Odsevam v tebi –reče voda človeku na bregu
Novica, to sem jaz – reče poročevalec v dnevniku
Jaz sem Svet – reče deževna kapljica
Drevo mi je odletelo – reče padajoči list
Ampak veter se požvižga na take točke gledanja
Skali vodo in odnese časopis
Oklesti hraste
Spodnese dež
Naj se nikomur ne zdi da pozna svoj trenutek
IN NI TE TAKEGA KOT SI BIL
Tu si prišel na svet in sem si se vedno vračal iz sveta
Čeprav ni več tistih bleščečih ulic gimnazijca
Ni kina Splendid kjer si videl svoj prvi zvočni film
In ni te takega kot si bil moj mladi zasledovalec lastnega življenja
S prvo prižgano cigareto
Znamke Raritas ki je tudi ni več
Predvojen si in tvoji bližnji krožijo že onstran
Spominjaš se čistega neba septembra in prvih bomb ob svitu
Pozneje si kopal obrambne jarke na trgu Združenja
Zaupal si ampak radio je hreščalo in vse polno je bilo požarov
Sivolasa ženska z njihovim odsevom v očeh
Je pritekla vsa zasopla po slovo
In si odšel z drugimi na svoje brambovske puščave
Od enih do drugih oči zamegljenih od solza
O enakomerno zibajoče se v pohodu kolone rezervistov!
Stotnija civilistov pod pozabljenim poveljstvom
Pregreta noč ki se umikaš pred ravnino polno dima
Cevi protiletalskih topov so se razžarele do belega
Letala se strmo spuščajo nad cesto prateža in beguncev
To je že čista groza in poslovi se od sebe brez spačenega obraza
Nauči se smehljati ljubezenskemu prividu ki te nese v zračnem objemu
V konvoje ki so ti usojeni na vzhodu in na jugu
Vrnil si se sem po letih z dolgo vojno v srcu
S spominom na spomine ki jih nikomur ne zaupaš
Toliko si se napripovedoval o drugih stvareh
Ti nekdanja duša družbe s klepetom ki naj bi prikril tvoje služenje in spravo
Ti ironična duša v očeh tvojih nerazdružnih kompanjonov
Ki te čakajo na italijanskih pokopališčih
Ali v skrivnih ležiščih pod tukajšnjim asfaltom
V katakombah železja in razrušenih zidov
In so še oči vseh drugih o katerih danes nič ne veš
Pogledi žensk ki si jih klical po imenih
Mož s katerimi si hotel reševati svet
Zdaj že razumeš da je to nemogoče
Ampak to skrivaš celo pred samim sabo
Ob podlosti zardevaš kakor nekoč
In tako kot nekdaj te spravljajo v zanos
Bratovske zračne himne
Tista zaupljiva zelena stebelca pod skalo okamnelega spomina!
Prah z lopate ki je pred leti metala zemljo iz okopa
Neslišni šum v vzdihu septembrske množice
Ki se razrašča spremenjen v legendo in obljubo
Prhutanje ptičev na poti v Emaus
Ampak tako kot v mladosti te zgodnja jesen žalosti
Debla topolov pod tvojim oknom so se letos nagnila
Na visokem zidu nasproti usiha divja vinska trta
In nad časopisom svinčenih novic
Sočustvuješ z možatimi duhovi ki jih muči upanje
Rad bi jih potolažil kot nekdo pradavni
Nekdo ki ni iz tega časa
In iz drugega časa je ta sapica svetlobe ki te osrečuje
Ta privid izpod neznanih znamenj drugega neba
Čutiš na sebi njegov svetleč pogled
Ko te kliče iz temin z znanim glasom
Da ostaneš brez besed
TO SE SAMO TAKO REČE
To se samo tako reče da knjige ostanejo
Scripta manent
To se samo tako reče in treba je tako govoriti
V imenu upanja da svobodna misel
Končno premaga vsakršno tiranstvo
Ampak to ni čisto resnica
Sploh se ne zavedamo
Koliko so barbari uničili
In koliko še bodo
Samo zahvaljujoč Demetriju iz Falerona
So nam padle drobtinice
Z mize Sedmih Modrecev
Samo zahvaljujoč aleksandrijskim knjižnjičarjem
Poznamo vsaj naslove izgubljenih del
Čeprav ne vseh in ne povsod
So knjige izgubljene brez sledu
Sežgane skrite in nikoli več ne najdene
So izbrisani fragmenti iztrgane strani destrukti pohabljene diatribe
In tiste ki se jih ni napisalo iz strahu
Neizgovorjene misli
Državni zbori nemega krika
Nemočna trepetanja vesti ko Kaligulov konj rezgeče v senatu
In ko stari pesnik kar naprej ponavlja
Noč je
Noč je
Noč
To se samo tako reče da knjige ostanejo
So časi ko preudarnega Seneko
Tolaži misel da bo tako ali tako vsega konec
In v neznanskih plamenih
bo vse zgorelo
Ampak to je slaba tolažba
Za svobodne ljudi
Čeprav mogoče primerna za jetnike in ohrabrujoča
Za obsojence ki jih vlačijo po taboriščih
Niti tam niti nikjer drugje
Ne bomo izvedeli koliko naših Sokratov so ubili
Koliko naših Prometejev obsodili zaradi kraje
In nikoli ne bomo izvedeli
Kdo pravzaprav je padel v Apeninih
Kakšen osemnajstletni Mickiewicz
Ni rešil glave iz varšavske vstaje
In ali je utegnil prej napisati svoje Balade
BENEČAN
Kaj vemo o pesniku Grassiju, Benečanu?
Nič ali toliko kot nič
Pa je vendar bil slaven v svoji romantični dobi
V poezijo je vpeljal plebejsko govorico
Gondoljerji so prepevali njegove pesmi
Bil je ljubljenec salonov in ulice
Ta karbonar in domoljub
Mazzinijev prijatelj
Škrjanček Mlade Italije
Kar se mene tiče: včasih ga vidim
Dovolj mi je bilo da sem nekoč zaslišal šepetati beli glas
O creature fragili
O anni lontani
In že sem ga zagledal v prikazenskem trepetu sveč
Kako vstaja da bi me povabil k mizi
V taverni že celo stoletje zaprti
Zraven Ponte dei Dai
Ko je dišalo po vinu dimu in pokopališču
Opomba prevajalke: V zadnjem času (to sem pisala leta 2007 – op. prevajalke) se na Poljskem, po več kot petnajstletnem izrednem razmahu pesništva mladih, spet vrača čas večjega upoštevanja klasike, pesnikov, ki so bili medtem pozabljeni, pa so vendar imeli prej svoje dovolj trdno mesto v poljski poeziji. Med take pesnike spada Artur Międzyrzecki, ki je umrl leta 1997 (rojen je bil leta 1922), avtor nekaj knjig pripovedi in literarnih skic, predvsem pa 17 pesniških zbirk (če ne štejemo številnih izdaj izbranih pesmi). Tudi pričujoči prevodi so iz takega izbora, ki ga je konec leta 2006 pripravila Wisława Szymborska.
Odsevam v tebi –reče voda človeku na bregu
Novica, to sem jaz – reče poročevalec v dnevniku
Jaz sem Svet – reče deževna kapljica
Drevo mi je odletelo – reče padajoči list
Ampak veter se požvižga na take točke gledanja
Skali vodo in odnese časopis
Oklesti hraste
Spodnese dež
Naj se nikomur ne zdi da pozna svoj trenutek
IN NI TE TAKEGA KOT SI BIL
Tu si prišel na svet in sem si se vedno vračal iz sveta
Čeprav ni več tistih bleščečih ulic gimnazijca
Ni kina Splendid kjer si videl svoj prvi zvočni film
In ni te takega kot si bil moj mladi zasledovalec lastnega življenja
S prvo prižgano cigareto
Znamke Raritas ki je tudi ni več
Predvojen si in tvoji bližnji krožijo že onstran
Spominjaš se čistega neba septembra in prvih bomb ob svitu
Pozneje si kopal obrambne jarke na trgu Združenja
Zaupal si ampak radio je hreščalo in vse polno je bilo požarov
Sivolasa ženska z njihovim odsevom v očeh
Je pritekla vsa zasopla po slovo
In si odšel z drugimi na svoje brambovske puščave
Od enih do drugih oči zamegljenih od solza
O enakomerno zibajoče se v pohodu kolone rezervistov!
Stotnija civilistov pod pozabljenim poveljstvom
Pregreta noč ki se umikaš pred ravnino polno dima
Cevi protiletalskih topov so se razžarele do belega
Letala se strmo spuščajo nad cesto prateža in beguncev
To je že čista groza in poslovi se od sebe brez spačenega obraza
Nauči se smehljati ljubezenskemu prividu ki te nese v zračnem objemu
V konvoje ki so ti usojeni na vzhodu in na jugu
Vrnil si se sem po letih z dolgo vojno v srcu
S spominom na spomine ki jih nikomur ne zaupaš
Toliko si se napripovedoval o drugih stvareh
Ti nekdanja duša družbe s klepetom ki naj bi prikril tvoje služenje in spravo
Ti ironična duša v očeh tvojih nerazdružnih kompanjonov
Ki te čakajo na italijanskih pokopališčih
Ali v skrivnih ležiščih pod tukajšnjim asfaltom
V katakombah železja in razrušenih zidov
In so še oči vseh drugih o katerih danes nič ne veš
Pogledi žensk ki si jih klical po imenih
Mož s katerimi si hotel reševati svet
Zdaj že razumeš da je to nemogoče
Ampak to skrivaš celo pred samim sabo
Ob podlosti zardevaš kakor nekoč
In tako kot nekdaj te spravljajo v zanos
Bratovske zračne himne
Tista zaupljiva zelena stebelca pod skalo okamnelega spomina!
Prah z lopate ki je pred leti metala zemljo iz okopa
Neslišni šum v vzdihu septembrske množice
Ki se razrašča spremenjen v legendo in obljubo
Prhutanje ptičev na poti v Emaus
Ampak tako kot v mladosti te zgodnja jesen žalosti
Debla topolov pod tvojim oknom so se letos nagnila
Na visokem zidu nasproti usiha divja vinska trta
In nad časopisom svinčenih novic
Sočustvuješ z možatimi duhovi ki jih muči upanje
Rad bi jih potolažil kot nekdo pradavni
Nekdo ki ni iz tega časa
In iz drugega časa je ta sapica svetlobe ki te osrečuje
Ta privid izpod neznanih znamenj drugega neba
Čutiš na sebi njegov svetleč pogled
Ko te kliče iz temin z znanim glasom
Da ostaneš brez besed
TO SE SAMO TAKO REČE
To se samo tako reče da knjige ostanejo
Scripta manent
To se samo tako reče in treba je tako govoriti
V imenu upanja da svobodna misel
Končno premaga vsakršno tiranstvo
Ampak to ni čisto resnica
Sploh se ne zavedamo
Koliko so barbari uničili
In koliko še bodo
Samo zahvaljujoč Demetriju iz Falerona
So nam padle drobtinice
Z mize Sedmih Modrecev
Samo zahvaljujoč aleksandrijskim knjižnjičarjem
Poznamo vsaj naslove izgubljenih del
Čeprav ne vseh in ne povsod
So knjige izgubljene brez sledu
Sežgane skrite in nikoli več ne najdene
So izbrisani fragmenti iztrgane strani destrukti pohabljene diatribe
In tiste ki se jih ni napisalo iz strahu
Neizgovorjene misli
Državni zbori nemega krika
Nemočna trepetanja vesti ko Kaligulov konj rezgeče v senatu
In ko stari pesnik kar naprej ponavlja
Noč je
Noč je
Noč
To se samo tako reče da knjige ostanejo
So časi ko preudarnega Seneko
Tolaži misel da bo tako ali tako vsega konec
In v neznanskih plamenih
bo vse zgorelo
Ampak to je slaba tolažba
Za svobodne ljudi
Čeprav mogoče primerna za jetnike in ohrabrujoča
Za obsojence ki jih vlačijo po taboriščih
Niti tam niti nikjer drugje
Ne bomo izvedeli koliko naših Sokratov so ubili
Koliko naših Prometejev obsodili zaradi kraje
In nikoli ne bomo izvedeli
Kdo pravzaprav je padel v Apeninih
Kakšen osemnajstletni Mickiewicz
Ni rešil glave iz varšavske vstaje
In ali je utegnil prej napisati svoje Balade
BENEČAN
Kaj vemo o pesniku Grassiju, Benečanu?
Nič ali toliko kot nič
Pa je vendar bil slaven v svoji romantični dobi
V poezijo je vpeljal plebejsko govorico
Gondoljerji so prepevali njegove pesmi
Bil je ljubljenec salonov in ulice
Ta karbonar in domoljub
Mazzinijev prijatelj
Škrjanček Mlade Italije
Kar se mene tiče: včasih ga vidim
Dovolj mi je bilo da sem nekoč zaslišal šepetati beli glas
O creature fragili
O anni lontani
In že sem ga zagledal v prikazenskem trepetu sveč
Kako vstaja da bi me povabil k mizi
V taverni že celo stoletje zaprti
Zraven Ponte dei Dai
Ko je dišalo po vinu dimu in pokopališču
Opomba prevajalke: V zadnjem času (to sem pisala leta 2007 – op. prevajalke) se na Poljskem, po več kot petnajstletnem izrednem razmahu pesništva mladih, spet vrača čas večjega upoštevanja klasike, pesnikov, ki so bili medtem pozabljeni, pa so vendar imeli prej svoje dovolj trdno mesto v poljski poeziji. Med take pesnike spada Artur Międzyrzecki, ki je umrl leta 1997 (rojen je bil leta 1922), avtor nekaj knjig pripovedi in literarnih skic, predvsem pa 17 pesniških zbirk (če ne štejemo številnih izdaj izbranih pesmi). Tudi pričujoči prevodi so iz takega izbora, ki ga je konec leta 2006 pripravila Wisława Szymborska.
