Da, še verjamem, da nekoč telo
se požlahtni in se z zavestjo dvigne
in da med dvema bo poslej tako:
nikdar od njiju sreča ne odšvigne,
le kak nesporazum – a še bo pela
ljubezensko opojne serenade;
kot bi mehko na zemlji noč slonela,
z zvezdámi, ki ima jih miriade,
zamaknjena v nje toplo, čarno silo,
z njo v veličastnem kozmičnem občutju –
tako bo z njima, ko kot mesec lilo
telo bo luč, drhtečo v prazasnutju...
VIZIJA
O bog, ta svet! Meglà, ki vid ne more
prodreti skoz nje gosto, lepko tkivo,
meglà intrig – ujeti v njej do zóre
stvari premilih več ne zna ... Srhljivo
prižiganje grmad za vse drugačno,
ne tisto že sprejeto, ono drugo;
prostost, pravice zidane na fugo –
srce, svobode in pravice lačno.
Moj bog, ta svet! O žalostna daljava,
daljava od človeka do človeka...
pa teče istega življenja reka
skoz vse, skoz vse in isti mesec plava
nad vsemi in prav v vseh očeh zrcali
se isto sonce, ista luč odseva...
O bog, ta svet! Živali strah in reva,
ječanje zraka, vod, gozdov korali
otožno temni, klic na pomagánje.
O bog, ta svet! Le nekaj hipov sreča,
kresnica mila, sveti v tvoje sanje –
in se utrne. Spet tu biti ječa,
vsa mračna, se zazdi. In spet čakánje,
čakánje dolgo na kresnico novo.
O bog, ta svet! S stopinjo negotovo,
s telesom težkim kakor smrtno spanje,
tako drugačnim še od krila duše,
grestà po svoji poti dva, ki v njiju
vesolje ne odmeva in ki siju
zvezdá sta blizu le za hip. Na dnu še
vsa snovna, temna, gluha in surova – –
nekoč pa se iz njiju morebiti
osvobojen prikaže, kot zaklad odkriti,
njun pravi, njun ubrani, božji lik; iznova
takrat rodi se svet, v njem vse bo sveto:
življenje bilke, čunke, psa in kače...,
otrok in tistih, ki žive drugače,
o vseh in vsèga, saj čez svet razpeto
naročje njuno, iz telesa raslo,
iz njunega visokega telesa,
kot dobri žarki sončnega očesa
bo varovalo slednjo bit. Kot maslo
v teh žarkih nizke raztope strasti se,
da vse zadiha láhko in sproščeno,
ugasnejo grmade – ko se z ženo
bo moški z-družil, kot nikdar še ni se,
bogat dvojine, s preduhovljenim telesom,
in nov rodita čas, čas zdrav ko med...
da pesnik vzklikne z radostnim peresom
na večni list neba: Ta svet! Ta svet!
UČLOVEČENJE
Ne, nismo, nismo še človeško bitje,
dokler, blesté, v nas božje ne razpne se,
kot roža roža ni, dokler povit je,
še nerazprt njen cvet, dokler ne nese,
odznotraj vsa obžárjena, v ta svet
medene, mile, mavrične lepote,
da zadehti po raju spet in spet,
vse do peklenskih muk, do zle samote.
Ne, nismo, nismo še človeško bitje,
dokler ne najdemo se v njiju dveh,
ki zemlji dana sta za čisti greh –
v njem vsak teman, zadahel greh umit je.
Ne, nismo, nismo še človeško bitje,
dokler ni v nas ljubezen razprostrta,
dokler ne teče ko srebrna črta
globoke reke, za veselo klitje
vse zemske mnogoterosti, kipeča
iz vrelca, ki ga v ljubljenju preliva
v najdražjo njen edini in umiva
ji s šepetanjem sluh srca: »O vzemi, moja sreča!«
PSALM ZA KOBILICO
Ne zganeš več se, drobceno življenje,
spodmáknila so tla se ti spod skočnih nog
in zrak spod krhkih kril. Že grabi te venenje,
zeleno bitje; kakor mrki bog.
Moj topli dih, ki vso te je ovijal,
na tebi zdaj leži kot žalni pajčolan.
Skamnele so oči. Le kri (kdo je ubijal?)
žari ti skozenj kot toneči dan.
Kako je tvoja smrt mogočno tiha --
ah biti kakor ti, neznatna, mala stvar:
kot ti se vdati, ko vse manj in manj bo diha,
in položiti se na zlat oltar.
Kot ti živela si, tako živeti:
vsevdilj, vsevdilj zeleno, ves neznanski hip;
od blišča ljúbiti le žarke, ki so speti
v ljubečo luč in rose čist razsip.
Spi, drobno bitje, spi,
naj bodo večni travniki ti sni.
SVETLOBA TELESA ...
Da, še verjamem, da nekoč telo
se požlahtni in se z zavestjo dvigne
in da med dvema bo poslej tako:
nikdar od njiju sreča ne odšvigne,
le kak nesporazum – a še bo pela
ljubezensko opojne serenade;
kot bi mehko na zemlji noč slonela,
z zvezdámi, ki ima jih miriade,
zamaknjena v nje toplo, čarno silo,
z njo v veličastnem kozmičnem občutju –
tako bo z njima, ko kot mesec lilo
telo bo luč, drhtečo v prazasnutju...
VIZIJA
O bog, ta svet! Meglà, ki vid ne more
prodreti skoz nje gosto, lepko tkivo,
meglà intrig – ujeti v njej do zóre
stvari premilih več ne zna ... Srhljivo
prižiganje grmad za vse drugačno,
ne tisto že sprejeto, ono drugo;
prostost, pravice zidane na fugo –
srce, svobode in pravice lačno.
Moj bog, ta svet! O žalostna daljava,
daljava od človeka do človeka...
pa teče istega življenja reka
skoz vse, skoz vse in isti mesec plava
nad vsemi in prav v vseh očeh zrcali
se isto sonce, ista luč odseva...
O bog, ta svet! Živali strah in reva,
ječanje zraka, vod, gozdov korali
otožno temni, klic na pomagánje.
O bog, ta svet! Le nekaj hipov sreča,
kresnica mila, sveti v tvoje sanje –
in se utrne. Spet tu biti ječa,
vsa mračna, se zazdi. In spet čakánje,
čakánje dolgo na kresnico novo.
O bog, ta svet! S stopinjo negotovo,
s telesom težkim kakor smrtno spanje,
tako drugačnim še od krila duše,
grestà po svoji poti dva, ki v njiju
vesolje ne odmeva in ki siju
zvezdá sta blizu le za hip. Na dnu še
vsa snovna, temna, gluha in surova – –
nekoč pa se iz njiju morebiti
osvobojen prikaže, kot zaklad odkriti,
njun pravi, njun ubrani, božji lik; iznova
takrat rodi se svet, v njem vse bo sveto:
življenje bilke, čunke, psa in kače...,
otrok in tistih, ki žive drugače,
o vseh in vsèga, saj čez svet razpeto
naročje njuno, iz telesa raslo,
iz njunega visokega telesa,
kot dobri žarki sončnega očesa
bo varovalo slednjo bit. Kot maslo
v teh žarkih nizke raztope strasti se,
da vse zadiha láhko in sproščeno,
ugasnejo grmade – ko se z ženo
bo moški z-družil, kot nikdar še ni se,
bogat dvojine, s preduhovljenim telesom,
in nov rodita čas, čas zdrav ko med...
da pesnik vzklikne z radostnim peresom
na večni list neba: Ta svet! Ta svet!
UČLOVEČENJE
Ne, nismo, nismo še človeško bitje,
dokler, blesté, v nas božje ne razpne se,
kot roža roža ni, dokler povit je,
še nerazprt njen cvet, dokler ne nese,
odznotraj vsa obžárjena, v ta svet
medene, mile, mavrične lepote,
da zadehti po raju spet in spet,
vse do peklenskih muk, do zle samote.
Ne, nismo, nismo še človeško bitje,
dokler ne najdemo se v njiju dveh,
ki zemlji dana sta za čisti greh –
v njem vsak teman, zadahel greh umit je.
Ne, nismo, nismo še človeško bitje,
dokler ni v nas ljubezen razprostrta,
dokler ne teče ko srebrna črta
globoke reke, za veselo klitje
vse zemske mnogoterosti, kipeča
iz vrelca, ki ga v ljubljenju preliva
v najdražjo njen edini in umiva
ji s šepetanjem sluh srca: »O vzemi, moja sreča!«
PSALM ZA KOBILICO
Ne zganeš več se, drobceno življenje,
spodmáknila so tla se ti spod skočnih nog
in zrak spod krhkih kril. Že grabi te venenje,
zeleno bitje; kakor mrki bog.
Moj topli dih, ki vso te je ovijal,
na tebi zdaj leži kot žalni pajčolan.
Skamnele so oči. Le kri (kdo je ubijal?)
žari ti skozenj kot toneči dan.
Kako je tvoja smrt mogočno tiha --
ah biti kakor ti, neznatna, mala stvar:
kot ti se vdati, ko vse manj in manj bo diha,
in položiti se na zlat oltar.
Kot ti živela si, tako živeti:
vsevdilj, vsevdilj zeleno, ves neznanski hip;
od blišča ljúbiti le žarke, ki so speti
v ljubečo luč in rose čist razsip.
Spi, drobno bitje, spi,
naj bodo večni travniki ti sni.
