugi pisci ter ustvarjalci so se kar pogosto menjavali. V času mojega uradovanja so bili glavni uredniki: Slavko Jug, Darko Pašek in na koncu Drago Jančar. Ob nastopu mojem funkcije sekretarja so uredništvo sestavljali: Olga Čerič (kasneje Jančar), Martin Prašnicki, Marjan Šrimpf, Bojan Kavčič, Tone Partljič in Slavko Jug. V letu 1967 je prevzel krmilo in vlogo glavnega in odgovornega urednika Darko Pašek, tehnični urednik je bil Janez Ujčič, uredniški odbor pa so sestavljali: Olga Jančar, Martin Prašnicki, Nikola Šoštarič, Bojan Kavčič, Tone Partljič, Vladimir Spjevak in Martin Kopecky. Leta 1968 je uredništvo še naprej vodil Darko Pašek, tudi tehnični urednik je ostal Janez Ujčič. V uredniškem odboru pa je prišlo do manjših sprememb, sestavljali smo ga: Olga Jančar, Drago Jančar, Braco Zavrnik, Ervin Hartman in Vladimir Spjevak, kot foto urednik. V drugem delu leta 1968 je mesto glavnega in odgovornega urednika prevzel Drago Jančar, uredniški odbor pa so sestavljali: Olga Jančar, Ivo Rudolf, Braco Zavrnik, Janez Gujt, Bogo Čerin in Drago Jančar. Tehnično je časopis urejal Marjan Žmavc.
Poleg omenjenih sodelavcev v uredništvih je, v času mojega delovanja, pri Katedri sodelovalo več sodelavk in sodelavcev, med njimi Edvard Ajd, Tone Dodlek, Vladimir Gajšek, Miroslav Slana – Miros, Brane Žerdoner, Bogo Čerin, Matjaž Mulej, Nikola Šoštarič, Vladimir Sruk in številni drugi.
Proti koncu mojega sodelovanja pri Katedri, leta 1968, smo se preselili v kletne prostore Študentskega doma, kjer smo imeli dve majhni pisarni in skladišče, oziroma arhiv. V skladišču, v katerem ni bilo oken, smo hranili bogato arhivsko zbirko našega časopisa in drugih študentskih časopisov, ki so nam jih pošiljali z različnih koncev sveta. Včasih pa se je kak naš sodelavec tudi umaknil v ta prostor in v njem pisal prispevke ali študiral. Prav tukaj sem posnel zanimiv filmski zapis, v katerem smo nastopali takratni glavni sodelavci časopisa Katedra.
Katedro sem zapustil decembra 1968. Odhodnico so mi sodelavci pripravili v Hotelu Bellevue na Pohorju in mi za slovo podarili lesen sodček. Prijazno in zgovorno darilo me še vedno spominja na prijetne čase pri študentskem časopisu Katedra. Po svojih močeh smo jo ustvarjali različni ljudje, povezovalo pa nas je prizadevanje, da bi bralce in bralke z aktualno vsebino nagovorili in jih spodbudili, da bi z zanimanjem posegali po študentskem časopisu in našli v njem marsikaj zanimivega, tudi družbenokritičnega.
Pri študentskem časopisu Katedra sem sodeloval dve leti in pol. Bil sem študent VEKŠ-a. V iztekanju mojega prvega študijskega leta je odbor zveza študentov mariborskih visokošolskih zavodov razpisal prosto mesto tehničnega sekretarja Katedra. To je bilo v juniju leta 1966 in v času, ko se je uredništvo selilo v nov prostor, v Slovensko ulico pet, v Mariboru. Pisarna je bila na dvoriščni strani. V njej smo imeli tri pisalne mize: prvo za strojepisko, drugo za sekretarja in tretjo za glavnega urednika in člane uredniškega odbora. V prostoru so bile še sedežna garnitura, omara za dokumentacijo in vzidana omaro, v kateri je bilo na voljo vedno tudi nekaj pijače, za navdih ali kaj podobnega. Mesto sekretarja sem dobil zaradi svojih referenc: ekonomske izobrazbe, znanja strojepisja in stenografije, predsedniške funkcija v Zvezi študentov na Višji ekonomsko-komercialni šoli in morda še česa. Uradne ure uredništva so bile vsak delovni dan od dvanajste do štirinajste ure.
V svoji avtobiografski knjigi z naslovom Hartmanove prigode, ki je izšla pri Kulturnem centru Maribor, sem opisal tudi nekaj obrobnih, sicer nepomembnih spominov, ki bodo morda pričarali bralcu takratno vzdušje in še bolj plastično predstavili delček študentskega utripa v našem obdravskem mestu. Nekaj teh spominov bom nanizal v nadaljevanju.
Takrat sem kadil pipo. Kadar sem jo prižgal, se je širil prijeten vonj. Kadilskim užitkom sem se predajal že na poti v uredništvo in tako so nekateri na začetku Gosposke ulice, po kateri sem se pripeljal s kolesom, zaduhali vonj po tobaku in vedeli, da bom kmalu v pisarni.
V spominu mi je ostalo strokovno-izobraževalno srečanje članov uredništva in sodelavcev, »izpopolnjevanje«, ki smo ga pripravili na morju, v Pulju. Vladimir Spjevak, uradni fotoreporter Katedre, in jaz sva imela v Mariboru še nekaj obveznosti, zato sva se drugim udeležencem izobraževanja pridružila nekoliko kasneje. Iz Maribora sva se odpeljala z Vladimirjevim avtomobilom loyd, majčkenim vozilom z neverjetno majhnim motorjem. Ko se je fotoreporter sklonil nad avto, dvignil pokrov in se lotil popravljanja, motorja skoraj ni bilo opaziti. Med vožnjo na morje sva se dogovorila, da je lastnik avtomobila skrbel za zavoro, jaz pa sem dobil nalogo, da sem pritiskal na plin. Šlo je kar dobro.
Posebno doživetje je bilo, ko smo šli plesat v neki klub in se pozno zvečer vrnili v kamp, v katerem smo imeli prenočišče. Na voljo je bilo eno samo vozilo, častitljivi miniaturni loyd. Bilo nas je veliko, skoraj za dva avtomobila običajne velikosti, če ne še več. Vladimir bi nas moral peljati dvakrat, a smo se odločili, da za vse zadošča ena sama vožnja. Kar precej smo se namučili, da se nam je posrečilo stlačiti se v neznatno vozilo. Pred vhodom v kamp se receptor ni mogel načuditi, da so iz avta vsuli novi in novi ljudje.
V uredništvu Katedre in okrog njega smo se zbirali angažirani študentje, kar je za tako dejavnost običajno. Glavni in odgovorni uredniki pa tudi člani uredniških odborov ter drugi pisci ter ustvarjalci so se kar pogosto menjavali. V času mojega uradovanja so bili glavni uredniki: Slavko Jug, Darko Pašek in na koncu Drago Jančar. Ob nastopu mojem funkcije sekretarja so uredništvo sestavljali: Olga Čerič (kasneje Jančar), Martin Prašnicki, Marjan Šrimpf, Bojan Kavčič, Tone Partljič in Slavko Jug. V letu 1967 je prevzel krmilo in vlogo glavnega in odgovornega urednika Darko Pašek, tehnični urednik je bil Janez Ujčič, uredniški odbor pa so sestavljali: Olga Jančar, Martin Prašnicki, Nikola Šoštarič, Bojan Kavčič, Tone Partljič, Vladimir Spjevak in Martin Kopecky. Leta 1968 je uredništvo še naprej vodil Darko Pašek, tudi tehnični urednik je ostal Janez Ujčič. V uredniškem odboru pa je prišlo do manjših sprememb, sestavljali smo ga: Olga Jančar, Drago Jančar, Braco Zavrnik, Ervin Hartman in Vladimir Spjevak, kot foto urednik. V drugem delu leta 1968 je mesto glavnega in odgovornega urednika prevzel Drago Jančar, uredniški odbor pa so sestavljali: Olga Jančar, Ivo Rudolf, Braco Zavrnik, Janez Gujt, Bogo Čerin in Drago Jančar. Tehnično je časopis urejal Marjan Žmavc.
Poleg omenjenih sodelavcev v uredništvih je, v času mojega delovanja, pri Katedri sodelovalo več sodelavk in sodelavcev, med njimi Edvard Ajd, Tone Dodlek, Vladimir Gajšek, Miroslav Slana – Miros, Brane Žerdoner, Bogo Čerin, Matjaž Mulej, Nikola Šoštarič, Vladimir Sruk in številni drugi.
Proti koncu mojega sodelovanja pri Katedri, leta 1968, smo se preselili v kletne prostore Študentskega doma, kjer smo imeli dve majhni pisarni in skladišče, oziroma arhiv. V skladišču, v katerem ni bilo oken, smo hranili bogato arhivsko zbirko našega časopisa in drugih študentskih časopisov, ki so nam jih pošiljali z različnih koncev sveta. Včasih pa se je kak naš sodelavec tudi umaknil v ta prostor in v njem pisal prispevke ali študiral. Prav tukaj sem posnel zanimiv filmski zapis, v katerem smo nastopali takratni glavni sodelavci časopisa Katedra.
Katedro sem zapustil decembra 1968. Odhodnico so mi sodelavci pripravili v Hotelu Bellevue na Pohorju in mi za slovo podarili lesen sodček. Prijazno in zgovorno darilo me še vedno spominja na prijetne čase pri študentskem časopisu Katedra. Po svojih močeh smo jo ustvarjali različni ljudje, povezovalo pa nas je prizadevanje, da bi bralce in bralke z aktualno vsebino nagovorili in jih spodbudili, da bi z zanimanjem posegali po študentskem časopisu in našli v njem marsikaj zanimivega, tudi družbenokritičnega.
