Jeseni 1969 je tedanji lektor Radia študent, ki je začel delovati spomladi, slavist Peter Kuhar, odšel na služenje vojaškega roka. Nagovoril je našo kolegico in prijateljico Mojco Kreft, da bi prevzela njegovo delo. Mojca pa se je odločila, da poleg slavistike začne študij tudi na AGRFTV, zato je ocenila, da ne bi zmogla dobro opraviti vseh teh nalog. Pa je nagovorila mene, da prevzamem nalogo lektorja. Oglasil sem se v kleti 8. bloka v študentskem naselju. Po pogovoru z Jožetom Šlandrom, glavnim urednikom in Urošem Dularjem, odgovornim urednikom, sem se lotil dela.
Jasno je bilo, da bom moral jezikovno čistiti pisna besedila, ki so jih brali napovedovalci, poskrbeti za jezikovno korektnost napovedovalcev, predvsem pa je bilo treba skrbeti, da se je razširil nabor napovedovalcev. Takrat sta bila glavna bralca pisanih besedil Bojana Klemenčič, ki je imela izkušnje z Radia Ljubljana in Dušan Pirc, slavist, ki je bil pred diplomo.
Postavil sem si vprašanje, kakšna naj bo govorna podoba RŠ. Je treba vztrajati na govorni normi, kakršna je bila uveljavljena v centralnem radiu Ljubljana, ali je morda treba razviti bolj sproščen »študentski« govor. Kako daleč naj se gre. Ne samo pri branju pisnih besedil, ampak tudi pri intervjujih, pri živih pogovorih, pri voditeljih raznih glasbenih oddaj.
Odločil sem se, da najprej obiščem lektorje na Radiu Ljubljana, da v pogovoru z njimi ugotovim, koliko bi bilo smiselno razrahljati strogo normo, ki so jo uveljavljali oni. Pogovor je bil sicer koristen, a jasnega odgovora mi seveda niso dali. So mi pa brez zadržkov dali priročnik, po katerem so na radiu usposabljali svoje radijske napovedovalce. V priročniku so bile dobre vaje za urjenje nekaterih težav pri izgovorjavi. Priročnik sem kar uspešno uporabljal pri kratkih tečajih, ki sem jih imel s kandidati za napovedovalce, ki so se javili na avdicijo.
Uspešni napovedovalci so postali Tatjana Plevnik, Damjan Ovsec, Vladimir Rabzelj, Neva Mlakar in še kdo, Neva Zajc je tudi že imela izkušnje na nacionalnem radiu, prav tako Dušan Pirc in Tone Bertoncelj. Ob tem se je že kazalo, da se počasi razvija govorna podoba RŠ, ki je bila odmik od stroge norme zbornega jezika. Damjan Ovsec je s svojim rahlo ljubljanskim zategovanjem ustvaril svoj govorni slog, ki ga je krasil še dolgo kasneje, ko je kot ugleden etnolog urbanega življenja nastopal na radiu in televiziji.
Še bolj izrazito se je odmik od strogega zbornega jezika kazal v oddajah, ki so tekle v živo ali so bile posnete z voditeljem, ki je imel sicer napisano besedilo, vendar se ga ni držal zelo strogo. Dragan Bulič, Dušan Rogelj, Rihard Kislih, Tomo Pirc, Mišo Alkalaj, Stane Sušnik in še mnogi drugi so sicer brali svoje komentarje glasbe, ki so jo predvajali, a so vnašali tudi besede iz študentskega slenga, nihče ni od njih zahteval, da zatajijo melodijo svojega dialekta ali vsaj geografski izvor. Štajerci so pač zavili po štajersko, Dolenjci pa po dolenjsko. Vendar pa smo skrbeli, da je to ostalo v spodobnih mejah. Tako je bil govor na RŠ dovolj živ, neposreden, odražal je študentsko okolje, včasih razposajenost.
Mislim, da je pomembno prispeval k razvoju govorne kulture tudi kasneje na Valu 202 in na lokalnih radijskih postajah po Sloveniji.
Jeseni 1969 so potekale slovesnosti ob obletnici ustanovitve univerze v Ljubljani leta 1919. Na RŠ je bilo seveda treba temu dogodku nameniti ustrezno pozornost. Jože Šlander me je nagovoril, da grem na slavnostno sejo na univerzo in naj posnamem nekaj kratkih izjav ali intervjujev z gosti s tujih univerz, ki so prišli na svečanost. V nekaj minutah so me naučili, kako se uporablja prenosni magnetofon in hajd na univerzo.
Z gimnazijskim znanjem nemščine in ruščine sem posnel izjave rektorja tehnične univerze z Dunaja, univerze iz Budimpešte in iz Belorusije. Tako sem postal poleg lektorja še novinar. Ker sem se že malo dokazal pri poročanju z univerze in o univerzi, sem postal še urednik univerzitetne redakcije. Kar naenkrat so se mi odprla širša področja novinarskega dela. Do takrat sem se sicer udeležil študentskega zborovanja junija 1969 v študentskem naselju. V menzo nisem mogel, bila je prepolna, ostal sem v preddverju. Pred vrati je ostal, se spomnim, tudi Emil Milan Pintar, ki je interveniral, ko so iz dvorane izrinili novinarja radia, ker da je »špicelj«. Emil je vzkliknil, da novinar opravlja svoje delo in da bo poročal o zborovanju, kar je dobro in pomembno. Pa so novinarja zgrabili in ga ponesli nazaj v dvorano. Udeležil sem se pohoda po takratni Titovi cesti ob ruski intervenciji v Češkoslovaški republiki. Vneto smo kričali, »niste sami, mi smo z vami«. A delo na radiu je nekaj drugega. Treba se je opredeljevati, korektno poročati, komentirati. Za vse to pa je potrebno dogajanje spremljati, poznati okoliščine, stališča drugih. Začel sem hoditi na seje organov univerze, hodil sem v Kazino, kjer je bil sedež SŠ LVZ, začel sem spremljati delo univerzitetne partije, delo študentskih klubov, ŠOLT, maroltovce in tomšičevce, Tribuno in udeleževal sem se zasedaj raznih akcijskih odborov in postal sem aktivist SŠ. Spoznal sem mnogo kolegov z različnih fakultet, največ seveda kolegov s FF, ki so bili moja generacija, z nekaterimi smo se poznali že prej, veliko pa je bilo novih.
Jeseni 1970 je moral na služenje vojaškega roka tudi glavni urednik RŠ Jože Šlander. Pa so imenovali za novega glavnega urednika kar mene. Ne takrat, ne danes mi ni jasno, kaj jih je prepričalo. Res je, da sem bil kot lektor in kot urednik univerzitetne redakcije kar precej časa prisoten na radiu, nisem uveljavljal kakšne ideološke doktrine, nisem bil član ZK, študiral sem slovenščino in primerjalno književnost, s sodelavci sem imel dobre odnose, mislim, da nisem bil konfliktna oseba. Pomembno je bilo tudi, da sem imel status študenta, zato kot glavni urednik nisem bil zaposlen, dobival sem honorar, radio pa ni plačeval prispevkov. Zaposlena je bila še tajnica Lučka in tehnik Ljubo. Svet radia je sicer najprej imenoval za glavnega urednika Ludvika Škoberneta (kandidat je bil še Jože Konc, kasneje urednik Tribune), a je ta odstopil, ker svet ni sprejel njegove zahteve, da bi imel kot glavni urednik pravico veta na predvajanje oddaj, ki ne bi ustrezale njegovim kriterijem. Meni kaj takega ni padlo na pamet.
Kot glavni urednik sem se moral ukvarjati s finančnimi vprašanji. Dobivali smo sredstva kulturne skupnosti, izobraževalne skupnosti, SŠ LVZ, Radia Ljubljana (za dva sodelavca, kot lokalna radijska postaja), a treba se je bilo kar truditi, da smo poleg teh sredstev pridobili tudi denar z objavljanjem reklam. Za pridobivanje naročnikov reklam in za njihovo izvedbo je skrbel ekonomist Roman Pipan, kasneje še Jožko Kovačič. Obiskovala sta podjetja, jim predvajala reklame, ki smo jih že posneli in so bile včasih kar izvirne. Slišnost RŠ ni bila povsod odlična. Včasih sta imela težave, ko sta kakšnemu direktorju hotela v živo pokazati, kako radio oddaja, kakšno glasbo vrtimo, pa sta ujela slab signal.
Iskali smo tudi druge načine zaslužka. V opuščenem avditoriju letnega kina na Rožniku smo odprli Piper klub, kjer smo vrteli glasbo, kakršno je predvajal RŠ, pa seveda prodajali pijačo. Vodil ga je Jožko Kovačič. Se je kar prijelo. Pipan se je spomnil, da smo prireditve zavarovali pri zavarovalnici in v primeru slabega vremena smo dobili nekaj denarja.
Kot glavni urednik RŠ sem bil član Izvršilnega odbora SŠ in kar naenkrat sem bil v središču dogajanja ne le kot urednik RŠ. Na nekem sestanku sem kritiziral takratnega sekretarja ZK na univerzi Gojka Staniča, ker da partija nastopa zgolj v vlogi gasilca, namesto da bi imela iniciativo pri reševanju študentskih pobud, zahtev in protestov. Ko je Gojko ugotovil, da nisem član ZK, je poskrbel, da so me sprejeli kar na seji univerzitetnega komiteja, kar je bilo mimo pravil. Pristal sem, ker sem tako kot mnogi moji kolegi posvojil stališče, da je treba spremembe uveljavljati znotraj institucij sistema. Pohod skozi institucije. Imenovali so me za nekakšnega koordinatorja aktiva komunistov v vseh študentskih organizacijah. Bilo je kar zahtevno, saj se je kar naprej kaj dogajalo, univerzitetni komite je pa budno spremljal, kar smo diskutirali na tem aktivu, in marsikaj kasneje sprejel kot svoja stališča.
Kot glavni urednik RŠ sem radio zapletel tudi v kakšno dejavnost, ki je sicer potekala pod okriljem SŠ. Pripravljala se je velika proslava v Hali Tivoli ob obletnici ustanovitve OF. Ustanovil se je akcijski odbor, ki naj bi pripravil sodelovanje oziroma odziv SŠ ob tej priložnosti. Kolega Vinko Zalar je prinesel na sestanek osnutek kritičnega pamfleta z naslovom Rdeča buržoazija. Namen je bilo pokazati, kako se družba razslojuje, kako nekateri bogatijo, kako se socialni cilji OF ne uresničujejo. Prisotni aktivisti na akcijskem odboru smo bili različnih mnenj. Nekaterim se je zdel zapis preoster, drugi bi še kaj dodali ali kaj izostrili. Razpravljali smo dolgo in se na koncu (že pozno zvečer) zedinili o vsebini besedila. Takrat se je izkazalo, da na sedežu SŠ ni delujočega stroja za razmnoževanje. Še z nekaterimi kolegi smo odšli na RŠ, ker smo imeli dober razmnoževalni stroj. Do polnoči smo natisnili zajeten kup letakov, ki smo jih zjutraj odnesli v kazino, kjer so nas čakali člani iniciativnega odbora, da jih odnesejo v Halo Tivoli in delijo med udeleženci. Takoj za nami so prišli policisti v civilu, ki so imeli nalog, da letak zaplenijo, ker je vsebina neprimerna. Nekdo je sicer zgrabil šop letakov in jih vrgel skozi okno na takratno Titovo cesto (mislim, da je bil Jaša Zlobec), nekaj letakov je vendarle prišlo v javnost, tudi v Halo Tivoli. Preostale letake so odnesli policisti. Kakšnih sankcij za RŠ ni bilo. O postopkih, ki so potekali na sodišču, pa podrobneje v svojem prispevku piše Andrej Berden.
Z odgovornim urednikom Marjanom Pungartnikom sva odšla v Budimpešto na nekakšno srečanje študentskih radijskih postaj, v glavnem iz vzhodne Evrope. Potovala sva z vlakom. V Budimpešti se je hitro izkazalo, da sva samo midva urednika pravega radia, ki oddaja v eter, ki pokriva področje glavnega mesta in tudi nekaj širše okolice. Izkazalo se je, da je naš slogan, da je RŠ edina neodvisna študentska radijska postaja v Evropi, blizu resnici. V Budimpešti sva spoznala kolege, ki so vodili nekakšne razglasne postaje, slišali so jih po zvočnikih, ki so bili postavljeni v študentskih domovih, po predavalnicah fakultet, v študentskih klubih. Predvajali so obvestila, sklepe univerzitetnih in študentskih organov, več ali manj glasbo, ki se je sicer vrtela na nacionalnem radiu. Kar niso mogli verjeti, da je RŠ pravi radio, da vrtimo glasbo s plošč, ki so jih sodelavci dobivali z vsega sveta, da objavljamo svoja poročila, intervjuje s študenti, profesorji, rektorji, ki so mnogokrat kritični do uradnih stališč univerzitetnih organov, organov ZK na univerzi in do oblasti. Bila sva iz nekega drugega sveta.
RŠ je oddajal vsak dan v dveh terminih (od 11. do 13. in od 16. do 18.). Imeli smo veliko sodelavcev, veliko se je dogajalo, želeli smo biti aktualni, vrteti glasbo, ki je bila na vrhu lestvic, ki jo je vrtel radio Luxemburg. Čas oddajanja je bil prekratek. Začeli smo pogovore s pristojnimi, da bi RŠ oddajal vse popoldne. Obiskal sem sekretariat za informiranje, direktorja radia Ljubljana Milana Merčuna in SZDL. Milan Merčun me je poslušal, ni kazal nenaklonjenosti. Me je pa podučil, kakšen renome je imel moj profesor na komparativistiki Dušan Pirjevec v partizanih. Da ni bilo varno hoditi v koloni pred njim. Me je kar pretreslo, saj smo ga takrat vsi občudovali, saj so bila njegova predavanja res nekaj posebnega. Na SZDL so me povabili na seje tiskovne komisije, vodil jo je Milan Kučan, čeprav ni bil njen predsednik. Po hitrem postopku so se strinjali, da RŠ oddaja tudi ob sobotah in nedeljah po nekaj ur.
Jeseni 1972 sem ugotovil, da so najbolj pridni kolegi iz mojega letnika diplomirali. Odločil sem se, da tudi sam dam prednost študiju, zaprl sem se v čitalnico Slovanske knjižnice in NUK in po 8 mesecih diplomiral. V tem času sem predal vlogo glavnega urednika kolegu in prijatelju, ekonomistu Jožetu Korinšku, ki je ravno končal mandat predsednika IO SŠ LVZ. Skupaj z Borisom Muževičem, ki sem ga nagovoril, da se je vrnil iz Upsale in postal odgovorni urednik; z njim sva po odhodu Marjana Pungartnika na Tribuno odlično sodelovala, sta dvignila kvaliteto dela na RŠ, utrdila njegov ugled (Univerza je RŠ podelila srebrno plaketo) in ga tudi finančno konsolidirala.
Po diplomi sem se vpisal na podiplomski študij in do jeseni 1974, ko sem se zaposlil na Gimnaziji Moste, sodeloval v izvršnem odboru SŠ, ki ga je vodil Boris Muževič. Boris je večkrat zapisal, da sva ga neko noč s kolegom Korinškom prepričevala in prepričala, da je kandidiral za predsednika izvršnega odbora. To lahko potrdim. Žal je bila pod njegovim vodstvom SŠ združena v ZSMS. To pa je že nova zgodba, v kateri nisem sodeloval. Vem pa, da so bile politične okoliščine take, da niti kolega Muževič niti drugi člani ožjega vodstva ne bi mogli teh dogodkov preprečiti. O tem času piše Tomaž Kšela, ki je po enoletnem mandatu predsednika SŠ LVZ predal predsedovanje Borisu Muževiču in aktivno sodeloval pri pripravi združitvenega kongresa Zveze mladine Jugoslavije in Zveze študentov Jugoslavije v ZSMJ.
Šele pri pripravi prispevka za ta zbornik sem dobil vpogled v poročila nekdanje službe državne varnosti o dogajanju v študentskem gibanju in tudi o RŠ, tudi v času, ko sem bil njegov glavni urednik. Takrat si nisem mislil, da nas tako podrobno spremljajo in poročajo republiškemu vrhu o delu RŠ, o sodelavcih, o financiranju in posameznih oddajah. Presenetljivo dobro so se zavedali vloge in pomena študentske radijske postaje, čeprav so ocenjevali, da ne odraža vzdušja celotne študentske populacije, ampak samo njen del. Danes bi lahko rekli, da so kar dobro ocenjevali, da se je radio aktivno vključeval v vse aktualne dogodke, da je bil na strani študentov, ki so jih nekatere obsodili, nekateri so bili na udeležbi demonstracij tudi tepeni, da je poročal o dogodkih na Hrvaškem in v Jugoslaviji. V njihovih poročilih piše, da so bila nekatera stališča naperjena proti ZK in nekatera celo »sovražna«. Kar ponosen sem, da v nekem poročilu piše, da se na urednike in sodelavce ne da vplivati. To potrjuje visoko stopnjo avtonomije, ki si jo je RŠ vzel v takratnem času. Ta avtonomija ni bila samo v odnosu do takratnih organov oblasti, partije, univerze in SŠ. Na RŠ je vladala zelo visoka stopnja avtonomija uredništev in avtorjev. Ob nekem poskusu odgovornega urednika, da bi omejili predvajanje neke glasbe, ki jo je ocenil kot neprimerno, se je uredništvo uprlo (o tem priča zapisnik sestanka) in doseglo, da lahko o glasbeni politiki odloča samo glasbeno uredništvo. In tisto uredništvo je natančno vedelo, kakšno in kako pomembno vlogo ima glasba, ki so jo vrteli.
Prepričan sem, da je imel RŠ veliko pomembnejšo vlogo v družbenem razvoju, kot smo si takratni radijci lahko predstavljali. RŠ je s svojo glasbeno podobo in s stališči, ki jih je objavljal, širil obzorje duhovne odprtosti, prinašal v takratno okolje kritičen odnos najbolj angažiranih glasbenih ustvarjalcev do vojne v Vietnamu in do drugih aktualnih vprašanj tedanjega časa. S tem pa je pomembneje, kot se nam je takrat morda zdelo, pomagal ustvarjati odprtost za kritičen pogled na dogajanje doma in v svetu. Tudi po vključitvi SŠ v ZSMS, po diktatu jugoslovanske partijske oblasti, je RŠ ohranjal svojo vlogo.
Jeseni 1969 je tedanji lektor Radia študent, ki je začel delovati spomladi, slavist Peter Kuhar, odšel na služenje vojaškega roka. Nagovoril je našo kolegico in prijateljico Mojco Kreft, da bi prevzela njegovo delo. Mojca pa se je odločila, da poleg slavistike začne študij tudi na AGRFTV, zato je ocenila, da ne bi zmogla dobro opraviti vseh teh nalog. Pa je nagovorila mene, da prevzamem nalogo lektorja. Oglasil sem se v kleti 8. bloka v študentskem naselju. Po pogovoru z Jožetom Šlandrom, glavnim urednikom in Urošem Dularjem, odgovornim urednikom, sem se lotil dela.
Jasno je bilo, da bom moral jezikovno čistiti pisna besedila, ki so jih brali napovedovalci, poskrbeti za jezikovno korektnost napovedovalcev, predvsem pa je bilo treba skrbeti, da se je razširil nabor napovedovalcev. Takrat sta bila glavna bralca pisanih besedil Bojana Klemenčič, ki je imela izkušnje z Radia Ljubljana in Dušan Pirc, slavist, ki je bil pred diplomo.
Postavil sem si vprašanje, kakšna naj bo govorna podoba RŠ. Je treba vztrajati na govorni normi, kakršna je bila uveljavljena v centralnem radiu Ljubljana, ali je morda treba razviti bolj sproščen »študentski« govor. Kako daleč naj se gre. Ne samo pri branju pisnih besedil, ampak tudi pri intervjujih, pri živih pogovorih, pri voditeljih raznih glasbenih oddaj.
Odločil sem se, da najprej obiščem lektorje na Radiu Ljubljana, da v pogovoru z njimi ugotovim, koliko bi bilo smiselno razrahljati strogo normo, ki so jo uveljavljali oni. Pogovor je bil sicer koristen, a jasnega odgovora mi seveda niso dali. So mi pa brez zadržkov dali priročnik, po katerem so na radiu usposabljali svoje radijske napovedovalce. V priročniku so bile dobre vaje za urjenje nekaterih težav pri izgovorjavi. Priročnik sem kar uspešno uporabljal pri kratkih tečajih, ki sem jih imel s kandidati za napovedovalce, ki so se javili na avdicijo.
Uspešni napovedovalci so postali Tatjana Plevnik, Damjan Ovsec, Vladimir Rabzelj, Neva Mlakar in še kdo, Neva Zajc je tudi že imela izkušnje na nacionalnem radiu, prav tako Dušan Pirc in Tone Bertoncelj. Ob tem se je že kazalo, da se počasi razvija govorna podoba RŠ, ki je bila odmik od stroge norme zbornega jezika. Damjan Ovsec je s svojim rahlo ljubljanskim zategovanjem ustvaril svoj govorni slog, ki ga je krasil še dolgo kasneje, ko je kot ugleden etnolog urbanega življenja nastopal na radiu in televiziji.
Še bolj izrazito se je odmik od strogega zbornega jezika kazal v oddajah, ki so tekle v živo ali so bile posnete z voditeljem, ki je imel sicer napisano besedilo, vendar se ga ni držal zelo strogo. Dragan Bulič, Dušan Rogelj, Rihard Kislih, Tomo Pirc, Mišo Alkalaj, Stane Sušnik in še mnogi drugi so sicer brali svoje komentarje glasbe, ki so jo predvajali, a so vnašali tudi besede iz študentskega slenga, nihče ni od njih zahteval, da zatajijo melodijo svojega dialekta ali vsaj geografski izvor. Štajerci so pač zavili po štajersko, Dolenjci pa po dolenjsko. Vendar pa smo skrbeli, da je to ostalo v spodobnih mejah. Tako je bil govor na RŠ dovolj živ, neposreden, odražal je študentsko okolje, včasih razposajenost.
Mislim, da je pomembno prispeval k razvoju govorne kulture tudi kasneje na Valu 202 in na lokalnih radijskih postajah po Sloveniji.
Jeseni 1969 so potekale slovesnosti ob obletnici ustanovitve univerze v Ljubljani leta 1919. Na RŠ je bilo seveda treba temu dogodku nameniti ustrezno pozornost. Jože Šlander me je nagovoril, da grem na slavnostno sejo na univerzo in naj posnamem nekaj kratkih izjav ali intervjujev z gosti s tujih univerz, ki so prišli na svečanost. V nekaj minutah so me naučili, kako se uporablja prenosni magnetofon in hajd na univerzo.
Z gimnazijskim znanjem nemščine in ruščine sem posnel izjave rektorja tehnične univerze z Dunaja, univerze iz Budimpešte in iz Belorusije. Tako sem postal poleg lektorja še novinar. Ker sem se že malo dokazal pri poročanju z univerze in o univerzi, sem postal še urednik univerzitetne redakcije. Kar naenkrat so se mi odprla širša področja novinarskega dela. Do takrat sem se sicer udeležil študentskega zborovanja junija 1969 v študentskem naselju. V menzo nisem mogel, bila je prepolna, ostal sem v preddverju. Pred vrati je ostal, se spomnim, tudi Emil Milan Pintar, ki je interveniral, ko so iz dvorane izrinili novinarja radia, ker da je »špicelj«. Emil je vzkliknil, da novinar opravlja svoje delo in da bo poročal o zborovanju, kar je dobro in pomembno. Pa so novinarja zgrabili in ga ponesli nazaj v dvorano. Udeležil sem se pohoda po takratni Titovi cesti ob ruski intervenciji v Češkoslovaški republiki. Vneto smo kričali, »niste sami, mi smo z vami«. A delo na radiu je nekaj drugega. Treba se je opredeljevati, korektno poročati, komentirati. Za vse to pa je potrebno dogajanje spremljati, poznati okoliščine, stališča drugih. Začel sem hoditi na seje organov univerze, hodil sem v Kazino, kjer je bil sedež SŠ LVZ, začel sem spremljati delo univerzitetne partije, delo študentskih klubov, ŠOLT, maroltovce in tomšičevce, Tribuno in udeleževal sem se zasedaj raznih akcijskih odborov in postal sem aktivist SŠ. Spoznal sem mnogo kolegov z različnih fakultet, največ seveda kolegov s FF, ki so bili moja generacija, z nekaterimi smo se poznali že prej, veliko pa je bilo novih.
Jeseni 1970 je moral na služenje vojaškega roka tudi glavni urednik RŠ Jože Šlander. Pa so imenovali za novega glavnega urednika kar mene. Ne takrat, ne danes mi ni jasno, kaj jih je prepričalo. Res je, da sem bil kot lektor in kot urednik univerzitetne redakcije kar precej časa prisoten na radiu, nisem uveljavljal kakšne ideološke doktrine, nisem bil član ZK, študiral sem slovenščino in primerjalno književnost, s sodelavci sem imel dobre odnose, mislim, da nisem bil konfliktna oseba. Pomembno je bilo tudi, da sem imel status študenta, zato kot glavni urednik nisem bil zaposlen, dobival sem honorar, radio pa ni plačeval prispevkov. Zaposlena je bila še tajnica Lučka in tehnik Ljubo. Svet radia je sicer najprej imenoval za glavnega urednika Ludvika Škoberneta (kandidat je bil še Jože Konc, kasneje urednik Tribune), a je ta odstopil, ker svet ni sprejel njegove zahteve, da bi imel kot glavni urednik pravico veta na predvajanje oddaj, ki ne bi ustrezale njegovim kriterijem. Meni kaj takega ni padlo na pamet.
Kot glavni urednik sem se moral ukvarjati s finančnimi vprašanji. Dobivali smo sredstva kulturne skupnosti, izobraževalne skupnosti, SŠ LVZ, Radia Ljubljana (za dva sodelavca, kot lokalna radijska postaja), a treba se je bilo kar truditi, da smo poleg teh sredstev pridobili tudi denar z objavljanjem reklam. Za pridobivanje naročnikov reklam in za njihovo izvedbo je skrbel ekonomist Roman Pipan, kasneje še Jožko Kovačič. Obiskovala sta podjetja, jim predvajala reklame, ki smo jih že posneli in so bile včasih kar izvirne. Slišnost RŠ ni bila povsod odlična. Včasih sta imela težave, ko sta kakšnemu direktorju hotela v živo pokazati, kako radio oddaja, kakšno glasbo vrtimo, pa sta ujela slab signal.
Iskali smo tudi druge načine zaslužka. V opuščenem avditoriju letnega kina na Rožniku smo odprli Piper klub, kjer smo vrteli glasbo, kakršno je predvajal RŠ, pa seveda prodajali pijačo. Vodil ga je Jožko Kovačič. Se je kar prijelo. Pipan se je spomnil, da smo prireditve zavarovali pri zavarovalnici in v primeru slabega vremena smo dobili nekaj denarja.
Kot glavni urednik RŠ sem bil član Izvršilnega odbora SŠ in kar naenkrat sem bil v središču dogajanja ne le kot urednik RŠ. Na nekem sestanku sem kritiziral takratnega sekretarja ZK na univerzi Gojka Staniča, ker da partija nastopa zgolj v vlogi gasilca, namesto da bi imela iniciativo pri reševanju študentskih pobud, zahtev in protestov. Ko je Gojko ugotovil, da nisem član ZK, je poskrbel, da so me sprejeli kar na seji univerzitetnega komiteja, kar je bilo mimo pravil. Pristal sem, ker sem tako kot mnogi moji kolegi posvojil stališče, da je treba spremembe uveljavljati znotraj institucij sistema. Pohod skozi institucije. Imenovali so me za nekakšnega koordinatorja aktiva komunistov v vseh študentskih organizacijah. Bilo je kar zahtevno, saj se je kar naprej kaj dogajalo, univerzitetni komite je pa budno spremljal, kar smo diskutirali na tem aktivu, in marsikaj kasneje sprejel kot svoja stališča.
Kot glavni urednik RŠ sem radio zapletel tudi v kakšno dejavnost, ki je sicer potekala pod okriljem SŠ. Pripravljala se je velika proslava v Hali Tivoli ob obletnici ustanovitve OF. Ustanovil se je akcijski odbor, ki naj bi pripravil sodelovanje oziroma odziv SŠ ob tej priložnosti. Kolega Vinko Zalar je prinesel na sestanek osnutek kritičnega pamfleta z naslovom Rdeča buržoazija. Namen je bilo pokazati, kako se družba razslojuje, kako nekateri bogatijo, kako se socialni cilji OF ne uresničujejo. Prisotni aktivisti na akcijskem odboru smo bili različnih mnenj. Nekaterim se je zdel zapis preoster, drugi bi še kaj dodali ali kaj izostrili. Razpravljali smo dolgo in se na koncu (že pozno zvečer) zedinili o vsebini besedila. Takrat se je izkazalo, da na sedežu SŠ ni delujočega stroja za razmnoževanje. Še z nekaterimi kolegi smo odšli na RŠ, ker smo imeli dober razmnoževalni stroj. Do polnoči smo natisnili zajeten kup letakov, ki smo jih zjutraj odnesli v kazino, kjer so nas čakali člani iniciativnega odbora, da jih odnesejo v Halo Tivoli in delijo med udeleženci. Takoj za nami so prišli policisti v civilu, ki so imeli nalog, da letak zaplenijo, ker je vsebina neprimerna. Nekdo je sicer zgrabil šop letakov in jih vrgel skozi okno na takratno Titovo cesto (mislim, da je bil Jaša Zlobec), nekaj letakov je vendarle prišlo v javnost, tudi v Halo Tivoli. Preostale letake so odnesli policisti. Kakšnih sankcij za RŠ ni bilo. O postopkih, ki so potekali na sodišču, pa podrobneje v svojem prispevku piše Andrej Berden.
Z odgovornim urednikom Marjanom Pungartnikom sva odšla v Budimpešto na nekakšno srečanje študentskih radijskih postaj, v glavnem iz vzhodne Evrope. Potovala sva z vlakom. V Budimpešti se je hitro izkazalo, da sva samo midva urednika pravega radia, ki oddaja v eter, ki pokriva področje glavnega mesta in tudi nekaj širše okolice. Izkazalo se je, da je naš slogan, da je RŠ edina neodvisna študentska radijska postaja v Evropi, blizu resnici. V Budimpešti sva spoznala kolege, ki so vodili nekakšne razglasne postaje, slišali so jih po zvočnikih, ki so bili postavljeni v študentskih domovih, po predavalnicah fakultet, v študentskih klubih. Predvajali so obvestila, sklepe univerzitetnih in študentskih organov, več ali manj glasbo, ki se je sicer vrtela na nacionalnem radiu. Kar niso mogli verjeti, da je RŠ pravi radio, da vrtimo glasbo s plošč, ki so jih sodelavci dobivali z vsega sveta, da objavljamo svoja poročila, intervjuje s študenti, profesorji, rektorji, ki so mnogokrat kritični do uradnih stališč univerzitetnih organov, organov ZK na univerzi in do oblasti. Bila sva iz nekega drugega sveta.
RŠ je oddajal vsak dan v dveh terminih (od 11. do 13. in od 16. do 18.). Imeli smo veliko sodelavcev, veliko se je dogajalo, želeli smo biti aktualni, vrteti glasbo, ki je bila na vrhu lestvic, ki jo je vrtel radio Luxemburg. Čas oddajanja je bil prekratek. Začeli smo pogovore s pristojnimi, da bi RŠ oddajal vse popoldne. Obiskal sem sekretariat za informiranje, direktorja radia Ljubljana Milana Merčuna in SZDL. Milan Merčun me je poslušal, ni kazal nenaklonjenosti. Me je pa podučil, kakšen renome je imel moj profesor na komparativistiki Dušan Pirjevec v partizanih. Da ni bilo varno hoditi v koloni pred njim. Me je kar pretreslo, saj smo ga takrat vsi občudovali, saj so bila njegova predavanja res nekaj posebnega. Na SZDL so me povabili na seje tiskovne komisije, vodil jo je Milan Kučan, čeprav ni bil njen predsednik. Po hitrem postopku so se strinjali, da RŠ oddaja tudi ob sobotah in nedeljah po nekaj ur.
Jeseni 1972 sem ugotovil, da so najbolj pridni kolegi iz mojega letnika diplomirali. Odločil sem se, da tudi sam dam prednost študiju, zaprl sem se v čitalnico Slovanske knjižnice in NUK in po 8 mesecih diplomiral. V tem času sem predal vlogo glavnega urednika kolegu in prijatelju, ekonomistu Jožetu Korinšku, ki je ravno končal mandat predsednika IO SŠ LVZ. Skupaj z Borisom Muževičem, ki sem ga nagovoril, da se je vrnil iz Upsale in postal odgovorni urednik; z njim sva po odhodu Marjana Pungartnika na Tribuno odlično sodelovala, sta dvignila kvaliteto dela na RŠ, utrdila njegov ugled (Univerza je RŠ podelila srebrno plaketo) in ga tudi finančno konsolidirala.
Po diplomi sem se vpisal na podiplomski študij in do jeseni 1974, ko sem se zaposlil na Gimnaziji Moste, sodeloval v izvršnem odboru SŠ, ki ga je vodil Boris Muževič. Boris je večkrat zapisal, da sva ga neko noč s kolegom Korinškom prepričevala in prepričala, da je kandidiral za predsednika izvršnega odbora. To lahko potrdim. Žal je bila pod njegovim vodstvom SŠ združena v ZSMS. To pa je že nova zgodba, v kateri nisem sodeloval. Vem pa, da so bile politične okoliščine take, da niti kolega Muževič niti drugi člani ožjega vodstva ne bi mogli teh dogodkov preprečiti. O tem času piše Tomaž Kšela, ki je po enoletnem mandatu predsednika SŠ LVZ predal predsedovanje Borisu Muževiču in aktivno sodeloval pri pripravi združitvenega kongresa Zveze mladine Jugoslavije in Zveze študentov Jugoslavije v ZSMJ.
Šele pri pripravi prispevka za ta zbornik sem dobil vpogled v poročila nekdanje službe državne varnosti o dogajanju v študentskem gibanju in tudi o RŠ, tudi v času, ko sem bil njegov glavni urednik. Takrat si nisem mislil, da nas tako podrobno spremljajo in poročajo republiškemu vrhu o delu RŠ, o sodelavcih, o financiranju in posameznih oddajah. Presenetljivo dobro so se zavedali vloge in pomena študentske radijske postaje, čeprav so ocenjevali, da ne odraža vzdušja celotne študentske populacije, ampak samo njen del. Danes bi lahko rekli, da so kar dobro ocenjevali, da se je radio aktivno vključeval v vse aktualne dogodke, da je bil na strani študentov, ki so jih nekatere obsodili, nekateri so bili na udeležbi demonstracij tudi tepeni, da je poročal o dogodkih na Hrvaškem in v Jugoslaviji. V njihovih poročilih piše, da so bila nekatera stališča naperjena proti ZK in nekatera celo »sovražna«. Kar ponosen sem, da v nekem poročilu piše, da se na urednike in sodelavce ne da vplivati. To potrjuje visoko stopnjo avtonomije, ki si jo je RŠ vzel v takratnem času. Ta avtonomija ni bila samo v odnosu do takratnih organov oblasti, partije, univerze in SŠ. Na RŠ je vladala zelo visoka stopnja avtonomija uredništev in avtorjev. Ob nekem poskusu odgovornega urednika, da bi omejili predvajanje neke glasbe, ki jo je ocenil kot neprimerno, se je uredništvo uprlo (o tem priča zapisnik sestanka) in doseglo, da lahko o glasbeni politiki odloča samo glasbeno uredništvo. In tisto uredništvo je natančno vedelo, kakšno in kako pomembno vlogo ima glasba, ki so jo vrteli.
Prepričan sem, da je imel RŠ veliko pomembnejšo vlogo v družbenem razvoju, kot smo si takratni radijci lahko predstavljali. RŠ je s svojo glasbeno podobo in s stališči, ki jih je objavljal, širil obzorje duhovne odprtosti, prinašal v takratno okolje kritičen odnos najbolj angažiranih glasbenih ustvarjalcev do vojne v Vietnamu in do drugih aktualnih vprašanj tedanjega časa. S tem pa je pomembneje, kot se nam je takrat morda zdelo, pomagal ustvarjati odprtost za kritičen pogled na dogajanje doma in v svetu. Tudi po vključitvi SŠ v ZSMS, po diktatu jugoslovanske partijske oblasti, je RŠ ohranjal svojo vlogo.
