Zdramil me je februarski nočni klic ob polni luni. Po tridesetih letih sem slišal znano neznani glas gospe D. Razumel sem ga, kot radovednost, morda alkoholni sentiment, in seveda zimsko melanholijo. Poslušal sem davno pozabljen glas, ki je govoril prestrašeno o svojih nesrečnih premikih po deželi, polni beganja. Glas je prihajal s poti, ki se razhajajo. Čutil sem na drugi strani klic po preteklosti. Neusmiljeni vrtinčast čas je zastal in zazijala je razpoka v spominu. Odkrušen del lune je posvetil v moj mir in navajenost na samoto. To svetinjo sem gradil in se predajal dnevom pred mano in v meni.
Zbudili so me odmevi stiske in razočaranja, hladno ožarjeni s polno negotovostjo. Govorila si zdaj zbrano, zdaj zmedeno, prestrašeno in predvsem žalostno. Kaj te je nagnalo na telefonski klic, sem iz povedanega težko razbral. Na koncu si rekla, da si želiš, da bi ti pomagal z nasveti okrog trte in dreves na vrtu. Potem sem nanovo zaspal in potisnil vse v sanje.
Šele čez nekaj dni sem se zalotil, da sem ti obljubil porezati trto. Povedal sem ti, da sem načrtoval obisk Goričkega, Rotunde sv. Nikolaja v Selu.
Nekega lepega dne sem se odpravil na pot. Po obisku Rotunde, ki je žalostno samevala, sem zrl skozi nemarno priprta vrata, na odre in nedokončano obnovo fresk. Razočaran in zbegan sem odhajal z Goričkega proti Moravskim toplicam. Po poti premišljeval o klicu. Imel sem čudno slutnjo tuje stiske. Čutil sem, da je dana obljuba bila moja hipna napaka. Zaradi občutka bledih spominov na preteklo in dane obljube sem te poklical, da sem v Prekmurju.
Ta klic je rodil blede spomine, ki sem jih potisnil v podzavest že desetletja. Temu Jung in Freud pravita nezavedno spominjanje, ki rodi pogum ali pogubo. Meja med tema dvema besedama je tenka. Skoraj takšna kot med dvema vrsticama dobre pesmi – dvostišja.
Napotil sem se do tvojega novega domovanja. Spomnil sem se, da si nekoč v Bogojini občudovala nagnjeno hišo. Zdaj si pač pristala na panonskem bregu. Spomini v naših letih pogosto niso dosledni in natančni. Pogosto jih tako kot zgodovino malo priredimo. Dve desetletji in pol nisem imel časa slediti tvoji poti.
Nisem vedel, kaj te je vleklo v panonske nižine. Šele ob srečanju pred tvojo hišo si hitela govoriti, da si hotela in želela uiti iz črne Š. L. V teh nižinah, bregih in meglicah je prisotna melanholija, sentiment in depresija. Če to zavlada, ni dobro. Ko sem to omenil, si pojasnjevala vzroke enega za drugim.
Ko sta ti je umrla brat in mati, nisi več hotela biti v svojem rodnem mestu. Otroka in vnuki so tako ali tako odšli vsak po svoje že zdavnaj.
Povedala si, da si zbežala in se ločila od moža, ki je bil navezan na cerkvico, križevo pot in množico malih živali. Potem si begala od ljubimca do ljubimca, dokler nisi pristala na psihiatriji.
Po psihiatriji spet ljubček, ki je utonil v kozarcu rujnega. In zdaj – samota v neprijaznem okolju in v predimenzionirani hiši je mučna.
Po rezu trte, kjer sem te hotel na hitro naučiti, kaj početi s trto, si me povabila na malico v novi dom. Že ob snidenju pred vinogradom sem bil v dvomih o tem, kako naj ravnam s tvojo povsem spremenjeno podobo. Lepo in dobro je izpuhtelo v teh letih med bledimi spomini. Na tvojem obličju in obnašanju so nastale pogubne spremembe.
Ob malici si kar naprej govorila o svojih selitvah in tragedijah. Videl in občutil sem, da žaluješ, da se rada spominjaš preteklega, da te to nekako še vedno hrani. Pestovala si pretekle spomine, jih gnetla in ponavljala, kot bi želela, da se ponovijo ali naj izginejo. Graditi srečo samo na spominih na preteklo je malenkostno in pusto. Iz sočutja in zbeganosti sem poslušal in molčal.
Istočasno si sovražila preživeto, z obsojanjem drugih, ne da bi obsojala svoje početje v tem vrtincu, ki ti je prinašal lepoto, bolečino in pogubo.
Takrat me je prešinilo pisanje F. D. Queveda, kjer v svojem delu Življenjepis lopova pravi, če me spomin ne vara, da zaman menjavaš okolja in bivališča, če ne spremeniš življenjskega sloga in navad...
No, nadaljevala si s prenovo kupljene hiše, o arhitektu, izvajalcih, sosedih, kot S. Makarovič na splošno reče, o slovenceljnih. Ko sva si ogledala hišo, si nadaljevala s finančnimi težavami in krediti. Takrat sem se spomnil še na, Enciklopedijo neumnosti V.. Boxsel, ki pravi, da nihče ni dovolj pameten, da bi spoznal vse svoje neumnosti.
Jaz pa sem si mislil po ogledu hiše in vrta, malo drugače. Hiša je stisnjena med dva vinograda, kar ni dobro. Strnjena vasica je na bregu in vsakdo ima svoj vinograd. Ko sem videl hišo od znotraj in maketo veleumnega arhitekta, sem takoj videl, da gre za povprečneža, ki je navdušil investitorja s svojo naivno kreacijo. Rešitev stopnic je pravi pons asinorum-oslovski most. Toliko si ga kritizirala, imaš pa na stenah njegove medle akvarele. Vedel sem, da si navdušena nad naivnimi slikarji, rezbarji, na splošno jim jaz rečem – pituristi. Imaš kar nekaj naivnih rezbarskih kompozicij in malarij. Hiša je polna vsemogoče navlake iz bivših bivališč. Zagotovo je skladišče odvečnega spomina na minulo. Ob ogledu prostorov, nisem se mogel znebiti občutka – koliko navlake v sebi in ob sebi ljudje prestavljajo iz domovanja v domovanje. Vse odvečne in neuporabne predmete si privlekla in razporedila po prostorih, da se komaj premikaš med njimi. Koliko slabe karme, bi rekli budisti, si prestavila v novo domovanje. V novozgrajeni lopi, je navlaka zapirala vhod. Moledovala si, da se ti pomagam znebiti odvečne krame in bremen.
Žal, vedel sem, da ti moja pomoč ne bi pomagala. Bilo bi samo breme za oba, če bi ti predlagal rešitve, ki ti ne bi bile po volji. Nisem več mlad in zaletav. Nimam časa in volje za prepričevanje.
Prinesel sem ti reprodukcijo, Mušiča, iz zadnje njegove faze. Izrazit avtoportret mojstra, kjer podoba izgineva. Ljub mi je ta slovenski minimalist. Nekoč sva si v Gradu Dobrovo ogledala zbirko grafik – donacija Bricem.
Pred gradom je zdaj še kip Gradnika kiparja Jakova Brdarja.
O sosedih si tarnala in obžalovala, da si sploh hišo kupila. Toti levi sosed, ki ima dvorišče polno navlake, in desni sosed mejaš, ki tako mrko gleda, ter ostali, veselo vsakih deset dni škropijo svoje trte. Tvoja želja imeti ekološki vrt je utopija.
Tarnaš, da Prekmurci govorijo s tabo s svojo govorico in jih ne razumeš. Moraš razumeti, da ne bodo govorili tvoje gorenjščine. Nauči se vsaj nekaj njihovih besed, takoj ti bo bolje. Ti si prišlek. Preberi vsaj kratke povesti Miška Kranjca, nekaj od Lainščka in Šarotarja. Tudi njihov jezik je del slovenščine in Trubarjeve zapuščine. Prekmurje je ohranilo protestantizem in izročilo reformacije. Ravno letos se spominjajo 500 obletnice. Vsaj to je dobro, da te ne zmerjajo s čefurjem, jugovičem in nemaničem. Tudi to znajo in znajo biti do prišlekov hudo naperjeni.
Potem si mi povedala, ko sem ti to omenil, da težko bereš zaradi antidepresivov. Pazi se! Pusti alkohol in tablete! A tega si ti nisem upal povedati.
Prišlek, ta beseda mi je všeč. Spomni me, na vrstnega pisatelja, žal pokojnega Lojzeta Kovačiča, ki v svoji knjigi Prišleki in Kristalni čas, mimogrede, zame in za mnoge je Kristalni čas najboljša knjiga zadnjih 25 let, do kosti razgali »lube slovenceljne«. Morala bi prebrati še Miloša Crnjanskega Selitve, v jeziku tvojega očeta Črnogorca.
Prinesel sem ti, ob svojem vinu iz Haloz, opisane in objavljene svoje selitve, pod naslovom Begun v mirnodobnem času, bolj humorno in satirično obarvane. Ob tem sem ti prinesel, še knjigo V. Llose, Pohvala pomajci, v moji materinščini. Morda jo vseeno uspeš prebrati. Verjemi, da je najhuje, ko ti vzamejo jezik otroštva in se ukoreninjaš in gnezdiš desetletja v drugem jeziku. Tako čutenje imam jaz in verjetno je imel isto muko tvoj oče.
Dve selitvi sva skupaj doživela in je eno omenjeno v moji pisariji. Pustil sem ti tudi nekaj misli, ali kot jaz pravim, auforizme. Žal mi je, da nisem tako dober, kot prej navedeni pisatelji.
Ko sem odhajal zvečer domov, nisem verjel, kaj od tebe je ostalo, kot si sama rekla. Postala si verižna kadilka, zgubana in škrbasta, osivela sva oba, in v tebi je nit tragičnega. Nekoč si rekla, da se »nečeš zapustiti«, po reku tvoje »bake« v Črni gori. Ostala si sicer koketna, brez predsodkov, malo preveč odprta do posebnežev in pritlehnih in plehkih ljudi brez duha.
Odkrito povedano, ko se človek v sedmem desetletju odloči za noro zidavo, zadolževanje, in ne spremeni sebe, je že začel kopati prerani grob.
Nisem ti povedal, a moral bi ti svetovati, naj čimprej prodaš to hišo, in si poiščeš varno stanovanje v bližini tvojih otrok in vnukov.
Zvečer sem šel na pot, otožen in prekmursko melanholičen.
Ko sem se vozil domov, sem bil vseeno zadovoljen. Držal sem obljubo in obrezal trto.
Zadostil sem tvoji radovednosti in poslušal o preteklem. Nič se ne more ponoviti in obnoviti. Vse sva porabila v prejšnjem času. Nimam nobenih želja, da se snidenje ponovi. Jaz živim za danes in jutri, ti si se usmerila v obnavljanje preteklosti in si si naložila zelo težek Sizifov kamen. Upam, da te ne bo strl, preden boš spoznala strme poti, ki ti bodo pobrale še tisto malo preostalih moči.
O sebi ti nisem pripovedoval. Jaz kot popolni čefur in prišlek v svojem sedanjem bivališču v Halozah sem s pomočjo policije umiril sosede, kozjerejce s kurjo pametjo. Imam svoj mir, vinograd in svojo malo Toskano. Edino, kar me skrbi, je zdravje in nepredvidljivost neumnih sosedov. No upam, da sem to razrešil. Zdaj sosedi, če popivajo, ne tulijo več do jutra, in ne navijajo muzike do daske, podnevi in ponoči.
Ne puščajo mi več iztrebkov na oknu moje hišice, ne pulijo rož, morali so na svoji »kozji farmi« (dobro bi bilo, da bi pogledali v slovar knjižnega jezika, kaj pomeni farma) urediti ograje in mi ne mečejo več praznih pločevink piva v vrata.
Nabavil sem si ustrezen alarm in zavaroval hiško. Najbolj čudno je to, da sta rejca koz in kozlov tudi prišleka. No, jaz jim pravim malomeščanska škrica. V resnici sta falirana študenta. Priporočam jim še, naj preberejo kaj je o škricih napisal J. Trdina, in kaj škrici so. Ona je S, vaška zeliščarica, on Y, pastir in tuleča »mona«, kot pravi Iztok Mlakar. Y. je ljubitelj alkohola in travce. Srečal sem veliko takih, ki niso izživeli svojih hipijevskih dni.
Imam rad mir in samoto, ki mi nudi veliko. Ne zavezuje me, da ravnam drugače, kot si sam želim. Ustvaril sem si nek bioritem, ki mi nudi veliko branja, pisanja, premišljevanja in pohajkovanja po gričih in gorah, ko ni dela v vinogradu in kleti. Tudi meditiram, telovadim, igram tenis, in ga učim iz gušta, ne zaradi denarja. Nekaj ur sem učil celo prijatelja, Emila Filipčiča Fileta. Vedno se razveselim, ko ga vidim v Tivoliju igrati tenis. Naj ga igra čim dalj. Enako želim vsem, ki sem jim približal ta šport.
Samota je sebičnost, če imaš tudi sebe rad. To ni povsem negativno čustvo.
Neumneži in bedaki ne marajo samote. Obljubil sem ti svoje pisanije, ampak ti totega ne bom poslal. Poslal ti bom, ali tudi ne, teme, ki so bolj človekoljubno naravnane.
Mislim pa, da bom ponovil obisk rotunde v Selu na Goričkem, ko bodo dokončno restavrirali freske in bo možen ogled. Ogledal si bom freske, ko bodo obnovljene, v miru in samoti, v tej edinstveni romanski cerkvici okrogle oblike.
Podobna rotunda je tudi v Kopru.
Neverjetno je, koliko lepote okrog nas ljudje ne spoznajo in ne vidijo. In to samo zaradi svoje trdovratne neumnosti, ki je najbolj boleča norost. Zato sem se spomnil Alberta Einsteina, ki pravi:
»Neumnost in vesolje sta neskončna.«
Za vesolje nisem prepričan.
Zdramil me je februarski nočni klic ob polni luni. Po tridesetih letih sem slišal znano neznani glas gospe D. Razumel sem ga, kot radovednost, morda alkoholni sentiment, in seveda zimsko melanholijo. Poslušal sem davno pozabljen glas, ki je govoril prestrašeno o svojih nesrečnih premikih po deželi, polni beganja. Glas je prihajal s poti, ki se razhajajo. Čutil sem na drugi strani klic po preteklosti. Neusmiljeni vrtinčast čas je zastal in zazijala je razpoka v spominu. Odkrušen del lune je posvetil v moj mir in navajenost na samoto. To svetinjo sem gradil in se predajal dnevom pred mano in v meni.
Zbudili so me odmevi stiske in razočaranja, hladno ožarjeni s polno negotovostjo. Govorila si zdaj zbrano, zdaj zmedeno, prestrašeno in predvsem žalostno. Kaj te je nagnalo na telefonski klic, sem iz povedanega težko razbral. Na koncu si rekla, da si želiš, da bi ti pomagal z nasveti okrog trte in dreves na vrtu. Potem sem nanovo zaspal in potisnil vse v sanje.
Šele čez nekaj dni sem se zalotil, da sem ti obljubil porezati trto. Povedal sem ti, da sem načrtoval obisk Goričkega, Rotunde sv. Nikolaja v Selu.
Nekega lepega dne sem se odpravil na pot. Po obisku Rotunde, ki je žalostno samevala, sem zrl skozi nemarno priprta vrata, na odre in nedokončano obnovo fresk. Razočaran in zbegan sem odhajal z Goričkega proti Moravskim toplicam. Po poti premišljeval o klicu. Imel sem čudno slutnjo tuje stiske. Čutil sem, da je dana obljuba bila moja hipna napaka. Zaradi občutka bledih spominov na preteklo in dane obljube sem te poklical, da sem v Prekmurju.
Ta klic je rodil blede spomine, ki sem jih potisnil v podzavest že desetletja. Temu Jung in Freud pravita nezavedno spominjanje, ki rodi pogum ali pogubo. Meja med tema dvema besedama je tenka. Skoraj takšna kot med dvema vrsticama dobre pesmi – dvostišja.
Napotil sem se do tvojega novega domovanja. Spomnil sem se, da si nekoč v Bogojini občudovala nagnjeno hišo. Zdaj si pač pristala na panonskem bregu. Spomini v naših letih pogosto niso dosledni in natančni. Pogosto jih tako kot zgodovino malo priredimo. Dve desetletji in pol nisem imel časa slediti tvoji poti.
Nisem vedel, kaj te je vleklo v panonske nižine. Šele ob srečanju pred tvojo hišo si hitela govoriti, da si hotela in želela uiti iz črne Š. L. V teh nižinah, bregih in meglicah je prisotna melanholija, sentiment in depresija. Če to zavlada, ni dobro. Ko sem to omenil, si pojasnjevala vzroke enega za drugim.
Ko sta ti je umrla brat in mati, nisi več hotela biti v svojem rodnem mestu. Otroka in vnuki so tako ali tako odšli vsak po svoje že zdavnaj.
Povedala si, da si zbežala in se ločila od moža, ki je bil navezan na cerkvico, križevo pot in množico malih živali. Potem si begala od ljubimca do ljubimca, dokler nisi pristala na psihiatriji.
Po psihiatriji spet ljubček, ki je utonil v kozarcu rujnega. In zdaj – samota v neprijaznem okolju in v predimenzionirani hiši je mučna.
Po rezu trte, kjer sem te hotel na hitro naučiti, kaj početi s trto, si me povabila na malico v novi dom. Že ob snidenju pred vinogradom sem bil v dvomih o tem, kako naj ravnam s tvojo povsem spremenjeno podobo. Lepo in dobro je izpuhtelo v teh letih med bledimi spomini. Na tvojem obličju in obnašanju so nastale pogubne spremembe.
Ob malici si kar naprej govorila o svojih selitvah in tragedijah. Videl in občutil sem, da žaluješ, da se rada spominjaš preteklega, da te to nekako še vedno hrani. Pestovala si pretekle spomine, jih gnetla in ponavljala, kot bi želela, da se ponovijo ali naj izginejo. Graditi srečo samo na spominih na preteklo je malenkostno in pusto. Iz sočutja in zbeganosti sem poslušal in molčal.
Istočasno si sovražila preživeto, z obsojanjem drugih, ne da bi obsojala svoje početje v tem vrtincu, ki ti je prinašal lepoto, bolečino in pogubo.
Takrat me je prešinilo pisanje F. D. Queveda, kjer v svojem delu Življenjepis lopova pravi, če me spomin ne vara, da zaman menjavaš okolja in bivališča, če ne spremeniš življenjskega sloga in navad...
No, nadaljevala si s prenovo kupljene hiše, o arhitektu, izvajalcih, sosedih, kot S. Makarovič na splošno reče, o slovenceljnih. Ko sva si ogledala hišo, si nadaljevala s finančnimi težavami in krediti. Takrat sem se spomnil še na, Enciklopedijo neumnosti V.. Boxsel, ki pravi, da nihče ni dovolj pameten, da bi spoznal vse svoje neumnosti.
Jaz pa sem si mislil po ogledu hiše in vrta, malo drugače. Hiša je stisnjena med dva vinograda, kar ni dobro. Strnjena vasica je na bregu in vsakdo ima svoj vinograd. Ko sem videl hišo od znotraj in maketo veleumnega arhitekta, sem takoj videl, da gre za povprečneža, ki je navdušil investitorja s svojo naivno kreacijo. Rešitev stopnic je pravi pons asinorum-oslovski most. Toliko si ga kritizirala, imaš pa na stenah njegove medle akvarele. Vedel sem, da si navdušena nad naivnimi slikarji, rezbarji, na splošno jim jaz rečem – pituristi. Imaš kar nekaj naivnih rezbarskih kompozicij in malarij. Hiša je polna vsemogoče navlake iz bivših bivališč. Zagotovo je skladišče odvečnega spomina na minulo. Ob ogledu prostorov, nisem se mogel znebiti občutka – koliko navlake v sebi in ob sebi ljudje prestavljajo iz domovanja v domovanje. Vse odvečne in neuporabne predmete si privlekla in razporedila po prostorih, da se komaj premikaš med njimi. Koliko slabe karme, bi rekli budisti, si prestavila v novo domovanje. V novozgrajeni lopi, je navlaka zapirala vhod. Moledovala si, da se ti pomagam znebiti odvečne krame in bremen.
Žal, vedel sem, da ti moja pomoč ne bi pomagala. Bilo bi samo breme za oba, če bi ti predlagal rešitve, ki ti ne bi bile po volji. Nisem več mlad in zaletav. Nimam časa in volje za prepričevanje.
Prinesel sem ti reprodukcijo, Mušiča, iz zadnje njegove faze. Izrazit avtoportret mojstra, kjer podoba izgineva. Ljub mi je ta slovenski minimalist. Nekoč sva si v Gradu Dobrovo ogledala zbirko grafik – donacija Bricem.
Pred gradom je zdaj še kip Gradnika kiparja Jakova Brdarja.
O sosedih si tarnala in obžalovala, da si sploh hišo kupila. Toti levi sosed, ki ima dvorišče polno navlake, in desni sosed mejaš, ki tako mrko gleda, ter ostali, veselo vsakih deset dni škropijo svoje trte. Tvoja želja imeti ekološki vrt je utopija.
Tarnaš, da Prekmurci govorijo s tabo s svojo govorico in jih ne razumeš. Moraš razumeti, da ne bodo govorili tvoje gorenjščine. Nauči se vsaj nekaj njihovih besed, takoj ti bo bolje. Ti si prišlek. Preberi vsaj kratke povesti Miška Kranjca, nekaj od Lainščka in Šarotarja. Tudi njihov jezik je del slovenščine in Trubarjeve zapuščine. Prekmurje je ohranilo protestantizem in izročilo reformacije. Ravno letos se spominjajo 500 obletnice. Vsaj to je dobro, da te ne zmerjajo s čefurjem, jugovičem in nemaničem. Tudi to znajo in znajo biti do prišlekov hudo naperjeni.
Potem si mi povedala, ko sem ti to omenil, da težko bereš zaradi antidepresivov. Pazi se! Pusti alkohol in tablete! A tega si ti nisem upal povedati.
Prišlek, ta beseda mi je všeč. Spomni me, na vrstnega pisatelja, žal pokojnega Lojzeta Kovačiča, ki v svoji knjigi Prišleki in Kristalni čas, mimogrede, zame in za mnoge je Kristalni čas najboljša knjiga zadnjih 25 let, do kosti razgali »lube slovenceljne«. Morala bi prebrati še Miloša Crnjanskega Selitve, v jeziku tvojega očeta Črnogorca.
Prinesel sem ti, ob svojem vinu iz Haloz, opisane in objavljene svoje selitve, pod naslovom Begun v mirnodobnem času, bolj humorno in satirično obarvane. Ob tem sem ti prinesel, še knjigo V. Llose, Pohvala pomajci, v moji materinščini. Morda jo vseeno uspeš prebrati. Verjemi, da je najhuje, ko ti vzamejo jezik otroštva in se ukoreninjaš in gnezdiš desetletja v drugem jeziku. Tako čutenje imam jaz in verjetno je imel isto muko tvoj oče.
Dve selitvi sva skupaj doživela in je eno omenjeno v moji pisariji. Pustil sem ti tudi nekaj misli, ali kot jaz pravim, auforizme. Žal mi je, da nisem tako dober, kot prej navedeni pisatelji.
Ko sem odhajal zvečer domov, nisem verjel, kaj od tebe je ostalo, kot si sama rekla. Postala si verižna kadilka, zgubana in škrbasta, osivela sva oba, in v tebi je nit tragičnega. Nekoč si rekla, da se »nečeš zapustiti«, po reku tvoje »bake« v Črni gori. Ostala si sicer koketna, brez predsodkov, malo preveč odprta do posebnežev in pritlehnih in plehkih ljudi brez duha.
Odkrito povedano, ko se človek v sedmem desetletju odloči za noro zidavo, zadolževanje, in ne spremeni sebe, je že začel kopati prerani grob.
Nisem ti povedal, a moral bi ti svetovati, naj čimprej prodaš to hišo, in si poiščeš varno stanovanje v bližini tvojih otrok in vnukov.
Zvečer sem šel na pot, otožen in prekmursko melanholičen.
Ko sem se vozil domov, sem bil vseeno zadovoljen. Držal sem obljubo in obrezal trto.
Zadostil sem tvoji radovednosti in poslušal o preteklem. Nič se ne more ponoviti in obnoviti. Vse sva porabila v prejšnjem času. Nimam nobenih želja, da se snidenje ponovi. Jaz živim za danes in jutri, ti si se usmerila v obnavljanje preteklosti in si si naložila zelo težek Sizifov kamen. Upam, da te ne bo strl, preden boš spoznala strme poti, ki ti bodo pobrale še tisto malo preostalih moči.
O sebi ti nisem pripovedoval. Jaz kot popolni čefur in prišlek v svojem sedanjem bivališču v Halozah sem s pomočjo policije umiril sosede, kozjerejce s kurjo pametjo. Imam svoj mir, vinograd in svojo malo Toskano. Edino, kar me skrbi, je zdravje in nepredvidljivost neumnih sosedov. No upam, da sem to razrešil. Zdaj sosedi, če popivajo, ne tulijo več do jutra, in ne navijajo muzike do daske, podnevi in ponoči.
Ne puščajo mi več iztrebkov na oknu moje hišice, ne pulijo rož, morali so na svoji »kozji farmi« (dobro bi bilo, da bi pogledali v slovar knjižnega jezika, kaj pomeni farma) urediti ograje in mi ne mečejo več praznih pločevink piva v vrata.
Nabavil sem si ustrezen alarm in zavaroval hiško. Najbolj čudno je to, da sta rejca koz in kozlov tudi prišleka. No, jaz jim pravim malomeščanska škrica. V resnici sta falirana študenta. Priporočam jim še, naj preberejo kaj je o škricih napisal J. Trdina, in kaj škrici so. Ona je S, vaška zeliščarica, on Y, pastir in tuleča »mona«, kot pravi Iztok Mlakar. Y. je ljubitelj alkohola in travce. Srečal sem veliko takih, ki niso izživeli svojih hipijevskih dni.
Imam rad mir in samoto, ki mi nudi veliko. Ne zavezuje me, da ravnam drugače, kot si sam želim. Ustvaril sem si nek bioritem, ki mi nudi veliko branja, pisanja, premišljevanja in pohajkovanja po gričih in gorah, ko ni dela v vinogradu in kleti. Tudi meditiram, telovadim, igram tenis, in ga učim iz gušta, ne zaradi denarja. Nekaj ur sem učil celo prijatelja, Emila Filipčiča Fileta. Vedno se razveselim, ko ga vidim v Tivoliju igrati tenis. Naj ga igra čim dalj. Enako želim vsem, ki sem jim približal ta šport.
Samota je sebičnost, če imaš tudi sebe rad. To ni povsem negativno čustvo.
Neumneži in bedaki ne marajo samote. Obljubil sem ti svoje pisanije, ampak ti totega ne bom poslal. Poslal ti bom, ali tudi ne, teme, ki so bolj človekoljubno naravnane.
Mislim pa, da bom ponovil obisk rotunde v Selu na Goričkem, ko bodo dokončno restavrirali freske in bo možen ogled. Ogledal si bom freske, ko bodo obnovljene, v miru in samoti, v tej edinstveni romanski cerkvici okrogle oblike.
Podobna rotunda je tudi v Kopru.
Neverjetno je, koliko lepote okrog nas ljudje ne spoznajo in ne vidijo. In to samo zaradi svoje trdovratne neumnosti, ki je najbolj boleča norost. Zato sem se spomnil Alberta Einsteina, ki pravi:
