Kako sem pozno ste spoznala, zdaj vem, da si vsa dolga leta bil mi svetilnik in obala, zdaj sem v temì, v srce zadeta.
Veš, sanjam te, kako si z mano, daljava zadnja ti je tuja – kot da nikdar ne bo končano življenje tvoje; da ponuja
ti srečo, ki s seboj te vabi, ki vsa je kot omamno vino – in ki nikoli ne pozabi, da rojen bil si za bližino.
Jaz bi zapela žalostinko, pa mi vse bolj pojema glas, kaj kmalu bo utihnil Pinko, ki je imel mogočen bas.
Nekoč razlegal naokoli se je njegov prodoren glas, sedaj pa stoka v težki boli, pobegnil kmalu mu bo čas.
O mi bi psička še imeli, čeprav častítljivo je star, njegova leta smo prešteli in se prestrašili: »Nikar
še ne odidi! Še so trate, nekoč si se igral na njih, sedaj pa vedno bližji zate je, dragi Pinko, zadnji dih.«
Sedaj nas smrt le opozarja na to, da Pinka si želi, saj se ima za gospodarja živali vseh in vseh ljudi.
Naš Pinko žalostno umira, obliva ga že smrtni znoj – zdaj smrt se z nami le prepira, a s Pinkom bije zadnji boj.
Ali veš, ubogi Žužek, kam se Pinko je zgubil? To je bil naš dobri kužek, malo črn in malo siv.
Vsak dan si mu šel naproti in mehkó si legal nanj; vajina ljubezen v zmoti ni bila, saj si vsak dan
vso dobroto in ljubezen z našim kužkom le delil; prilomastila je čezenj bela žena, zdaj si živ
le napol. Zdaj vedno znova ti le Pinka si želiš, zaskovikala je sova, naredila čezenj križ.
