V teh zadnjih dneh tega leta, ko je osrednja dolina Haloz veliko gradbišče, se mi porajajo želje, da bi Haložani imeli kaj od tega direndaja. Nekaj so dobili lastniki zemljišč, kjer zdaj nastaja avtocesta. Nekaj povečanega prometa imajo kafiči, trgovine s prehrano in edini ponudnik pripravljenih obrokov v Tržcu. Od silnih kolon turistov, ob vikendih, ki jezno gledajo na gradbišče, ko stojijo v kolonah, pa kakšne koristi domačini razen izpušnih plinov nimajo. Podlehniško jezero ostaja neizkoriščeno. Opažam, da ubogi potniki pogosto zavijejo na stransko cesto, in tam na travnikih se olajšajo. Odkar so podrli obe črpalki v Podlehniku, ni niti enega javnega stranišča, da o počivališču ne govorimo. Silni klimatizirani DARSovi kontejnerji stojijo prazni.
No, hotel sem govoriti o škricih podobno kot pisatelj Janez Trdina. Kot prišlek v Halozah opažam, da si malomeščanski mestni škrici, ki so prišleki, tako kot jaz, najraje dajo kako tuje ime. Namesto Janez postanejo John, namesto Janko pa Jack. Nekateri si poveznejo teksaški klobuk in postanejo veliki mali človečki. Kako lepo se sliši, ko škriculja kliče škrica v Halozah, Johnn ...!
Škrici kažejo nesebično navdušenje, ko tujci kupijo Haloško grudo. Mestni in zdaj vaški škrici, postanejo veliki zagovorniki »bio« kmetovanja, nudizma in tujega jezika. Svojo žlahtno besedo odložijo na oltar domovine in se klanjajo samo tujcem. Tujcem strežejo, svetujejo, jih intervjujajo, in dosledno jezikovno klečeplazijo. Niti po skoraj desetih letih bivanja v Halozah, niso naučili prijateljev tujcev 10 domačih haloških stavkov. Ponosni so, da znajo tuje jezike, kar je u redu. Mislim pa, da ni treba spremeniti svojega domačega rodnega imena za to. Svojo živinorejsko »bio« kmetijo, poimenujejo s farmo, (o jej, farma koz Haloze-facebook, poglej ), ne da bi pogledali v slovar slovenskega knjižnega jezika. Tujci imajo lavander farm. Kozja farma ima 5 koz in enega ali občasno dva kozla, nekaj kur in mačk ter psico.
Pred kozjerejo je bila »bio« vinogradniška farma ali kmetija, dokler ni nastopila presneta Plasmopara viticola-perenospora. Urejenost »bio« kozje farme posebej hlevčka in pašnikov je bolj ubogo. Spominja na slabo urejeno romsko bivališče. Farma ne pridela niti bale sena ali druge krme niti litra kozjega mleka niti grama skute, da o siru ne govorimo. V oktobru 2016, je morala policija trikrat posredovati, da so prepričali kozjerejca naj popravijo ograje in ne delajo škode sosedom. Kakšni farmarji!?
Mislim, da bi morali ljubitelji malih živali vsaj psom, mačkam in kozam dati pristna domača imena. No, tudi njih niso poimenovali po domače. Škrici ostajajo škrici ne glede na to, od kod pridejo. Haložani imajo trto radi in se samo križajo, ko jim mestni škrici razlagajo o »bio« vinu in »bio« skuti in »bio« kozjem siru. Še bolj pa se križajo, ko jim ti škrici in falirani študentje pametujejo, kako bi morali kmetovati v Halozah.
In kaj pravi Trdina o mestnih, vaških, malomeščanskih in grajskih škricih, preberite v njegovem znamenitem delu, Bajke in povesti o Gorjancih.
No, za tiste, ki ne berejo radi, povem na kratko. Vse, kar je tuje, imajo »bio« škrici za svoje in najraje.
V teh zadnjih dneh tega leta, ko je osrednja dolina Haloz veliko gradbišče, se mi porajajo želje, da bi Haložani imeli kaj od tega direndaja. Nekaj so dobili lastniki zemljišč, kjer zdaj nastaja avtocesta. Nekaj povečanega prometa imajo kafiči, trgovine s prehrano in edini ponudnik pripravljenih obrokov v Tržcu. Od silnih kolon turistov, ob vikendih, ki jezno gledajo na gradbišče, ko stojijo v kolonah, pa kakšne koristi domačini razen izpušnih plinov nimajo. Podlehniško jezero ostaja neizkoriščeno. Opažam, da ubogi potniki pogosto zavijejo na stransko cesto, in tam na travnikih se olajšajo. Odkar so podrli obe črpalki v Podlehniku, ni niti enega javnega stranišča, da o počivališču ne govorimo. Silni klimatizirani DARSovi kontejnerji stojijo prazni.
No, hotel sem govoriti o škricih podobno kot pisatelj Janez Trdina. Kot prišlek v Halozah opažam, da si malomeščanski mestni škrici, ki so prišleki, tako kot jaz, najraje dajo kako tuje ime. Namesto Janez postanejo John, namesto Janko pa Jack. Nekateri si poveznejo teksaški klobuk in postanejo veliki mali človečki. Kako lepo se sliši, ko škriculja kliče škrica v Halozah, Johnn ...!
Škrici kažejo nesebično navdušenje, ko tujci kupijo Haloško grudo. Mestni in zdaj vaški škrici, postanejo veliki zagovorniki »bio« kmetovanja, nudizma in tujega jezika. Svojo žlahtno besedo odložijo na oltar domovine in se klanjajo samo tujcem. Tujcem strežejo, svetujejo, jih intervjujajo, in dosledno jezikovno klečeplazijo. Niti po skoraj desetih letih bivanja v Halozah, niso naučili prijateljev tujcev 10 domačih haloških stavkov. Ponosni so, da znajo tuje jezike, kar je u redu. Mislim pa, da ni treba spremeniti svojega domačega rodnega imena za to. Svojo živinorejsko »bio« kmetijo, poimenujejo s farmo, (o jej, farma koz Haloze-facebook, poglej ), ne da bi pogledali v slovar slovenskega knjižnega jezika. Tujci imajo lavander farm. Kozja farma ima 5 koz in enega ali občasno dva kozla, nekaj kur in mačk ter psico.
Pred kozjerejo je bila »bio« vinogradniška farma ali kmetija, dokler ni nastopila presneta Plasmopara viticola-perenospora. Urejenost »bio« kozje farme posebej hlevčka in pašnikov je bolj ubogo. Spominja na slabo urejeno romsko bivališče. Farma ne pridela niti bale sena ali druge krme niti litra kozjega mleka niti grama skute, da o siru ne govorimo. V oktobru 2016, je morala policija trikrat posredovati, da so prepričali kozjerejca naj popravijo ograje in ne delajo škode sosedom. Kakšni farmarji!?
Mislim, da bi morali ljubitelji malih živali vsaj psom, mačkam in kozam dati pristna domača imena. No, tudi njih niso poimenovali po domače. Škrici ostajajo škrici ne glede na to, od kod pridejo. Haložani imajo trto radi in se samo križajo, ko jim mestni škrici razlagajo o »bio« vinu in »bio« skuti in »bio« kozjem siru. Še bolj pa se križajo, ko jim ti škrici in falirani študentje pametujejo, kako bi morali kmetovati v Halozah.
In kaj pravi Trdina o mestnih, vaških, malomeščanskih in grajskih škricih, preberite v njegovem znamenitem delu, Bajke in povesti o Gorjancih.
No, za tiste, ki ne berejo radi, povem na kratko. Vse, kar je tuje, imajo »bio« škrici za svoje in najraje.
