Zemlja je lenobno uživala v svoji lepoti. Samo ležala je in se občudovala. Včasih se je grela na soncu, včasih se je prepuščala božanju vodnih kapelj, ki so se iz oblakov spuščale nanjo.
Nekega dne so iz zemlje začele rasti majhne rastline. Nekatere od njih so kmalu zrastle v velike rastline. Zemlji se je zdelo, da rastline kvarijo njeno lepoto. Ni si bila več všeč. Tudi v soncu in dežju ni več tako uživala. Odločila se je, da rastlinam ne bo več dajala hrane. Zato so počasi venele in kmalu na Zemlji ni bilo nobene več. Zemlja si je bila ponovno všeč in se je občudovala. A sedaj je bilo sonce zanjo premočno. Zemlja se je navadila na rastline, ki so jo varovala pred njim. Ker ji je bilo sedaj prevroče, je pogrešala rastline, da bi ji dejale senco. Prosila jih je, da se vrnejo. Rastline so se povabila razveselile. Kmalu so se na Zemlji naselile tudi živali in ljudje. Zemlja pa si je postala še bolj všeč.
OBLAČKI POHAJAČKI
Oblački so se sprehajali po vesolju. Potepali so se naokrog, se med seboj igrali in bili vedno dobre volje. Nekega dne so se v enem izmed oblakov zbrale kapljice vode in prepričale oblak, da gre na raziskovalni pohod do enega bližnjih planetov. Vsi drugi oblaki so mu sledili. Zbrali so se okrog planeta in kapljice so se odločile, da bodo še same malce raziskovale. Odšle so pogledat, kaj se na planetu dogaja. Tako je nastal dež. Naenkrat ni bilo okoli planeta nobenega oblačka več. Ko je postalo kapljicam na planetu dolgčas, so se ponovno zbrale in se podale na nebo. Iz kapljic so se na nebu oblikovali oblaki. Sedaj se kapljice neprestano sprehajajo med zemljo in nebom. Ko so na nebu, je veliko oblakov, ko so na zemlji, ni na nebu nobenega. Ko pa so malo tu malo tam, so na nebu le oblački pohajački.
MALI ZRAKCI
Mali zrakci so se podili po nebu. Malo so se lovili, malo so delali prevale. Bili so veseli in razigrani. Naenkrat pa je mednje prišel velik umazan zrak. Bil je hudoben in jezen zrak. Ni maral veselja in igre. Ni maral malih čistih zrakcev. Takoj jih je začel poditi po nebu na vse strani. Mali zrakci so hoteli pokazati velikemu zraku, da je igranje in veselje krasno. Želeli so, da bi se tudi on igral in veselil z njimi. A veliki zrak tega ni želel. Male zrakce je podil toliko časa, da je vsak mali zrakec potoval po nebu zase. Velik zrak je bil sedaj zadovoljen. Nikjer več ni bilo svežine, igre in veselja. A mali zrakci so našli delček neba, kamor veliki zrak ni mogel. Tu so se ponovno lahko igrali in bili veseli. Sem so prišli prav vsi, ki so imeli radi igro in veselje. Veliki zrak pa je sameval na prostranem nebu in v sebi kuhal umazanijo.
AVTOMOBILSKA GUMA IN NJENA SREČA
Avtomobilska guma se je odločila, da ne bo več okrog vozila avtomobila. Odvila se je in se napotila k potoku. Pod vejami grma je v miru uživala ob lepem razgledu, žuborenju potoka in ptičjem petju. Nekega dne jo je odkrila raca in si v njej naredila gnezdo. Guma je bila navdušena! Račka je zvalila jajčka in na njih čakala, da se izvalijo majhne račke. Te so se izvalile in začele zvedavo gledati naokoli. A poleg notranje strani gume niso videle ničesar. Pri raziskovanju okolice so na veliko kljuvale v gumo, kar pa gumi ni bilo všeč. Ko se je mama raca odpravila na sprehod k jezeru, ji male račke niso sledile, ker niso mogle splezati iz gume. Glasno so gagale in mama raca se je vrnila po njih ter jih vzela iz gnezda. Po sprehodu in plavanju se niso vrnile k svojemu gnezdu v gumi ampak so si poiskale novo domovanje. Guma je bila žalostna, ko je ostala sama. Odločila se je, da poišče druge prijateljice, da bi se z njimi družila. Našla jih je na smetišču in sedaj z njimi uživa v klepetu.
DEKLICA REŠI PLASTENKO
Plastenki se je zdelo njeno življenje dolgočasno. Nikakor ni želela živeti tako, kot živijo vse plastenke. Želela si je razburljivih dogodivščin in prav posebnih trenutkov v svojem življenju. Ko so iz nje ljudje spili vso pijačo, se je odtihotapila do reke. Nekaj časa je vanjo gledala in občudovala ribe, potem pa je zbrala pogum in tudi sama skočila v deročo vodo. Želela je plavati kot ribe, pa se ji nikakor ni uspelo potopiti. Na svojem popotovanju je dvakrat preplašila ptice, ki so želele plavati na reki, trikrat je zamašila pretok med skalami, tako da so se ribe zaletavale vanjo, namesto da bi plavale z reko. Mnogokrat pa je slišala ljudi, ki so se zgražali nad njenim početjem. Več časa kot je preživela na reki, bolj si je želela nazaj v svoje prejšnje življenje. Nekega dne pa je plastenko ob robu reke našla deklica in se je je zelo razveselila. Vzela jo je domov in iz nje naredila stojalo za svinčnike.
ŽELJE PLASTIČNE VREČKE
Plastična vrečka se je izmuznila iz rok dečku, ki jo je hotel dati v smeti. Napela se je v vetru in poletela visoko v nebo. Od nekdaj si je želela leteti kot ptica in sedaj je v svojem letenju nadvse uživala. Velikokrat je opazovala ptice, kako letijo v jatah in zato si je tudi sama želela postati del jate. Letela je z vetrom naokrog in iskala jato, ki bi ji bila všeč. Kmalu jo je zagledala in se ji je začela približevati. Ker je bila v letenju še malce nespretna, se je ob srečanju z jato zapletla v ptico vodnico. Nekaj časa sta se obe borili, da bi se nekako ločili, a jima to ni uspelo. Ker sta bili tako prepleteni druga z drugo, nista mogli več leteti in sta skupaj začeli padati. Celotna jata ptic pa jima je sledila, saj je bila to njihova vodnica in so šle za njo, kamor koli jih je vodila. Malo pred tlemi se je ptici vodnici in vrečki le uspelo ločiti, tako da nobena ni padla na tla. Ptica je bila vesela, da se je vrečke otresla in je svojo jato spet vodila v kraje, kamor so bile namenjene. Vrečka, pretresena zaradi te izkušnje, pa je čakala, da bi jo kdo pobral in morda uporabil.
NAVDUŠENJE NA SMETIŠČU
Na travniku je ležal papirček in bilo mu je zelo dolgčas. Na drugem koncu travnika je ležala prazna pločevinka. Tudi njej je bilo zelo dolgčas. Nenadoma je veter odpihnil papirček k pločevinki. Bila sta vesela drug drugega. Nekaj časa sta se pogovarjala in ugotovila, da jima ni zanimivo bivati na travniku. Podala sta se na potep in srečevala nove in nove prijatelje. Našla sta razbito steklenico, pa veliko cigaretnih ogorkov, nekaj plastenk, pa raznih plastičnih predmetov. Vsi so bili njune družbe veseli in vsem je bila všeč ideja, da bi našli prostor, kjer bi se vsi dobro počutili. Ko je bila skupina raznovrstnih odpadkov že zelo velika, jih je našel smetar. Dal jih je na svoj tovornjak in odpeljal na smetišče. Vsi so poskakovali od navdušenja, saj so se na smetišču počutili končno doma.
KAKO JE VODA SPET POSTALA ČISTA
Voda v reki je bila zelo umazana, ker so ljudje vanjo zlivali razno umazanijo. Najprej se je voda na to težko navadila, potem pa je umazanijo sprejela in nekako živela z njo. Zaradi umazanije v vodi sicer ni bilo več veliko rastlin in rib, prav tako se v njej niso več mogla občudovati drevesa in tudi ljudje niso več plavali v njej. Zaradi tega je bila žalostna. A čez čas se je navadila, da je umazana in sama. Nekega dne pa so ljudje zgradili čistilno napravo, ki bi reko spet očistila. Voda je z nezaupanjem gledala novo stvar ob njej in nekako se ni mogla pripraviti, da bi se spustila skoznjo. Bala se je, kaj bo z njo, ko bo spet čista. “Ne znam več živeti, če sem čista. Hotela bi, da vse ostane, kot je bilo” si je mislila voda. A čez nekaj časa jo je radovednost vseeno premagala in stekla je skozi napravo. “VAU!” Je bila presenečena, ko je prišla iz čistilne naprave. Sploh se ni prepoznala. Bila si je zelo všeč. Vanjo so se kmalu naselile živali in rastline in zaživela je v svoji polni lepoti.
SAPICA ZRAKA SE POTEPA
Sapica zraka se je podila med drevesi in se poigravala z njihovimi vejami. Uživala je med zelenjem, kjer se je hranila s svežino. Do nje je nekega dne priplaval hrup in ji zbudil radovednost. Sledila mu je in prišla v mesto. Nekaj časa se je podila med drugimi sapicami zraka, ki pa niso bile takšne kot ona. Niso bile tako sveže in razigrane. Tudi ona je kmalu postala vedno bolj utrujena. Hitro se je odpravila nazaj v gozd, kjer se je ponovno nasitila s svežino in postala spet razigrana. Ugotovila je, da se morajo tudi sapice iz mesta osvežiti, da bodo boljše volje. Odšla je v mesto in nekaj sapic prepričala, da so ji sledile v gozd. Krasno so se počutile, ko so se napolnile z svežino. A ker so bile navajene življenja v mestu, so se tja vrnile. Prišle so prenovljene in tako sveže, da so tudi drugi sapice takoj želele v gozd. Sedaj se sapice podijo po mestu, ko pa jim zmanjka svežine, se gredo poigrat v gozd. Sveža sapica zraka pa ima sedaj veliko prijateljic.
TRIPERESNE DETELJICE IN SREČA
Na travniku so rastle triperesne deteljice. Bilo jih je ogromno. Kamor koli je segel pogled, so se imele lepo druga ob drugi. Nekega dne pa se je na travniku pojavila štiriperesna deteljica. Ker je bila edina s štirimi peresi, je postala zelo prevzetna. Druge triperesne deteljice je zato niso marale, saj se je nemogoče vedla. Nekoč je na travnik prišla deklica. Štiriperesna deteljica se je tako šopirila, da jo je deklica takoj zagledala. Utrgala si jo je za srečo. Spravila jo je v knjigo in jo odnesla s seboj. Triperesne deteljice pa so spet mirno živele naprej.
KAPLJICE IN MORJE
Kapljica vode se je oddaljevala od svojega oblaka. Padala je v globino in pri tem nadvse uživala. Z vso hitrostjo se je približevala veliki modri površini. Morju. V njem je živelo neskončno število kapljic, kakršna je bila sama. A bile so slane in sladko kapljico je postalo strah, ker je bila drugačna. Čof! In že se je znašla med njimi. Kapljice so jo z veseljem sprejele medse. Tudi ona je postala slana. Skupaj so uživale ob žuborenju valov in se veselile novih kapljic, ki se jim bodo kmalu pridružile.
VESELI OBLAČEK
Oblaček se je sam potikal po nebu. Nekega dne je prišel v družbo velikih oblakov. Zelo dobro so se razumeli. Počenjali so stvari, ki so jih imeli vsi radi. Toda oblaček se je od velikih oblakov razlikoval. Pa ne samo po velikosti. Oblaček je bil optimist. V vsem je videl samo dobre stvari, zato so se mu v življenju dogajale samo lepe reči. Veliki oblaki pa so bili pesimisti. Nič dobrega niso videli okoli sebe. Tako jih je oblaček učil dobre volje. S svojim veseljem jim je vlival optimizem. Veliki oblaki so bili presrečni, saj so se tudi njim začele dogajati lepe reči, ker so na življenje začeli gledati z lepe strani.
PRESREČNA ZEMLJA
Zemlja je lenobno uživala v svoji lepoti. Samo ležala je in se občudovala. Včasih se je grela na soncu, včasih se je prepuščala božanju vodnih kapelj, ki so se iz oblakov spuščale nanjo.
Nekega dne so iz zemlje začele rasti majhne rastline. Nekatere od njih so kmalu zrastle v velike rastline. Zemlji se je zdelo, da rastline kvarijo njeno lepoto. Ni si bila več všeč. Tudi v soncu in dežju ni več tako uživala. Odločila se je, da rastlinam ne bo več dajala hrane. Zato so počasi venele in kmalu na Zemlji ni bilo nobene več. Zemlja si je bila ponovno všeč in se je občudovala. A sedaj je bilo sonce zanjo premočno. Zemlja se je navadila na rastline, ki so jo varovala pred njim. Ker ji je bilo sedaj prevroče, je pogrešala rastline, da bi ji dejale senco. Prosila jih je, da se vrnejo. Rastline so se povabila razveselile. Kmalu so se na Zemlji naselile tudi živali in ljudje. Zemlja pa si je postala še bolj všeč.
OBLAČKI POHAJAČKI
Oblački so se sprehajali po vesolju. Potepali so se naokrog, se med seboj igrali in bili vedno dobre volje. Nekega dne so se v enem izmed oblakov zbrale kapljice vode in prepričale oblak, da gre na raziskovalni pohod do enega bližnjih planetov. Vsi drugi oblaki so mu sledili. Zbrali so se okrog planeta in kapljice so se odločile, da bodo še same malce raziskovale. Odšle so pogledat, kaj se na planetu dogaja. Tako je nastal dež. Naenkrat ni bilo okoli planeta nobenega oblačka več. Ko je postalo kapljicam na planetu dolgčas, so se ponovno zbrale in se podale na nebo. Iz kapljic so se na nebu oblikovali oblaki. Sedaj se kapljice neprestano sprehajajo med zemljo in nebom. Ko so na nebu, je veliko oblakov, ko so na zemlji, ni na nebu nobenega. Ko pa so malo tu malo tam, so na nebu le oblački pohajački.
MALI ZRAKCI
Mali zrakci so se podili po nebu. Malo so se lovili, malo so delali prevale. Bili so veseli in razigrani. Naenkrat pa je mednje prišel velik umazan zrak. Bil je hudoben in jezen zrak. Ni maral veselja in igre. Ni maral malih čistih zrakcev. Takoj jih je začel poditi po nebu na vse strani. Mali zrakci so hoteli pokazati velikemu zraku, da je igranje in veselje krasno. Želeli so, da bi se tudi on igral in veselil z njimi. A veliki zrak tega ni želel. Male zrakce je podil toliko časa, da je vsak mali zrakec potoval po nebu zase. Velik zrak je bil sedaj zadovoljen. Nikjer več ni bilo svežine, igre in veselja. A mali zrakci so našli delček neba, kamor veliki zrak ni mogel. Tu so se ponovno lahko igrali in bili veseli. Sem so prišli prav vsi, ki so imeli radi igro in veselje. Veliki zrak pa je sameval na prostranem nebu in v sebi kuhal umazanijo.
AVTOMOBILSKA GUMA IN NJENA SREČA
Avtomobilska guma se je odločila, da ne bo več okrog vozila avtomobila. Odvila se je in se napotila k potoku. Pod vejami grma je v miru uživala ob lepem razgledu, žuborenju potoka in ptičjem petju. Nekega dne jo je odkrila raca in si v njej naredila gnezdo. Guma je bila navdušena! Račka je zvalila jajčka in na njih čakala, da se izvalijo majhne račke. Te so se izvalile in začele zvedavo gledati naokoli. A poleg notranje strani gume niso videle ničesar. Pri raziskovanju okolice so na veliko kljuvale v gumo, kar pa gumi ni bilo všeč. Ko se je mama raca odpravila na sprehod k jezeru, ji male račke niso sledile, ker niso mogle splezati iz gume. Glasno so gagale in mama raca se je vrnila po njih ter jih vzela iz gnezda. Po sprehodu in plavanju se niso vrnile k svojemu gnezdu v gumi ampak so si poiskale novo domovanje. Guma je bila žalostna, ko je ostala sama. Odločila se je, da poišče druge prijateljice, da bi se z njimi družila. Našla jih je na smetišču in sedaj z njimi uživa v klepetu.
DEKLICA REŠI PLASTENKO
Plastenki se je zdelo njeno življenje dolgočasno. Nikakor ni želela živeti tako, kot živijo vse plastenke. Želela si je razburljivih dogodivščin in prav posebnih trenutkov v svojem življenju. Ko so iz nje ljudje spili vso pijačo, se je odtihotapila do reke. Nekaj časa je vanjo gledala in občudovala ribe, potem pa je zbrala pogum in tudi sama skočila v deročo vodo. Želela je plavati kot ribe, pa se ji nikakor ni uspelo potopiti. Na svojem popotovanju je dvakrat preplašila ptice, ki so želele plavati na reki, trikrat je zamašila pretok med skalami, tako da so se ribe zaletavale vanjo, namesto da bi plavale z reko. Mnogokrat pa je slišala ljudi, ki so se zgražali nad njenim početjem. Več časa kot je preživela na reki, bolj si je želela nazaj v svoje prejšnje življenje. Nekega dne pa je plastenko ob robu reke našla deklica in se je je zelo razveselila. Vzela jo je domov in iz nje naredila stojalo za svinčnike.
ŽELJE PLASTIČNE VREČKE
Plastična vrečka se je izmuznila iz rok dečku, ki jo je hotel dati v smeti. Napela se je v vetru in poletela visoko v nebo. Od nekdaj si je želela leteti kot ptica in sedaj je v svojem letenju nadvse uživala. Velikokrat je opazovala ptice, kako letijo v jatah in zato si je tudi sama želela postati del jate. Letela je z vetrom naokrog in iskala jato, ki bi ji bila všeč. Kmalu jo je zagledala in se ji je začela približevati. Ker je bila v letenju še malce nespretna, se je ob srečanju z jato zapletla v ptico vodnico. Nekaj časa sta se obe borili, da bi se nekako ločili, a jima to ni uspelo. Ker sta bili tako prepleteni druga z drugo, nista mogli več leteti in sta skupaj začeli padati. Celotna jata ptic pa jima je sledila, saj je bila to njihova vodnica in so šle za njo, kamor koli jih je vodila. Malo pred tlemi se je ptici vodnici in vrečki le uspelo ločiti, tako da nobena ni padla na tla. Ptica je bila vesela, da se je vrečke otresla in je svojo jato spet vodila v kraje, kamor so bile namenjene. Vrečka, pretresena zaradi te izkušnje, pa je čakala, da bi jo kdo pobral in morda uporabil.
NAVDUŠENJE NA SMETIŠČU
Na travniku je ležal papirček in bilo mu je zelo dolgčas. Na drugem koncu travnika je ležala prazna pločevinka. Tudi njej je bilo zelo dolgčas. Nenadoma je veter odpihnil papirček k pločevinki. Bila sta vesela drug drugega. Nekaj časa sta se pogovarjala in ugotovila, da jima ni zanimivo bivati na travniku. Podala sta se na potep in srečevala nove in nove prijatelje. Našla sta razbito steklenico, pa veliko cigaretnih ogorkov, nekaj plastenk, pa raznih plastičnih predmetov. Vsi so bili njune družbe veseli in vsem je bila všeč ideja, da bi našli prostor, kjer bi se vsi dobro počutili. Ko je bila skupina raznovrstnih odpadkov že zelo velika, jih je našel smetar. Dal jih je na svoj tovornjak in odpeljal na smetišče. Vsi so poskakovali od navdušenja, saj so se na smetišču počutili končno doma.
KAKO JE VODA SPET POSTALA ČISTA
Voda v reki je bila zelo umazana, ker so ljudje vanjo zlivali razno umazanijo. Najprej se je voda na to težko navadila, potem pa je umazanijo sprejela in nekako živela z njo. Zaradi umazanije v vodi sicer ni bilo več veliko rastlin in rib, prav tako se v njej niso več mogla občudovati drevesa in tudi ljudje niso več plavali v njej. Zaradi tega je bila žalostna. A čez čas se je navadila, da je umazana in sama. Nekega dne pa so ljudje zgradili čistilno napravo, ki bi reko spet očistila. Voda je z nezaupanjem gledala novo stvar ob njej in nekako se ni mogla pripraviti, da bi se spustila skoznjo. Bala se je, kaj bo z njo, ko bo spet čista. “Ne znam več živeti, če sem čista. Hotela bi, da vse ostane, kot je bilo” si je mislila voda. A čez nekaj časa jo je radovednost vseeno premagala in stekla je skozi napravo. “VAU!” Je bila presenečena, ko je prišla iz čistilne naprave. Sploh se ni prepoznala. Bila si je zelo všeč. Vanjo so se kmalu naselile živali in rastline in zaživela je v svoji polni lepoti.
SAPICA ZRAKA SE POTEPA
Sapica zraka se je podila med drevesi in se poigravala z njihovimi vejami. Uživala je med zelenjem, kjer se je hranila s svežino. Do nje je nekega dne priplaval hrup in ji zbudil radovednost. Sledila mu je in prišla v mesto. Nekaj časa se je podila med drugimi sapicami zraka, ki pa niso bile takšne kot ona. Niso bile tako sveže in razigrane. Tudi ona je kmalu postala vedno bolj utrujena. Hitro se je odpravila nazaj v gozd, kjer se je ponovno nasitila s svežino in postala spet razigrana. Ugotovila je, da se morajo tudi sapice iz mesta osvežiti, da bodo boljše volje. Odšla je v mesto in nekaj sapic prepričala, da so ji sledile v gozd. Krasno so se počutile, ko so se napolnile z svežino. A ker so bile navajene življenja v mestu, so se tja vrnile. Prišle so prenovljene in tako sveže, da so tudi drugi sapice takoj želele v gozd. Sedaj se sapice podijo po mestu, ko pa jim zmanjka svežine, se gredo poigrat v gozd. Sveža sapica zraka pa ima sedaj veliko prijateljic.
TRIPERESNE DETELJICE IN SREČA
Na travniku so rastle triperesne deteljice. Bilo jih je ogromno. Kamor koli je segel pogled, so se imele lepo druga ob drugi. Nekega dne pa se je na travniku pojavila štiriperesna deteljica. Ker je bila edina s štirimi peresi, je postala zelo prevzetna. Druge triperesne deteljice je zato niso marale, saj se je nemogoče vedla. Nekoč je na travnik prišla deklica. Štiriperesna deteljica se je tako šopirila, da jo je deklica takoj zagledala. Utrgala si jo je za srečo. Spravila jo je v knjigo in jo odnesla s seboj. Triperesne deteljice pa so spet mirno živele naprej.
KAPLJICE IN MORJE
Kapljica vode se je oddaljevala od svojega oblaka. Padala je v globino in pri tem nadvse uživala. Z vso hitrostjo se je približevala veliki modri površini. Morju. V njem je živelo neskončno število kapljic, kakršna je bila sama. A bile so slane in sladko kapljico je postalo strah, ker je bila drugačna. Čof! In že se je znašla med njimi. Kapljice so jo z veseljem sprejele medse. Tudi ona je postala slana. Skupaj so uživale ob žuborenju valov in se veselile novih kapljic, ki se jim bodo kmalu pridružile.
VESELI OBLAČEK
Oblaček se je sam potikal po nebu. Nekega dne je prišel v družbo velikih oblakov. Zelo dobro so se razumeli. Počenjali so stvari, ki so jih imeli vsi radi. Toda oblaček se je od velikih oblakov razlikoval. Pa ne samo po velikosti. Oblaček je bil optimist. V vsem je videl samo dobre stvari, zato so se mu v življenju dogajale samo lepe reči. Veliki oblaki pa so bili pesimisti. Nič dobrega niso videli okoli sebe. Tako jih je oblaček učil dobre volje. S svojim veseljem jim je vlival optimizem. Veliki oblaki so bili presrečni, saj so se tudi njim začele dogajati lepe reči, ker so na življenje začeli gledati z lepe strani.
