Gospodarica Usoda in gospod Bog,
glejta, sprejemam, kar moram; kar vajin je rog
predme nasul: preobilje krivic in grenkot in osamo,
ki mi bo družba do tja, kjer mi skopljejo jamo –
da, vse sprejemam, le kamen rubin mi pustita,
naj tu globoko, kjer v meni utripa, se svita
in lesketa še naprej – ne zdrobita ga, prosim –
počen je že – o še dalje naj v srcu ga nosim;
kamnova smrt bi bila tudi moja, to vesta,
drobci ranili bi žile mi, vsa rahla mesta ...
Gospodarica Usoda in gospod Bog,
glejta, sprejemam, kar moram, iz vajinih rok ...
NE GREM VEČ NIKAMOR
Nikamor ne grem več, nikamor,
za to nimam nič več moči.
Bolj sama, kot v zemlji je bramor,
sem srečna, če kdaj se zgodi,
da v svoji temí si privoščim
grizljanje ljubezenskih sanj;
če svoje zobe kdaj si loščim
z grizljanjem utvar, ki od ran
so varno odmaknjene vse
in v njih le sladkost se pretaka ...
Sem včasih verjela, da čaka
ta Zemlja, da zastor odstre
z obraza ji dlan mojih rok,
da vsa kakor zvezda zasije.
Zdaj vem ... Pa vendár iluzije
še srkam kdaj medasti sok. –
Nikamor ne grem več, nikamor,
za to nimam nič več moči.
Bolj same, kot v zemlji je bramor,
le kakšen me hip ne boli.
ODA HREPENENJU
O teci spet, sla hrepenenja,
mi v temno globačo srca.
Kot reka, prepolna kipenja,
zalij ga s slapovi srebra,
ga nežno, prelestno razsvetli,
vsegà valujoče oživi;
kot da bi ga angeli božji pometli,
kot ajde tenčica na njivi
naj vse se srebrno leskeče ...
Ne, ni je razkošnejše sreče,
kot čútiti slo hrepnenja.
O sla je še več od življenja!
MEHKA SNEŽNA RJUHA SANJ
Še leží v moji senčni globini
mehka snežna rjuha sanj.
Po njej prihajaš ti, moj edini,
vame zaljubljen, tako ljubeč do mojih ran.
Ti, ki ob meni boš ostal;
ne boš umrl, ne boš odšel.
Ti, ki ob tebi razpre se kot pav
moje srce in moja drugačnost postane napev.
Ti, ki moja ženskost ob tebi
tako zaželeno se čuti.
Ki kot monštranco držiš me k sebi
še v ljubljenja zadnji minuti.
Ti, ki se dam ti kot siromaku cekini.
Ti, ki ti z mano nov čas je dan. –
Še leži v moji senčni globini
mehka snežna rjuha sanj.
BOM KDAJ SI SPET UPALA?
Bom kdaj si spet upala strastno želeti,
da v meni se moški zgodi,
da v bokih kot luč mi zasveti,
kot ogenj me vso pozlati?
Bom upala spet kdaj želeti živeti –
želeti, da v duši, v telesu drgečem
od čudežne vrtnice v rdečem,
ki, nežna, kot črt uroči?
Ki vsa se do zvezd razdehti
in vse do najmanjšega bitja,
ta roža za dvoje ljudi,
ta čudežna roža vsezlitja.
NE ZDROBITA GA, PROSIM!
Gospodarica Usoda in gospod Bog,
glejta, sprejemam, kar moram; kar vajin je rog
predme nasul: preobilje krivic in grenkot in osamo,
ki mi bo družba do tja, kjer mi skopljejo jamo –
da, vse sprejemam, le kamen rubin mi pustita,
naj tu globoko, kjer v meni utripa, se svita
in lesketa še naprej – ne zdrobita ga, prosim –
počen je že – o še dalje naj v srcu ga nosim;
kamnova smrt bi bila tudi moja, to vesta,
drobci ranili bi žile mi, vsa rahla mesta ...
Gospodarica Usoda in gospod Bog,
glejta, sprejemam, kar moram, iz vajinih rok ...
NE GREM VEČ NIKAMOR
Nikamor ne grem več, nikamor,
za to nimam nič več moči.
Bolj sama, kot v zemlji je bramor,
sem srečna, če kdaj se zgodi,
da v svoji temí si privoščim
grizljanje ljubezenskih sanj;
če svoje zobe kdaj si loščim
z grizljanjem utvar, ki od ran
so varno odmaknjene vse
in v njih le sladkost se pretaka ...
Sem včasih verjela, da čaka
ta Zemlja, da zastor odstre
z obraza ji dlan mojih rok,
da vsa kakor zvezda zasije.
Zdaj vem ... Pa vendár iluzije
še srkam kdaj medasti sok. –
Nikamor ne grem več, nikamor,
za to nimam nič več moči.
Bolj same, kot v zemlji je bramor,
le kakšen me hip ne boli.
ODA HREPENENJU
O teci spet, sla hrepenenja,
mi v temno globačo srca.
Kot reka, prepolna kipenja,
zalij ga s slapovi srebra,
ga nežno, prelestno razsvetli,
vsegà valujoče oživi;
kot da bi ga angeli božji pometli,
kot ajde tenčica na njivi
naj vse se srebrno leskeče ...
Ne, ni je razkošnejše sreče,
kot čútiti slo hrepnenja.
O sla je še več od življenja!
MEHKA SNEŽNA RJUHA SANJ
Še leží v moji senčni globini
mehka snežna rjuha sanj.
Po njej prihajaš ti, moj edini,
vame zaljubljen, tako ljubeč do mojih ran.
Ti, ki ob meni boš ostal;
ne boš umrl, ne boš odšel.
Ti, ki ob tebi razpre se kot pav
moje srce in moja drugačnost postane napev.
Ti, ki moja ženskost ob tebi
tako zaželeno se čuti.
Ki kot monštranco držiš me k sebi
še v ljubljenja zadnji minuti.
Ti, ki se dam ti kot siromaku cekini.
Ti, ki ti z mano nov čas je dan. –
Še leži v moji senčni globini
mehka snežna rjuha sanj.
BOM KDAJ SI SPET UPALA?
Bom kdaj si spet upala strastno želeti,
da v meni se moški zgodi,
da v bokih kot luč mi zasveti,
kot ogenj me vso pozlati?
Bom upala spet kdaj želeti živeti –
želeti, da v duši, v telesu drgečem
od čudežne vrtnice v rdečem,
ki, nežna, kot črt uroči?
Ki vsa se do zvezd razdehti
in vse do najmanjšega bitja,
ta roža za dvoje ljudi,
ta čudežna roža vsezlitja.
