Leta 1970 sta Pierre Bourdieu in Jean-Claude Passeron izdala knjigo La Reproduction, ki je še vedno eno najbolj citiranih del na področju sociologije vzgoje in izobraževanja. Knjiga pod naslovom Reprodukcija je od leta 2021 (petdeset let po izidu izvirnika) dosegljiva tudi v slovenskem prevodu. Poleg lucidnih teoretskih vpogledov v delovanje izobraževalnega sistema na vrhuncu industrijske dobe knjiga vsebuje tudi obsežnejše pasaže, v katerih sta avtorja svoja sklepanja oprla na verodostojne empirične raziskovalne rezultate. Eden izmed ključnih vidikov njunih ugotovitev se nanaša na reprodukcijo družbenih razredov in slojev skozi šolski sistem. Avtorja sta z navedbo sociološko prepričljivih evidenc pokazala na reprodukcijo družbenih in kulturnih neenakosti. Otroci družbeno privilegiranih slojev imajo veliko več možnosti, da se vpišejo na visokošolsko stopnjo izobraževanja kot otroci iz neprivilegiranih (delavskih, kmečkih, emigrantskih ipd.) družin kljub formalno enakim možnostim za vse. Nadalje sta pokazala, da socialni status vpisanih na visokošolski študij vpliva tudi na izbiro študijske smeri.
Tako rekoč istočasno z izdajo te knjige, če ne še malo prej, so se v komaj vzpostavljeni Skupnosti študentov (SŠ) v Ljubljani odvijale aktivnosti za izboljšanje socialnega in materialnega statusa študentov. Argumenti za potrebe po urejanju štipendijskega sistema, izboljševanja nastanitvenih kapacitet in zdravstvene oskrbe so se povsem ujemali z izsledki knjige omenjenih francoskih avtorjev, predvsem z njenimi statistikami. Pri tem si ne morem predstavljati, da bi funkcionarji mlade študentske organizacije sploh vedeli za Bourdieuja in njegove sociološke študije izobraževanja. Kot takratni študent filozofije in sociologije lahko potrdim, da se je tudi v kurikulumu sociologije poznavanje francoske sociologije bolj ali manj končalo že z Durkheimom. Naj bo kakorkoli že, kritični poudarki v zvezi s socialnim položajem študentov so kazali na dejstvo, da tudi socialističnemu sistemu na ravni višjega in visokega šolstva ni uspelo obvladati tokov razredno-slojne reprodukcije. Področje, na katerem se je socializem zares izkazal v večini dežel, kjer je obstajal, je bilo osnovno opismenjevanje glede na to, da so v ne-sozvočju z Marxovimi pričakovanji, komunistične revolucije uspevale v vsestransko zaostalih predelih sveta z visoko stopnjo nepismenosti. Statistike, ki so jih imeli v rokah aktivisti SŠ po zaslugi dobro razvitega zajemanja, klasificiranja in interpretiranja podatkov v Zavodu SR Slovenije za statistiko, so v SŠ okrepili z ugotovitvami, da ravno kmečkim in delavskim otrokom nezadostno uspeva doseganje najvišjih izobrazbenih ravni. Temu so dodali še prav tako porazne podatke o regionalnem izvoru študentov, po katerih je bilo več kot polovica študentov na ljubljanski univerzi – takrat edini v državi – doma iz Ljubljane. Za povrh pa so mednarodne primerjave kazale, da je odstotek študentov v vsakokratni generaciji približno pol manjši kot v kapitalističnih državah Evrope in skoraj petkrat nižji kot v ZDA. Iz tega je jasno sledilo, da se kaj takega »ne spodobi« socializmu.
Prizadevanja za izboljšanje družbenega in ekonomskega položaja študentov so bila dokaj uspešna. Že v akademskem letu 1969/1970 je dopolnjeni štipendijski sistem omogočal pridobitev štipendije kot dopolnitve družinskih dohodkov ali kredita pod velikodušnimi pogoji. Začela je delovati ambulanta za študente in kmalu tudi zobozdravstvena ambulanta. V študentskem naselju v Rožni dolini so razmeroma kmalu začeli rasti novi bloki, kasneje je bila zgrajena tudi telovadnica. Načrti za gradnjo novih zgradb za potrebe fakultet so postajali realni. V Mariboru je nastajal novi študijski center, ki se je sčasoma oblikoval v univerzo. Pridobitve tega, kar se je v kontekstu širšega študentskega gibanja, ki je doseglo vrhunec z zasedbo Filozofske fakultete na pomlad 1971, poimenovalo za »sindikalne« dosežke, so predstavljale še vse kaj drugega kot samo ugodnosti za takrat vpisane študente. Pomenile so podlago oblikovanja posodobitve visokošolskega sistema v danem družbenem kontekstu in v mednarodnem znanstveno-pedagoškem pogledu. To se je kasneje pokazalo tudi v ustanovitvi Centra za razvoj univerze, ki ga je kasneje kmalu po osamosvojitvi Slovenije kratkovidno in nekoliko lunatično vodstvo Univerze v Ljubljani ukinilo kot avtonomno znanstveno-raziskovalno ustanovo in s tem zavrlo razvoj interdisciplinarnih študijev visokega šolstva.
Demokratična država v enostrankarski državi
Sam sem že bil deležen »sindikalnih« pridobitev, saj sem se vpisal na ljubljansko Filozofsko fakulteto na jesen leta 1968, torej že po »prvi fazi« študentskega gibanja. Televizijski posnetki dogajanj v Parizu, Berlinu, Beogradu in, ne nazadnje, v Ljubljani so se prepletali z učenjem za maturo v kakih sto kilometrov oddaljenem Črnomlju na jugu republike. Bil sem torej eden izmed tistih, ki smo postali članice in člani SŠ tako, da smo se vpisali na fakulteto in pridobili indeks, ki je bil hkrati z vsemi drugimi rabami tudi članska izkaznica. Če pomislim za nazaj, se izkaže, da se je nam, ki smo zamudili neposredno udeležbo v junijskih dogodkih leta 1968, ta vključitev v študentsko organizacijo zdela nekaj povsem samoumevnega. Pa seveda ni bila. Samoumevnost je bila nasledek dogajanj po svetovni revoluciji leta 1968, v kateri je bilo slovensko študentsko gibanje v vseh svoji fazah vidno udeleženo. Če so bili študentski protesti v Ljubljani leta 1968 manj spektakularni in manj konfliktni kot drugje v Jugoslaviji, še zlasti v Beogradu, pa so dosegli precej več kot ostali ravno zaradi reforme študentske organizacije. Kljub temu, da izrečena namera o izstopu iz Zveze študentov Jugoslavije končno ni bila uresničena, se je SŠ izoblikovala v avtonomno organizacijo, ne samo v okviru jugoslovanske zveze, ampak tudi kot pravna oseba v okviru družbeno-politične ureditve v tistem času. V tej ureditvi je SŠ bila konstitutivna izjema, neobvladljiv presežek družbenih procesov s tem, da se je ugnezdila v institucionalni sistem, v njem je bila polno legalna in kot taka je zagotavljala legalnost tudi delovanju svojega članstva. Bila je torej produkt edinstvene družbene invencije.
Uvodoma omenjene »sindikalne« pridobitve so seveda bile eden od segmentov v dinamiki konstituiranja in delovanja SŠ. Organizacija je seveda podedovala posamezne prvine Zveze študentov, a tudi te so v novem kontekstu delovale z novim zagonom. Tako se je SŠ s svojimi organi in organizacijskimi enotami posameznih dejavnosti, kajpak utemeljenimi v statutarnih dokumentih, oblikovala v avtonomno organizacijo, ki ji je sicer socialistična oblast predvsem preko Zveze komunistov pozorno sledila, a ji je tudi z opozarjanjem na »deviacije« ali na nevarnosti zapadanja »zahodnim vplivom« priznavala status sogovornice. Formalna struktura organizacije (o tej strukturi podrobneje pišejo drugi sodelavci v pričujoči monografiji) je seveda imela skupščino, ki je demokratično razpravljala o relevantnih zadevah in volila Izvršni odbor. Ta je igral svojo pomembno vlogo v danem sistemu in se je soočal z organi Zveze komunistov Slovenije – najprej v Univerzitetnem komiteju ZKS – in z organi oblasti. V obratni smeri pa je Izvršni odbor koordiniral raznolike dejavnosti študentov. Razpolagal je tudi z nezanemarljivimi finančnimi sredstvi. Organizacijo je nadalje sestavljala vrsta različnih enot brez izrecnih političnih konotacij, ki so služile interesom študentov kot, denimo, kulturne in športne asociacije, mednarodni odbor in pokrajinski odbori. Bolj politično označeni pa so bili študentski časopis Tribuna in segmenti organizacije, ki so se dinamično pridruževali in se sproti legalizirali s pomočjo novih mehanizmov: Radio Študent, avantgardne umetniške skupine in kmalu po koncu zasedbe Filozofske fakultete študentski kulturni center (ŠKUC). Tisto, kar pa je bilo v strukturi te organizacije ključni element, je bila forma akcijskega odbora kot mehanizma avtonomne samoorganizacije. S to inovacijo se je SŠ vpisala v tisto formo družbenih aktivnosti, ki jo je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja Felix Guattari poimenoval »molekularna revolucija« (Guattari, 2009). Možnost ustanavljanja akcijskih odborov je pravzaprav označevala celotno organizacijo. Ta oblika samo-organizacije je omogočila vrsto za splošno javnost in dano oblast najbolj vznemirljivih delovanj. Klavzula o akcijskih odborih v statutarnih dokumentih SŠ je služila povezanosti med organizacijo in študentskim gibanjem, ki je delovalo bolj in manj intenzivno, valovalo je vse dokler ni bil z vrha federativne države vsiljen prehod pod okrilje Zveze socialistične mladine. V razvoju dogodkov so bile osnovne formulacije te klavzule dopolnjene na zahteve akterjev gibanja, ki se je manifestiralo v demonstracijah, javnih tribunah in posameznih kulturnih prireditvah. K spremembam teh formulacij sem tudi sam, kot se megleno spominjam, prispeval nekaj stavkov v času, ko sem bil eden od predstavnikov gibanja, ki je zasedlo Filozofsko fakulteto. Te spremembe so po sprejemu v zgledno demokratičnem postopku, obvezovale SŠ k podpori akcijskim odborom, zagotavljanju legalnosti njihovega delovanja in k zastopanju njihovih interesov v družbeno političnem kontekstu. Vrhunec pa je študentsko gibanje doseglo z zasedbo Filozofske fakultete, ki so jo organi SŠ brez obotavljanja podpirali in so vrsto aktivistov vključili v svoje sestave. Ta živahna dogajanja in njihov pomen z različnih zornih kotov in s časovne distance petdesetih let popisuje knjiga, v kateri so zbrani teoretski ter zgodovinski premisleki in številni zapisani spomini (Štrajn et al., 2020).
SŠ je bila organizacija, ki je imela svoje reprezentativne politične organe, svoje medije (časopisa Tribuno in Katedro, kasneje še Časopis za kritiko znanosti ter Radio Študent), svoje zdravstvo, svoje kulturne ustanove (Pevski zbor, folklorno skupino ter zlasti ŠKUC) in seveda svoje članstvo, torej svojo civilno družbo. Glede na svojo avtonomijo je torej bila država v državi v najboljšem pomenu besede.
Civilna družba države v državi
Kot vemo, nobena država ne obstaja brez državljank in državljanov, torej brez civilne družbe. V času, ko se je zdelo, da se bo cel svet prerodil, smo takratni študentje pomenili verjetno najaktivnejši segment velikih prelomnih državljanskih gibanj, ki so po vsem svetu subvertirala družbeni red, še zlasti pa so postavila pod vprašaj tako moralne norme kot politično in ekonomsko gospostvo. To je bilo obdobje, ko je pojem svobode vsaj za nekaj časa pridobil nove vsem razumljive nedvoumne definicije. Zaradi blokovske ureditve sveta in vojaških konfliktov – še posebno v Vietnamu – je antimilitaristično gibanje mladine igralo pomembno politično vlogo, ki je bolj v Evropi kot v ZDA izrecno ogrozilo gospostvo kapitala. Zlasti preko množičnega gibanja hipijev so družbena gibanja šestdesetih in sedemdesetih let učinkovito zaostrila nasprotovanje patriarhalnim formam družine in rasnim, etničnim ter seksualnim družbenim izključevanjem. Prav skozi hipijevstvo je nov poudarek dobila Marxova ideja o komunistični revoluciji kot osvoboditvi od zasužnjujočega dela. Povsod po svetu so študentska gibanja, ne nazadnje, izpostavila kritiki delovanje visokega šolstva, njegovo vlogo v reprodukciji obstoječega reda s služnostjo kapitalu vred, problematizirala so avtoritarnost v vzgoji in izobraževanju in zahtevala odpiranje univerz najširšim množicam. Vse to je pomenilo presenetljivo produkcijo mnogoterosti idej, spontanih združevanj, eksperimentiranj na področjih novih oblik družbenega sožitja v znaku ljubezni in tolerance v zadnji fazi modernizma kot dobe, v kateri je čas bil sinonim sedanjosti. Vsa ta multipliciteta se je osmislila v tako imenovani kontrakulturi, o kateri je Mark Fisher (2020) v svojih zadnjih predavanjih ugotavljal, da je neizbrisna iz spomina in, da si »mi«, namreč tisti, ki so prišli po šestdesetih letih, ne morejo predstavljati časa, ko so se ambicije gibanja zdele realistične. Zadevne ambicije niso bile nič manj kot težnja k odpravi kapitalizma (in realnega socializma!).
V teh tokovih smo zaplavali tudi v takratni Sloveniji in v urbanih predelih tedanje Jugoslavije. Razen najbolj angažiranih aktivističnih skupin študentov, je neposredno ali bolj posredno to dogajanje zajelo vso tedanjo generacijo. Ena od »molekul« manifestiranja kontrakulture in mladostne naravnanosti k neponovljivemu joie de vivre je bil ljubljanski Šumi. O tem je Monika Žagar (2022, str. 40) v svojem dokumentarnem romanu
zapisala: »Najlepše je bilo to, da si ob vsakem času dobil družbo, postavil si se ob šank in že kmalu se ti je nekdo pridružil. Bilo je to krasno obdobje znanstev, prijateljstva, smeha in ljubezni, a tudi obrekovanj, intrig in nevarnih mind games. Tem navkljub je bil Šumi poleg Feranta naša točka središča, naše malo vesolje, v katerem smo se dobro počutili«. Na drugi strani se je slovenska inačica svetovnega upora mladine izrazila tudi povsem brez zadržkov radikalno politično, o čemer je Monika Žagar v isti knjigi (str. 160) zapisala: »Medtem, ko so množice po vsej Jugoslaviji praznovale Titov rojstni dan, smo mi zasedli filozofsko fakulteto in jo razglasili za svobodno univerzo. Ko so mladinci Titu po mesecu in pol štafetnega teka slovesno izročili štafetno palico na velikanskem stadionu v Beogradu in se mu znova zaobljubili, on pa je stal kot angleška kraljica na balkonu svojega dvorca, smo mi vzklikali: Filozofska je naša«. SŠ je bila glede na to »stanje duha« med študenti, glede na protestne dogodke, različne »incidente«, subverzivne objave v Tribuni in na Radiu študent postavljena v vlogo posredništva med dejavnostmi svojega najbolj aktivnega članstva in organi takratne socialistične oblasti. Pri tem je bilo bistvenega pomena predvsem to, da se je v Izvršnem odboru SŠ in kasneje tudi na ravni SŠ Slovenije, ki je žal ostala nedokončan projekt zaradi nastopa »svinčenih časov«, kljub različnim mnenjem in polemikam oblikovala politika zagovarjanja legalnosti različnih dejavnosti študentov. Predvsem si je glede na »pojave« v študentski »bazi« študentsko politično zastopstvo moralo izmišljati formulacije, ki so dokazovale, da študentsko gibanje ni naperjeno proti sistemu socialističnega samoupravljanja. Druga instanca za pojasnjevanje dogajanj je bil (v Ljubljani) Univerzitetni komite Zveze komunistov, čigar razlage o vzrokih študentskega nezadovoljstva in ciljih gibanj so bile deležne na »višjih« instancah vse bolj skeptičnih sprejemanj. Sama SŠ se je po drugi strani še bolj odpirala pobudam »iz baze«, sem in tja je opozarjala ne nevarnosti posameznih zamisli, ne nazadnje pa je bila dovolj demokratična, da je v svoje organe vključila vrsto aktivistov gibanj. Tudi podpisani sem tako bil v dveh mandatih član Izvršnega odbora SŠ in nekaj časa tudi delegat SŠ v Jugoslovanskem »savezu«, kjer sem se skupaj s kolegi srečal tudi z razdiralnimi tendencami porajajočega se nacionalizma – takrat zlasti v soočenjih s predstavniki hrvaškega surogatnega študentskega gibanja, ki je odigralo vlogo sredstva za preizkušanje mej možnega v rokah republiške partijske vrhuške pod vodstvom notoričnega para Savke Dapčević Kučar in Mike Tripala.
Zaključek
Dejstvo, da je bilo možno nekaj takega kot je bila SŠ in dejstvo, da se je v letih 1968 do 1974 lahko razcvetelo kozmopolitsko študentsko gibanje, sta evidenci tega, da takratna Jugoslavija le ni bila totalitarna država, kakršno skušajo za nazaj naslikati zagovorniki sedanjih nacionalističnih in retardiranih anti-komunističnih ideologij. Lahko bi rekel, da se je v vsej zgodovini socializma Jugoslavija še najbolj približala formi, ki bi jo lahko poimenovali demokratični socializem. Toda ta politična forma se ni nikoli dopolnila, saj je bilo v jugoslovanski socializem, ki je bil v šestdesetih letih deležen odobravanja v krogih svetovne Nove levice, vdelano kar nekaj »konstrukcijskih napak«. Sistem samoupravljanja kot realna utopija, ki je na določenih ravneh deloval, je blokirala nedotakljivost oblasti ene same partije, ki je, med drugim, vzdrževala kult osebnosti v vrsti pogledov edinstvene figure Josipa Broza Tita. Kot se je pokazalo kasneje v času razpadanja države, je državo obremenjevala še poudarjena vloga armade kot varuhinje »bratstva in enotnosti«. Kar zadeva tajno policijo, namreč notorično Udbo, pa je mogoče reči, da se je le-ta vse bolj mehčala in se je na koncu zreducirala na zbirateljico informacij, s katerimi niti ona sama niti partijski šefi, niso več vedeli kaj početi. V takem okolju SŠ, kar zadeva njen politični pomen, ni delovala kot transmisija oblasti, ampak kot njena nadobudna sogovornica. Nova levica je bila na mednarodni ravni in v različnih nacionalnih konfiguracijah pluralna antikapitalska formacija in je bila, kljub različnim konceptom in notranjim razprtijam, napovedovalka izhoda iz kapitalskega sveta po programu, ki se je bistveno razlikoval od leninske vizije. V krogih aktivistov študentskega gibanja in v intelektualnih krogih v tedanji Jugoslaviji, ki so organizirali tudi zbiranja najvidnejših teoretikov te usmeritve v prevratnih letih v Korčulanski letni šoli, je tlelo upanje, da je mogoče najti izhod iz ujetosti v ideološke dogme zakrnelega partijskega marksizma in narediti nov korak v osvobajanju izpod kapitalske dominacije v kombinacijah sprememb na različnih družbenih področjih: od ekonomije, preko kulture in praks vsakdanjega življenja do seveda politike. Nobenega dvoma ni, da je bilo jugoslovansko in slovensko študentsko gibanje vpisano v dogajanja, ki so jih označevale ideje nove levice. Če potegnemo vzporednico z zgoraj omenjeno ugotovitvijo Marka Fisherja o nepredstavljivosti tega, da se je uresničitev ambicij po spremembi sveta zdela realistična, bi lahko rekel, da se je možnost transformacije jugoslovanskega socializma prav tako zdela kot (skoraj) realna opcija. Ampak, kot vemo, se transformacija ni zgodila. Zakoreninjenost jugoslovanske partije –, ki se je sicer l. 1948 herojsko uprla stalinizmu in leta 1968 ostro obsodila sovjetsko intervencijo v Češkoslovaški – v starih obrazcih razrednega boja in v ujetosti v patriarhalno kulturo ter prikriti ali odkriti nacionalizem, je zameglila pogled na potenciale transformacij in novih upanj, ki so jih zbujala nova gibanja. Posamezni partijski intelektualci, ki so celo skušali opozarjati na možnosti novih političnih zavezništev, so se bodisi zagrenjeno umaknili bodisi so se uklonili partijski disciplini. Izbruh hrvaškega nacionalizma jeseni l. 1971 je bistveno pripomogel k ideološki zmrzali. Nezaupljivo spremljanje vrenja v študentskih gibanjih in med »anarholiberalnimi« intelektualci je sčasoma začela zamenjevati tako imenovana diferenciacija in represija v obliki političnih procesov. Čeprav le-ti niso dosegli razsežnosti, kakršne bi se spodobile zaresnemu totalitarizmu, pa so bili dovolj jasen znak, da taka formacija v večetničnem konstruktu države Jugoslavije, kakršna je bila Zveza komunistov, ni sposobna za modernizacijo svojih konceptov in za reforme sistema oblasti. Nekaj političnih sodnih procesov v povezavi s študentskimi dejavnostmi se je zgodilo tudi v Ljubljani, pri čemer so ti bili večinoma zaključeni z dokaj blagimi obsodbami. V procesu, ki je l. 1974 označil zadnjo mejo tolerance oblasti, sva bila z Vinkom Zalarjem udeležena skupaj s kolegi iz Beograda in Zagreba Zoranom Đinđićem, Miodragom Stojanovićem, Linom Veljakom in Mariom Rubbijem. (O celotni zgodbi tega procesa glej prispevek Tomaža Ivešića v zborniku: Štrajn et. al, 2020, str. 433 – 445.) Izvršni odbor SŠ Ljubljanskih visokošolskih zavodov se spričo obtožb ni ustrašil in je odkrito sodeloval v organiziranju obrambe obtoženih. Pravna služba SŠ, države v državi, je torej tako rekoč do zadnjega skrbela za svoje »državljane«. Čeprav se je sojenje končalo le s pogojnimi obsodbami, pa je proces sprožil resignacijo in opustitev upanja na spremembe, o katerih je sanjalo študentsko gibanje.
Nedvomno za drugi znak nesposobnosti za soočenje z nujnostjo temeljne demokratične spremembe v partiji lahko štejemo tudi odločitev za ukinitev avtonomne študentske organizacije, ki so jo partijski teoretiki videli kot žarišče nevarnih idej. SŠ in tudi druge študentske organizacije po Jugoslaviji so se tako znašle v oblastnih obračunavanjih z »liberalizmom« kot nekakšna negativna deviacija. Vsaj na ravni diskusije v organih SŠ so še bila izrečena jasna nasprotovanja ukinitvi avtonomne organizacije, a na ravni precej enosmernega »dialoga« z vladajočimi »strukturami« SŠ ni več zmogla drugega kot iskanja modusov vključevanja v Zvezo socialistične mladine. Morda so takratni funkcionarji pri tem v dolgoročnem smislu celo bili uspešni, saj so v »transmisijski« ZSMS preživele klice kasnejšega revolta proti post-titoističnim naporom za ohranitev danega sistema oblasti.
Viri
Bourdieu, Pierre, Passeron, Jean-Claude (1970). La Reproduction. Éléments pour une théory du système d’enseignement. Paris: Édition de minuit. Slovenski prevod: Reprodukcija: elementi za teorijo sistema poučevanja. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 2021.
Fisher, Mark (2020). Postcapitalsit Desire: The Final Lectures. London: Repeater Books.
Guattari, Felix (2009). Chaosophie. Texts and interviews 1972-1977. Los Angeles: Semiotext(e).
Štrajn, Darko; Planko, Lado; Kreačič, Goranka; Toth, Cvetka (ur.). (2020). 1968: čas upora, upanja in domišljije. Zgodbe študentskega gibanja 1964 – 1974. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Žagar, Monika (2022). Diši po dosegljivem. Ljubljana. Mladinska knjiga.
Uvod
Leta 1970 sta Pierre Bourdieu in Jean-Claude Passeron izdala knjigo La Reproduction, ki je še vedno eno najbolj citiranih del na področju sociologije vzgoje in izobraževanja. Knjiga pod naslovom Reprodukcija je od leta 2021 (petdeset let po izidu izvirnika) dosegljiva tudi v slovenskem prevodu. Poleg lucidnih teoretskih vpogledov v delovanje izobraževalnega sistema na vrhuncu industrijske dobe knjiga vsebuje tudi obsežnejše pasaže, v katerih sta avtorja svoja sklepanja oprla na verodostojne empirične raziskovalne rezultate. Eden izmed ključnih vidikov njunih ugotovitev se nanaša na reprodukcijo družbenih razredov in slojev skozi šolski sistem. Avtorja sta z navedbo sociološko prepričljivih evidenc pokazala na reprodukcijo družbenih in kulturnih neenakosti. Otroci družbeno privilegiranih slojev imajo veliko več možnosti, da se vpišejo na visokošolsko stopnjo izobraževanja kot otroci iz neprivilegiranih (delavskih, kmečkih, emigrantskih ipd.) družin kljub formalno enakim možnostim za vse. Nadalje sta pokazala, da socialni status vpisanih na visokošolski študij vpliva tudi na izbiro študijske smeri.
Tako rekoč istočasno z izdajo te knjige, če ne še malo prej, so se v komaj vzpostavljeni Skupnosti študentov (SŠ) v Ljubljani odvijale aktivnosti za izboljšanje socialnega in materialnega statusa študentov. Argumenti za potrebe po urejanju štipendijskega sistema, izboljševanja nastanitvenih kapacitet in zdravstvene oskrbe so se povsem ujemali z izsledki knjige omenjenih francoskih avtorjev, predvsem z njenimi statistikami. Pri tem si ne morem predstavljati, da bi funkcionarji mlade študentske organizacije sploh vedeli za Bourdieuja in njegove sociološke študije izobraževanja. Kot takratni študent filozofije in sociologije lahko potrdim, da se je tudi v kurikulumu sociologije poznavanje francoske sociologije bolj ali manj končalo že z Durkheimom. Naj bo kakorkoli že, kritični poudarki v zvezi s socialnim položajem študentov so kazali na dejstvo, da tudi socialističnemu sistemu na ravni višjega in visokega šolstva ni uspelo obvladati tokov razredno-slojne reprodukcije. Področje, na katerem se je socializem zares izkazal v večini dežel, kjer je obstajal, je bilo osnovno opismenjevanje glede na to, da so v ne-sozvočju z Marxovimi pričakovanji, komunistične revolucije uspevale v vsestransko zaostalih predelih sveta z visoko stopnjo nepismenosti. Statistike, ki so jih imeli v rokah aktivisti SŠ po zaslugi dobro razvitega zajemanja, klasificiranja in interpretiranja podatkov v Zavodu SR Slovenije za statistiko, so v SŠ okrepili z ugotovitvami, da ravno kmečkim in delavskim otrokom nezadostno uspeva doseganje najvišjih izobrazbenih ravni. Temu so dodali še prav tako porazne podatke o regionalnem izvoru študentov, po katerih je bilo več kot polovica študentov na ljubljanski univerzi – takrat edini v državi – doma iz Ljubljane. Za povrh pa so mednarodne primerjave kazale, da je odstotek študentov v vsakokratni generaciji približno pol manjši kot v kapitalističnih državah Evrope in skoraj petkrat nižji kot v ZDA. Iz tega je jasno sledilo, da se kaj takega »ne spodobi« socializmu.
Prizadevanja za izboljšanje družbenega in ekonomskega položaja študentov so bila dokaj uspešna. Že v akademskem letu 1969/1970 je dopolnjeni štipendijski sistem omogočal pridobitev štipendije kot dopolnitve družinskih dohodkov ali kredita pod velikodušnimi pogoji. Začela je delovati ambulanta za študente in kmalu tudi zobozdravstvena ambulanta. V študentskem naselju v Rožni dolini so razmeroma kmalu začeli rasti novi bloki, kasneje je bila zgrajena tudi telovadnica. Načrti za gradnjo novih zgradb za potrebe fakultet so postajali realni. V Mariboru je nastajal novi študijski center, ki se je sčasoma oblikoval v univerzo. Pridobitve tega, kar se je v kontekstu širšega študentskega gibanja, ki je doseglo vrhunec z zasedbo Filozofske fakultete na pomlad 1971, poimenovalo za »sindikalne« dosežke, so predstavljale še vse kaj drugega kot samo ugodnosti za takrat vpisane študente. Pomenile so podlago oblikovanja posodobitve visokošolskega sistema v danem družbenem kontekstu in v mednarodnem znanstveno-pedagoškem pogledu. To se je kasneje pokazalo tudi v ustanovitvi Centra za razvoj univerze, ki ga je kasneje kmalu po osamosvojitvi Slovenije kratkovidno in nekoliko lunatično vodstvo Univerze v Ljubljani ukinilo kot avtonomno znanstveno-raziskovalno ustanovo in s tem zavrlo razvoj interdisciplinarnih študijev visokega šolstva.
Demokratična država v enostrankarski državi
Sam sem že bil deležen »sindikalnih« pridobitev, saj sem se vpisal na ljubljansko Filozofsko fakulteto na jesen leta 1968, torej že po »prvi fazi« študentskega gibanja. Televizijski posnetki dogajanj v Parizu, Berlinu, Beogradu in, ne nazadnje, v Ljubljani so se prepletali z učenjem za maturo v kakih sto kilometrov oddaljenem Črnomlju na jugu republike. Bil sem torej eden izmed tistih, ki smo postali članice in člani SŠ tako, da smo se vpisali na fakulteto in pridobili indeks, ki je bil hkrati z vsemi drugimi rabami tudi članska izkaznica. Če pomislim za nazaj, se izkaže, da se je nam, ki smo zamudili neposredno udeležbo v junijskih dogodkih leta 1968, ta vključitev v študentsko organizacijo zdela nekaj povsem samoumevnega. Pa seveda ni bila. Samoumevnost je bila nasledek dogajanj po svetovni revoluciji leta 1968, v kateri je bilo slovensko študentsko gibanje v vseh svoji fazah vidno udeleženo. Če so bili študentski protesti v Ljubljani leta 1968 manj spektakularni in manj konfliktni kot drugje v Jugoslaviji, še zlasti v Beogradu, pa so dosegli precej več kot ostali ravno zaradi reforme študentske organizacije. Kljub temu, da izrečena namera o izstopu iz Zveze študentov Jugoslavije končno ni bila uresničena, se je SŠ izoblikovala v avtonomno organizacijo, ne samo v okviru jugoslovanske zveze, ampak tudi kot pravna oseba v okviru družbeno-politične ureditve v tistem času. V tej ureditvi je SŠ bila konstitutivna izjema, neobvladljiv presežek družbenih procesov s tem, da se je ugnezdila v institucionalni sistem, v njem je bila polno legalna in kot taka je zagotavljala legalnost tudi delovanju svojega članstva. Bila je torej produkt edinstvene družbene invencije.
Uvodoma omenjene »sindikalne« pridobitve so seveda bile eden od segmentov v dinamiki konstituiranja in delovanja SŠ. Organizacija je seveda podedovala posamezne prvine Zveze študentov, a tudi te so v novem kontekstu delovale z novim zagonom. Tako se je SŠ s svojimi organi in organizacijskimi enotami posameznih dejavnosti, kajpak utemeljenimi v statutarnih dokumentih, oblikovala v avtonomno organizacijo, ki ji je sicer socialistična oblast predvsem preko Zveze komunistov pozorno sledila, a ji je tudi z opozarjanjem na »deviacije« ali na nevarnosti zapadanja »zahodnim vplivom« priznavala status sogovornice. Formalna struktura organizacije (o tej strukturi podrobneje pišejo drugi sodelavci v pričujoči monografiji) je seveda imela skupščino, ki je demokratično razpravljala o relevantnih zadevah in volila Izvršni odbor. Ta je igral svojo pomembno vlogo v danem sistemu in se je soočal z organi Zveze komunistov Slovenije – najprej v Univerzitetnem komiteju ZKS – in z organi oblasti. V obratni smeri pa je Izvršni odbor koordiniral raznolike dejavnosti študentov. Razpolagal je tudi z nezanemarljivimi finančnimi sredstvi. Organizacijo je nadalje sestavljala vrsta različnih enot brez izrecnih političnih konotacij, ki so služile interesom študentov kot, denimo, kulturne in športne asociacije, mednarodni odbor in pokrajinski odbori. Bolj politično označeni pa so bili študentski časopis Tribuna in segmenti organizacije, ki so se dinamično pridruževali in se sproti legalizirali s pomočjo novih mehanizmov: Radio Študent, avantgardne umetniške skupine in kmalu po koncu zasedbe Filozofske fakultete študentski kulturni center (ŠKUC). Tisto, kar pa je bilo v strukturi te organizacije ključni element, je bila forma akcijskega odbora kot mehanizma avtonomne samoorganizacije. S to inovacijo se je SŠ vpisala v tisto formo družbenih aktivnosti, ki jo je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja Felix Guattari poimenoval »molekularna revolucija« (Guattari, 2009). Možnost ustanavljanja akcijskih odborov je pravzaprav označevala celotno organizacijo. Ta oblika samo-organizacije je omogočila vrsto za splošno javnost in dano oblast najbolj vznemirljivih delovanj. Klavzula o akcijskih odborih v statutarnih dokumentih SŠ je služila povezanosti med organizacijo in študentskim gibanjem, ki je delovalo bolj in manj intenzivno, valovalo je vse dokler ni bil z vrha federativne države vsiljen prehod pod okrilje Zveze socialistične mladine. V razvoju dogodkov so bile osnovne formulacije te klavzule dopolnjene na zahteve akterjev gibanja, ki se je manifestiralo v demonstracijah, javnih tribunah in posameznih kulturnih prireditvah. K spremembam teh formulacij sem tudi sam, kot se megleno spominjam, prispeval nekaj stavkov v času, ko sem bil eden od predstavnikov gibanja, ki je zasedlo Filozofsko fakulteto. Te spremembe so po sprejemu v zgledno demokratičnem postopku, obvezovale SŠ k podpori akcijskim odborom, zagotavljanju legalnosti njihovega delovanja in k zastopanju njihovih interesov v družbeno političnem kontekstu. Vrhunec pa je študentsko gibanje doseglo z zasedbo Filozofske fakultete, ki so jo organi SŠ brez obotavljanja podpirali in so vrsto aktivistov vključili v svoje sestave. Ta živahna dogajanja in njihov pomen z različnih zornih kotov in s časovne distance petdesetih let popisuje knjiga, v kateri so zbrani teoretski ter zgodovinski premisleki in številni zapisani spomini (Štrajn et al., 2020).
SŠ je bila organizacija, ki je imela svoje reprezentativne politične organe, svoje medije (časopisa Tribuno in Katedro, kasneje še Časopis za kritiko znanosti ter Radio Študent), svoje zdravstvo, svoje kulturne ustanove (Pevski zbor, folklorno skupino ter zlasti ŠKUC) in seveda svoje članstvo, torej svojo civilno družbo. Glede na svojo avtonomijo je torej bila država v državi v najboljšem pomenu besede.
Civilna družba države v državi
Kot vemo, nobena država ne obstaja brez državljank in državljanov, torej brez civilne družbe. V času, ko se je zdelo, da se bo cel svet prerodil, smo takratni študentje pomenili verjetno najaktivnejši segment velikih prelomnih državljanskih gibanj, ki so po vsem svetu subvertirala družbeni red, še zlasti pa so postavila pod vprašaj tako moralne norme kot politično in ekonomsko gospostvo. To je bilo obdobje, ko je pojem svobode vsaj za nekaj časa pridobil nove vsem razumljive nedvoumne definicije. Zaradi blokovske ureditve sveta in vojaških konfliktov – še posebno v Vietnamu – je antimilitaristično gibanje mladine igralo pomembno politično vlogo, ki je bolj v Evropi kot v ZDA izrecno ogrozilo gospostvo kapitala. Zlasti preko množičnega gibanja hipijev so družbena gibanja šestdesetih in sedemdesetih let učinkovito zaostrila nasprotovanje patriarhalnim formam družine in rasnim, etničnim ter seksualnim družbenim izključevanjem. Prav skozi hipijevstvo je nov poudarek dobila Marxova ideja o komunistični revoluciji kot osvoboditvi od zasužnjujočega dela. Povsod po svetu so študentska gibanja, ne nazadnje, izpostavila kritiki delovanje visokega šolstva, njegovo vlogo v reprodukciji obstoječega reda s služnostjo kapitalu vred, problematizirala so avtoritarnost v vzgoji in izobraževanju in zahtevala odpiranje univerz najširšim množicam. Vse to je pomenilo presenetljivo produkcijo mnogoterosti idej, spontanih združevanj, eksperimentiranj na področjih novih oblik družbenega sožitja v znaku ljubezni in tolerance v zadnji fazi modernizma kot dobe, v kateri je čas bil sinonim sedanjosti. Vsa ta multipliciteta se je osmislila v tako imenovani kontrakulturi, o kateri je Mark Fisher (2020) v svojih zadnjih predavanjih ugotavljal, da je neizbrisna iz spomina in, da si »mi«, namreč tisti, ki so prišli po šestdesetih letih, ne morejo predstavljati časa, ko so se ambicije gibanja zdele realistične. Zadevne ambicije niso bile nič manj kot težnja k odpravi kapitalizma (in realnega socializma!).
V teh tokovih smo zaplavali tudi v takratni Sloveniji in v urbanih predelih tedanje Jugoslavije. Razen najbolj angažiranih aktivističnih skupin študentov, je neposredno ali bolj posredno to dogajanje zajelo vso tedanjo generacijo. Ena od »molekul« manifestiranja kontrakulture in mladostne naravnanosti k neponovljivemu joie de vivre je bil ljubljanski Šumi. O tem je Monika Žagar (2022, str. 40) v svojem dokumentarnem romanu
zapisala: »Najlepše je bilo to, da si ob vsakem času dobil družbo, postavil si se ob šank in že kmalu se ti je nekdo pridružil. Bilo je to krasno obdobje znanstev, prijateljstva, smeha in ljubezni, a tudi obrekovanj, intrig in nevarnih mind games. Tem navkljub je bil Šumi poleg Feranta naša točka središča, naše malo vesolje, v katerem smo se dobro počutili«. Na drugi strani se je slovenska inačica svetovnega upora mladine izrazila tudi povsem brez zadržkov radikalno politično, o čemer je Monika Žagar v isti knjigi (str. 160) zapisala: »Medtem, ko so množice po vsej Jugoslaviji praznovale Titov rojstni dan, smo mi zasedli filozofsko fakulteto in jo razglasili za svobodno univerzo. Ko so mladinci Titu po mesecu in pol štafetnega teka slovesno izročili štafetno palico na velikanskem stadionu v Beogradu in se mu znova zaobljubili, on pa je stal kot angleška kraljica na balkonu svojega dvorca, smo mi vzklikali: Filozofska je naša«. SŠ je bila glede na to »stanje duha« med študenti, glede na protestne dogodke, različne »incidente«, subverzivne objave v Tribuni in na Radiu študent postavljena v vlogo posredništva med dejavnostmi svojega najbolj aktivnega članstva in organi takratne socialistične oblasti. Pri tem je bilo bistvenega pomena predvsem to, da se je v Izvršnem odboru SŠ in kasneje tudi na ravni SŠ Slovenije, ki je žal ostala nedokončan projekt zaradi nastopa »svinčenih časov«, kljub različnim mnenjem in polemikam oblikovala politika zagovarjanja legalnosti različnih dejavnosti študentov. Predvsem si je glede na »pojave« v študentski »bazi« študentsko politično zastopstvo moralo izmišljati formulacije, ki so dokazovale, da študentsko gibanje ni naperjeno proti sistemu socialističnega samoupravljanja. Druga instanca za pojasnjevanje dogajanj je bil (v Ljubljani) Univerzitetni komite Zveze komunistov, čigar razlage o vzrokih študentskega nezadovoljstva in ciljih gibanj so bile deležne na »višjih« instancah vse bolj skeptičnih sprejemanj. Sama SŠ se je po drugi strani še bolj odpirala pobudam »iz baze«, sem in tja je opozarjala ne nevarnosti posameznih zamisli, ne nazadnje pa je bila dovolj demokratična, da je v svoje organe vključila vrsto aktivistov gibanj. Tudi podpisani sem tako bil v dveh mandatih član Izvršnega odbora SŠ in nekaj časa tudi delegat SŠ v Jugoslovanskem »savezu«, kjer sem se skupaj s kolegi srečal tudi z razdiralnimi tendencami porajajočega se nacionalizma – takrat zlasti v soočenjih s predstavniki hrvaškega surogatnega študentskega gibanja, ki je odigralo vlogo sredstva za preizkušanje mej možnega v rokah republiške partijske vrhuške pod vodstvom notoričnega para Savke Dapčević Kučar in Mike Tripala.
Zaključek
Dejstvo, da je bilo možno nekaj takega kot je bila SŠ in dejstvo, da se je v letih 1968 do 1974 lahko razcvetelo kozmopolitsko študentsko gibanje, sta evidenci tega, da takratna Jugoslavija le ni bila totalitarna država, kakršno skušajo za nazaj naslikati zagovorniki sedanjih nacionalističnih in retardiranih anti-komunističnih ideologij. Lahko bi rekel, da se je v vsej zgodovini socializma Jugoslavija še najbolj približala formi, ki bi jo lahko poimenovali demokratični socializem. Toda ta politična forma se ni nikoli dopolnila, saj je bilo v jugoslovanski socializem, ki je bil v šestdesetih letih deležen odobravanja v krogih svetovne Nove levice, vdelano kar nekaj »konstrukcijskih napak«. Sistem samoupravljanja kot realna utopija, ki je na določenih ravneh deloval, je blokirala nedotakljivost oblasti ene same partije, ki je, med drugim, vzdrževala kult osebnosti v vrsti pogledov edinstvene figure Josipa Broza Tita. Kot se je pokazalo kasneje v času razpadanja države, je državo obremenjevala še poudarjena vloga armade kot varuhinje »bratstva in enotnosti«. Kar zadeva tajno policijo, namreč notorično Udbo, pa je mogoče reči, da se je le-ta vse bolj mehčala in se je na koncu zreducirala na zbirateljico informacij, s katerimi niti ona sama niti partijski šefi, niso več vedeli kaj početi. V takem okolju SŠ, kar zadeva njen politični pomen, ni delovala kot transmisija oblasti, ampak kot njena nadobudna sogovornica. Nova levica je bila na mednarodni ravni in v različnih nacionalnih konfiguracijah pluralna antikapitalska formacija in je bila, kljub različnim konceptom in notranjim razprtijam, napovedovalka izhoda iz kapitalskega sveta po programu, ki se je bistveno razlikoval od leninske vizije. V krogih aktivistov študentskega gibanja in v intelektualnih krogih v tedanji Jugoslaviji, ki so organizirali tudi zbiranja najvidnejših teoretikov te usmeritve v prevratnih letih v Korčulanski letni šoli, je tlelo upanje, da je mogoče najti izhod iz ujetosti v ideološke dogme zakrnelega partijskega marksizma in narediti nov korak v osvobajanju izpod kapitalske dominacije v kombinacijah sprememb na različnih družbenih področjih: od ekonomije, preko kulture in praks vsakdanjega življenja do seveda politike. Nobenega dvoma ni, da je bilo jugoslovansko in slovensko študentsko gibanje vpisano v dogajanja, ki so jih označevale ideje nove levice. Če potegnemo vzporednico z zgoraj omenjeno ugotovitvijo Marka Fisherja o nepredstavljivosti tega, da se je uresničitev ambicij po spremembi sveta zdela realistična, bi lahko rekel, da se je možnost transformacije jugoslovanskega socializma prav tako zdela kot (skoraj) realna opcija. Ampak, kot vemo, se transformacija ni zgodila. Zakoreninjenost jugoslovanske partije –, ki se je sicer l. 1948 herojsko uprla stalinizmu in leta 1968 ostro obsodila sovjetsko intervencijo v Češkoslovaški – v starih obrazcih razrednega boja in v ujetosti v patriarhalno kulturo ter prikriti ali odkriti nacionalizem, je zameglila pogled na potenciale transformacij in novih upanj, ki so jih zbujala nova gibanja. Posamezni partijski intelektualci, ki so celo skušali opozarjati na možnosti novih političnih zavezništev, so se bodisi zagrenjeno umaknili bodisi so se uklonili partijski disciplini. Izbruh hrvaškega nacionalizma jeseni l. 1971 je bistveno pripomogel k ideološki zmrzali. Nezaupljivo spremljanje vrenja v študentskih gibanjih in med »anarholiberalnimi« intelektualci je sčasoma začela zamenjevati tako imenovana diferenciacija in represija v obliki političnih procesov. Čeprav le-ti niso dosegli razsežnosti, kakršne bi se spodobile zaresnemu totalitarizmu, pa so bili dovolj jasen znak, da taka formacija v večetničnem konstruktu države Jugoslavije, kakršna je bila Zveza komunistov, ni sposobna za modernizacijo svojih konceptov in za reforme sistema oblasti. Nekaj političnih sodnih procesov v povezavi s študentskimi dejavnostmi se je zgodilo tudi v Ljubljani, pri čemer so ti bili večinoma zaključeni z dokaj blagimi obsodbami. V procesu, ki je l. 1974 označil zadnjo mejo tolerance oblasti, sva bila z Vinkom Zalarjem udeležena skupaj s kolegi iz Beograda in Zagreba Zoranom Đinđićem, Miodragom Stojanovićem, Linom Veljakom in Mariom Rubbijem. (O celotni zgodbi tega procesa glej prispevek Tomaža Ivešića v zborniku: Štrajn et. al, 2020, str. 433 – 445.) Izvršni odbor SŠ Ljubljanskih visokošolskih zavodov se spričo obtožb ni ustrašil in je odkrito sodeloval v organiziranju obrambe obtoženih. Pravna služba SŠ, države v državi, je torej tako rekoč do zadnjega skrbela za svoje »državljane«. Čeprav se je sojenje končalo le s pogojnimi obsodbami, pa je proces sprožil resignacijo in opustitev upanja na spremembe, o katerih je sanjalo študentsko gibanje.
Nedvomno za drugi znak nesposobnosti za soočenje z nujnostjo temeljne demokratične spremembe v partiji lahko štejemo tudi odločitev za ukinitev avtonomne študentske organizacije, ki so jo partijski teoretiki videli kot žarišče nevarnih idej. SŠ in tudi druge študentske organizacije po Jugoslaviji so se tako znašle v oblastnih obračunavanjih z »liberalizmom« kot nekakšna negativna deviacija. Vsaj na ravni diskusije v organih SŠ so še bila izrečena jasna nasprotovanja ukinitvi avtonomne organizacije, a na ravni precej enosmernega »dialoga« z vladajočimi »strukturami« SŠ ni več zmogla drugega kot iskanja modusov vključevanja v Zvezo socialistične mladine. Morda so takratni funkcionarji pri tem v dolgoročnem smislu celo bili uspešni, saj so v »transmisijski« ZSMS preživele klice kasnejšega revolta proti post-titoističnim naporom za ohranitev danega sistema oblasti.
Viri
Bourdieu, Pierre, Passeron, Jean-Claude (1970). La Reproduction. Éléments pour une théory du système d’enseignement. Paris: Édition de minuit. Slovenski prevod: Reprodukcija: elementi za teorijo sistema poučevanja. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 2021.
Fisher, Mark (2020). Postcapitalsit Desire: The Final Lectures. London: Repeater Books.
Guattari, Felix (2009). Chaosophie. Texts and interviews 1972-1977. Los Angeles: Semiotext(e).
Štrajn, Darko; Planko, Lado; Kreačič, Goranka; Toth, Cvetka (ur.). (2020). 1968: čas upora, upanja in domišljije. Zgodbe študentskega gibanja 1964 – 1974. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Žagar, Monika (2022). Diši po dosegljivem. Ljubljana. Mladinska knjiga.
