ANALITIČEN POGLED NA ŠTUDENTSKO GIBANJE V 70-LETIH
Glede na to, da sem o sodelovanju študentov kristjanov v študentskem gibanju 1968 – 1972 pisal že v dveh prispevkih, ki sta bila objavljena v zbornikih, in sicer v članku »Študentsko gibanje 1968 – 1972« in »Nekaj več o dialogu med kristjani in komunisti«, je smiselno, da iz današnje perspektive osvetlim svoj pogled na tista leta, ki se nam kažejo kot prvo celovito in politično zrelo dejanje demokratizacije. Uvrščamo ga upravičeno v svetovno gibanje, ki si je prizadevalo za dialog med dvema vodilnima sistemoma: zahodnim kapitalističnim in parlamentarno demokratičnim ter vzhodnim socialističnim, ki je že kazal znake demokratizacije z uvajanjem samoupravnega socializma v Jugoslaviji. Pomen študentskega gibanja lahko pravilno ocenimo, če ga umestimo v vsejugoslovansko študentsko gibanje, ki je integralni del procesa demokratizacije jugoslovanske socialistične družbene ureditve, ki je z ustavnim zakonom o samoupravljanju leta 1963 dobil ustavno podporo. Seveda je trajal proces politične demokratizacije vse do konca 90. let z zastoji in občasno restavracijo realsocialistične prakse. Študentsko gibanje je bilo prvi vsejugoslovanski in tudi radikalen poskus, ki je bil vsaj v Sloveniji politično premišljeno agresivno, vendar za razliko od hrvaškega in srbskega, na srečo nenasilno zatrt, vendar pa je pustil pečat, saj se je proces demokratizacije s prekinitvami ohranjal, od začetka 80. let pa postopoma krepil.
Razumeti ta jugoslovanski eksperiment je nujno tudi v širšem kontekstu tedanjih političnih razmer. Leto 1968 velja za prelomno leto, ki je določilo prihodnjo svetovno politiko. V ZDA sta demonstracije proti vojni v Vietnamu in hipijevsko gibanje spremenila javno mnenje v smeri pacifizma, kar je vplivalo tudi na Evropo. Na Poljskem so bile prve obsežne demonstracije znotraj sovjetske realsocialistične totalitarne vladavine. V zahodni Evropi se krepi odpor proti brutalnemu kapitalističnemu sistemu z demonstracijami in ilegalnim bojem, kot so bile Rdeče brigade. Študentsko gibanje v Jugoslaviji je bilo odmev teh dogodkov in je želelo ob rahljanju totalitarnih usedlin partijskega enoumja podpreti tudi demokratične procese v okviru samoupravnega socialističnega sistema. V Sloveniji je šlo za uvajanje tržne ekonomije in celostnega razvoja republike v navezovanju na gospodarsko sodelovanje s sosednjima kapitalističnima državama v okviru projekta Alpe - Jadran. Ta proces je vodila vlada Staneta Kavčiča in poslanci republiške skupščine. Vsi ti premiki so omogočili tudi razmah študentskega gibanja, kar je prvič po vojni omogočilo prebuditev tudi krščansko socialne misli in ideje pluralne OF.
Skupina študentov kristjanov, ki je s skupino študentov komunistov vodila dialog v tej smeri se je formalno oblikovala v dve skupini, med seboj povezani, in sicer v »4. blok«, ki ga je ustanovil in vodil Marjan Polšak in gibanje ter revijo »2000«, ki ga je vodil Peter Kovačič. Vznik krščansko socialnega gibanja, ki se je navezovalo na izročilo krščanskih socialistov v OF tudi neposredno s stiki z Edvardom Kocbekom, pa so znotraj rigidne in v geto zaprte slovenske katoliške Cerkve omogočile reforme 2. vatikanskega koncila, ki še vedno velja za prelomno dejanje v novejši dobi.
2. vatikanski koncil (1962 -1965) je sprožil modernizacijo Katoliške cerkve, kar je imelo vpliv tudi do spreminjanja odnosa Cerkve do socializma in sploh do sekularizirane svetne družbe. Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sodobnem svetu (GS) je priznala avtonomijo svetne družbe in s tem razmejitev med pristojnostmi Cerkve in svetne družbe: »Državna skupnost in Cerkev sta na lastnem področju druga od druge neodvisni in avtonomni. Vendar služita obe, čeprav različni po svojem poslanstvu, osebnostni in družbeni poklicanosti istemu človeku. To službo bosta opravljali tem učinkoviteje v prid vsem, čim bolj zdravo bo njuno sodelovanje; pri tem bosta upoštevali krajevne in časovne okoliščine.« (GS 76,3) Ta razmejitev dejansko odpravlja vsako obliko katoliškega integrizma, tistega zgodovinskega pojava, ki je hotel Cerkvi podrediti politiko, prosveto, vzgojo in izobraževanje ter kulturo v tim. katoliških državah. Ta politika Cerkve je na Slovenskem povzročila ločitev duhov in ideološko razklanost, ki je eskalirala posebno v času 2. svetovne vojne. Priznati avtonomnost pa je zahtevalo tudi vzpostavitev dialoga s Cerkvi nenaklonjenimi ali sovražnimi režimi. Mladi rod kristjanov na Slovenskem je želel ob reformiranju cerkvene institucije doseči preboj prav z dialogom, da se na modelu demokratične OF preseže ideološki konflikt med Slovenci, ki je latentno tlel in ga je politično zatiran kler tudi podpiral. Zato smo na demonstracijah 13. 4. 1970, obe skupini družno, podali zahtevo o spravi med Slovenci: »Sprava med Slovenci – zahteva po ustreznih političnih akcijah; podpirati narodno enotnost; v našo skupnost sprejemati Slovence tudi z naši politiki neustreznim prepričanjem...« To je bila na Slovenskem prva javna politična zahteva po spravi, ki je zahtevala politično odločitev in dejanje, ki naj bi deklarirala enotnost naroda in jo udejanjala v okviru družbene samouprave. S tem bi bila presežena naša zgodovinska idejno politična razklanost. To se žal tudi z uvedbo klasične parlamentarne demokracije zahodnega tipa, ki je ideološko utemeljena, ni zgodilo, zato smo Slovenci ne le obtičali v ideološki razklanosti, pač pa se je še poglobila.
Projekt sprave smo razumeli v okviru dialoškega zbliževanja pogledov. Pri tem smo dali v oklepaj ideološke vidike in se osredotočali na konkretne družbene razmere. »Pogovor med krščanstvom in marksizmom bi se moral začeti pri tistem, kar marksizem trdi, ne pa pri tistem, kar zanikuje: pri humanističnem sprejemanju človeka, ne pa ravno pri zanikanju Boga; drugače ta pogovor ne bo učinkovit.« (2000, 4-5, 1971, str. 27) Stališče Andreja Uleta, ki je bil teoretik dialoga in partijske reforme je bilo podobno: »Komunist mora svoje oblike humanizacije (socializacije) stalno primerjati z drugimi oblikami. Vedeti je treba, da v današnjem svetu nihče ni apriorno odrešen od odtujitvenih procesov, da smo vsi ljudje omejeni z nečloveškim v nas in v družbi in da dezalienacija ni stanje, ampak proces. ... Dokazovanje nas komunistov, da boga ni itd., se nujno izkaže za zlohotno napram vernim...« (Stališča in dileme v naši politiki do Cerkve in vernih – I. del, 4)
V tem vzdušju medsebojnega razumevanja in usmerjenosti v bodočnost smo oblikovali stališča gibanja 2000. V Uvodniku 1. številke revije 2000, spomladi 1969, smo razložili svoj namen: »Kaotično prepletanje idejnih tokov zadnjih desetletij, ki nas s svojimi nemirnimi iskanji, razreševanji in rešitvami vznemirja do zadnje globine naše zavesti, je povod odločitve, da prosti kakršnekoli ideologije, uradnosti, modnih filozofij skušamo poseči v današnje duhovno dogajanje... Morda je zadnji povod za revijo, ki nastaja, prav želja po novem, pristnejšem izrazu človekovega religioznega snovanja; želja po soočenju z vso zapletenostjo vprašanje religije in ateizma. Okvir, ki nam ga nudijo ustaljene verske norme, v današnjih miselnih tokovih odpoveduje...« V št. 4.-5. leta 1971, ko se je gibanje že formiralo tudi idejno, pa smo predstavili svoj program. Sam sem spregovoril o našem pojmovanju krščanstva, kulture in naroda in poudaril, da se naše gibanje ne želi zapirati v lastni krog, ampak delovati dialoško odprto. Najbolj problematična za uradno ideologijo je bila definicija naroda, ki je bila »polemična« do marksistične: »Narod je občestveno – zgodovinska razsežnost posameznika, torej ontološka razsežnost bivanja... Je vnaprej dano naravno okolje človekovega uresničevanja, po katerem smiselno vstopamo v razvoj vesolja. Narod določa pa tudi izraža skupna in hkratna zgodovinska ter kulturna usoda, samosvoj jezik, družbena uresničitev, medtem ko državno-ozemeljska ureditev zanj ni bistvena, vendar za razvoj nepogrrešljiva.« Ta personalistična definicija je imela v vidu tako vključenost narodnih manjšin v narodno občestvo kot tudi nujnost suverene narodne države. Matija Kovačič pa je v članku »Slovenski kristjani in socializem« poudaril krščansko socialistično opredelitev revije, ki izhaja iz več kot polstoletnega gibanja, ki ga je pred koncem 19. stoletja ustanovil Janez Evangelist Krek in je še živelo v izročilu krščanskih socialistov OF, predvsem v pričevanju Edvarda Kocbeka. Podal je našo definicijo socializma: »Socializem je družbeno gospodarski sistem – in samo to – ki ga določajo naslednja razmerja:
1. Družbena lastnina nad proizvajalnimi sredstvi, s tem da priznavamo: a) osebno lastnino, ki je sad posameznikovega dela; b) pravico do osebnega in korporativnega dela in hkrati s tem tudi pravico do zasebne lastnine nad proizvodnimi sredstvi, ki tako delo omogočajo.
2. Načelna enakovrednost vseh gospodarskih in drugih družbeno potrebnih dejavnosti in enakovrednost vsakega družbeno potrebnega dela.
3. Nagrajevanje po (človekovih sposobnostih in) vloženem delu.
4. Samoupravljanje.« (prav tam, 13)
Skupno z reformnimi mladimi komunisti nam je bilo stališče, da je socializem družbena in gospodarska ureditev, ki ima prihodnost, če se osvobodi ideološkega steznika. Seveda so bili pogledi in vizija socializma ter samoupravne ureditve zasnovani na načelih krščanskega socializma in personalizma in zato za partijo v osnovi nezdružljivi z njeno dogmatično ideologijo in politiko. A smo se zavedali, da predstavlja družbeno ureditev prihodnosti, če naj bo ta humana. Ko je Ule iz sorodnih izhodišč analiziral svetovni družbeni razvoj, je sklepal preroško: »Toda če ostane samo pri tem, bo sicer lahko nekega dne kapitalizem zašel v veliko krizo, toda se bo tudi pobral... gre nam samo za to, da ugotovimo alternativo in edino možnost njene razrešitve, zgodovinsko stisko današnjega človeštva, njeno resnost in dokončnost... … Kot barbarstvo se nam ponujajo tri možnosti, ki se lahko pojavijo kar v enem: 1. Perfekcionirana potrošniška družba, glej njeno podobo v današnji Ameriki, njeno utopično podobo pa v romanu A. Huxleya: Krasni novi svet... Birokratsko-totalitarna država takozvanega „socialističnega“ tipa (ali fašističnega); konkretna podoba: nekdanja in sedanja Sovjetska zveza ali nekdanja Nemčija. Njena utopična podoba je opisana v Orvelovih romanih (1984!, Živalska farma)... 3. Padec nazaj v anarhično urejeno družbo, iz katere se lahko rodi karkoli od zgornjih alternativ, ali pa kot zadnja možnost: svetovno uničenje...« (Ule, Stališča in dileme,11-12) Tako stanje je danes realnost svetovne družbe. Po petih desetletjih neuspelega projekta dialoga se Uletova prognoza uresničuje.
Seveda se je politika odzvala z zatrtjem obeh skupin. 5. številka revije 2000 je lahko izšla šele čez dve leti spet le kot razmnoženina , poslej je bila ukinjena. Povod za ukinitev je bila objava »Intervjuja z Edvardom Kocbekom«. (2000, št. 6, 1973) Revija je morala umolkniti za štiri leta, ko je spet dobila dovoljenje za izhajanje ob zasedanju neuvrščenih v Beogradu. Partija je takrat pač morala demonstrirati demokratizacijo vsaj v »provinci« Sloveniji in z marginalno skupinico kristjanov, ki ni imela nobene podpore niti v cerkvenih krogih. A pro po: Usoda revije 2000 je bila naslednja štiri desetletja, do leta 2010, izhajanja ves čas na nitki, v času demokratizacije, ker smo ostali zvesti samoupravni in socialni družbeni ureditvi, pa je doživela ponovni poskus ukinitve, tokrat s strani krščanske demokracije, ki je bila orodje Cerkve. Dokončen zaton pa ob ukinitvi vsake subvencije pod obema ministricama liberalne, leve vlade. Onemogočeno pa je bilo z obeh centrov moči, postpartijske in cerkvene, tudi Slovensko krščansko socialno gibanje in pozneje stranka krščanskih socialistov. Slovenska družba je v opoju pričakovanega zahodnega blagostanja krenila po poti neoliberalnega kapitalizma. Namesto samoupravnega socializma z zasebno lastnino in tržnim gospodarstvom sta se vladajoči sloj komunistov in vodilni kler družno odločila uveljaviti privatizacijski korporativni kapitalizem, ki povzroča vse globljo socialno segregacijo, omogočil pa je tudi restavracijo katoliške integristične ideologije. S tem so komunisti poteptali svojo devizo o narodno osvobodilnem boju in socialni revoluciji1 , Cerkev pa je zavrgla načela cerkvenega socialnega nauka in koncilski odnos do svetne družbe. 2
Položaj dialoško naravnanih in demokratičnih članov partije je bil podoben. Ule je prenehal biti član Univerzitetnega komiteja. Stane Kavčič in njegova vlada je bila odstavljena leta 1972. Enaka je bila usoda 25 poslancev republiške skupščine. Najbolj je bil kaznoval Tone Remc, ki je bil študentski poslanec v skupščini in ob Uletu glavni nosilec dialoga. Študija ni mogel končati in je obtičal kot uradnik na Zavodu za statistiko z močno sladkorno boleznijo, ki ga je v nekaj letih pokopala. V nasladnih dveh letih je v Sloveniji prevladal partijski diktat. S tem je bila pokopana zgodovinska priložnost, da bi slovenska in jugoslovanska družba krenila po poti reform, kar bi ohranilo neko obliko socializma kot demokratičnega družbenega sistema, predvsem pa preprečilo krvav razpad Jugoslavije, katerega končni izhod še ni jasen. Verjetno pa bi jugoslovanski primer dialoškega in samoupravnega parlamentarizma predstavljal model za stabilnejšo evropsko zvezo.
Za celovito umestitev prvega demokratizacijskega gibanja v Jugoslaviji in še posebej za položaj skupine krščanskih socialcev je potrebno osvetliti tudi tedanji položaj katoliške Cerkve. Koncil je Cerkev odprl za dialog s svetom, udejanjati pa ga je začel papež Pavel VI. Dialog s svetom je vzpodbujal s konkretnimi dejanji, posebej še v socialističnih državah. Tako je v Jugoslaviji leta 1968 imenoval profesorja teologije Vekoslava Grmiča za pomožnega škofa v Mariboru. S tem je izrazil svojo pripravljenost za dialog s socialistično družbo. Grmič je bi izbran za to nalogo zaradi svoje koncilske usmerjenosti, odprtosti za dialog pa tudi zato, ker je prihajal iz mariborske škofije, ki edina v Jugoslaviji ni bila obremenjena s sodelovanjem z nacifašističnim okupatorjem. Bil je pravi človek, da v Sloveniji in Jugoslaviji vzpodbudi dialog med katoliško Cerkvijo in komunističnimi oblastmi. Poslanstvo škofa je v konkretnih razmerah razumel kot angažma kristjanov za socializem. Izhajal je iz navodil 2. vatikanskega koncila, ki je razglasil dialog Cerkve s svetom in zavzemanje za socialno pravično družbeno ureditev eno ključnih nalog pokoncilske teologije. Pri dialogu z oblastmi namreč ni šlo le za vprašanje verske svobode in omogočanja pastoralnega delovanja Cerkve, šlo je za novo družbeno paradigmo sožitja različnih nazorov v okviru samoupravne družbene ureditve. Seveda so bili premiki počasni pač glede na različna družbena okolja v tedanji državi. Odpori do novega umeščanja Cerkve in vernih v družbo so bili na obeh straneh, pri politiki in pri cerkvenih ljudeh. To dejstvo je močno določalo Grmičev položaj v Cerkvi in družbi. Njegovo pastoralno delovanje, tudi maše za padle partizane, in družbena angažiranost sta postajala vse bolj spolitizirano dejstvo posebno po smrti papeža Pavla VI.
Pavel VI. je želel pospešiti tudi v zahodni Evropi sodelovanje med katoličani in komunisti. Podprl je projekt politike narodne enotnosti v Italiji, kjer je komunistična stranka imela velik vpliv in zato tudi ugled v komunističnem svetu. Projekt vlade narodne enotnosti je pripravljal krščanski demokrat Aldo Moro skupaj z generalnim sekretarjem komunistične partije Enricom Berlinguerjem. A na poti v parlament, kjer bi vlado potrdili, je bil Moro ugrabljen in ubit leta 1978 zaradi nasprotovanja ZDA in SSSR. Dejanje so po naročilu izvršile Rdeče brigade. Tako je projekt ideološke pomiritve v Evropi in s tem blokovske hladne vojne propadel. Istega leta je umrl tudi Pavel VI. Za papeža je bil izvoljen poljski kardinal Wojtila kot papež Janez Pavel II. Vatikanska politika dialoga, ki naj bi pospeševala mir v Evropi, je bila končana. Zato je bil odstranjen iz vodstva slovenske Cerkve tudi Grmič kot novo politično smer moteč dejavnik. Grmiča je pred odstavitvijo Janez Pavel II. sicer poklical na pogovor. A ker je Grmič vztrajal, da je dialog edina pot za prihodnost sveta, posebno pa je opozarjal na usodo Jugoslavije, če bi se zgodil nasilen razpad, bi gotovo povzročil medetnično vojno, posledično pa tudi krvav razpad socialističnega bloka. To se je tudi zgodilo. Papež Wojtila se je Grmiču pozneje sicer opravičil, da ga ni razumel. Grmičevo delovanje pa sta družno poteptali Cerkev in partija. 3 Na vidiku je bilo pač sesutje projekta socializem. Slovenska katoliška Cerkev je po odstranitvi Grmiča posebno v času tranzicije šla po poti restavracije in skušala obnoviti model integrističnega vključevanja v družbo. Podobna usoda, kot je bila Grmičeva, je doletela tudi kristjane, še posebej revijo in gibanje 2000, ki so delovali v duhu 2. vatikanskega koncila in dialoga s socialistično družbo. Tudi zato je lahko slovenska tranzicija neovirano uveljavila brutalno obliko neoliberalnega kapitalizma, ki je uničila domala celotno družbeno, se pravi državno premoženje. Država brez lastne ekonomske moči pa ne more funkcionirati suvereno. Slovenska katoliška Cerkev pa je zabredla v tem procesu, ki ga je brez premisleka podpirala, v ekonomski bankrot in se s poskusom restavracije integrizma odtujila družbi in pristala v prostovoljnem getu. S tem je kultura dialoga v naši družbi, ki ga je razvijalo študentko gibanje, kolapsirala in se je obnovil ideološki razkol. Razdeljen narod pa je v času svetovnega ideološko političnega in ekonomskega razkola usodno ranljiv.
Pripombe:
1 Za primer navedem svoj pogovor z Vido Tomšič leta 1993. Pred tem sem v reviji št. 67/68 objavil članek Miroslava Slane o takrat aktualni zadevi Razkrižje z naslovom »Genocid Medmurcev in Porabcev«. V njem je na osnovi dokumentov pripisal krivdo Vidi Tomšič za hrvaško prisvojitev 9 vasi in več kot 20 zaselkov v Štrigovskem okolišu. Hrvaški in slovenski udbaši so aprila 1946 pobili nad Štrigovo 30 slovenskih rodoljubov, med njimi tudi partizanskega oficirja domačina, ki so se upirali priključitvi Hrvaški. Zaradi objave je bila užaljena in je hotela pogovor z urednikom. Prof. Cvetka Toth mi je predlagala, da jo obiščeva in se pogovorimo. Namreč za predsednico razmejitvene komisije je Tito imenoval Vido Tomšič. Zanikala je krivdo in obljubila, da bom dobil celoten dosje, da se prepričam. Nisem ga dobil. Priznala pa je, da so Razkrižje dodelili Sloveniji, ker jih niso mogli prepričati, da ostanejo v Hrvaški. Na vprašanje, zakaj so popuščali hrvaškemu izsiljevanju tako kot v Istri, je odgovorila, da so Hrvati zadrti nacionalisti. Rekel sem, da so Hrvati tudi državotvorni in so se borili za vsak zaselek. »Zato smo jih prezirali, nacionaliste, mi pa smo gradili socializem«, je končala to debato. Pogovor je nato potekal o naši tranziciji, odprto a odločno. Ostro me je prijela, zakaj zagovarjam nekakšno socialistično socialo, rekoč: »Mi smo se odločili, da je socializma konec, so samo še človekove pravice.« Torej MI. Na to sem ji odgovoril: »Torej ni vam šlo ne za narodno osvoboditev in ne za socializem, ampak samo za oblast. Tudi zdaj.« Onemela je in pogovor je bil končan.
2 O Cerkveni volji povrniti si gospodarsko in s tem politično moč govore poznane izjave škofa Šuštarja in drugih vodilnih klerikov, da bo Cerkev imela toliko družbenega vpliva, kolikor bo imela premoženja. A za zakulisno igro le dve dejstvi. Prior Kartuizije Pleterje p. Janez Hollenstein ni zahteval, kljub ukazu nadškofa Šuštarja, vrnitve velikih gozdov na Gorjancih samostanu, ker da gospodarska dejavnost ni naloga meniškega reda. Skleniti je hotel dogovor z lokalnim gozdnim gospodarstvom, da v zameno nameni letno nekaj sredstev iz dobička (prodaje lesa) samostanu za vzdrževanje streh samostanskih poslopij. Nadškof Šuštar je takoj urgiral v Rim in čez par tednov je dobil p. Hollenstein poziv na sedež reda v Grande Chartreuse, kjer so ga razrešili priorske oblasti, a v nasportju s pravili reda ki določa, da je volitev in razrešitev priorja, razen v primeru shizme, v izključni prostojnosti menihov dotičnega samostana. Enako je Šuštar tudi za predstojnico redovnic notradamk dosegel takojšnjo razrešitev, ker ni hotela zahtevati vrnitve očesne klinike v Novem mestu, ki je bila pred vojno last reda, češ, da je uspešna ustanova in da red nima sester, ki bi jo lahko vodil.
3 Izrinjanje Grmiča iz cerkvenega življenja je bilo brutalno in zakulisno. Posebno ga je prizadelo, da so mu onemogočili še naprej razvijati založbo Mohorjeva družba, ki se je pod njegovim vodstvom razvila. Po Stresovem navodilu je na seji odbora družbe zahteval njegovo odstranitev novopečeni odbornik Peterle, ki je bil imenovan v to funkcijo prav z namenom, da namesto klerikov izvrši nečeden posel.
V tistem času, ko je bila usoda Grmičevega škofovanja na nitki, sem ob nekem pogovoru s predsednikom SZDL Mitjo Ribičičem protestiral, naj ga politika ne izrablja za svoje manevre, ker sicer Grmič ne bo postal mariborski ordinarij. Ribičič mi je odgovoril, da imajo »oni« druge cilje in jih Grmič ne zanima.
Glede na to, da sem o sodelovanju študentov kristjanov v študentskem gibanju 1968 – 1972 pisal že v dveh prispevkih, ki sta bila objavljena v zbornikih, in sicer v članku »Študentsko gibanje 1968 – 1972« in »Nekaj več o dialogu med kristjani in komunisti«, je smiselno, da iz današnje perspektive osvetlim svoj pogled na tista leta, ki se nam kažejo kot prvo celovito in politično zrelo dejanje demokratizacije. Uvrščamo ga upravičeno v svetovno gibanje, ki si je prizadevalo za dialog med dvema vodilnima sistemoma: zahodnim kapitalističnim in parlamentarno demokratičnim ter vzhodnim socialističnim, ki je že kazal znake demokratizacije z uvajanjem samoupravnega socializma v Jugoslaviji. Pomen študentskega gibanja lahko pravilno ocenimo, če ga umestimo v vsejugoslovansko študentsko gibanje, ki je integralni del procesa demokratizacije jugoslovanske socialistične družbene ureditve, ki je z ustavnim zakonom o samoupravljanju leta 1963 dobil ustavno podporo. Seveda je trajal proces politične demokratizacije vse do konca 90. let z zastoji in občasno restavracijo realsocialistične prakse. Študentsko gibanje je bilo prvi vsejugoslovanski in tudi radikalen poskus, ki je bil vsaj v Sloveniji politično premišljeno agresivno, vendar za razliko od hrvaškega in srbskega, na srečo nenasilno zatrt, vendar pa je pustil pečat, saj se je proces demokratizacije s prekinitvami ohranjal, od začetka 80. let pa postopoma krepil.
Razumeti ta jugoslovanski eksperiment je nujno tudi v širšem kontekstu tedanjih političnih razmer. Leto 1968 velja za prelomno leto, ki je določilo prihodnjo svetovno politiko. V ZDA sta demonstracije proti vojni v Vietnamu in hipijevsko gibanje spremenila javno mnenje v smeri pacifizma, kar je vplivalo tudi na Evropo. Na Poljskem so bile prve obsežne demonstracije znotraj sovjetske realsocialistične totalitarne vladavine. V zahodni Evropi se krepi odpor proti brutalnemu kapitalističnemu sistemu z demonstracijami in ilegalnim bojem, kot so bile Rdeče brigade. Študentsko gibanje v Jugoslaviji je bilo odmev teh dogodkov in je želelo ob rahljanju totalitarnih usedlin partijskega enoumja podpreti tudi demokratične procese v okviru samoupravnega socialističnega sistema. V Sloveniji je šlo za uvajanje tržne ekonomije in celostnega razvoja republike v navezovanju na gospodarsko sodelovanje s sosednjima kapitalističnima državama v okviru projekta Alpe - Jadran. Ta proces je vodila vlada Staneta Kavčiča in poslanci republiške skupščine. Vsi ti premiki so omogočili tudi razmah študentskega gibanja, kar je prvič po vojni omogočilo prebuditev tudi krščansko socialne misli in ideje pluralne OF.
Skupina študentov kristjanov, ki je s skupino študentov komunistov vodila dialog v tej smeri se je formalno oblikovala v dve skupini, med seboj povezani, in sicer v »4. blok«, ki ga je ustanovil in vodil Marjan Polšak in gibanje ter revijo »2000«, ki ga je vodil Peter Kovačič. Vznik krščansko socialnega gibanja, ki se je navezovalo na izročilo krščanskih socialistov v OF tudi neposredno s stiki z Edvardom Kocbekom, pa so znotraj rigidne in v geto zaprte slovenske katoliške Cerkve omogočile reforme 2. vatikanskega koncila, ki še vedno velja za prelomno dejanje v novejši dobi.
2. vatikanski koncil (1962 -1965) je sprožil modernizacijo Katoliške cerkve, kar je imelo vpliv tudi do spreminjanja odnosa Cerkve do socializma in sploh do sekularizirane svetne družbe. Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sodobnem svetu (GS) je priznala avtonomijo svetne družbe in s tem razmejitev med pristojnostmi Cerkve in svetne družbe: »Državna skupnost in Cerkev sta na lastnem področju druga od druge neodvisni in avtonomni. Vendar služita obe, čeprav različni po svojem poslanstvu, osebnostni in družbeni poklicanosti istemu človeku. To službo bosta opravljali tem učinkoviteje v prid vsem, čim bolj zdravo bo njuno sodelovanje; pri tem bosta upoštevali krajevne in časovne okoliščine.« (GS 76,3) Ta razmejitev dejansko odpravlja vsako obliko katoliškega integrizma, tistega zgodovinskega pojava, ki je hotel Cerkvi podrediti politiko, prosveto, vzgojo in izobraževanje ter kulturo v tim. katoliških državah. Ta politika Cerkve je na Slovenskem povzročila ločitev duhov in ideološko razklanost, ki je eskalirala posebno v času 2. svetovne vojne. Priznati avtonomnost pa je zahtevalo tudi vzpostavitev dialoga s Cerkvi nenaklonjenimi ali sovražnimi režimi. Mladi rod kristjanov na Slovenskem je želel ob reformiranju cerkvene institucije doseči preboj prav z dialogom, da se na modelu demokratične OF preseže ideološki konflikt med Slovenci, ki je latentno tlel in ga je politično zatiran kler tudi podpiral. Zato smo na demonstracijah 13. 4. 1970, obe skupini družno, podali zahtevo o spravi med Slovenci: »Sprava med Slovenci – zahteva po ustreznih političnih akcijah; podpirati narodno enotnost; v našo skupnost sprejemati Slovence tudi z naši politiki neustreznim prepričanjem...« To je bila na Slovenskem prva javna politična zahteva po spravi, ki je zahtevala politično odločitev in dejanje, ki naj bi deklarirala enotnost naroda in jo udejanjala v okviru družbene samouprave. S tem bi bila presežena naša zgodovinska idejno politična razklanost. To se žal tudi z uvedbo klasične parlamentarne demokracije zahodnega tipa, ki je ideološko utemeljena, ni zgodilo, zato smo Slovenci ne le obtičali v ideološki razklanosti, pač pa se je še poglobila.
Projekt sprave smo razumeli v okviru dialoškega zbliževanja pogledov. Pri tem smo dali v oklepaj ideološke vidike in se osredotočali na konkretne družbene razmere. »Pogovor med krščanstvom in marksizmom bi se moral začeti pri tistem, kar marksizem trdi, ne pa pri tistem, kar zanikuje: pri humanističnem sprejemanju človeka, ne pa ravno pri zanikanju Boga; drugače ta pogovor ne bo učinkovit.« (2000, 4-5, 1971, str. 27) Stališče Andreja Uleta, ki je bil teoretik dialoga in partijske reforme je bilo podobno: »Komunist mora svoje oblike humanizacije (socializacije) stalno primerjati z drugimi oblikami. Vedeti je treba, da v današnjem svetu nihče ni apriorno odrešen od odtujitvenih procesov, da smo vsi ljudje omejeni z nečloveškim v nas in v družbi in da dezalienacija ni stanje, ampak proces. ... Dokazovanje nas komunistov, da boga ni itd., se nujno izkaže za zlohotno napram vernim...« (Stališča in dileme v naši politiki do Cerkve in vernih – I. del, 4)
V tem vzdušju medsebojnega razumevanja in usmerjenosti v bodočnost smo oblikovali stališča gibanja 2000. V Uvodniku 1. številke revije 2000, spomladi 1969, smo razložili svoj namen: »Kaotično prepletanje idejnih tokov zadnjih desetletij, ki nas s svojimi nemirnimi iskanji, razreševanji in rešitvami vznemirja do zadnje globine naše zavesti, je povod odločitve, da prosti kakršnekoli ideologije, uradnosti, modnih filozofij skušamo poseči v današnje duhovno dogajanje... Morda je zadnji povod za revijo, ki nastaja, prav želja po novem, pristnejšem izrazu človekovega religioznega snovanja; želja po soočenju z vso zapletenostjo vprašanje religije in ateizma. Okvir, ki nam ga nudijo ustaljene verske norme, v današnjih miselnih tokovih odpoveduje...« V št. 4.-5. leta 1971, ko se je gibanje že formiralo tudi idejno, pa smo predstavili svoj program. Sam sem spregovoril o našem pojmovanju krščanstva, kulture in naroda in poudaril, da se naše gibanje ne želi zapirati v lastni krog, ampak delovati dialoško odprto. Najbolj problematična za uradno ideologijo je bila definicija naroda, ki je bila »polemična« do marksistične: »Narod je občestveno – zgodovinska razsežnost posameznika, torej ontološka razsežnost bivanja... Je vnaprej dano naravno okolje človekovega uresničevanja, po katerem smiselno vstopamo v razvoj vesolja. Narod določa pa tudi izraža skupna in hkratna zgodovinska ter kulturna usoda, samosvoj jezik, družbena uresničitev, medtem ko državno-ozemeljska ureditev zanj ni bistvena, vendar za razvoj nepogrrešljiva.« Ta personalistična definicija je imela v vidu tako vključenost narodnih manjšin v narodno občestvo kot tudi nujnost suverene narodne države. Matija Kovačič pa je v članku »Slovenski kristjani in socializem« poudaril krščansko socialistično opredelitev revije, ki izhaja iz več kot polstoletnega gibanja, ki ga je pred koncem 19. stoletja ustanovil Janez Evangelist Krek in je še živelo v izročilu krščanskih socialistov OF, predvsem v pričevanju Edvarda Kocbeka. Podal je našo definicijo socializma: »Socializem je družbeno gospodarski sistem – in samo to – ki ga določajo naslednja razmerja:
1. Družbena lastnina nad proizvajalnimi sredstvi, s tem da priznavamo: a) osebno lastnino, ki je sad posameznikovega dela; b) pravico do osebnega in korporativnega dela in hkrati s tem tudi pravico do zasebne lastnine nad proizvodnimi sredstvi, ki tako delo omogočajo.
2. Načelna enakovrednost vseh gospodarskih in drugih družbeno potrebnih dejavnosti in enakovrednost vsakega družbeno potrebnega dela.
3. Nagrajevanje po (človekovih sposobnostih in) vloženem delu.
4. Samoupravljanje.« (prav tam, 13)
Skupno z reformnimi mladimi komunisti nam je bilo stališče, da je socializem družbena in gospodarska ureditev, ki ima prihodnost, če se osvobodi ideološkega steznika. Seveda so bili pogledi in vizija socializma ter samoupravne ureditve zasnovani na načelih krščanskega socializma in personalizma in zato za partijo v osnovi nezdružljivi z njeno dogmatično ideologijo in politiko. A smo se zavedali, da predstavlja družbeno ureditev prihodnosti, če naj bo ta humana. Ko je Ule iz sorodnih izhodišč analiziral svetovni družbeni razvoj, je sklepal preroško: »Toda če ostane samo pri tem, bo sicer lahko nekega dne kapitalizem zašel v veliko krizo, toda se bo tudi pobral... gre nam samo za to, da ugotovimo alternativo in edino možnost njene razrešitve, zgodovinsko stisko današnjega človeštva, njeno resnost in dokončnost... … Kot barbarstvo se nam ponujajo tri možnosti, ki se lahko pojavijo kar v enem: 1. Perfekcionirana potrošniška družba, glej njeno podobo v današnji Ameriki, njeno utopično podobo pa v romanu A. Huxleya: Krasni novi svet... Birokratsko-totalitarna država takozvanega „socialističnega“ tipa (ali fašističnega); konkretna podoba: nekdanja in sedanja Sovjetska zveza ali nekdanja Nemčija. Njena utopična podoba je opisana v Orvelovih romanih (1984!, Živalska farma)... 3. Padec nazaj v anarhično urejeno družbo, iz katere se lahko rodi karkoli od zgornjih alternativ, ali pa kot zadnja možnost: svetovno uničenje...« (Ule, Stališča in dileme,11-12) Tako stanje je danes realnost svetovne družbe. Po petih desetletjih neuspelega projekta dialoga se Uletova prognoza uresničuje.
Seveda se je politika odzvala z zatrtjem obeh skupin. 5. številka revije 2000 je lahko izšla šele čez dve leti spet le kot razmnoženina , poslej je bila ukinjena. Povod za ukinitev je bila objava »Intervjuja z Edvardom Kocbekom«. (2000, št. 6, 1973) Revija je morala umolkniti za štiri leta, ko je spet dobila dovoljenje za izhajanje ob zasedanju neuvrščenih v Beogradu. Partija je takrat pač morala demonstrirati demokratizacijo vsaj v »provinci« Sloveniji in z marginalno skupinico kristjanov, ki ni imela nobene podpore niti v cerkvenih krogih. A pro po: Usoda revije 2000 je bila naslednja štiri desetletja, do leta 2010, izhajanja ves čas na nitki, v času demokratizacije, ker smo ostali zvesti samoupravni in socialni družbeni ureditvi, pa je doživela ponovni poskus ukinitve, tokrat s strani krščanske demokracije, ki je bila orodje Cerkve. Dokončen zaton pa ob ukinitvi vsake subvencije pod obema ministricama liberalne, leve vlade. Onemogočeno pa je bilo z obeh centrov moči, postpartijske in cerkvene, tudi Slovensko krščansko socialno gibanje in pozneje stranka krščanskih socialistov. Slovenska družba je v opoju pričakovanega zahodnega blagostanja krenila po poti neoliberalnega kapitalizma. Namesto samoupravnega socializma z zasebno lastnino in tržnim gospodarstvom sta se vladajoči sloj komunistov in vodilni kler družno odločila uveljaviti privatizacijski korporativni kapitalizem, ki povzroča vse globljo socialno segregacijo, omogočil pa je tudi restavracijo katoliške integristične ideologije. S tem so komunisti poteptali svojo devizo o narodno osvobodilnem boju in socialni revoluciji1 , Cerkev pa je zavrgla načela cerkvenega socialnega nauka in koncilski odnos do svetne družbe. 2
Položaj dialoško naravnanih in demokratičnih članov partije je bil podoben. Ule je prenehal biti član Univerzitetnega komiteja. Stane Kavčič in njegova vlada je bila odstavljena leta 1972. Enaka je bila usoda 25 poslancev republiške skupščine. Najbolj je bil kaznoval Tone Remc, ki je bil študentski poslanec v skupščini in ob Uletu glavni nosilec dialoga. Študija ni mogel končati in je obtičal kot uradnik na Zavodu za statistiko z močno sladkorno boleznijo, ki ga je v nekaj letih pokopala. V nasladnih dveh letih je v Sloveniji prevladal partijski diktat. S tem je bila pokopana zgodovinska priložnost, da bi slovenska in jugoslovanska družba krenila po poti reform, kar bi ohranilo neko obliko socializma kot demokratičnega družbenega sistema, predvsem pa preprečilo krvav razpad Jugoslavije, katerega končni izhod še ni jasen. Verjetno pa bi jugoslovanski primer dialoškega in samoupravnega parlamentarizma predstavljal model za stabilnejšo evropsko zvezo.
Za celovito umestitev prvega demokratizacijskega gibanja v Jugoslaviji in še posebej za položaj skupine krščanskih socialcev je potrebno osvetliti tudi tedanji položaj katoliške Cerkve. Koncil je Cerkev odprl za dialog s svetom, udejanjati pa ga je začel papež Pavel VI. Dialog s svetom je vzpodbujal s konkretnimi dejanji, posebej še v socialističnih državah. Tako je v Jugoslaviji leta 1968 imenoval profesorja teologije Vekoslava Grmiča za pomožnega škofa v Mariboru. S tem je izrazil svojo pripravljenost za dialog s socialistično družbo. Grmič je bi izbran za to nalogo zaradi svoje koncilske usmerjenosti, odprtosti za dialog pa tudi zato, ker je prihajal iz mariborske škofije, ki edina v Jugoslaviji ni bila obremenjena s sodelovanjem z nacifašističnim okupatorjem. Bil je pravi človek, da v Sloveniji in Jugoslaviji vzpodbudi dialog med katoliško Cerkvijo in komunističnimi oblastmi. Poslanstvo škofa je v konkretnih razmerah razumel kot angažma kristjanov za socializem. Izhajal je iz navodil 2. vatikanskega koncila, ki je razglasil dialog Cerkve s svetom in zavzemanje za socialno pravično družbeno ureditev eno ključnih nalog pokoncilske teologije. Pri dialogu z oblastmi namreč ni šlo le za vprašanje verske svobode in omogočanja pastoralnega delovanja Cerkve, šlo je za novo družbeno paradigmo sožitja različnih nazorov v okviru samoupravne družbene ureditve. Seveda so bili premiki počasni pač glede na različna družbena okolja v tedanji državi. Odpori do novega umeščanja Cerkve in vernih v družbo so bili na obeh straneh, pri politiki in pri cerkvenih ljudeh. To dejstvo je močno določalo Grmičev položaj v Cerkvi in družbi. Njegovo pastoralno delovanje, tudi maše za padle partizane, in družbena angažiranost sta postajala vse bolj spolitizirano dejstvo posebno po smrti papeža Pavla VI.
Pavel VI. je želel pospešiti tudi v zahodni Evropi sodelovanje med katoličani in komunisti. Podprl je projekt politike narodne enotnosti v Italiji, kjer je komunistična stranka imela velik vpliv in zato tudi ugled v komunističnem svetu. Projekt vlade narodne enotnosti je pripravljal krščanski demokrat Aldo Moro skupaj z generalnim sekretarjem komunistične partije Enricom Berlinguerjem. A na poti v parlament, kjer bi vlado potrdili, je bil Moro ugrabljen in ubit leta 1978 zaradi nasprotovanja ZDA in SSSR. Dejanje so po naročilu izvršile Rdeče brigade. Tako je projekt ideološke pomiritve v Evropi in s tem blokovske hladne vojne propadel. Istega leta je umrl tudi Pavel VI. Za papeža je bil izvoljen poljski kardinal Wojtila kot papež Janez Pavel II. Vatikanska politika dialoga, ki naj bi pospeševala mir v Evropi, je bila končana. Zato je bil odstranjen iz vodstva slovenske Cerkve tudi Grmič kot novo politično smer moteč dejavnik. Grmiča je pred odstavitvijo Janez Pavel II. sicer poklical na pogovor. A ker je Grmič vztrajal, da je dialog edina pot za prihodnost sveta, posebno pa je opozarjal na usodo Jugoslavije, če bi se zgodil nasilen razpad, bi gotovo povzročil medetnično vojno, posledično pa tudi krvav razpad socialističnega bloka. To se je tudi zgodilo. Papež Wojtila se je Grmiču pozneje sicer opravičil, da ga ni razumel. Grmičevo delovanje pa sta družno poteptali Cerkev in partija. 3 Na vidiku je bilo pač sesutje projekta socializem. Slovenska katoliška Cerkev je po odstranitvi Grmiča posebno v času tranzicije šla po poti restavracije in skušala obnoviti model integrističnega vključevanja v družbo. Podobna usoda, kot je bila Grmičeva, je doletela tudi kristjane, še posebej revijo in gibanje 2000, ki so delovali v duhu 2. vatikanskega koncila in dialoga s socialistično družbo. Tudi zato je lahko slovenska tranzicija neovirano uveljavila brutalno obliko neoliberalnega kapitalizma, ki je uničila domala celotno družbeno, se pravi državno premoženje. Država brez lastne ekonomske moči pa ne more funkcionirati suvereno. Slovenska katoliška Cerkev pa je zabredla v tem procesu, ki ga je brez premisleka podpirala, v ekonomski bankrot in se s poskusom restavracije integrizma odtujila družbi in pristala v prostovoljnem getu. S tem je kultura dialoga v naši družbi, ki ga je razvijalo študentko gibanje, kolapsirala in se je obnovil ideološki razkol. Razdeljen narod pa je v času svetovnega ideološko političnega in ekonomskega razkola usodno ranljiv.
Pripombe:
1 Za primer navedem svoj pogovor z Vido Tomšič leta 1993. Pred tem sem v reviji št. 67/68 objavil članek Miroslava Slane o takrat aktualni zadevi Razkrižje z naslovom »Genocid Medmurcev in Porabcev«. V njem je na osnovi dokumentov pripisal krivdo Vidi Tomšič za hrvaško prisvojitev 9 vasi in več kot 20 zaselkov v Štrigovskem okolišu. Hrvaški in slovenski udbaši so aprila 1946 pobili nad Štrigovo 30 slovenskih rodoljubov, med njimi tudi partizanskega oficirja domačina, ki so se upirali priključitvi Hrvaški. Zaradi objave je bila užaljena in je hotela pogovor z urednikom. Prof. Cvetka Toth mi je predlagala, da jo obiščeva in se pogovorimo. Namreč za predsednico razmejitvene komisije je Tito imenoval Vido Tomšič. Zanikala je krivdo in obljubila, da bom dobil celoten dosje, da se prepričam. Nisem ga dobil. Priznala pa je, da so Razkrižje dodelili Sloveniji, ker jih niso mogli prepričati, da ostanejo v Hrvaški. Na vprašanje, zakaj so popuščali hrvaškemu izsiljevanju tako kot v Istri, je odgovorila, da so Hrvati zadrti nacionalisti. Rekel sem, da so Hrvati tudi državotvorni in so se borili za vsak zaselek. »Zato smo jih prezirali, nacionaliste, mi pa smo gradili socializem«, je končala to debato. Pogovor je nato potekal o naši tranziciji, odprto a odločno. Ostro me je prijela, zakaj zagovarjam nekakšno socialistično socialo, rekoč: »Mi smo se odločili, da je socializma konec, so samo še človekove pravice.« Torej MI. Na to sem ji odgovoril: »Torej ni vam šlo ne za narodno osvoboditev in ne za socializem, ampak samo za oblast. Tudi zdaj.« Onemela je in pogovor je bil končan.
2 O Cerkveni volji povrniti si gospodarsko in s tem politično moč govore poznane izjave škofa Šuštarja in drugih vodilnih klerikov, da bo Cerkev imela toliko družbenega vpliva, kolikor bo imela premoženja. A za zakulisno igro le dve dejstvi. Prior Kartuizije Pleterje p. Janez Hollenstein ni zahteval, kljub ukazu nadškofa Šuštarja, vrnitve velikih gozdov na Gorjancih samostanu, ker da gospodarska dejavnost ni naloga meniškega reda. Skleniti je hotel dogovor z lokalnim gozdnim gospodarstvom, da v zameno nameni letno nekaj sredstev iz dobička (prodaje lesa) samostanu za vzdrževanje streh samostanskih poslopij. Nadškof Šuštar je takoj urgiral v Rim in čez par tednov je dobil p. Hollenstein poziv na sedež reda v Grande Chartreuse, kjer so ga razrešili priorske oblasti, a v nasportju s pravili reda ki določa, da je volitev in razrešitev priorja, razen v primeru shizme, v izključni prostojnosti menihov dotičnega samostana. Enako je Šuštar tudi za predstojnico redovnic notradamk dosegel takojšnjo razrešitev, ker ni hotela zahtevati vrnitve očesne klinike v Novem mestu, ki je bila pred vojno last reda, češ, da je uspešna ustanova in da red nima sester, ki bi jo lahko vodil.
3 Izrinjanje Grmiča iz cerkvenega življenja je bilo brutalno in zakulisno. Posebno ga je prizadelo, da so mu onemogočili še naprej razvijati založbo Mohorjeva družba, ki se je pod njegovim vodstvom razvila. Po Stresovem navodilu je na seji odbora družbe zahteval njegovo odstranitev novopečeni odbornik Peterle, ki je bil imenovan v to funkcijo prav z namenom, da namesto klerikov izvrši nečeden posel.
V tistem času, ko je bila usoda Grmičevega škofovanja na nitki, sem ob nekem pogovoru s predsednikom SZDL Mitjo Ribičičem protestiral, naj ga politika ne izrablja za svoje manevre, ker sicer Grmič ne bo postal mariborski ordinarij. Ribičič mi je odgovoril, da imajo »oni« druge cilje in jih Grmič ne zanima.
