Da bi bolje razumeli študentsko obdobje 1968 -1974 skozi prizmo glasbe, moramo pogledati, kaj se je kasnejšim študentom dogajajo na srednjih šolah v prvi polovici šestdesetih.
Si priklicati v spomin, kako so izgledali šolski plesi - v Ljubljani so bili legendarni plesi na Šubičevi in Bežigrajski gimnaziji, pa tudi recimo tisti v dvorani za železniško postajo na Viharjevi. V naših srednješolskih letih so se zgodile izjemne spremembe. Takrat je namreč do nas prišla glasba angleških in ameriških bendov, preko Radia Luxemburg ali kot konkretne singlce ali longplejke. Na njih so bili Kinksi, Whoji, Creami, The Spencer Davis Group, The Traffic, poleg seveda najbolj razvpitih, Beatlesov, Rolingov ali Animalsov.
Kot je napisal Igor Bašin v prispevku o Radiu Študent, »Posebno psihično stanje«, je dojemanje takratnega obdobja skozi glasbo subjektivno in individualno. Citiram: »Vsak, ki je delal oz dela na RŠ, ima osebno zgodbo in goji osebni spomin nanj, zato je nemogoče biti objektiven.« (Bašin, Igor: Posebno psihično stanje, Brez nagobčnika. Radio Študent - že od 1969, str. 39-51. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2023) Tudi tokratni prispevek je nastal ob zavedanju, da obstaja tisočero glasbenih zgodb iz našega obdobja in da bi vsak svojo zapisal zelo po svoje. (Opomba: namen članka ni sistematski pregled glasbe tistega obdobja ali koncertov v živo, ki so se odvili v Ljubljani). Pričujoča je pač moja, a bi dodala, da se je prekrivala z izkušnjami prijateljic in prijateljev ožjega kroga, v katerem smo se družili. Zato lahko svojo izkušnjo vsaj delno posplošim, saj smo delovali in se družili izrazito kot skupina, nekakšen kolektiv. Glasba je nagovorila naša čustva in hormone, nam dala misliti, nas navdihovala ali povezovala brez besed. Tudi ko smo, v glavnem z avtoštopom, potovali po Evropi, smo se družili, gravitirali k podobno naravnanim vrstnikom. Ustvarjali smo zamišljeno skupnost.
Ena od razlik med takrat in danes je v tem, da je bila produkcija manjša, preglednejša in bolj obvladljiva. Obstajala so sidrišča skupnih izkušenj. Za vsako novo ploščo smo hitro izvedeli in jo kmalu že poslušali.
RŠ je bil izjemna pridobitev, nekateri so čas merili z ločnico »pred in potem«, a dodala mu bom predgovor. To, da je RŠ začel oddajati 9. maja 1969 se navezuje na širše družbeno dogajanje in na novo senzibilnost, ki je bila samo naša, zelo drugačna od prevladujoče ter predvsem drugačna od uradne okostenele kulturne ponudbe. RŠ, ki je v začetku oddajal le nekaj ur na dan, je utelesil mladostno energijo, ki je že pred njim krožila v širšem prostoru, se glasbeno našla v oddajah Radia Luxemburg in se krepila ob poslušanju singlc in longplejk, ki s(m)o jih takrat še bolj redki popotnice in popotniki prinesli iz recimo Londona ali Amsterdama. Saj se je, kot piše tudi Bašin, RŠ zgledoval po RL.
Iz svojega gimnazijskega obdobja se živo spominjam občutka, kako smo v Hali Tivoli drsali na takrat super aktualno glasbo Beatlov - to so bili komadi Twist and Shout, I Want to Hold Your Hand, From Me to You ali pa Love Me Do, vsi so izšli v zgodnjih šestdesetih letih. Tako kot California Dreaming skupine The Mammas & The Pappas. Kmalu so nas zadeli Animalsi s svojim frontpevcem Ericom Burdonom, njihov zvok in vsebine so bile rezkejše in brutalnejše. Skladbe, kot je The House of the Rising Sun, so upravičeno postale in ostale legendarne. Še danes se jasno spomnim vonja in naelektrenosti ozračja na Viharjevi, ali na plesu na Šubički, ko so se zaslišali prvi takti te folk-bluz-rock skladbe. Ob Satisfaction smo noreli kot živi norci. Skupaj s Creami smo se drli: I’m Free.
Na srednješolskih plesih smo se sprva morali kar znajti: prenosni gramofon in plošče, ki jih je pač prinesel tisti, ki jih je imel. A vedno pogosteje smo imeli tudi živo glasbo. Spontano so nastajali bendi, tako Helioni (z neuničljivima Tomažem Domiceljem in Janezom Bončino Benčem, ki, mimogrede, še vedno nastopata in ustvarjata), Asindetoni, Škorpijoni, Andirami, Bele vrane, Pepel in kri. Mladi levi.
Pred tem obdobjem smo več poslušali italjanske popevke iz San Rema, Rito Pavone, Mino, Milvo, Adriana Celentana, Domenica Modugna. Pa tudi Shaddowse, Elvisa Presleya, the Pretenders. Jacquesa Brela. Prelomen je bil album Boba Dylana, The Freewheelin’ Bob Dylan iz leta 1963. Topili smo se ob žametnen glasu Joan Baez. Sploh nenadkrivljivi pa sta bili Janis Joplin s skupino Big Brother and the Holding Company in Grace Slick z Jefferson Airplane.
Veliko nas, otrok iz ljubljanskega centra, je obiskovalo glasbeno šolo na Vegovi. Igrali smo različne inštrumente in se potili pri glasbeni teoriji. V gimnaziji smo imeli abonma v Drami in nekateri tudi v Operi. Običajno je bilo, da smo na družinskih srečanjih ali na taborenju peli slovenske narodne ali partizanske pesmi. Sledili smo dosežkom Dubravke Tomšič in Acija Bertonclja. Mnogi izmed nas so peli v pevskem zboru Tone Tomšič ali plesali v eni izmed dveh folklornih skupin, Tine Rožanc in France Marolt. Sama sem pri Tinetu Rožancu plesala precej let in si prislužila kar nekaj ironičnih opazk od zapriseženih šumijevskih rokerjev.
Ob vstopu v leto 68 smo torej imeli široko razpršena glasbena znanja, tako o klasični glasbi in narodnem izročilu kot o tedanji popularni glasbi. Oh, potem pa eksplozija rokenrola, folk rocka, džeza, bluza. Ta nam je odprla najširša obzorja čustvovanja in razmišljanja in demokratizirala glasbo v smislu, da so se tam največkrat uveljavili samouki brez formalne glasbene izobrazbe, ki pa so se v glasbo in njen svet spustili z žarom in brez zavor. Na življenje in smrt.
Leta 1970 je izšel Abraxas (Santana) kot še The Turning Point (John Mayall).
Izšel je tudi Atom Heart Mother (Pink Floyd). (1970)
Leto kasneje pa še Naturally (J. J. Cale).
Pa še veliko drugih. Sama odlična glasba.
Treba je omeniti, da smo bili v tehnološki kameni dobi: še televizije in klasični telefoni so bili redki, nekateri so si jih uspeli privoščiti šele desetletja kasneje. Največ ljudi je imelo radio. Tisti, ki smo imeli gramofon, smo bili kar frajerji ali frajerke. Verjetno si je danes težko predstavljati svet brez YouTuba in drugih platform, in, kako dragocene so bile singlce ali longplejke, ki smo jih dobili največkrat iz tujine (Jugoton je kmalu pohitel z licenčnimi ploščami). Kako skrbno smo zbirali plošče. In kako smo si pridobivali znanja, in bili informirani o glasbi brez interneta. No, to je le medklic.
Mi, mladi, smo takrat v šestdesetih prisegali na Radio Luxemburg, presnemavali smo sodobno popularno glasbo, sprva še na ogromne kolute, kasneje na manjše kasete in si jih izmenjevali s prijatelji. Vir informacij o glasbi so bili tudi Američani, ki so iz takih ali drugačnih razlogov prišli v Jugoslavijo. V naši družbi sta bila to Ed in Annie Simic, ki sta imela zavidljivo zbirko longplejk. Ed je kot računalniški inženir svetoval strokovnjakom z Inštituta Jožef Štefan, njegova žena Annie, računalniška programerka, pa je doma kuhala ogromne količine mehiškega mesnega čilija. Tam sem prvič poslušala plošče različnih, meni čisto neznanih kalifornijskih alternativcev, tudi skupino Crosby, Stills, Nash & Young ali The Band, ter Joni Mitchell, katere globino sem dojela šele dosti kasneje.
Ob vsem hrupu, ki ga je v naša življenja prinesel rokenrol, se je v Sloveniji takrat razvijala tudi intimnejša, improvizacijsko-raziskovalna glasba, tako skupina Salamander, pri kateri so v različnih obdobjih sodelovali različni članice in člani. Omenila bi samo Tomaža Pengova Pigla, ki je bil sicer najbolj znan po avtorski glasbi, in Milana Deklevo, Jerka Novaka, Lada Jakšo, Bogdano Herman, naj mi ostali oprostijo, če jih poimensko tu ne omenjam.
Precej smo poslušali tudi džez: odvisno od okusa smo vrteli glasbo Keitha Jaretta, Cannonballa Adderleya, kvarteta Terje Rypdala, Chicka Corea, Gato Barbierija, Garyja Burtona na ksilofonu, pa Milesa Davisa in Joea Zawinula. Sploh vse džez plošče, ki jih je izdala založba ECM. V tistem obdobju sem »spoznala« glasbo norveškega saksofonista Jana Garbareka, ki ostaja eden mojih najljubših glasbenikov.
Naj za konec povem, kako zelo so nas zaznamovali koncerti v ljubljanski Hali Tivoli ali v Unionski dvorani, ter na odrih v širši okolici. V Ljubljani so poleg številnih uveljavnih domačih izvajalcev in big bendov nastopili mnogi tuji izvajalci, na primer: Ike in Tina Turner, Louis Armstrong in Ella Fitzgerald, Keith Jarrett, B.B. King, Ray Charles, Blood, Sweat & Tears, Cat Stevens. Pri muzikalu Hair, ki smo si ogledali v Zagrebu, sta nas navdihnila tako glasba kot protivojno sporočilo. Prijateljica je šla na 5-urni koncert skupine The Grateful Dead v München leta 1974. Za dober koncert nam ni bil problem odštopati na Dunaj, v Gradec, v Milano ali Benetke.
Problem je bil le, kako se drugo jutro zložiti in odditi na predavanja. Saj smo bili študenti! Da ne pozabim omeniti: med vsem glasbenim vrvenjem smo tudi študirali in opravljali izpite.
Da bi bolje razumeli študentsko obdobje 1968 -1974 skozi prizmo glasbe, moramo pogledati, kaj se je kasnejšim študentom dogajajo na srednjih šolah v prvi polovici šestdesetih.
Si priklicati v spomin, kako so izgledali šolski plesi - v Ljubljani so bili legendarni plesi na Šubičevi in Bežigrajski gimnaziji, pa tudi recimo tisti v dvorani za železniško postajo na Viharjevi. V naših srednješolskih letih so se zgodile izjemne spremembe. Takrat je namreč do nas prišla glasba angleških in ameriških bendov, preko Radia Luxemburg ali kot konkretne singlce ali longplejke. Na njih so bili Kinksi, Whoji, Creami, The Spencer Davis Group, The Traffic, poleg seveda najbolj razvpitih, Beatlesov, Rolingov ali Animalsov.
Kot je napisal Igor Bašin v prispevku o Radiu Študent, »Posebno psihično stanje«, je dojemanje takratnega obdobja skozi glasbo subjektivno in individualno. Citiram: »Vsak, ki je delal oz dela na RŠ, ima osebno zgodbo in goji osebni spomin nanj, zato je nemogoče biti objektiven.« (Bašin, Igor: Posebno psihično stanje, Brez nagobčnika. Radio Študent - že od 1969, str. 39-51. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2023) Tudi tokratni prispevek je nastal ob zavedanju, da obstaja tisočero glasbenih zgodb iz našega obdobja in da bi vsak svojo zapisal zelo po svoje. (Opomba: namen članka ni sistematski pregled glasbe tistega obdobja ali koncertov v živo, ki so se odvili v Ljubljani). Pričujoča je pač moja, a bi dodala, da se je prekrivala z izkušnjami prijateljic in prijateljev ožjega kroga, v katerem smo se družili. Zato lahko svojo izkušnjo vsaj delno posplošim, saj smo delovali in se družili izrazito kot skupina, nekakšen kolektiv. Glasba je nagovorila naša čustva in hormone, nam dala misliti, nas navdihovala ali povezovala brez besed. Tudi ko smo, v glavnem z avtoštopom, potovali po Evropi, smo se družili, gravitirali k podobno naravnanim vrstnikom. Ustvarjali smo zamišljeno skupnost.
Ena od razlik med takrat in danes je v tem, da je bila produkcija manjša, preglednejša in bolj obvladljiva. Obstajala so sidrišča skupnih izkušenj. Za vsako novo ploščo smo hitro izvedeli in jo kmalu že poslušali.
RŠ je bil izjemna pridobitev, nekateri so čas merili z ločnico »pred in potem«, a dodala mu bom predgovor. To, da je RŠ začel oddajati 9. maja 1969 se navezuje na širše družbeno dogajanje in na novo senzibilnost, ki je bila samo naša, zelo drugačna od prevladujoče ter predvsem drugačna od uradne okostenele kulturne ponudbe. RŠ, ki je v začetku oddajal le nekaj ur na dan, je utelesil mladostno energijo, ki je že pred njim krožila v širšem prostoru, se glasbeno našla v oddajah Radia Luxemburg in se krepila ob poslušanju singlc in longplejk, ki s(m)o jih takrat še bolj redki popotnice in popotniki prinesli iz recimo Londona ali Amsterdama. Saj se je, kot piše tudi Bašin, RŠ zgledoval po RL.
Iz svojega gimnazijskega obdobja se živo spominjam občutka, kako smo v Hali Tivoli drsali na takrat super aktualno glasbo Beatlov - to so bili komadi Twist and Shout, I Want to Hold Your Hand, From Me to You ali pa Love Me Do, vsi so izšli v zgodnjih šestdesetih letih. Tako kot California Dreaming skupine The Mammas & The Pappas. Kmalu so nas zadeli Animalsi s svojim frontpevcem Ericom Burdonom, njihov zvok in vsebine so bile rezkejše in brutalnejše. Skladbe, kot je The House of the Rising Sun, so upravičeno postale in ostale legendarne. Še danes se jasno spomnim vonja in naelektrenosti ozračja na Viharjevi, ali na plesu na Šubički, ko so se zaslišali prvi takti te folk-bluz-rock skladbe. Ob Satisfaction smo noreli kot živi norci. Skupaj s Creami smo se drli: I’m Free.
Na srednješolskih plesih smo se sprva morali kar znajti: prenosni gramofon in plošče, ki jih je pač prinesel tisti, ki jih je imel. A vedno pogosteje smo imeli tudi živo glasbo. Spontano so nastajali bendi, tako Helioni (z neuničljivima Tomažem Domiceljem in Janezom Bončino Benčem, ki, mimogrede, še vedno nastopata in ustvarjata), Asindetoni, Škorpijoni, Andirami, Bele vrane, Pepel in kri. Mladi levi.
Pred tem obdobjem smo več poslušali italjanske popevke iz San Rema, Rito Pavone, Mino, Milvo, Adriana Celentana, Domenica Modugna. Pa tudi Shaddowse, Elvisa Presleya, the Pretenders. Jacquesa Brela. Prelomen je bil album Boba Dylana, The Freewheelin’ Bob Dylan iz leta 1963. Topili smo se ob žametnen glasu Joan Baez. Sploh nenadkrivljivi pa sta bili Janis Joplin s skupino Big Brother and the Holding Company in Grace Slick z Jefferson Airplane.
Veliko nas, otrok iz ljubljanskega centra, je obiskovalo glasbeno šolo na Vegovi. Igrali smo različne inštrumente in se potili pri glasbeni teoriji. V gimnaziji smo imeli abonma v Drami in nekateri tudi v Operi. Običajno je bilo, da smo na družinskih srečanjih ali na taborenju peli slovenske narodne ali partizanske pesmi. Sledili smo dosežkom Dubravke Tomšič in Acija Bertonclja. Mnogi izmed nas so peli v pevskem zboru Tone Tomšič ali plesali v eni izmed dveh folklornih skupin, Tine Rožanc in France Marolt. Sama sem pri Tinetu Rožancu plesala precej let in si prislužila kar nekaj ironičnih opazk od zapriseženih šumijevskih rokerjev.
Ob vstopu v leto 68 smo torej imeli široko razpršena glasbena znanja, tako o klasični glasbi in narodnem izročilu kot o tedanji popularni glasbi. Oh, potem pa eksplozija rokenrola, folk rocka, džeza, bluza. Ta nam je odprla najširša obzorja čustvovanja in razmišljanja in demokratizirala glasbo v smislu, da so se tam največkrat uveljavili samouki brez formalne glasbene izobrazbe, ki pa so se v glasbo in njen svet spustili z žarom in brez zavor. Na življenje in smrt.
Leta 1970 je izšel Abraxas (Santana) kot še The Turning Point (John Mayall).
Izšel je tudi Atom Heart Mother (Pink Floyd). (1970)
Leto kasneje pa še Naturally (J. J. Cale).
Pa še veliko drugih. Sama odlična glasba.
Treba je omeniti, da smo bili v tehnološki kameni dobi: še televizije in klasični telefoni so bili redki, nekateri so si jih uspeli privoščiti šele desetletja kasneje. Največ ljudi je imelo radio. Tisti, ki smo imeli gramofon, smo bili kar frajerji ali frajerke. Verjetno si je danes težko predstavljati svet brez YouTuba in drugih platform, in, kako dragocene so bile singlce ali longplejke, ki smo jih dobili največkrat iz tujine (Jugoton je kmalu pohitel z licenčnimi ploščami). Kako skrbno smo zbirali plošče. In kako smo si pridobivali znanja, in bili informirani o glasbi brez interneta. No, to je le medklic.
Mi, mladi, smo takrat v šestdesetih prisegali na Radio Luxemburg, presnemavali smo sodobno popularno glasbo, sprva še na ogromne kolute, kasneje na manjše kasete in si jih izmenjevali s prijatelji. Vir informacij o glasbi so bili tudi Američani, ki so iz takih ali drugačnih razlogov prišli v Jugoslavijo. V naši družbi sta bila to Ed in Annie Simic, ki sta imela zavidljivo zbirko longplejk. Ed je kot računalniški inženir svetoval strokovnjakom z Inštituta Jožef Štefan, njegova žena Annie, računalniška programerka, pa je doma kuhala ogromne količine mehiškega mesnega čilija. Tam sem prvič poslušala plošče različnih, meni čisto neznanih kalifornijskih alternativcev, tudi skupino Crosby, Stills, Nash & Young ali The Band, ter Joni Mitchell, katere globino sem dojela šele dosti kasneje.
Ob vsem hrupu, ki ga je v naša življenja prinesel rokenrol, se je v Sloveniji takrat razvijala tudi intimnejša, improvizacijsko-raziskovalna glasba, tako skupina Salamander, pri kateri so v različnih obdobjih sodelovali različni članice in člani. Omenila bi samo Tomaža Pengova Pigla, ki je bil sicer najbolj znan po avtorski glasbi, in Milana Deklevo, Jerka Novaka, Lada Jakšo, Bogdano Herman, naj mi ostali oprostijo, če jih poimensko tu ne omenjam.
Precej smo poslušali tudi džez: odvisno od okusa smo vrteli glasbo Keitha Jaretta, Cannonballa Adderleya, kvarteta Terje Rypdala, Chicka Corea, Gato Barbierija, Garyja Burtona na ksilofonu, pa Milesa Davisa in Joea Zawinula. Sploh vse džez plošče, ki jih je izdala založba ECM. V tistem obdobju sem »spoznala« glasbo norveškega saksofonista Jana Garbareka, ki ostaja eden mojih najljubših glasbenikov.
Naj za konec povem, kako zelo so nas zaznamovali koncerti v ljubljanski Hali Tivoli ali v Unionski dvorani, ter na odrih v širši okolici. V Ljubljani so poleg številnih uveljavnih domačih izvajalcev in big bendov nastopili mnogi tuji izvajalci, na primer: Ike in Tina Turner, Louis Armstrong in Ella Fitzgerald, Keith Jarrett, B.B. King, Ray Charles, Blood, Sweat & Tears, Cat Stevens. Pri muzikalu Hair, ki smo si ogledali v Zagrebu, sta nas navdihnila tako glasba kot protivojno sporočilo. Prijateljica je šla na 5-urni koncert skupine The Grateful Dead v München leta 1974. Za dober koncert nam ni bil problem odštopati na Dunaj, v Gradec, v Milano ali Benetke.
Problem je bil le, kako se drugo jutro zložiti in odditi na predavanja. Saj smo bili študenti! Da ne pozabim omeniti: med vsem glasbenim vrvenjem smo tudi študirali in opravljali izpite.
