UNIVERZA IN SKUPNOST ŠTUDENTOV LJUBLJANSKIH VISOKOŠOLSKIH ZAVODOV
Pri presoji odnosa fakultet, visokih šol in umetniških akademij ter univerze do skupnosti študentov v letih 1968 do 1974 sta pomembna dva vidika.
Prvi je pravni okvir in formalni status študentov znotraj takratnega visokega šolstva, drugi pa je odnos visokošolskih učiteljev, vodstev fakultet, še zlasti pa vodstva univerze do skupnosti študentov.
Skupnost študentov je delovala pretežno v času veljavnosti Zakona o visokem šolstvu (Uradni list SRS, št. 9 , 1969) . Zakon je univerzo opredelil kot obvezno skupnost fakultet. V zakonu, ki je urejal visoko šolstvo leta 1975, ni več določbe, da je univerza obvezna skupnost fakultet, ampak postane skupnost na podlagi samoupravnega sporazuma. Univerza je imela torej leta 1969 močnejšo zakonsko podlago. Skupnost študentov je imela s tem tudi jasnega sogovornika tudi na univerzitetni ravni. Zakon uveljavlja pravice študentov pri upravljanju fakultet in univerze in še posebej pravic pri upravljanju študentskih domov in organizacij, v katerih se oskrbujejo študenti, to je kar nekaj, čeprav je kolega Andrej Berden ugotovil, da takratna SŠ ni imela pravne podlage, njena legitimiteta je izhajala iz Zveze študentov Jugoslavije, ki pa jo je SŠ 1968 zapustila in se ustanovila kot samoupravna skupnost, ne kot družbeno politična organizacija.
Zakon je opredelil kar nekaj oblik delovanja študentov, nekatere so se uresničevale, nekatere pa so ostale bolj kot ne samo možnost. V 37.členu zakon (iz leta 1969) opredeljuje pravico in dolžnost študentov, da sodelujejo v samoupravnih organih visokošolskih zavodov in univerze oziroma združenja visokošolskih zavodov in ustanov, ki se ukvarjajo z zdravstvenimi, socialnimi in materialnimi vprašanji študentov. Ta pravica se je v glavnem uresničevala, saj je bil upravljavski proces tudi spremljan in nadzorovan s strani pristojnega republiškega sekretariata za prosveto in kulturo. Zanimivo je, da so pravice in dolžnosti opredeljene brez omejitev. Pred letom 1969 so bile z zakonom določene pravice študentov omejene. Lahko so sodelovali v organih upravljanja in v pedagoško znanstvenih svetih, vendar niso imeli o vseh vprašanjih pravice glasovanja (o imenovanjih v nazive visokošolskih učiteljev, o organizaciji, delitvi sredstev, o delovnih razmerjih, razen o vodstvenih). Položaj študentov se je torej po letu 1969 okrepil.
Kako pa se je uresničeval? Analiza dogajanja na posameznih visokošolskih organizacijah bi bila za potrebe tega zapisa preobsežna naloga. Tudi ni dostopnega gradiva, ki bi to analizo omogočalo. Lahko pa zapišemo, da je iz arhiva Univerze v Ljubljani razvidno, da so v univerzitetnem svetu in v pedagoško znanstvenem svetu sodelovali predstavniki študentov, med njimi Joco Klopčič, Lenart Šetinc, Mirko Bizjak, Tomaž Kšela, Jože Korinšek in drugi, v glavnem torej predsedniki in funkcionarji skupnosti študentov. Milan Fabjančič v Zborniku, ki je izšel ob 30 letnici osvoboditve, navaja, da je število predstavnikov študentov nenehno naraščalo. Iz gradiv ni razvidno, da bi posegali v razprave na pedagoško znanstvenem svetu. Sam sem prisostvoval kar nekaj sejam pedagoško znanstvenega sveta univerze (kot urednik Radia študent) in ne spomnim se, da bi imeli študenti pomembnejšo besedo pri njegovem delu.
Socialnoekonomska vprašanja so bila ena od prioritet SŠ. Iz dokumentov, ki jih hrani arhiv Univerze v Ljubljani, je razvidno, da so bili predstavniki študentov (Jože Žlender, Zoran Šoln) enakopravni člani univerzitetne komisije za socialnoekonomska vprašanja študentov (vodil jo je višji predavatelj Janez Bukovec z ekonomske fakultete). Predstavniki študentov so ažurno spremljali cene tako imenovane študentske košarice in komisija je v glavnem sprejela pobude predstavnikov študentov. To področje je bilo vsekakor eno od uspešnejših v obdobju SŠ 68-74.
Zanimivo je, da je bil Jože Korinšek kot predsednik Izvršnega odbora skupščine Skupnosti študentov LVZ tudi član skupne kadrovske komisije univerzitetnega sveta in pedagoško znanstvenega sveta univerze. Komisija je usklajevala merila za izvolitev in ponovno izvolitev visokošolskih učiteljev v nazive. Za njim sem bil član te komisije kot opazovalec tudi sam. Komisija ni opredeljena v zakonu, bila je torej interna odločitev univerzitetnih organov, njene odločitve pa so bile za članice univerze obvezne. Kot član komisije nisem imel pravice razpravljati niti ne glasovati o odločitvah komisije. Moja prisotnost je bila torej zgolj zagotavljanje javnosti dela komisije. Na eni od sej sem prosil za besedo, saj je bilo v gradivu za izvolitev nekega profesorja izrazito negativno mnenje študentov. Predsednik komisije je povprašal člane, če dajo študentu besedo, po krajšem spogledovanju so mi dali besedo. Opozoril sem, da je mnenje študentov izrazito negativno in da bi to kazalo upoštevati. Zahvalili so se mi za opozorilo, nato pa brez glasu proti sprejeli pozitivno mnenje za izvolitev kandidata. Na 25. seji leta 1972 so me razrešili, ker sem diplomiral.
Odnos vodstev visokošolskih organizacij in nekaterih pomembnih visokošolskih osebnosti lahko ocenjujem iz lastne izkušnje. Rektor prof. dr. Janez Milčinski je prišel na Radio študent, z njim smo posneli intervju o univerzi, visokem šolstvu, o znanstveno raziskovalnem delu. Intervju je potekal v zelo sproščenem vzdušju. Po intervjuju smo rektorja povabili na kozarček. Vedeli smo, da je velik strokovnjak in borec proti alkoholizmu. Pričakovali smo, da nas bo morda oštel. Pa ne, samo razložil nam je, da razni sadjevci niso zdravi, ker imajo eterična olja, boljša je vodka ali viski.
Spomnim se, da je v intervjuju na vprašanje, kako lahko usklajuje svoje rektorske in profesorske obveznosti z raziskovanjem, odgovoril, da se raziskovanje prične po polnoči. Mislim, da je imel do študentov in do skupnosti študentov zelo pozitiven odnos.
Iz časa zasedbe Filozofske fakultete v Ljubljani je vredno omeniti razumevanje vodstva fakultete za dogajanje ob aretaciji študenta kolega Adama Franka in še nekaterih članov fakultetnega odbora. Po spontanem zboru študentov popoldne po aretaciji, na katerem smo sprejeli odločitev, da protestno zasedemo fakulteto, smo naslednji dan odšli k dekanu prof. dr. Dragotinu Cvetku. Sprejel nas je zelo prijazno, poslušal naše proteste, naše zahteve in odločitev, da zasedemo fakulteto. Nato nas je odločno podprl. Izjavil je, da je ogorčen, ker je policija kršila eksteritorialnost fakultetnega prostora, kar je dolga civilizacijska tradicija. Povedal je, da je govoril z rektorjem, ki je že protestiral pri oblasteh. Nato je podprl odločitev, da zasedemo fakulteto, obljubil potrebno tehnično podporo in nam naročil, da naj zagotovimo kontrolo pri vhodu v fakulteto, da ne bi prišli nepovabljeni zunanji obiskovalci, ki bi morda povzročili kakšne incidente. To smo mu zagotovili, če me spomin ne vara, smo nato tudi nazdravili.
Predstava univerze kot skupnosti profesorjev in študentov je zagotavljala vključenost študentov v razprave o razvoju univerze. Predstavniki študentov so poudarjali problem socialnega položaja študentov, socialni izvor študentov (premalo študentov iz delavskih in kmečkih družin), potrebo po večji povezanosti znanosti in pedagoškega procesa. Organi zveze komunistov na univerzi so razne manifeste in pobude študentov obravnavali in tudi posredovali svojemu članstvu. Nekatere so izrazito podprli.
Skupnost študentov je izrazito podpirala ustanovitev univerze v Mariboru. Eden najbolj zavzetih je bil Franci Pivec (kasneje tudi tajnik univerze). Razumevanje univerze kot skupnosti profesorjev in študentov je bila temelj za takšno stališče. Udejanjilo se je v ustanovitvenem aktu univerze v Mariboru, katerega podpisnik je tudi predstavnik študentov.
Z današnje perspektive bi lahko ocenili, da je bilo delovanje skupnosti študentov relativno odmevno znotraj univerze, imelo pa je tudi širše družbene učinke. Univerza se je zavedala pomena delovanja skupnosti študentov, še zlasti ob odmevih študentskih nemirov v Evropi in v Ameriki, pa tudi v Beogradu. Ni pa čutila potrebe po enakopravnejšem sodelovanju s skupnostjo študentov, še zlasti, ker so imele v tem času politične elite dovolj opravkov same s seboj, v Sloveniji in v Jugoslaviji, da bi se bolj poglobile v delovanje skupnosti študentov, njenih najbolj izpostavljenih organizacij, kot na primer Tribuna, Radio študent, in da bi reagirale na vsako iniciativo različnih akcijskih odborov, ki so bili glavna oblika delovanja skupnosti študentov. Oblastne strukture so glavnem ovirali iniciative, kritike in radikalne zahteve študentov po sodnih poteh (zaplembe časopisov, letakov). V času delovanja skupnosti študentov se ne spomnim, da bi kateri koli partijski funkcionar z republiške ravni obiskal Radio študent in tam solil pamet urednikom, kar se je po pričevanju Dimitrija Rupla dogajalo na Tribuni v času vladavine Kavčiča.
Sicer pa imamo srečo, da je dr. Bogomir Mihevc napisal odlično knjigo: Ključ je v naših rokah (Knjižnica arhiva in muzeja Univerze, 2008, njegova disertacija) in prispevek v knjigi 1968:čas upora, upanja in domišljije (Historia Facultatis, 2020), v katerih je dokumentirano predstavil pobude in stališča SŠ za reformo univerze tudi v času delovanja SŠ LVZ. Njegov pogled je širok, zbrana dokumentacija temeljita in znanstveno kritična. Poleg tega je zapustil arhivu univerze obsežno dokumentacijo, ki jo je zbral pri pripravi doktorata (seznam objavljamo v zborniku). Za poglobljen študij takratnih razmer na univerzi in v študentski skupnosti in za zgodovinsko oceno takratnega časa je gradivo, ki ga je zbral, izredno dragoceno in smo mu zanj lahko zelo hvaležni.
Pri presoji odnosa fakultet, visokih šol in umetniških akademij ter univerze do skupnosti študentov v letih 1968 do 1974 sta pomembna dva vidika.
Prvi je pravni okvir in formalni status študentov znotraj takratnega visokega šolstva, drugi pa je odnos visokošolskih učiteljev, vodstev fakultet, še zlasti pa vodstva univerze do skupnosti študentov.
Skupnost študentov je delovala pretežno v času veljavnosti Zakona o visokem šolstvu (Uradni list SRS, št. 9 , 1969) . Zakon je univerzo opredelil kot obvezno skupnost fakultet. V zakonu, ki je urejal visoko šolstvo leta 1975, ni več določbe, da je univerza obvezna skupnost fakultet, ampak postane skupnost na podlagi samoupravnega sporazuma. Univerza je imela torej leta 1969 močnejšo zakonsko podlago. Skupnost študentov je imela s tem tudi jasnega sogovornika tudi na univerzitetni ravni. Zakon uveljavlja pravice študentov pri upravljanju fakultet in univerze in še posebej pravic pri upravljanju študentskih domov in organizacij, v katerih se oskrbujejo študenti, to je kar nekaj, čeprav je kolega Andrej Berden ugotovil, da takratna SŠ ni imela pravne podlage, njena legitimiteta je izhajala iz Zveze študentov Jugoslavije, ki pa jo je SŠ 1968 zapustila in se ustanovila kot samoupravna skupnost, ne kot družbeno politična organizacija.
Zakon je opredelil kar nekaj oblik delovanja študentov, nekatere so se uresničevale, nekatere pa so ostale bolj kot ne samo možnost. V 37.členu zakon (iz leta 1969) opredeljuje pravico in dolžnost študentov, da sodelujejo v samoupravnih organih visokošolskih zavodov in univerze oziroma združenja visokošolskih zavodov in ustanov, ki se ukvarjajo z zdravstvenimi, socialnimi in materialnimi vprašanji študentov. Ta pravica se je v glavnem uresničevala, saj je bil upravljavski proces tudi spremljan in nadzorovan s strani pristojnega republiškega sekretariata za prosveto in kulturo. Zanimivo je, da so pravice in dolžnosti opredeljene brez omejitev. Pred letom 1969 so bile z zakonom določene pravice študentov omejene. Lahko so sodelovali v organih upravljanja in v pedagoško znanstvenih svetih, vendar niso imeli o vseh vprašanjih pravice glasovanja (o imenovanjih v nazive visokošolskih učiteljev, o organizaciji, delitvi sredstev, o delovnih razmerjih, razen o vodstvenih). Položaj študentov se je torej po letu 1969 okrepil.
Kako pa se je uresničeval? Analiza dogajanja na posameznih visokošolskih organizacijah bi bila za potrebe tega zapisa preobsežna naloga. Tudi ni dostopnega gradiva, ki bi to analizo omogočalo. Lahko pa zapišemo, da je iz arhiva Univerze v Ljubljani razvidno, da so v univerzitetnem svetu in v pedagoško znanstvenem svetu sodelovali predstavniki študentov, med njimi Joco Klopčič, Lenart Šetinc, Mirko Bizjak, Tomaž Kšela, Jože Korinšek in drugi, v glavnem torej predsedniki in funkcionarji skupnosti študentov. Milan Fabjančič v Zborniku, ki je izšel ob 30 letnici osvoboditve, navaja, da je število predstavnikov študentov nenehno naraščalo. Iz gradiv ni razvidno, da bi posegali v razprave na pedagoško znanstvenem svetu. Sam sem prisostvoval kar nekaj sejam pedagoško znanstvenega sveta univerze (kot urednik Radia študent) in ne spomnim se, da bi imeli študenti pomembnejšo besedo pri njegovem delu.
Socialnoekonomska vprašanja so bila ena od prioritet SŠ. Iz dokumentov, ki jih hrani arhiv Univerze v Ljubljani, je razvidno, da so bili predstavniki študentov (Jože Žlender, Zoran Šoln) enakopravni člani univerzitetne komisije za socialnoekonomska vprašanja študentov (vodil jo je višji predavatelj Janez Bukovec z ekonomske fakultete). Predstavniki študentov so ažurno spremljali cene tako imenovane študentske košarice in komisija je v glavnem sprejela pobude predstavnikov študentov. To področje je bilo vsekakor eno od uspešnejših v obdobju SŠ 68-74.
Zanimivo je, da je bil Jože Korinšek kot predsednik Izvršnega odbora skupščine Skupnosti študentov LVZ tudi član skupne kadrovske komisije univerzitetnega sveta in pedagoško znanstvenega sveta univerze. Komisija je usklajevala merila za izvolitev in ponovno izvolitev visokošolskih učiteljev v nazive. Za njim sem bil član te komisije kot opazovalec tudi sam. Komisija ni opredeljena v zakonu, bila je torej interna odločitev univerzitetnih organov, njene odločitve pa so bile za članice univerze obvezne. Kot član komisije nisem imel pravice razpravljati niti ne glasovati o odločitvah komisije. Moja prisotnost je bila torej zgolj zagotavljanje javnosti dela komisije. Na eni od sej sem prosil za besedo, saj je bilo v gradivu za izvolitev nekega profesorja izrazito negativno mnenje študentov. Predsednik komisije je povprašal člane, če dajo študentu besedo, po krajšem spogledovanju so mi dali besedo. Opozoril sem, da je mnenje študentov izrazito negativno in da bi to kazalo upoštevati. Zahvalili so se mi za opozorilo, nato pa brez glasu proti sprejeli pozitivno mnenje za izvolitev kandidata. Na 25. seji leta 1972 so me razrešili, ker sem diplomiral.
Odnos vodstev visokošolskih organizacij in nekaterih pomembnih visokošolskih osebnosti lahko ocenjujem iz lastne izkušnje. Rektor prof. dr. Janez Milčinski je prišel na Radio študent, z njim smo posneli intervju o univerzi, visokem šolstvu, o znanstveno raziskovalnem delu. Intervju je potekal v zelo sproščenem vzdušju. Po intervjuju smo rektorja povabili na kozarček. Vedeli smo, da je velik strokovnjak in borec proti alkoholizmu. Pričakovali smo, da nas bo morda oštel. Pa ne, samo razložil nam je, da razni sadjevci niso zdravi, ker imajo eterična olja, boljša je vodka ali viski.
Spomnim se, da je v intervjuju na vprašanje, kako lahko usklajuje svoje rektorske in profesorske obveznosti z raziskovanjem, odgovoril, da se raziskovanje prične po polnoči. Mislim, da je imel do študentov in do skupnosti študentov zelo pozitiven odnos.
Iz časa zasedbe Filozofske fakultete v Ljubljani je vredno omeniti razumevanje vodstva fakultete za dogajanje ob aretaciji študenta kolega Adama Franka in še nekaterih članov fakultetnega odbora. Po spontanem zboru študentov popoldne po aretaciji, na katerem smo sprejeli odločitev, da protestno zasedemo fakulteto, smo naslednji dan odšli k dekanu prof. dr. Dragotinu Cvetku. Sprejel nas je zelo prijazno, poslušal naše proteste, naše zahteve in odločitev, da zasedemo fakulteto. Nato nas je odločno podprl. Izjavil je, da je ogorčen, ker je policija kršila eksteritorialnost fakultetnega prostora, kar je dolga civilizacijska tradicija. Povedal je, da je govoril z rektorjem, ki je že protestiral pri oblasteh. Nato je podprl odločitev, da zasedemo fakulteto, obljubil potrebno tehnično podporo in nam naročil, da naj zagotovimo kontrolo pri vhodu v fakulteto, da ne bi prišli nepovabljeni zunanji obiskovalci, ki bi morda povzročili kakšne incidente. To smo mu zagotovili, če me spomin ne vara, smo nato tudi nazdravili.
Predstava univerze kot skupnosti profesorjev in študentov je zagotavljala vključenost študentov v razprave o razvoju univerze. Predstavniki študentov so poudarjali problem socialnega položaja študentov, socialni izvor študentov (premalo študentov iz delavskih in kmečkih družin), potrebo po večji povezanosti znanosti in pedagoškega procesa. Organi zveze komunistov na univerzi so razne manifeste in pobude študentov obravnavali in tudi posredovali svojemu članstvu. Nekatere so izrazito podprli.
Skupnost študentov je izrazito podpirala ustanovitev univerze v Mariboru. Eden najbolj zavzetih je bil Franci Pivec (kasneje tudi tajnik univerze). Razumevanje univerze kot skupnosti profesorjev in študentov je bila temelj za takšno stališče. Udejanjilo se je v ustanovitvenem aktu univerze v Mariboru, katerega podpisnik je tudi predstavnik študentov.
Z današnje perspektive bi lahko ocenili, da je bilo delovanje skupnosti študentov relativno odmevno znotraj univerze, imelo pa je tudi širše družbene učinke. Univerza se je zavedala pomena delovanja skupnosti študentov, še zlasti ob odmevih študentskih nemirov v Evropi in v Ameriki, pa tudi v Beogradu. Ni pa čutila potrebe po enakopravnejšem sodelovanju s skupnostjo študentov, še zlasti, ker so imele v tem času politične elite dovolj opravkov same s seboj, v Sloveniji in v Jugoslaviji, da bi se bolj poglobile v delovanje skupnosti študentov, njenih najbolj izpostavljenih organizacij, kot na primer Tribuna, Radio študent, in da bi reagirale na vsako iniciativo različnih akcijskih odborov, ki so bili glavna oblika delovanja skupnosti študentov. Oblastne strukture so glavnem ovirali iniciative, kritike in radikalne zahteve študentov po sodnih poteh (zaplembe časopisov, letakov). V času delovanja skupnosti študentov se ne spomnim, da bi kateri koli partijski funkcionar z republiške ravni obiskal Radio študent in tam solil pamet urednikom, kar se je po pričevanju Dimitrija Rupla dogajalo na Tribuni v času vladavine Kavčiča.
Sicer pa imamo srečo, da je dr. Bogomir Mihevc napisal odlično knjigo: Ključ je v naših rokah (Knjižnica arhiva in muzeja Univerze, 2008, njegova disertacija) in prispevek v knjigi 1968:čas upora, upanja in domišljije (Historia Facultatis, 2020), v katerih je dokumentirano predstavil pobude in stališča SŠ za reformo univerze tudi v času delovanja SŠ LVZ. Njegov pogled je širok, zbrana dokumentacija temeljita in znanstveno kritična. Poleg tega je zapustil arhivu univerze obsežno dokumentacijo, ki jo je zbral pri pripravi doktorata (seznam objavljamo v zborniku). Za poglobljen študij takratnih razmer na univerzi in v študentski skupnosti in za zgodovinsko oceno takratnega časa je gradivo, ki ga je zbral, izredno dragoceno in smo mu zanj lahko zelo hvaležni.
