Pričujoči tekst je priredba odlomkov o Pupiliji iz dokumentarnega romana Diši po dosegljivem.
Vsi smo pesniki in pesnice
Parkrat na mesec gremo Hana, Seba in jaz v ljubljansko Dramo. Hanina mama, ki skrbi za našo razgledanost, nas zalaga z nepretrganim tokom vstopnic. Predstave se nam zdijo zastarele, okostenele, teme pa težko obarvane z zgodovino, slovenskostjo, smrtjo, ki z nami nimajo nič. Odveč nam je, da se moramo lepo obleči in urediti. Dotakne se nas kralj Lear, prevzamejo nas Duša in Stane, Majda in Jurij, pretrese nas nori Albee. A glavnina predstav nam je pretežkih, vprašanja na življenje in smrt nas dotolčejo namesto da bi nas razsvetlila, v glavo nam vbijajo, tako se nam zdi, našo majhnost, našo nepomembnost, očitajo nam hlapčevstvo. Kako naj poletimo v svet, ko nam za vratom visi takšna popotnica?
In publika, ta publika: dvolična in poškrobljena, ki se klanja predstavam, ne da bi jih preizprašala. Tako kot se klanja avtoritetam izven gledališča. Jara gospoda so, da jih ni hujših: lepo se oblečejo, se gredo pokazat, in čisto nič več. Vse to bomo prevetrili, prav z našim novim gledališčem bomo pokazali, kako udarni in bistri smo. Ustvarili bomo nov svet, jasen, lep, novim časom primeren.
Mi, ja, mi, bomo nastopali in živeli v današnjem svetu, ki je drugačen in je naš. Pravila bomo sproti ustvarjali in sproti spet brisali, izmikali se bomo ukalupljenju. Delovali bomo horizontalno in ne vertikalno, delovali bomo brez avtoritet, vsi skupaj smo kolektiv in hkrati posamezniki, vsi smo pesniki in pesnice, vsi čaramo z jezikom in poezijo in telesom in gibanjem in videzom in mislimi. Svobodni smo in svobodni bomo, jezik bomo napolnili s svojimi vsebinami. K ustvarjanju bomo povabili gledalce in gledalke, lahko bodo stopili na oder in se stopili z nami. To je prava svoboda, svoboda v glavah, svoboda v dejanjih. Vsi enkratni, vsi del skupnosti, vsi ustvarjalni.
Pupilija, prvič
16., 20., in 23. maja 1969 smo v Mali drami uprizorili gledališko-pesniško predstavo z naslovom Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk. Bilo je to čudo uprizorjene poezije, pospremljene z gibom, telesom, plesom, bojevanjem, in včasih samo s tiho prisotnostjo in sedenjem na odru nas ustvarjalcev. Nastalo je, v moji glavi in na odru, prelivanje verzov v neponovljivo meseno gibanje besed, svojevrsten hepening. Oh, kako je bilo živo to usmerjeno sprehajanje po odru, deljenje izkušenj z drugimi, vsi smo bili pomembni, vsak od nas je bil delček skupine, bili smo živi, zasopli, potni, pomembni, edinstveni atomi celote. Živi. Živiiiii, je zarjul Koci. Pesem ne bo nikoli več to, kar je bila, je dodal in vzhičeno smo mu pritegnili, hura, bravo! Sestavljali smo ozadje, jedro, zborček, konfrontacijo. Dotikali smo se drug drugega, mladostno in neuničljivo. Včasih sta gibanje in naša prisotnost na odru besedo podprla, jo intenzivirala, drugič ji ugovarjala ali jo sesula, in v tem sesutju se je rodilo nekaj novega. Ob koncu predstave je telesnost premagala besedo. Ali pa sta le dosegli neko uravnoteženo premirje, brez nadvlade besede? Ko je Manca dostojanstveno in brez modrca stopila v dogajanje, so se ušesa gledalcev za sekundo prelevila v oči. Toda njena golota je bila tako naravna, tako samoumevna, da smo jo v naslednjem hipu vsi skupaj že pozabili.
Ne da bi se zares zavedali ali si tega želeli, smo postali zvezde. Vsakič ko smo pred pričetkom predstave malce odstrli zavese, je bila dvorana nabito polna. Pred Malo dramo so žicali karte in jih preprodajali. Ali, lepi igralec iz Drame, je skozi zadnja vrata gledališča vedno tihotapil prijatelje na našo razprodano predstavo. Le Hana je nekoč zajedljivo rekla, vsakič, vedno? Saj ste nastopili le trikrat!
V tistem hipu se je Hanina zajedljivost razkrila kot pritlehna zavist.
Bil je maj, španski bezeg je opojno dišal, noči po predstavah so nas nežno objemale. Lubje dreves je po toplem obilnem dežju temno nabreknilo, skozi razkošno zelene krošnje so brlele svetilke. Svet je bil naš, na široko odprt, tako kot so bila odprta naša telesa in koža. Dehteli smo, žlahtno dehteli.
Naš gledališki upor je bil prepleten z našim vsakdanom. Z uporom proti prisotnosti špicljev v Šumiju, s šalami na račun političnih veljakov, ki so klatili neumnosti v časopisih in v TV dnevniku. Vedeli smo, da nam lažejo, in užaljeni smo bili, da so mislili, da nam lahko prodajajo rožnate sanje o kmalu uresničeni utopiji. Že v naslednji petletki. Vedeli smo, da nadzirajo Kocbeka in Tribuno, da opazujejo profesorje, ki niso bili na liniji, da lažejo o moralno čistem revolucionarnem boju. Gospodarstvo delavskega razreda so razglašali za uspešno in zmagovito, a zakaj smo potem mi vsi denar hranili v markah? V valuti države poraženke, ki nas je še pred kratkim želela izbrisati z zemljevida Evrope. Medtem ko je bil dinar v prostem padu, smo ga zamenjavali v marke, lire in šilinge, da smo si čez mejo v Trstu lahko nabavili poštene kavbojke. Dinarjev v tujini ni hotel nihče, ali pa bi zanje, prosto po Vojcu, dobili samo hlačnico.
Naše misli niso bile sistemske, bile so razpršene, odzivali smo se na drobce. Brali smo Kocbeka, očeta našega Kocija, ogorčeni, da mu prisluškujejo. Vedeli smo, da so tiste, ki jim je udba prilepila pečat rusofila ali stalinista, še pred kratkim pošiljali v taborišče na Goli otok, čeprav se ni smelo vedeti.
Česa vse se ni smelo vedeti! Vseeno so od vsepovsod curile informacije, tudi od naših prijateljev, partizanskih otrok, katerih starši so sodili v vrh elite, bili čez noč izključeni, kasneje rehabilitirani, včasih spet izvrženi. Kot je bil izobčen Kocbek, v bolečo, strogo nadzorovano osamo. Partija tu, partija tam, partija vsepovsod, na špranjico odprta jeklena pokrovka. A sistema nismo imeli namena spreminjati, temveč ga samo prevetriti, odpraviti nazadnjaštvo, opozoriti na nastajanje nove elite, nove jare gospode, ki je že kazala znake dvoličnosti in oblastnosti. Na kratko!, je nekoč Vojc presekal dolg pogovor o tem, kaj lahko storimo in česa ne, kaj lahko povemo in česa ne, ter katere so tabu teme, zavite v molk. Na kratko, je rekel, nad nami visi zloglasni in raztegljivi jugoslovanski kazenski zakonik, ki kaznuje svobodo misli. Katerokoli izjavo ali kritiko lahko oblast etiketira kot spodkopavanje države ali grožnjo socialističnemu družbenemu redu. Kakršnakoli misel lahko kadarkoli konča pred sodnikom.
A postajali smo vedno glasnejši. Hoteli smo debato. Partija se ni dala. Provocirali smo. Partija je vodilni študentski kader, kot je zapel birokratski jezik, povabila na sestanek. Tiščala je nazaj, nagrajevala svoje ljudi, odtegovala štipendije drugačemislečim. Študenti, ki so verjeli v prihodnost delavskega razreda, so kljub temu opazili, kako so bili delavci prisiljeni iskati delo v tujini, se prodajati kot gastarbajterji. Začeli so dvomiti. Radikalnejša manjšina se je postavila še levo od partije, zahtevala je permanentno revolucijo.
Kaj se je pletlo v glavah tistih, ki so opazovali pahljačo strank na oni strani italijanske meje? Kaj se je pletlo v glavah Haninih staršev, ki so bili iz nekega drugega časa in sveta, iz predvojnega sveta večstrankarskega parlamenta? Nismo vedeli, saj se niso oglašali. O tem je vladal molk.
Pupilija, drugič
Že kmalu po začetku zimskega semestra je med nami Pupilčki završalo, saj se je na obzorju svetlikala nova predstava. A bili smo precej okleščeni, zlasti punce iz predstave Žlahtna plesen so zaplavale v druge vode in rabili smo svežo kri. Kričeč in razposajen letak je zdaj vabil vse zainteresirane na avdicijo za nove sodelavce Gledališča Pupilije Ferkeverk. Datum in kraj: 10. oktober, 1969, v prostorih študentskega časopisa Tribuna, v poslopju Kazina pri parku Zvezda. V popku sveta. Tribuna je prav v tistih časih doživljala preporod: iz suhoparnega glasila z nizko naklado se je pod novim uredništvom prelevila v za študente aktualen časopis. Dala nam je misliti, pa še izgledala je dobro: barvito, sodobno, svetovno. Da so bile nekatere številke zaplenjene - včasih se nam je zdelo, da je bila že vsaka druga številka v konfliktu z oblastjo - , je samo še pripomoglo k njeni vidnosti. V prostore Tribune smo pogosto hodili, bodisi po novo številko bodisi na kratek obisk k prijateljem urednikom, ali pa kar tako, kot v drugi Šumi. V tem domačem okolju se je avdicija zavlekla v večerne ure.
Vojc, pri katerem se je pred kratkim pojavila potreba, da ima pri vsem pametno besedo, je zdaj ocenil, da letak poziva k gverili etabliranega gledališča. Kaj res? Letak je vabil tako vrvohodce in požiralce ognja, jedce aluminijastih miz, lastnike neartikuliranih glasov, dreserje prerijskih podgan, ter sploh vse z eksotičnimi znanji. Od vseh teh, žal, nihče ni prišel. Sama sem se najbolj veselila dreserja prerijskih podgan.
A prišli sta Bara in Jožica, dve fantastični punci. V nasprotju z večino nas, starih Pupilčkov, sta si želeli postati igralki. V prostor sta stopili odločno in samozavestno in ga hitro zavzeli. Meni je bilo tako prav. Lepo mi je bilo biti del skupnosti in z njo ustvarjati, a bila sem brez pičice igralskih ambicij. Še več, odkrila sem, da bi bila najraje šepetalka, skrita globoko pod odrom. Zakaj sem torej počela nekaj, v čemer sem sicer neizmerno uživala, a sem se morala v to vedno znova pahniti? Ni mi bilo jasno, a slutila in upala sem, da mi bo Pupilija na to vprašanje nekoč odgovorila. V času okrog avdicije sem se le preprosto veselila dogajanja, še večje navdušenje me je objelo, ko sta se gpf pridružili še Hana in Jadranka.
Le Seba, ki se je z nami na veliko družila, se nam uradno ni želela priključiti. Jaz sem anarhistka! je ponavljala, nič se ne bom organizirala.
Kljub temu, da smo bili prekaljeni veterani prve predstave gpf iz Male drame, -vseh treh predstav! - smo bili še vedno radovedni naturščiki, razposajeni študentski žurerji, a tokrat z višjim ciljem. Pupilijo sem si predstavljala kot vrh ledene gore, ki je pod vodno gladino zajela dogajanja na fakultetah, v gledališču, na otvoritvi razstav. Zajela je druženja v Šumiju, glasbo z Radia Študent, celonočne debate o svobodi, demonstracije, hepeninge. Vsem, ki smo se družili v študentskem bermudskem trikotniku med Filozofsko, Tribuno in Akademijo, je šlo za drugačen stil življenja od obstoječega, drugačno obliko druženja, sodobnejšo umetnost in predvsem za razmišljanje s svojo glavo. Poistovetili smo se s Kinksi, rohneli smo, I’m Not Like Everybody Else, I’m Not Like Everybody Else. Upirali smo se uravnilovki. Upirali družinskim izletom k sorodnikom, garanju na parceli za vikend, nedeljskim kosilom, poslušanju oddaj Še pomnite, tovariši?. Upirali smo se razpredanju o socialističnih zmagah, upirali uravnilovki partijskih kongresov.
Obstoječe stanje nas je oviralo z izpraznjenimi parolami in ideološko utesnjenostjo, ki jih je krojila partija. Bratstvo med narodi smo dejansko že živeli, bili smo iz vseh koncev Jugoslavije, zato nam je bila uradna retorika odveč. Tudi enotnost nam ni bila tuja, samo drugačna je bila od uradne. Bili smo kolektiv, a ne takšen, kot se je od nas pričakovalo v zunanjem svetu. V komuni v Mednem smo si želeli zadihati s polnimi pljuči, neobremenjeno, s smehom in sproščenostjo. Brez smernic in pridig o tem, kako naj živimo. Brez petletk. V temu duhu je že naslednjega dne začela nastajati nova predstava z delovnim naslovom Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki.
Televizor in kopalna kad
V redu je, voljno! se je smeje odahnil Čivko v Ferantu, potem ko smo se stari in novi Pupilčki dogovorili, po številnih vrčkih piva, kdo bo prispeval kateri rekvizit za posamezne scene. Tetrapak Alpskega mleka in dišeča pena za kopanje sta bili moji obveznosti, Hana je obljubila rjuhi za Tomaža in Manco po kopanju. Koci je dvignil roko ob vžigalnikih, Jadranka se je javila, da prinese sveče. Star lavor je postal Sebina obveznost.
Čivko je vneto dopolnjeval seznam. Ali ima kdo doma televizor? je vprašal z upanjem v glasu. Nastala je tišina.
Mi smo ga ravno dobili, a niti pod razno mi ga stari ne bodo dovolili odnesti, se je oglasila Hana.
Dodala sem: V Mednem ga nimamo niti si ga ne želimo.
Čivko je zavzdihnil in pri televizorju nakracal velik vprašaj.
Potem smo se zagnali v sestavljanje predstave. Posamezne scene smo pilili v nekakšen kolaž, in jim po tednih vaj določili vrstni red, ki jih je med seboj ohlapno povezal, a puščal dovolj prostora, da bi jih gledalci nanizali na drugačno notranjo nit.
Scene smo nabrali okrog ideje konfrontacije, ker kaj pa je vse to bilo, če ne konfrontacija z obstoječim stanjem? Bili smo v dramskem gledališču, a na odru se ni zgodilo nič dramatičnega, razen čisto na koncu krvavega obglavljenja kokoške. Ravno obratno, svet, ki smo ga sestavili, je bil banalen v svoji vsakdanjosti - nedolžna igra otrok, kopanje v veliki kadi, gledanje televizije, igriv ples kola, uprizarjanje reklam, interpretacija fotoromana. Dodali smo še prizor delovanja računalnika, mehanskega ukalupljenja, ki nas bo nadzorovalo v prihodnje. Prizanesli nismo niti srpu, kladivu in zastavi z rdečo zvezdo.
Bidex in Alpsko mleko, revija Elle in štruce kruha so iz vsakdana prestopili v sveti prostor odra. Beseda je postala ritem, ritem je postal pomen, odprl se je proti gledalcem. Gledalce smo s tem večkrat zbegali, kot smo zbegali tudi sami sebe. Seveda: svet ni bil urejen, zakaj bi bila urejena zgodba o svetu? Tomaževa pesem o urejajanju sveta je bila pospremljena z Barinimi vzdihi in našimi na videz nepovezanimi dejanji, Tomaž je urejal svet, jaz pa sem skakala ristanc?
Toda vedno znova, ko je Tomaž spregovoril, so se stvari magično postavile na svoje mesto: ... ko mi je dovolj nereda - začnem urejati svet - prav počasi uredim vse stvari - na svoje mesto postavim ure avtomobile - mize knjige stolpe reke lonce ... In vsakokrat se mi je ob teh besedah naježila koža, vsakokrat sem se spomnila ponovoletnega urejanja našega malega sveta v Mednem, zavonjala pepel iz krušne peči, zazvenel je Beli zajec Grace Slick.
Posebno mesto je zasedala golota, kot že v Žlahtni plesni. Včasih bomo pač brez obleke, je izjavila Bara, ali pa bomo samo v spodnjicah. Toda takoj se je zapletlo. Enakost že že, demokratičnost, že že, a občinstvo se je ob goli Manci vojersko ocenjujoče slinilo, namesto da bi goloto videlo kot osvobajajočo gesto. Lahko da gre nam za gesto svobode, je nekoč razočarano dahnila Bara, a občinstvo, ki jim je naša namera skrita ali se jim zdi brezveze, nas vseeno gleda samo kot kos mesa. NE!, je takrat vzkliknila Jadranka, preprosto vztrajaš, dokler čez čas občinstvo ne uvidi, da si igralka s projektom, in kot taka več kot samo objekt. Prisiliš jih, da te vidijo kot osebnost.
Kaj pa če občinstvo tega ne uvidi?
Ja, potem pa jim ni pomoči.
Manca, ki je bila že v prvi Pupiliji zgoraj brez, je bila tudi v drugi predstavi najdrznejša in najsvobodnejša. Kot kraljica je gola hodila po odru, njena golota, skupaj z goloto Tomaža, je bila lepa, osvobajajoča provokacija. Sama tega nisem zmogla, pa tudi druge punce ne, odločile smo se, da Manci ne bomo sledile preko praga nelagodja. Bile smo hčerke, ne, vsi smo bili otroci klasičnega gledališča, kjer sta bila erotika in seksualnost le nakazani in olepšani - spuščena naramnica, skrit pogled, previdno dvignjeno krilo, kulisa žarečega sončnega zahoda ali bobnečega slapa. Zdaj pa naenkrat erotika kot sproščena mesena igra, golota kot vsakdanja obleka sodobnih kozmopolitov, golota kot osvobojenost in demokratičnost, ja, enakopravnost.
Pupilija, večna ti slava, počivaj v miru, maj 1970
Potem ko smo preživeli premiero in uničujoče kritike, ko so nas nekateri obmetavali z ogrizki, a drugi kovali v zvezde in vabili na gostovanja, ko je predstava postala kultna, je Gledališče Pupilije Ferkeverk odšlo na gostovanje v Beograd. Za par dni smo bili povabljeni na Beograjsko revijo amaterskih odrov, na BRAMS-a. Poletni semester se je počasi iztekal, znova je dišalo po španskem bezgu, dušile so nas mnogotere študijske obveznosti. Vseeno smo šli, kajpak. Nismo imeli več iste energije kot v začetku našega ustvarjanja, odnosi so se utrudili in postarali, razigranost umirila, če ni že skoraj izpuhtela. Bil je to maj 1970 in na Radiu Luxemburg so kar naprej navijali komad Ohio, turobno večglasno žalostinko Crosby, Stills, Nash and Young-a posvečeno umorjenim študentom v tej ameriški zvezni državi.
Na avtobusu proti Beogradu smo se vedno znova vračali k streljanju policije na študente na kampusu državne univerze Kent v Ohiu. Poistovetili smo se z neoboroženimi študenti, nehote vlekli paralele med njimi in nami. Samo izražali so svoje nasprotovanje, je Hana ogorčeno dvignila stisnjeno pest, nasprotovali so širitvi vietnamske vojne v Kambodžo. Koci je vpil: Kar na kampus so vdrle do zob oborožene čete in začele streljati v množico, jebotibog, kot komandosi v džungli. Prasci imperialistični, je nekdo ponavljal skozi zobe. Štirje študenti so umrli takoj, stotina jih je bila ranjenih. Resnobni, presunjeni smo prispeli v Beograd.
Našo predstavo v Domu omladine je napovedal kratki film Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk. Bilo je veličastno: ko so se na platnu iztekali zadnji kadri filma in se je za njim dvignil zastor velikega odra, smo se začeli plaziti iz nekakšne vreče kožne barve, v katero smo se stlačili še za zagrnjenim odrom. Zravnani na odru smo spet začutili staro strast in prvotno povezanost. Le razigranost je postala bolj rutinska, postajali smo izumetničeni igralci, ki smo igrali amaterje. Kdo sploh sem, kaj se grem, mi je šinilo skozi glavo v tistem trenutku. Smo po desetih hepeningih še naturščiki? Že amaterji? Izkušnje so se nakopičile, odzivi naložili v rutino, najedajoč mladostno zagnanost. Toda po ovacijah sodeč je bila predstava prava bomba.
Po predstavi smo se dolgo družili z gledalci, v glavnem študenti, se končno le povzpeli na avtobus in po celonočni vožnji vsi izmozgani dosegli Ljubljano. Takrat sem že vedela, da Pupilije zame ni več, da bom na tej točki dogajanja izstopila. Pa kaj sploh počnemo? Ustvarili smo odmevno predstavo, v njej uživali, a vsakdana se nismo zares dotaknili, morda smo ga malo popraskali. Če je namen umetnosti revolucija v glavi in revolucija zunaj nje, tako v zasebnem kot v javnem, so našemu zaganjanju navkljub spremembe prihajale mukotrpno počasi. Najedala sta me dvom in obup.
V Beogradu se je namreč razkril razkorak med odrom in stvarnostjo. Študenti iz občinstva, sicer navdušeni nad predstavo, so nam med večernim druženjem začeli pripovedovati strašne zgodbe o svojem vsakdanu, vsakdanu upiranja nasilnim oblastem. O mirnih študentskih protestih, na katere sta se policija in tajna policija odzvali s surovim nasiljem, pendreki in policijskimi psi, s pretepanji in zapori. Bali so se, da bi se jim zgodila skrivnostna prometna nesreča, padec z mostu. Vzeli so jim potne liste. Obljubili smo, da bomo informacije predali pravim ljudem v Ljubljani, se potrto poslovili in objeli. Bučni aplavz in komplimenti predstavi so bili potisnjeni v nepomembnost.
Vožnja nazaj proti Ljubljani je bila zaradi teh nasilnih zgodb poklapana. Zakaj bi bil Kent nemogoč v Jugoslaviji? Beograjski kolegi so nam našteli dejstva in zaupali svoje strahove, dali so nam vedeti, da gre tudi pri nas zares. Oblasti so se le na videz dogovarjale, a v resnici so posegle po grobi sili. Čeprav je Pupilija drzno nastavljala ogledalo avtoritarni oblasti in odmaknjeni elitni kulturi, sem takrat na nočnem avtobusu začutila, da to ni dovolj, da se gremo otroške igrice, medtem ko se oblast neovirano obnaša po svoje in brani svoje položaje. Mi se gremo teater, medtem ko so drugi pretepeni, ustrahovani, zaprti, šikanirani, onemogočeni.
Razgalila se je agresija sistema, ki je govoril o bratstvu in enotnosti, a ju je dopuščal le na način, kot ga je blagoslovila Zveza komunistov Jugoslavije. Govorila je, partija, o svobodi, a svobodnega mišljenja, mišljenja s svojo glavo, ni prenesla. Tudi v dobronamerni kritiki je paranoično videla kontrarevolucijo, sovražno propagando, navezo na raznorazne sovražnike države: na sovražno četniško, nacionalistično, buržujsko, reakcionarno, zahodno, antisocialistično emigracijo ali domnevno domačo opozicijo. Pogovor o svobodi besede in svobodi tiska je dobil nalepko protidržavne dejavnosti, oblast ga je razumela zgolj kot predpripravo k rušenju države. Morda je res samo vprašanje časa, kdaj se bo oblast v Ljubljani odzvala s podobnimi represivnimi ukrepi kot tista v Beogradu.
Jebi se država, je Koci povedal za nas vse, če te lahko zruši že študentsko preizpraševanje! V svoji gnilobi in trhlosti si podobna ranjenemu kitu, ki v strahu za svoje življenje zmelje vse okrog sebe. Potem že nisi dosti vredna.
Tiste noči sva s Tomažem, s katerim sva bila soseda med vožnjo proti Ljubljani, razglabljala še o eni ključni stvari: da sta partija in tajna policija ocenili, da smo družbi in sistemu v resnici nenevarni, ker ju nismo želeli prevzeti, le prevetriti. V svoji premetenosti sta dopustili, da smo svoje hormone izživeli. Bili smo nekakšni cirkuški medvedi, scali smo proti vetru. Ko pa je šlo zares, kot zdaj v Beogradu, sta sprožili represivni sistem, ki je ves čas obstajal, le da smo mi njegov obseg bolj slutili kot ga poznali. Zdaj se je razgalil. Hana se je turobno pridušala, da bo takoj šla na Tribuno in na Študentski akcijski odbor.
Vsepovsod po svetu, v Parizu, Berkeleyu, Ohiu, so študentski demonstranti pristali pod pendreki in po zaporih, zdaj še v mrtvašnici. Pri nas pa do sedaj samo na listah nadzorovanih oseb, ki jim je sledilo onemogočenje.
Svoboda, smo vzklikali, policija nam krati svobodo, in res je bilo. Milica, udba in vseprisotni komiteji s pravovernimi člani, so nadzorovali naše pogovore in dejanja, zapisovali naše misli, tudi kakšno nepremišljeno izjavo, iskrivo krilatico, ki so se nato kopičile po tajnih fasciklih. Nad nami je visel jugoslovanski kazenski zakonik, ki je lahko vsako našo misel označil kot verbalni delikt in jo dodal v dosje.
Na koncu bo vseeno zmagala umetnost, sva zaključila s Tomažem. Aparatčiki brez srca in lastne pameti, ki le slepo ubogajo ukaze od zgoraj in ponavljajo prazne parole, bodo skupaj s tajnimi dosjeji pozabljeni v zaprašenih predalih zgodovine. Pupilija pa bo zasijala kot kraljica in z njo vsaka od naših neponovljivih zgodb. O nas bo nastalo tisočero zgodb, medtem ko bodo sivi uradniki, pokorni izvrševalci ideoloških ukazov končali v pozabi.
Tako sva sklenila s Tomažem. Sva se le tolažila?
KOMENTAR:
Študentsko gledališče Pupilije Ferkeverk (1969-70) se je razvilo organsko, iz pesniške skupine 442 - ki se je še pred tem imenovala skupina 441 - katere člani so objavljali in nastopali že v srednji šoli. Ob vstopu na univerzo se je izkristalizirala misel, da bi pesmi predstavljali na sodobnejši način od samega branja oz recitiranja. Tisti čas so se v tujini kot tudi pri nas pojavili kulturni hapeningi, tako recimo znameniti OHO-jevski Triglav v parku Zvezda. Ideja enkratnosti in neponovljivosti hepeninga je nastavljala ogledalo tradicionalni umetnosti ovekovečeni na papirju, na sliki, v muzejskih zbirkah, arhivih, gledaliških tekstih.
V dveh kratkih letih delovanja je gpf ustvarila dve odmevni predstavi, prva je bila Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk (maj 1969) in druga Pupilija, Papo in Pupilčki (prvič oktobra 1969, kasneje večkrat leta 1970, in na gostovanjih). Po tem intenzivnem obdobju se je gledališče nadaljevalo pod vodstvom Tomaža Kralja do leta 1975. Največ članov študentov je prihajalo s Filozofske fakultete, zlasti z Oddelka za primerjalno književnost (Ivo Svetina, Ferdo Miklavc, Denis Poniž, Matjaž Kocbek, Milan Jesih), nekateri pa so obiskovali Glasbeno akademijo (Lado Jakša), Likovno akademijo (Junoš Miklavc in Bard Iucundus) ali AGRFT (Barbara Levstik, Jožica Avbelj, Tomaž Kralj). Sodelovale so še sodelavke in sodelavci z drugih oddelkov Filozofske fakultete in drugih fakultet, a vsem je bilo skupno aktivno sodelovanje v študentskem gibanju, pri Radiu študent ter na demonstracijah, literarnih dogodkih, zasedbi Filozofske fakultete.
Ime gledališča je nastalo po zgodnji pesmi Milana Jesiha Obljuba, kjer sta omenjena tako Pupilija kot Ferkeverk, razumem ju kot simbola neomejene (jezikovne) svobode.
Pri Pupiliji je bilo novo predvsem ugledališčenje teksta. Branje je spremljala akcija: telesa na odru so se gibala, dotikala, se pozdravljala, mesenost besede je ustvarila nov smisel. Enakovredna je bila tudi glasba. Igrivost, eksperimentiranje ter konfrontacija z okostenelim vsakdanom so prevevali obe predstavi.
Pri oblikovanju prve (in druge) predstave se je gpf pridružil še režiser Dušan Jovanovič, ki je močno vplival na končni obliki obeh predstav. Vendar gpf ni bilo njegovo gledališče, kot se večkrat napačno misli, saj se je esenca gpf utelešala že v predhodnih dogodkih in objavah.
Pod črto: Bili smo aktivni, angažirani državljani in državljanke, ki smo se vtikali v vse, spoznavali svet in se ob tem radostno družili.
Pričujoči tekst je priredba odlomkov o Pupiliji iz dokumentarnega romana Diši po dosegljivem.
Vsi smo pesniki in pesnice
Parkrat na mesec gremo Hana, Seba in jaz v ljubljansko Dramo. Hanina mama, ki skrbi za našo razgledanost, nas zalaga z nepretrganim tokom vstopnic. Predstave se nam zdijo zastarele, okostenele, teme pa težko obarvane z zgodovino, slovenskostjo, smrtjo, ki z nami nimajo nič. Odveč nam je, da se moramo lepo obleči in urediti. Dotakne se nas kralj Lear, prevzamejo nas Duša in Stane, Majda in Jurij, pretrese nas nori Albee. A glavnina predstav nam je pretežkih, vprašanja na življenje in smrt nas dotolčejo namesto da bi nas razsvetlila, v glavo nam vbijajo, tako se nam zdi, našo majhnost, našo nepomembnost, očitajo nam hlapčevstvo. Kako naj poletimo v svet, ko nam za vratom visi takšna popotnica?
In publika, ta publika: dvolična in poškrobljena, ki se klanja predstavam, ne da bi jih preizprašala. Tako kot se klanja avtoritetam izven gledališča. Jara gospoda so, da jih ni hujših: lepo se oblečejo, se gredo pokazat, in čisto nič več. Vse to bomo prevetrili, prav z našim novim gledališčem bomo pokazali, kako udarni in bistri smo. Ustvarili bomo nov svet, jasen, lep, novim časom primeren.
Mi, ja, mi, bomo nastopali in živeli v današnjem svetu, ki je drugačen in je naš. Pravila bomo sproti ustvarjali in sproti spet brisali, izmikali se bomo ukalupljenju. Delovali bomo horizontalno in ne vertikalno, delovali bomo brez avtoritet, vsi skupaj smo kolektiv in hkrati posamezniki, vsi smo pesniki in pesnice, vsi čaramo z jezikom in poezijo in telesom in gibanjem in videzom in mislimi. Svobodni smo in svobodni bomo, jezik bomo napolnili s svojimi vsebinami. K ustvarjanju bomo povabili gledalce in gledalke, lahko bodo stopili na oder in se stopili z nami. To je prava svoboda, svoboda v glavah, svoboda v dejanjih. Vsi enkratni, vsi del skupnosti, vsi ustvarjalni.
Pupilija, prvič
16., 20., in 23. maja 1969 smo v Mali drami uprizorili gledališko-pesniško predstavo z naslovom Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk. Bilo je to čudo uprizorjene poezije, pospremljene z gibom, telesom, plesom, bojevanjem, in včasih samo s tiho prisotnostjo in sedenjem na odru nas ustvarjalcev. Nastalo je, v moji glavi in na odru, prelivanje verzov v neponovljivo meseno gibanje besed, svojevrsten hepening. Oh, kako je bilo živo to usmerjeno sprehajanje po odru, deljenje izkušenj z drugimi, vsi smo bili pomembni, vsak od nas je bil delček skupine, bili smo živi, zasopli, potni, pomembni, edinstveni atomi celote. Živi. Živiiiii, je zarjul Koci. Pesem ne bo nikoli več to, kar je bila, je dodal in vzhičeno smo mu pritegnili, hura, bravo! Sestavljali smo ozadje, jedro, zborček, konfrontacijo. Dotikali smo se drug drugega, mladostno in neuničljivo. Včasih sta gibanje in naša prisotnost na odru besedo podprla, jo intenzivirala, drugič ji ugovarjala ali jo sesula, in v tem sesutju se je rodilo nekaj novega. Ob koncu predstave je telesnost premagala besedo. Ali pa sta le dosegli neko uravnoteženo premirje, brez nadvlade besede? Ko je Manca dostojanstveno in brez modrca stopila v dogajanje, so se ušesa gledalcev za sekundo prelevila v oči. Toda njena golota je bila tako naravna, tako samoumevna, da smo jo v naslednjem hipu vsi skupaj že pozabili.
Ne da bi se zares zavedali ali si tega želeli, smo postali zvezde. Vsakič ko smo pred pričetkom predstave malce odstrli zavese, je bila dvorana nabito polna. Pred Malo dramo so žicali karte in jih preprodajali. Ali, lepi igralec iz Drame, je skozi zadnja vrata gledališča vedno tihotapil prijatelje na našo razprodano predstavo. Le Hana je nekoč zajedljivo rekla, vsakič, vedno? Saj ste nastopili le trikrat!
V tistem hipu se je Hanina zajedljivost razkrila kot pritlehna zavist.
Bil je maj, španski bezeg je opojno dišal, noči po predstavah so nas nežno objemale. Lubje dreves je po toplem obilnem dežju temno nabreknilo, skozi razkošno zelene krošnje so brlele svetilke. Svet je bil naš, na široko odprt, tako kot so bila odprta naša telesa in koža. Dehteli smo, žlahtno dehteli.
Naš gledališki upor je bil prepleten z našim vsakdanom. Z uporom proti prisotnosti špicljev v Šumiju, s šalami na račun političnih veljakov, ki so klatili neumnosti v časopisih in v TV dnevniku. Vedeli smo, da nam lažejo, in užaljeni smo bili, da so mislili, da nam lahko prodajajo rožnate sanje o kmalu uresničeni utopiji. Že v naslednji petletki. Vedeli smo, da nadzirajo Kocbeka in Tribuno, da opazujejo profesorje, ki niso bili na liniji, da lažejo o moralno čistem revolucionarnem boju. Gospodarstvo delavskega razreda so razglašali za uspešno in zmagovito, a zakaj smo potem mi vsi denar hranili v markah? V valuti države poraženke, ki nas je še pred kratkim želela izbrisati z zemljevida Evrope. Medtem ko je bil dinar v prostem padu, smo ga zamenjavali v marke, lire in šilinge, da smo si čez mejo v Trstu lahko nabavili poštene kavbojke. Dinarjev v tujini ni hotel nihče, ali pa bi zanje, prosto po Vojcu, dobili samo hlačnico.
Naše misli niso bile sistemske, bile so razpršene, odzivali smo se na drobce. Brali smo Kocbeka, očeta našega Kocija, ogorčeni, da mu prisluškujejo. Vedeli smo, da so tiste, ki jim je udba prilepila pečat rusofila ali stalinista, še pred kratkim pošiljali v taborišče na Goli otok, čeprav se ni smelo vedeti.
Česa vse se ni smelo vedeti! Vseeno so od vsepovsod curile informacije, tudi od naših prijateljev, partizanskih otrok, katerih starši so sodili v vrh elite, bili čez noč izključeni, kasneje rehabilitirani, včasih spet izvrženi. Kot je bil izobčen Kocbek, v bolečo, strogo nadzorovano osamo. Partija tu, partija tam, partija vsepovsod, na špranjico odprta jeklena pokrovka. A sistema nismo imeli namena spreminjati, temveč ga samo prevetriti, odpraviti nazadnjaštvo, opozoriti na nastajanje nove elite, nove jare gospode, ki je že kazala znake dvoličnosti in oblastnosti. Na kratko!, je nekoč Vojc presekal dolg pogovor o tem, kaj lahko storimo in česa ne, kaj lahko povemo in česa ne, ter katere so tabu teme, zavite v molk. Na kratko, je rekel, nad nami visi zloglasni in raztegljivi jugoslovanski kazenski zakonik, ki kaznuje svobodo misli. Katerokoli izjavo ali kritiko lahko oblast etiketira kot spodkopavanje države ali grožnjo socialističnemu družbenemu redu. Kakršnakoli misel lahko kadarkoli konča pred sodnikom.
A postajali smo vedno glasnejši. Hoteli smo debato. Partija se ni dala. Provocirali smo. Partija je vodilni študentski kader, kot je zapel birokratski jezik, povabila na sestanek. Tiščala je nazaj, nagrajevala svoje ljudi, odtegovala štipendije drugačemislečim. Študenti, ki so verjeli v prihodnost delavskega razreda, so kljub temu opazili, kako so bili delavci prisiljeni iskati delo v tujini, se prodajati kot gastarbajterji. Začeli so dvomiti. Radikalnejša manjšina se je postavila še levo od partije, zahtevala je permanentno revolucijo.
Kaj se je pletlo v glavah tistih, ki so opazovali pahljačo strank na oni strani italijanske meje? Kaj se je pletlo v glavah Haninih staršev, ki so bili iz nekega drugega časa in sveta, iz predvojnega sveta večstrankarskega parlamenta? Nismo vedeli, saj se niso oglašali. O tem je vladal molk.
Pupilija, drugič
Že kmalu po začetku zimskega semestra je med nami Pupilčki završalo, saj se je na obzorju svetlikala nova predstava. A bili smo precej okleščeni, zlasti punce iz predstave Žlahtna plesen so zaplavale v druge vode in rabili smo svežo kri. Kričeč in razposajen letak je zdaj vabil vse zainteresirane na avdicijo za nove sodelavce Gledališča Pupilije Ferkeverk. Datum in kraj: 10. oktober, 1969, v prostorih študentskega časopisa Tribuna, v poslopju Kazina pri parku Zvezda. V popku sveta. Tribuna je prav v tistih časih doživljala preporod: iz suhoparnega glasila z nizko naklado se je pod novim uredništvom prelevila v za študente aktualen časopis. Dala nam je misliti, pa še izgledala je dobro: barvito, sodobno, svetovno. Da so bile nekatere številke zaplenjene - včasih se nam je zdelo, da je bila že vsaka druga številka v konfliktu z oblastjo - , je samo še pripomoglo k njeni vidnosti. V prostore Tribune smo pogosto hodili, bodisi po novo številko bodisi na kratek obisk k prijateljem urednikom, ali pa kar tako, kot v drugi Šumi. V tem domačem okolju se je avdicija zavlekla v večerne ure.
Vojc, pri katerem se je pred kratkim pojavila potreba, da ima pri vsem pametno besedo, je zdaj ocenil, da letak poziva k gverili etabliranega gledališča. Kaj res? Letak je vabil tako vrvohodce in požiralce ognja, jedce aluminijastih miz, lastnike neartikuliranih glasov, dreserje prerijskih podgan, ter sploh vse z eksotičnimi znanji. Od vseh teh, žal, nihče ni prišel. Sama sem se najbolj veselila dreserja prerijskih podgan.
A prišli sta Bara in Jožica, dve fantastični punci. V nasprotju z večino nas, starih Pupilčkov, sta si želeli postati igralki. V prostor sta stopili odločno in samozavestno in ga hitro zavzeli. Meni je bilo tako prav. Lepo mi je bilo biti del skupnosti in z njo ustvarjati, a bila sem brez pičice igralskih ambicij. Še več, odkrila sem, da bi bila najraje šepetalka, skrita globoko pod odrom. Zakaj sem torej počela nekaj, v čemer sem sicer neizmerno uživala, a sem se morala v to vedno znova pahniti? Ni mi bilo jasno, a slutila in upala sem, da mi bo Pupilija na to vprašanje nekoč odgovorila. V času okrog avdicije sem se le preprosto veselila dogajanja, še večje navdušenje me je objelo, ko sta se gpf pridružili še Hana in Jadranka.
Le Seba, ki se je z nami na veliko družila, se nam uradno ni želela priključiti. Jaz sem anarhistka! je ponavljala, nič se ne bom organizirala.
Kljub temu, da smo bili prekaljeni veterani prve predstave gpf iz Male drame, -vseh treh predstav! - smo bili še vedno radovedni naturščiki, razposajeni študentski žurerji, a tokrat z višjim ciljem. Pupilijo sem si predstavljala kot vrh ledene gore, ki je pod vodno gladino zajela dogajanja na fakultetah, v gledališču, na otvoritvi razstav. Zajela je druženja v Šumiju, glasbo z Radia Študent, celonočne debate o svobodi, demonstracije, hepeninge. Vsem, ki smo se družili v študentskem bermudskem trikotniku med Filozofsko, Tribuno in Akademijo, je šlo za drugačen stil življenja od obstoječega, drugačno obliko druženja, sodobnejšo umetnost in predvsem za razmišljanje s svojo glavo. Poistovetili smo se s Kinksi, rohneli smo, I’m Not Like Everybody Else, I’m Not Like Everybody Else. Upirali smo se uravnilovki. Upirali družinskim izletom k sorodnikom, garanju na parceli za vikend, nedeljskim kosilom, poslušanju oddaj Še pomnite, tovariši?. Upirali smo se razpredanju o socialističnih zmagah, upirali uravnilovki partijskih kongresov.
Obstoječe stanje nas je oviralo z izpraznjenimi parolami in ideološko utesnjenostjo, ki jih je krojila partija. Bratstvo med narodi smo dejansko že živeli, bili smo iz vseh koncev Jugoslavije, zato nam je bila uradna retorika odveč. Tudi enotnost nam ni bila tuja, samo drugačna je bila od uradne. Bili smo kolektiv, a ne takšen, kot se je od nas pričakovalo v zunanjem svetu. V komuni v Mednem smo si želeli zadihati s polnimi pljuči, neobremenjeno, s smehom in sproščenostjo. Brez smernic in pridig o tem, kako naj živimo. Brez petletk. V temu duhu je že naslednjega dne začela nastajati nova predstava z delovnim naslovom Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki.
Televizor in kopalna kad
V redu je, voljno! se je smeje odahnil Čivko v Ferantu, potem ko smo se stari in novi Pupilčki dogovorili, po številnih vrčkih piva, kdo bo prispeval kateri rekvizit za posamezne scene. Tetrapak Alpskega mleka in dišeča pena za kopanje sta bili moji obveznosti, Hana je obljubila rjuhi za Tomaža in Manco po kopanju. Koci je dvignil roko ob vžigalnikih, Jadranka se je javila, da prinese sveče. Star lavor je postal Sebina obveznost.
Čivko je vneto dopolnjeval seznam. Ali ima kdo doma televizor? je vprašal z upanjem v glasu. Nastala je tišina.
Mi smo ga ravno dobili, a niti pod razno mi ga stari ne bodo dovolili odnesti, se je oglasila Hana.
Dodala sem: V Mednem ga nimamo niti si ga ne želimo.
Čivko je zavzdihnil in pri televizorju nakracal velik vprašaj.
Potem smo se zagnali v sestavljanje predstave. Posamezne scene smo pilili v nekakšen kolaž, in jim po tednih vaj določili vrstni red, ki jih je med seboj ohlapno povezal, a puščal dovolj prostora, da bi jih gledalci nanizali na drugačno notranjo nit.
Scene smo nabrali okrog ideje konfrontacije, ker kaj pa je vse to bilo, če ne konfrontacija z obstoječim stanjem? Bili smo v dramskem gledališču, a na odru se ni zgodilo nič dramatičnega, razen čisto na koncu krvavega obglavljenja kokoške. Ravno obratno, svet, ki smo ga sestavili, je bil banalen v svoji vsakdanjosti - nedolžna igra otrok, kopanje v veliki kadi, gledanje televizije, igriv ples kola, uprizarjanje reklam, interpretacija fotoromana. Dodali smo še prizor delovanja računalnika, mehanskega ukalupljenja, ki nas bo nadzorovalo v prihodnje. Prizanesli nismo niti srpu, kladivu in zastavi z rdečo zvezdo.
Bidex in Alpsko mleko, revija Elle in štruce kruha so iz vsakdana prestopili v sveti prostor odra. Beseda je postala ritem, ritem je postal pomen, odprl se je proti gledalcem. Gledalce smo s tem večkrat zbegali, kot smo zbegali tudi sami sebe. Seveda: svet ni bil urejen, zakaj bi bila urejena zgodba o svetu? Tomaževa pesem o urejajanju sveta je bila pospremljena z Barinimi vzdihi in našimi na videz nepovezanimi dejanji, Tomaž je urejal svet, jaz pa sem skakala ristanc?
Toda vedno znova, ko je Tomaž spregovoril, so se stvari magično postavile na svoje mesto: ... ko mi je dovolj nereda - začnem urejati svet - prav počasi uredim vse stvari - na svoje mesto postavim ure avtomobile - mize knjige stolpe reke lonce ... In vsakokrat se mi je ob teh besedah naježila koža, vsakokrat sem se spomnila ponovoletnega urejanja našega malega sveta v Mednem, zavonjala pepel iz krušne peči, zazvenel je Beli zajec Grace Slick.
Posebno mesto je zasedala golota, kot že v Žlahtni plesni. Včasih bomo pač brez obleke, je izjavila Bara, ali pa bomo samo v spodnjicah. Toda takoj se je zapletlo. Enakost že že, demokratičnost, že že, a občinstvo se je ob goli Manci vojersko ocenjujoče slinilo, namesto da bi goloto videlo kot osvobajajočo gesto. Lahko da gre nam za gesto svobode, je nekoč razočarano dahnila Bara, a občinstvo, ki jim je naša namera skrita ali se jim zdi brezveze, nas vseeno gleda samo kot kos mesa. NE!, je takrat vzkliknila Jadranka, preprosto vztrajaš, dokler čez čas občinstvo ne uvidi, da si igralka s projektom, in kot taka več kot samo objekt. Prisiliš jih, da te vidijo kot osebnost.
Kaj pa če občinstvo tega ne uvidi?
Ja, potem pa jim ni pomoči.
Manca, ki je bila že v prvi Pupiliji zgoraj brez, je bila tudi v drugi predstavi najdrznejša in najsvobodnejša. Kot kraljica je gola hodila po odru, njena golota, skupaj z goloto Tomaža, je bila lepa, osvobajajoča provokacija. Sama tega nisem zmogla, pa tudi druge punce ne, odločile smo se, da Manci ne bomo sledile preko praga nelagodja. Bile smo hčerke, ne, vsi smo bili otroci klasičnega gledališča, kjer sta bila erotika in seksualnost le nakazani in olepšani - spuščena naramnica, skrit pogled, previdno dvignjeno krilo, kulisa žarečega sončnega zahoda ali bobnečega slapa. Zdaj pa naenkrat erotika kot sproščena mesena igra, golota kot vsakdanja obleka sodobnih kozmopolitov, golota kot osvobojenost in demokratičnost, ja, enakopravnost.
Pupilija, večna ti slava, počivaj v miru, maj 1970
Potem ko smo preživeli premiero in uničujoče kritike, ko so nas nekateri obmetavali z ogrizki, a drugi kovali v zvezde in vabili na gostovanja, ko je predstava postala kultna, je Gledališče Pupilije Ferkeverk odšlo na gostovanje v Beograd. Za par dni smo bili povabljeni na Beograjsko revijo amaterskih odrov, na BRAMS-a. Poletni semester se je počasi iztekal, znova je dišalo po španskem bezgu, dušile so nas mnogotere študijske obveznosti. Vseeno smo šli, kajpak. Nismo imeli več iste energije kot v začetku našega ustvarjanja, odnosi so se utrudili in postarali, razigranost umirila, če ni že skoraj izpuhtela. Bil je to maj 1970 in na Radiu Luxemburg so kar naprej navijali komad Ohio, turobno večglasno žalostinko Crosby, Stills, Nash and Young-a posvečeno umorjenim študentom v tej ameriški zvezni državi.
Na avtobusu proti Beogradu smo se vedno znova vračali k streljanju policije na študente na kampusu državne univerze Kent v Ohiu. Poistovetili smo se z neoboroženimi študenti, nehote vlekli paralele med njimi in nami. Samo izražali so svoje nasprotovanje, je Hana ogorčeno dvignila stisnjeno pest, nasprotovali so širitvi vietnamske vojne v Kambodžo. Koci je vpil: Kar na kampus so vdrle do zob oborožene čete in začele streljati v množico, jebotibog, kot komandosi v džungli. Prasci imperialistični, je nekdo ponavljal skozi zobe. Štirje študenti so umrli takoj, stotina jih je bila ranjenih. Resnobni, presunjeni smo prispeli v Beograd.
Našo predstavo v Domu omladine je napovedal kratki film Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk. Bilo je veličastno: ko so se na platnu iztekali zadnji kadri filma in se je za njim dvignil zastor velikega odra, smo se začeli plaziti iz nekakšne vreče kožne barve, v katero smo se stlačili še za zagrnjenim odrom. Zravnani na odru smo spet začutili staro strast in prvotno povezanost. Le razigranost je postala bolj rutinska, postajali smo izumetničeni igralci, ki smo igrali amaterje. Kdo sploh sem, kaj se grem, mi je šinilo skozi glavo v tistem trenutku. Smo po desetih hepeningih še naturščiki? Že amaterji? Izkušnje so se nakopičile, odzivi naložili v rutino, najedajoč mladostno zagnanost. Toda po ovacijah sodeč je bila predstava prava bomba.
Po predstavi smo se dolgo družili z gledalci, v glavnem študenti, se končno le povzpeli na avtobus in po celonočni vožnji vsi izmozgani dosegli Ljubljano. Takrat sem že vedela, da Pupilije zame ni več, da bom na tej točki dogajanja izstopila. Pa kaj sploh počnemo? Ustvarili smo odmevno predstavo, v njej uživali, a vsakdana se nismo zares dotaknili, morda smo ga malo popraskali. Če je namen umetnosti revolucija v glavi in revolucija zunaj nje, tako v zasebnem kot v javnem, so našemu zaganjanju navkljub spremembe prihajale mukotrpno počasi. Najedala sta me dvom in obup.
V Beogradu se je namreč razkril razkorak med odrom in stvarnostjo. Študenti iz občinstva, sicer navdušeni nad predstavo, so nam med večernim druženjem začeli pripovedovati strašne zgodbe o svojem vsakdanu, vsakdanu upiranja nasilnim oblastem. O mirnih študentskih protestih, na katere sta se policija in tajna policija odzvali s surovim nasiljem, pendreki in policijskimi psi, s pretepanji in zapori. Bali so se, da bi se jim zgodila skrivnostna prometna nesreča, padec z mostu. Vzeli so jim potne liste. Obljubili smo, da bomo informacije predali pravim ljudem v Ljubljani, se potrto poslovili in objeli. Bučni aplavz in komplimenti predstavi so bili potisnjeni v nepomembnost.
Vožnja nazaj proti Ljubljani je bila zaradi teh nasilnih zgodb poklapana. Zakaj bi bil Kent nemogoč v Jugoslaviji? Beograjski kolegi so nam našteli dejstva in zaupali svoje strahove, dali so nam vedeti, da gre tudi pri nas zares. Oblasti so se le na videz dogovarjale, a v resnici so posegle po grobi sili. Čeprav je Pupilija drzno nastavljala ogledalo avtoritarni oblasti in odmaknjeni elitni kulturi, sem takrat na nočnem avtobusu začutila, da to ni dovolj, da se gremo otroške igrice, medtem ko se oblast neovirano obnaša po svoje in brani svoje položaje. Mi se gremo teater, medtem ko so drugi pretepeni, ustrahovani, zaprti, šikanirani, onemogočeni.
Razgalila se je agresija sistema, ki je govoril o bratstvu in enotnosti, a ju je dopuščal le na način, kot ga je blagoslovila Zveza komunistov Jugoslavije. Govorila je, partija, o svobodi, a svobodnega mišljenja, mišljenja s svojo glavo, ni prenesla. Tudi v dobronamerni kritiki je paranoično videla kontrarevolucijo, sovražno propagando, navezo na raznorazne sovražnike države: na sovražno četniško, nacionalistično, buržujsko, reakcionarno, zahodno, antisocialistično emigracijo ali domnevno domačo opozicijo. Pogovor o svobodi besede in svobodi tiska je dobil nalepko protidržavne dejavnosti, oblast ga je razumela zgolj kot predpripravo k rušenju države. Morda je res samo vprašanje časa, kdaj se bo oblast v Ljubljani odzvala s podobnimi represivnimi ukrepi kot tista v Beogradu.
Jebi se država, je Koci povedal za nas vse, če te lahko zruši že študentsko preizpraševanje! V svoji gnilobi in trhlosti si podobna ranjenemu kitu, ki v strahu za svoje življenje zmelje vse okrog sebe. Potem že nisi dosti vredna.
Tiste noči sva s Tomažem, s katerim sva bila soseda med vožnjo proti Ljubljani, razglabljala še o eni ključni stvari: da sta partija in tajna policija ocenili, da smo družbi in sistemu v resnici nenevarni, ker ju nismo želeli prevzeti, le prevetriti. V svoji premetenosti sta dopustili, da smo svoje hormone izživeli. Bili smo nekakšni cirkuški medvedi, scali smo proti vetru. Ko pa je šlo zares, kot zdaj v Beogradu, sta sprožili represivni sistem, ki je ves čas obstajal, le da smo mi njegov obseg bolj slutili kot ga poznali. Zdaj se je razgalil. Hana se je turobno pridušala, da bo takoj šla na Tribuno in na Študentski akcijski odbor.
Vsepovsod po svetu, v Parizu, Berkeleyu, Ohiu, so študentski demonstranti pristali pod pendreki in po zaporih, zdaj še v mrtvašnici. Pri nas pa do sedaj samo na listah nadzorovanih oseb, ki jim je sledilo onemogočenje.
Svoboda, smo vzklikali, policija nam krati svobodo, in res je bilo. Milica, udba in vseprisotni komiteji s pravovernimi člani, so nadzorovali naše pogovore in dejanja, zapisovali naše misli, tudi kakšno nepremišljeno izjavo, iskrivo krilatico, ki so se nato kopičile po tajnih fasciklih. Nad nami je visel jugoslovanski kazenski zakonik, ki je lahko vsako našo misel označil kot verbalni delikt in jo dodal v dosje.
Na koncu bo vseeno zmagala umetnost, sva zaključila s Tomažem. Aparatčiki brez srca in lastne pameti, ki le slepo ubogajo ukaze od zgoraj in ponavljajo prazne parole, bodo skupaj s tajnimi dosjeji pozabljeni v zaprašenih predalih zgodovine. Pupilija pa bo zasijala kot kraljica in z njo vsaka od naših neponovljivih zgodb. O nas bo nastalo tisočero zgodb, medtem ko bodo sivi uradniki, pokorni izvrševalci ideoloških ukazov končali v pozabi.
Tako sva sklenila s Tomažem. Sva se le tolažila?
KOMENTAR:
Študentsko gledališče Pupilije Ferkeverk (1969-70) se je razvilo organsko, iz pesniške skupine 442 - ki se je še pred tem imenovala skupina 441 - katere člani so objavljali in nastopali že v srednji šoli. Ob vstopu na univerzo se je izkristalizirala misel, da bi pesmi predstavljali na sodobnejši način od samega branja oz recitiranja. Tisti čas so se v tujini kot tudi pri nas pojavili kulturni hapeningi, tako recimo znameniti OHO-jevski Triglav v parku Zvezda. Ideja enkratnosti in neponovljivosti hepeninga je nastavljala ogledalo tradicionalni umetnosti ovekovečeni na papirju, na sliki, v muzejskih zbirkah, arhivih, gledaliških tekstih.
V dveh kratkih letih delovanja je gpf ustvarila dve odmevni predstavi, prva je bila Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk (maj 1969) in druga Pupilija, Papo in Pupilčki (prvič oktobra 1969, kasneje večkrat leta 1970, in na gostovanjih). Po tem intenzivnem obdobju se je gledališče nadaljevalo pod vodstvom Tomaža Kralja do leta 1975. Največ članov študentov je prihajalo s Filozofske fakultete, zlasti z Oddelka za primerjalno književnost (Ivo Svetina, Ferdo Miklavc, Denis Poniž, Matjaž Kocbek, Milan Jesih), nekateri pa so obiskovali Glasbeno akademijo (Lado Jakša), Likovno akademijo (Junoš Miklavc in Bard Iucundus) ali AGRFT (Barbara Levstik, Jožica Avbelj, Tomaž Kralj). Sodelovale so še sodelavke in sodelavci z drugih oddelkov Filozofske fakultete in drugih fakultet, a vsem je bilo skupno aktivno sodelovanje v študentskem gibanju, pri Radiu študent ter na demonstracijah, literarnih dogodkih, zasedbi Filozofske fakultete.
Ime gledališča je nastalo po zgodnji pesmi Milana Jesiha Obljuba, kjer sta omenjena tako Pupilija kot Ferkeverk, razumem ju kot simbola neomejene (jezikovne) svobode.
Pri Pupiliji je bilo novo predvsem ugledališčenje teksta. Branje je spremljala akcija: telesa na odru so se gibala, dotikala, se pozdravljala, mesenost besede je ustvarila nov smisel. Enakovredna je bila tudi glasba. Igrivost, eksperimentiranje ter konfrontacija z okostenelim vsakdanom so prevevali obe predstavi.
Pri oblikovanju prve (in druge) predstave se je gpf pridružil še režiser Dušan Jovanovič, ki je močno vplival na končni obliki obeh predstav. Vendar gpf ni bilo njegovo gledališče, kot se večkrat napačno misli, saj se je esenca gpf utelešala že v predhodnih dogodkih in objavah.
Pod črto: Bili smo aktivni, angažirani državljani in državljanke, ki smo se vtikali v vse, spoznavali svet in se ob tem radostno družili.
