Zasejal
je seme upanja.
Prebudil
je tiho pričakovanje.
Hladne večere
je spreminjal v gorkoto
prasketajočega ognja.
Pomlad je prinašal
v čašah tulipanov.
Ko je bilo
sonce najvišje,
je zaigral
svojo najljubšo
melodijo.
razsul čare
in odložil violino.
Tanke travice
so vztrepetale.
Čriček je utihnil.
Poletje je odšlo.
Odšel je,
ko je zapihal
prvi veter.
NOVA ZEMLJA
Vetrovi bučijo,
drevesa ječijo,
narava igra
pesem za ples.
Človeka povabi,
medse ga zvabi,
zdajle šlo bo zares.
Kaj praviš?
Da ni ti za ples?
Že zdavnaj
si hotel
predstavo za raj.
Težko že čakam,
da zaplešem s teboj.
Ga za roko
je prijela
in močno objela,
k sebi prižela,
da zaškripale so
njegove kosti.
Z njim zaplesala
je ples.
Vse bolj divje,
vse močneje
vse strašneje
vihar je igral.
Človek se je
zapletal
in zaječal.
V obupu
in strahu,
v poslednji grozi
je padel
in negiben obležal.
Narava se je stresla,
divje obzorje pretresla.
Na njenih vrhovih
je vstajal nov svet.
ZUNAJ KALUPOV
Želiš se dotikati
pajkovih nožic,
objeti metuljev let,
pobožati prašne cvetove
in sesti v naročje vetra.
Videti, kako se jutro
spotika ob poljubu
svetlobe in sonce spije
roso z ostankov noči.
Kjer se razlije
zrcalnost obzorja
in sede v čoln
z dvojnimi vesli.
Pretrgaš pajčevino,
ko hočeš
pobožati življenje.
LEPA VIDA PREKMURSKA
Misel splava po galebih morja
kako harfe glas,
kot nož v srce zareže
melodija njena,
da zjasni se njen obraz.
Njemu je obljubo dala,
a odšel je daleč vstran.
Skozi mrtvo morje se podala,
kjer ga išče noč in dan.
Daleč je od doma,
več poti nazaj ne ve.
Solze vse je izjokala,
bolečina je prebodla ji srce.
Po peklu, trnih bosa stopa,
mili glasek kliče jo nazaj:
»Mati moja, samo da skupaj bova,
moj oče je odšel v raj.«
Lepa Vida se je domov vrnila
in poljubila malo detece.
Nikdar te ne bom več zapustila,
karkoli storijo mi ljudje.
Malo dete lepa Vida
ob večerih vsak dan spravlja spat.
Na čelo ga pokriža in poljubi.
Spomni se: »Bil je prav tak večer,
ko je oče tvoj prišel vasovat.«
Naj on počije v miru.
Težka je bila njegova pot.
Za svoje detece pa prosi,
naj varuje ga Bog.
VIOLINIST
Prišel je kot
rahla sapa
na robu pomladi.
Zasejal
je seme upanja.
Prebudil
je tiho pričakovanje.
Hladne večere
je spreminjal v gorkoto
prasketajočega ognja.
Pomlad je prinašal
v čašah tulipanov.
Ko je bilo
sonce najvišje,
je zaigral
svojo najljubšo
melodijo.
razsul čare
in odložil violino.
Tanke travice
so vztrepetale.
Čriček je utihnil.
Poletje je odšlo.
Odšel je,
ko je zapihal
prvi veter.
NOVA ZEMLJA
Vetrovi bučijo,
drevesa ječijo,
narava igra
pesem za ples.
Človeka povabi,
medse ga zvabi,
zdajle šlo bo zares.
Kaj praviš?
Da ni ti za ples?
Že zdavnaj
si hotel
predstavo za raj.
Težko že čakam,
da zaplešem s teboj.
Ga za roko
je prijela
in močno objela,
k sebi prižela,
da zaškripale so
njegove kosti.
Z njim zaplesala
je ples.
Vse bolj divje,
vse močneje
vse strašneje
vihar je igral.
Človek se je
zapletal
in zaječal.
V obupu
in strahu,
v poslednji grozi
je padel
in negiben obležal.
Narava se je stresla,
divje obzorje pretresla.
Na njenih vrhovih
je vstajal nov svet.
ZUNAJ KALUPOV
Želiš se dotikati
pajkovih nožic,
objeti metuljev let,
pobožati prašne cvetove
in sesti v naročje vetra.
Videti, kako se jutro
spotika ob poljubu
svetlobe in sonce spije
roso z ostankov noči.
Kjer se razlije
zrcalnost obzorja
in sede v čoln
z dvojnimi vesli.
Pretrgaš pajčevino,
ko hočeš
pobožati življenje.
LEPA VIDA PREKMURSKA
Misel splava po galebih morja
kako harfe glas,
kot nož v srce zareže
melodija njena,
da zjasni se njen obraz.
Njemu je obljubo dala,
a odšel je daleč vstran.
Skozi mrtvo morje se podala,
kjer ga išče noč in dan.
Daleč je od doma,
več poti nazaj ne ve.
Solze vse je izjokala,
bolečina je prebodla ji srce.
Po peklu, trnih bosa stopa,
mili glasek kliče jo nazaj:
»Mati moja, samo da skupaj bova,
moj oče je odšel v raj.«
Lepa Vida se je domov vrnila
in poljubila malo detece.
Nikdar te ne bom več zapustila,
karkoli storijo mi ljudje.
Malo dete lepa Vida
ob večerih vsak dan spravlja spat.
Na čelo ga pokriža in poljubi.
Spomni se: »Bil je prav tak večer,
ko je oče tvoj prišel vasovat.«
Naj on počije v miru.
Težka je bila njegova pot.
Za svoje detece pa prosi,
naj varuje ga Bog.
