Zmrazilo me je. Presekalo me je v nogah. Za droben trenutek sem odrevenela. V naslednji sekundi sem se že pognala po stopnicah navzgor v njeno sobo. Pogledala sem skozi vrata. Lučka v očeh se mi je ponovno prižgala. Zamižala sem in začela znova dihati. Naslonila sem se na steno in ob njej počasi drsela proti tlom. Zložila sem se sama vase. Bila sem kot odvržena stara krpa.
Mož in hči sta me zagledala. Oba sta pritekla k meni. Mož me je objel, hči se mi je zvrnila v naročje. Smejala sta se. Bila sta vesela in razposajena. Hči je v mojem naročju čebljala vse mogoče, mož pa me je božal po laseh in privijal k sebi. Želel je, da se umirim. Želel je, da hči ne opazi, kako sem razburjena. Z očmi, polnimi solz, sem ga pogledala, on pa se mi je nasmehnil in me še bolj privil k sebi. Počasi se mi je na ustnice vračal nasmeh.
* * *
Prvi me je udaril enkrat in mama ga je še isti trenutek napodila. Brez razmišljanja. Pri drugem sem bila tepena desetkrat, preden se je mama odločila, da ga napodi. Pri tretjem sem samo gledala, kako pretepa mamo. Pri njem je trajalo zelo dolgo, da ga je mama napodila. Pri četrtem sva bili tepeni obe. Potem sem nehala šteti. Neprestano so prihajali novi. Večine se sploh ne spomnim več. Za večino ne vem več, katero od naju so tepli.
* * *
Mama je svoje moške menjala po tekočem traku. Njihova imena nikoli niso bila pomembna. Zame so bili številke. Te so bila zame njihova imena. Kmalu tudi številke niso bile več pomembne. Pomembno je bilo le, če sem jih lahko klicala očka. Te sem nekako vzela za svoje. Ti so bili najslabši.
* * *
Babica mi je razlagala, da ji je hudo za mojo mamo. Da bi lahko imela družino, tako kot jo ima sama. Da bi lahko imela moškega, ki bi zanjo skrbel, kot ga ima sama. Da bi lahko bila srečna, kot je sama. Samo če bi hotela. Če ne bi bila upornica brez razloga.
Mama mi je razlagala, da ji je hudo za mojo babico. Da bi lahko bila svobodna, tako kot je sama. Da ji ne bi bilo treba prenašati dedka in njegovih izpadov, kot njej ni potrebno prenašati nobenega moškega. Da bi bila lahko srečna, kot je sama. Samo če bi hotela. Če ne bi bila tako staromodna.
* * *
Sedeli sta si nasproti za mizo, jaz pa sem ju opazovala iz kota sobe. Obe sta imeli podpluti očesi in kup modric, ki so kukale izpod obleke. Gledali sta se s solzami v očeh in se obkladali s težkimi besedami:
– Kurba! Kdo te je pa tokrat pretepel? – Kdo to sprašuje? Ti, ki se mu vsakič pustiš pretepsti? Reva! – Ne govori mi reva! Zaradi tebe sem takšna, kakršna sem. – Jaz sem pa zaradi tebe takšna, kot sem. – Te nisem dobro vzgajala? – Pustila si mu, da te je pred mano pretepal. In da je tudi mene tepel. – A si imela vsaj očeta! Tvoja hči ga nima. – Kaj mi je bil tak oče? In kaj bo njej? Raje vidim, da je brez očeta, kakor da jo oče tepe. Ali pred njo tepe mene. – Raje vidiš, da te pred njo pretepajo različni moški? In tudi njo je že marsikateri udaril, čeprav tega ne povesta. Saj se vse vidi! Besede niso potrebne. – Tudi pri tebi se vse vidi!
Ničesar nisem razumela. Obe sem imela rada. Najraje bi ju stlačila v culo, si dala culo čez ramo in odšla na drugi konec sveta.
* * *
Na drugem koncu sveta je vse lepo. Na drugem koncu sveta se cedita med in mleko. Na drugem koncu sveta so vsi srečni. Ko bom velika, bom tudi jaz odšla na drugi konec sveta. Ko bom velika, bom najbolj srečna deklica na svetu. Na drugem koncu sveta se bo takrat zgodila moja pravljica.
* * *
Babica si je obljubila, da ne bo nikoli zapustila dedka. Zaradi otrok. Otroci morajo imeti očeta. To si je obljubila, ko je gledala svojo mamo. To si je obljubila, še preden je imela prvega moškega.
Mama si je obljubila, da njeni otroci nikoli ne bodo imeli očeta. Očeta, ki jih bo pretepal. To si je obljubila, ko je gledala svojo mamo. To si je obljubila, še preden je imela prvega moškega.
Obljubila sem si, da mojih otrok nihče ne bo pretepal. Obljubila sem si tudi, da nihče ne bo pretepal mene vpričo njih. To sem si obljubila, ko sem gledala svojo mamo. To sem si obljubila še preden sem imela prvega moškega.
* * *
Babica se je držala svoje obljube. Svojega moža ni nikoli zapustila. Bila je večkrat podpluta. Otroci so pogosto gledali, kako jo dedek tepe. Njih ni udaril nikoli. Vsaj dokler so bili še majhni. Babici se je tak oče zdel dober oče.
Mama se je držala svoje obljube. Bila sem njena edinka in oče me ni nikoli pretepel. Očeta nisem nikoli spoznala. So me pa zato pretepali nekateri njeni ljubimci. Ponavadi tisti, ki sem jih imela najraje. Njo pa so pred mano pretepali vsi.
Jaz sem se tudi držala svoje obljube. Moje hčere ne pretepa njen oče. In ne pretepajo je moji ljubimci. Ne pretepa je moj mož. Tudi mene vpričo nje ne pretepa nihče.
* * *
Dokončno sem imela vsega skupaj zadosti tistega dne, ko sem se vrnila iz šole in na tleh zagledala pretepeno mamo. Ni imela samo modric, kot ponavadi. Tokrat je imela tudi počeno kožo na licih in razbito arkado. Pa še marsikaj se je skrivalo pod obleko. Tako hudo ni bilo še nikoli. Tako grozno ni bila videti še nikoli. Tudi premikati se ni mogla. Ždela je na tleh in čisto plitko dihala. Tako jo je manj bolelo. Hotela sem poklicati policijo in rešilca, pa se je branila. Ni hotela. Znova je želela vse sama preboleti. Se sama postaviti na noge.
Postavila sem ji ultimat. Naj mi dovoli, da ji pomagam, ali pa grem. Za zmeraj. Prvič v življenju sem tudi naredila točno to, kar sem rekla.
* * *
Gledala sem jo. Ležala je na tleh. Obraz je imela skrit v svojih rokah. Prepirali sva se že dobro uro in izgubljala sem živce:
– Mama, ali te peljem k zdravniku ali se odselim to sekundo in te ne poznam več! – Ne kliči nikogar, saj bo vse v redu! Huje zgleda, kot je v resnici. Samo da se malo naspim in da se rane zacelijo. Saj veš, da je potem vedno vse v redu. Tudi tokrat bo.
Nisem je več poslušala. Napolnila sem torbo s svojimi stvarmi in brez besed odšla.
* * *
Bilo me je groza, ker sem jo pustila samo. Bilo me je strah. Sovražila sem se, ker nisem ostala in ji pomagala. Bala sem se, da ne bo preživela, a sem vedela, da bo. Vedno je, ne glede na to, kako hudo je bilo.
Bila sem ponosna, ker sem držala svojo besedo. Verjela sem, da jo bo to spremenilo. Da jo bo moj odhod od doma streznil. Da bo končno spremenila svoj način življenja. To svoje veselje in spoznanje sem želela deliti še s kom. In svoj strah tudi. Vse to sem si želela deliti z babico. Obe sva hoteli moji mami najboljše. Babica je tudi vedno poskrbela zame.
* * *
Vso pot do babice sem tekla in si poskušala izbrisati iz glave sliko z zadnjim pogledom na mamo. Prišla sem do vrat. Končno bom lahko malo pozabila na pretepanje. Končno bom lahko z babico verjela v boljšo prihodnost. Pomirjena sem pozvonila. Vrata mi je odprla babica. Videti je bila natanko tako kot mama, samo da so se ji rane že zacelile:
– Saj ni tako hudo. Je že v redu. Po dveh letih se je ponovno pregrešil. Ne smeš mu zameriti.
Nisem je poslušala do konca. Obrnila sem se in stekla stran. Sliki obeh pretepenih obrazov mi nista hoteli več iz glave. Celo noč sta se mi izmenjavali pred očmi, ko sem na klopci v najtemnejšem delu parka čakala na jutro.
* * *
Od vsej ljudi na svetu sem imela zase samo svojo mamo in babico. Z drugimi sem se pogovarjala, a le tisto, kar je bilo nujno potrebno. Nihče me ni maral. Nobene prijateljice nisem imela. Tudi prijatelja ne.
Enako je bilo z mojo mamo. Imela je samo babico in mene. Moških ni imela za prijatelje ali za pogovor. Imela jih je za druge zadeve.
Z babico je bilo enako kot z mano in mamo. Imela je mojo mamo in imela je mene. Z dedkom sta živela skupaj več kot polovico življenja, a sta živela drug mimo drugega.
Ženske iz naše družine smo bile rojene za to, da bomo skozi življenje hodile kot samotarke. Brez prijateljev. Brez sorodnih duš. Ženske istega debla bomo skrbele ena za drugo. To imamo zapisano v genih. Takrat sem v to popolnoma verjela.
* * *
Namesto prijateljev in sorodnih duš, si je moja mama vedno našla kakšnega moškega. Vedno je moral biti nekdo ob njej. Vsaj fizično. Odkar pomnim ni bila niti en sam dan sama. Tudi pred tem ni bila sama niti en dan.
Mislila je, da s tem dela uslugo obema. Meni in sebi. Da tako tudi jaz nisem nikoli sama. A ni bilo tako. Zaradi nje tudi jaz nisem imela prijateljic. Nihče se ni maral družiti z mano. Če pa si je kdo slučajno želel, so ga starši ali učitelji ali drugi otroci prepričali v nasprotno. S kurbino hčerko pa že ne bo nihče prijateljeval.
Svoje mame in tega njenega pogleda na svet nisem razumela vse do dneva, ko sem se odselila od nje.
* * *
Bila sem neprespana po noči v parku. Bolela me je glava in bilo mi je slabo. V takšnem stanju sem se odpravila po gostilnah. Iskala sem Prvega. Takrat sicer to še ni bil, a je kmalu postal.
Vsakič, ko me je videl, mi je obljubil, da se lahko kadar koli preselim k njemu. Pod pogojem, da bo z mano lahko dela kar koli in kadar koli. Poleg tega bom opravljala vsa ženska dela. Dal mi je obljubo. Obljubil je, da me ne bo nikoli pretepal. On že ne. On že ni tak.
Našla sem ga. Vesel me je prijel za roko in odpeljal domov. Takoj me je porabil za to, zaradi česar je želel, da se preselim k njemu. Takrat je zares postal Prvi. Takrat sem spoznala, kaj moški od ženske želijo. Da si to želijo nekaj krat na dan. Da to dobijo, ne glede na to, če ženska to hoče ali ne.
* * *
Izkazalo se je, da se Prvi ne pozna najbolje. Ali pa se je po letu dni spremenil. Prvi naenkrat ni bil več takšen, kot je obljubljal. Uporabljati me je začel kot boksarsko vrečo. Nisem bila pretepena, samo razširila sem ponudbo uslug. Dovolila, da je počel z menoj, kar je želel. Za kar me je želel uporabljati.
Po vsaki taki uporabi sem se opazovala v ogledalu. Skoraj nisem prenesla pogleda nase, a sem se morala opazovati. Ob pogledu nase sem videla sliko, kot je bila tista podoba mame in babice, ko sem ju nazadnje videla. Tista podoba, pred katero sem bežala. Tista podoba, ki sem jo sovražila. Tista podoba, ki sem jo spet našla. Ali pa je ona našla mene.
* * *
Po letu in pol sem ju prvič ponovno videla. Obe sta bili videti dobro. Obe sta bili v izjemni formi. Sama sem bila točno takšna, kakršni sta bili, ko sem ju zapustila.
– Oprostita, sedaj vaju razumem.
Objemale smo se in jokale. Bile smo skupaj in bile smo srečne. Bile smo eno. Prvič. V tistem trenutku je bilo to edino pomembno.
* * *
Prvič, ko mi je tekla kri in sem za nekaj časa izgubila zavest, sem se od Prvega odselila. Nisem šla k mami in tudi k babici ne. Seveda sem si takoj našla naslednjega moškega. Edino ta rešitev mi je padla na pamet in zdela se mi je odlična. Našla sem Drugega.
Tako Drugi, kot vsi za njim, so imeli svoja stanovanja. Kakršna koli so že bila. Vedno sem bila dobrodošla. Vsaj nekaj časa. Vsaj na začetku. Pri nekaterih prej, pri drugih kasneje, pa sem postala boksarska vreča, padala sem po stopnicah in se zaletavala v vrata. Vedno sem se odselila, ko se je to pričelo. Pri nekaterih pri prvem padcu, pri drugih potem, ko sem se komaj lahko izvlekla iz stanovanja.
* * *
Pri Tretjem mi je prvič prišlo na misel, da sem takšna, kot je moja mama. Pri Desetem mi je iz podzavesti vse bolj prodirala misel, da živim enako življenje kot moja mama. Takrat sem to misel še lahko odganjala. Pri Petnajstem sem že vedela, da počem vse po vzorcu, ki sem ga v svojem otroštvu videla. Vedela sem, da sem enako nemočna. Vedela sem, da sem enako vdana v svojo usodo.
Pričenjala sem verjeti, da nekaterim ni usojeno biti srečen. Počasi sem se prepričevala, da je takšno življenje edino možno. Na dno srca sem pokopala svoje otroške iluzije o lepšem življenju.
* * *
Mamo in babico sem velikokrat obiskovala. Vsako posebej. Včasih smo bile tudi vse tri skupaj. Vedno je bila vsaj ena od nas v neuglednem stanju. V stanju po padcu po stopnicah. Ali po tem, ko se je zaletela v vrata. Temu smo pravile neugledno stanje, ker z besedo nismo hotele niti omeniti pretepov.
Če česa ne rečeš na glas, potem se to ne dogaja. Potem to ne obstaja. Tega ni! Nikoli več nisem nobene izmed njiju gledala z obtožbami v očeh. Druga drugi smo s pogledi poklanjale le brezpogojno ljubezen.
* * *
Zadnji, kateremu sem se pustila pretepsti, je bil oče moje hčere. Ko me je zadnjič pretepel, še ni bila rojena. Takrat še nisem vedela, da že obstaja mala pikica v meni.
Pretepel me je tako, kot niti živali ne pretepeš. Do takrat sploh nisem vedela, da je lahko tako hudo. Iz sekunde v sekundo je bilo slabše. Bolj boleče. Bolj grozno. Stopnjevalo se je do neslutenih razsežnosti. Nato je v trenutku vse izginilo. In bilo mi je lepo. In bila sem srečna.
Prebudila sem se v bolnici. Po treh tednih. Z mamo in babico ob sebi. Z možnostjo preživetja.
* * *
Pogledala sem okoli sebe. Nisem vedela, kje sem. Ničesar nisem prepoznala. Nato sem ju zagledala. Pogled se mi je uprl v dva upadla, prejokana in utrujena obraza. V obeh sem prepoznala svoje poteze. V obeh se je zrcalilo moje življenje.
Po tem dogodku, ki sta ga obe začutili v istem trenutku, ni bilo konca solz sreče, smeha in joka. Nista si me upali dotakniti, zato sta se objemali in ljubkovali med seboj. Jokale in smejale smo se vse tri.
Vstopil je zdravnik in ju odgnal iz sobe. Bal se je zame. Mislil je, da ne bom prenesla takšne čustvene obremenitve. Ni vedel, da mi je mešanica smeha in joka povrnila vero v življenje.
* * *
Zdravnik me je gledal, kot da sem sama kriva za svoj način življenja. Kot da sem kriminalka, ki je kriva, da se uničuje. Kot da za to nimam pravice. Kot da iz veselja živim tako, kot živim.
– Imeli ste srečno. Lahko bi bilo mnogo huje. – Huje? – Seveda, lahko bi izgubili otroka. – Kakšnega otroka? Saj ga sploh nimam. Najbrž ste me s kom zamenjali. – Z nikomer vas nisem zamenjal. Imate otroka. V sebi. Prišel bo na svet čez šest mesecev.
Pogledala sem ga tako zmedeno, srečno in brezizhodno v istem trenutku, da se je samo obrnil in zapustil sobo. Čutila sem, da mu nekako ni vseeno zame.
* * *
Novica o pikici v meni me je streznila. Dejstvo, da pričakujem svojega otroka, mi je porodila željo, da spremenim svoje življenje. Odprla mi je oči, da sem pričela iskati rešitev. Mojemu otroku v življenju ne bo tako, kot je bilo meni. Prepričala sem se, da nesreče nimamo zapisane v genih. Pričela sem verjeti, da je vsak lahko srečen. Samo če hoče, če si to dopusti. Če se nauči biti srečen.
Prve misli in obljube so bile enostavne. Bila sem prepričana, da me nič ne bo omajalo pri tej odločitvi. Spremeniti to idejo v življenje je bilo dosti težje. A sem vztrajala. In na to sem ponosna.
* * *
Zgodbo, ki jo sedaj pripovedujem, občutim, kot da bi to doživel nekdo drug. Po komi so se mi v glavi stvari izgubile, premestile in spremenile. Vsega se spomnim. Vem, da so to moji spomini in da se je to dogajalo meni. A ni več spomina na bolečino, na strah, ne nemočnost. Vem, da sem se takrat bala, da me je do neskončnosti bolelo in da nisem bila sposobna temu ubežati. A tega ni več v moji glavi. Vse je le tako, kot da bi gledala film, v katerem je igralka do potankosti podobna meni. Ne vem, ali je to zaradi kome ali zaradi sreče. Sedaj sem namreč že nekaj časa zares srečna. Tako srečna, kot bi moral biti vsak. Kot bi se moral vsak na tem svetu naučiti biti srečen.
* * *
Sliši se kot v pravljici, a je bilo res tako.
Moj zdravnik se je zaljubil vame. Že takrat v bolnici. Na prvi pogled. A mi ni razkril svojih čustev. Vse je skrival pred mano.
Zavzel se je zame kot prijatelj. Prvič v življenju, da je nekdo, poleg moje mame in babice, naredil nekaj dobrega zame. Pomagal mi je poiskati primeren dom. Primerne ljudi, ki so mi pomagali. Primerno okolje, v katerem sem se naučila imeti rada sebe. In nato imeti rada svojo malo punčko. Počasi sem začenjala biti srečna. In v to svojo srečo sem potegnila tudi svojo mamo. In babico. Oni dve nista spremenili svojih življenj. A bili sta srečni zame in za mojo hčerko. Bili sta tudi srečni, ko smo bile vse štiri skupaj. Sami sebi sta počasi dopustili biti srečni. Moja hči pa je bila srečna že od rojstva.
* * *
Bolj je moja štruca rasla, bolj se mi je spreminjal pogled na svet. Vsak dan sem želela več in več zanjo. In tudi zase. Ugotovila sem, da bo ona imela več, če bom sama imela več. Več sreče, več prijateljev, več ljubezni. A tiste prave ljubezni. Tiste, ki sem se jo morala naučiti sprejeti.
Prav počasi sem spuščala zdravnika bliže in bliže k sebi in tudi on je počasi pričel razkrivati svoja čustva. Vedno bolj je bil moj. Vedno bolj sem si ga želela ob sebi. Zaljubila sem se vanj in nisem si več znala predstavljati življenja brez njega. Ko se je to zgodilo, me je prosil za roko. Poročila sva se in sva srečna. Tudi moja hči je srečna. In srečni so vsi ljudje okoli nas.
Sedaj se ne pogovarjam samo z mamo in babico. Sedaj se pogovarjam z vsemi. A ne samo tisto, kar je nujno potrebno. Pogovarjam se vse in o vsem, kar si želim. Kadar koli.
* * *
Zaslišala sem stavek iz ust svoje hčere:
– Ne, očka, prosim, ne! Dosti je bilo!
Zmrazilo me je. Presekalo me je v nogah. Za droben trenutek sem odrevenela. V naslednji sekundi sem se že pognala po stopnicah navzgor v njeno sobo. Pogledala sem skozi vrata. Lučka v očeh se mi je ponovno prižgala. Zamižala sem in začela znova dihati. Naslonila sem se na steno in ob njej počasi drsela proti tlom. Zložila sem se sama vase. Bila sem kot odvržena stara krpa.
Mož in hči sta me zagledala. Oba sta pritekla k meni. Mož me je objel, hči se mi je zvrnila v naročje. Smejala sta se. Bila sta vesela in razposajena. Hči je v mojem naročju čebljala vse mogoče, mož pa me je božal po laseh in privijal k sebi. Želel je, da se umirim. Želel je, da hči ne opazi, kako sem razburjena. Z očmi, polnimi solz, sem ga pogledala, on pa se mi je nasmehnil in me še bolj privil k sebi. Počasi se mi je na ustnice vračal nasmeh.
* * *
Prvi me je udaril enkrat in mama ga je še isti trenutek napodila. Brez razmišljanja. Pri drugem sem bila tepena desetkrat, preden se je mama odločila, da ga napodi. Pri tretjem sem samo gledala, kako pretepa mamo. Pri njem je trajalo zelo dolgo, da ga je mama napodila. Pri četrtem sva bili tepeni obe. Potem sem nehala šteti. Neprestano so prihajali novi. Večine se sploh ne spomnim več. Za večino ne vem več, katero od naju so tepli.
* * *
Mama je svoje moške menjala po tekočem traku. Njihova imena nikoli niso bila pomembna. Zame so bili številke. Te so bila zame njihova imena. Kmalu tudi številke niso bile več pomembne. Pomembno je bilo le, če sem jih lahko klicala očka. Te sem nekako vzela za svoje. Ti so bili najslabši.
* * *
Babica mi je razlagala, da ji je hudo za mojo mamo. Da bi lahko imela družino, tako kot jo ima sama. Da bi lahko imela moškega, ki bi zanjo skrbel, kot ga ima sama. Da bi lahko bila srečna, kot je sama. Samo če bi hotela. Če ne bi bila upornica brez razloga.
Mama mi je razlagala, da ji je hudo za mojo babico. Da bi lahko bila svobodna, tako kot je sama. Da ji ne bi bilo treba prenašati dedka in njegovih izpadov, kot njej ni potrebno prenašati nobenega moškega. Da bi bila lahko srečna, kot je sama. Samo če bi hotela. Če ne bi bila tako staromodna.
* * *
Sedeli sta si nasproti za mizo, jaz pa sem ju opazovala iz kota sobe. Obe sta imeli podpluti očesi in kup modric, ki so kukale izpod obleke. Gledali sta se s solzami v očeh in se obkladali s težkimi besedami:
– Kurba! Kdo te je pa tokrat pretepel? – Kdo to sprašuje? Ti, ki se mu vsakič pustiš pretepsti? Reva! – Ne govori mi reva! Zaradi tebe sem takšna, kakršna sem. – Jaz sem pa zaradi tebe takšna, kot sem. – Te nisem dobro vzgajala? – Pustila si mu, da te je pred mano pretepal. In da je tudi mene tepel. – A si imela vsaj očeta! Tvoja hči ga nima. – Kaj mi je bil tak oče? In kaj bo njej? Raje vidim, da je brez očeta, kakor da jo oče tepe. Ali pred njo tepe mene. – Raje vidiš, da te pred njo pretepajo različni moški? In tudi njo je že marsikateri udaril, čeprav tega ne povesta. Saj se vse vidi! Besede niso potrebne. – Tudi pri tebi se vse vidi!
Ničesar nisem razumela. Obe sem imela rada. Najraje bi ju stlačila v culo, si dala culo čez ramo in odšla na drugi konec sveta.
* * *
Na drugem koncu sveta je vse lepo. Na drugem koncu sveta se cedita med in mleko. Na drugem koncu sveta so vsi srečni. Ko bom velika, bom tudi jaz odšla na drugi konec sveta. Ko bom velika, bom najbolj srečna deklica na svetu. Na drugem koncu sveta se bo takrat zgodila moja pravljica.
* * *
Babica si je obljubila, da ne bo nikoli zapustila dedka. Zaradi otrok. Otroci morajo imeti očeta. To si je obljubila, ko je gledala svojo mamo. To si je obljubila, še preden je imela prvega moškega.
Mama si je obljubila, da njeni otroci nikoli ne bodo imeli očeta. Očeta, ki jih bo pretepal. To si je obljubila, ko je gledala svojo mamo. To si je obljubila, še preden je imela prvega moškega.
Obljubila sem si, da mojih otrok nihče ne bo pretepal. Obljubila sem si tudi, da nihče ne bo pretepal mene vpričo njih. To sem si obljubila, ko sem gledala svojo mamo. To sem si obljubila še preden sem imela prvega moškega.
* * *
Babica se je držala svoje obljube. Svojega moža ni nikoli zapustila. Bila je večkrat podpluta. Otroci so pogosto gledali, kako jo dedek tepe. Njih ni udaril nikoli. Vsaj dokler so bili še majhni. Babici se je tak oče zdel dober oče.
Mama se je držala svoje obljube. Bila sem njena edinka in oče me ni nikoli pretepel. Očeta nisem nikoli spoznala. So me pa zato pretepali nekateri njeni ljubimci. Ponavadi tisti, ki sem jih imela najraje. Njo pa so pred mano pretepali vsi.
Jaz sem se tudi držala svoje obljube. Moje hčere ne pretepa njen oče. In ne pretepajo je moji ljubimci. Ne pretepa je moj mož. Tudi mene vpričo nje ne pretepa nihče.
* * *
Dokončno sem imela vsega skupaj zadosti tistega dne, ko sem se vrnila iz šole in na tleh zagledala pretepeno mamo. Ni imela samo modric, kot ponavadi. Tokrat je imela tudi počeno kožo na licih in razbito arkado. Pa še marsikaj se je skrivalo pod obleko. Tako hudo ni bilo še nikoli. Tako grozno ni bila videti še nikoli. Tudi premikati se ni mogla. Ždela je na tleh in čisto plitko dihala. Tako jo je manj bolelo. Hotela sem poklicati policijo in rešilca, pa se je branila. Ni hotela. Znova je želela vse sama preboleti. Se sama postaviti na noge.
Postavila sem ji ultimat. Naj mi dovoli, da ji pomagam, ali pa grem. Za zmeraj. Prvič v življenju sem tudi naredila točno to, kar sem rekla.
* * *
Gledala sem jo. Ležala je na tleh. Obraz je imela skrit v svojih rokah. Prepirali sva se že dobro uro in izgubljala sem živce:
– Mama, ali te peljem k zdravniku ali se odselim to sekundo in te ne poznam več! – Ne kliči nikogar, saj bo vse v redu! Huje zgleda, kot je v resnici. Samo da se malo naspim in da se rane zacelijo. Saj veš, da je potem vedno vse v redu. Tudi tokrat bo.
Nisem je več poslušala. Napolnila sem torbo s svojimi stvarmi in brez besed odšla.
* * *
Bilo me je groza, ker sem jo pustila samo. Bilo me je strah. Sovražila sem se, ker nisem ostala in ji pomagala. Bala sem se, da ne bo preživela, a sem vedela, da bo. Vedno je, ne glede na to, kako hudo je bilo.
Bila sem ponosna, ker sem držala svojo besedo. Verjela sem, da jo bo to spremenilo. Da jo bo moj odhod od doma streznil. Da bo končno spremenila svoj način življenja. To svoje veselje in spoznanje sem želela deliti še s kom. In svoj strah tudi. Vse to sem si želela deliti z babico. Obe sva hoteli moji mami najboljše. Babica je tudi vedno poskrbela zame.
* * *
Vso pot do babice sem tekla in si poskušala izbrisati iz glave sliko z zadnjim pogledom na mamo. Prišla sem do vrat. Končno bom lahko malo pozabila na pretepanje. Končno bom lahko z babico verjela v boljšo prihodnost. Pomirjena sem pozvonila. Vrata mi je odprla babica. Videti je bila natanko tako kot mama, samo da so se ji rane že zacelile:
– Saj ni tako hudo. Je že v redu. Po dveh letih se je ponovno pregrešil. Ne smeš mu zameriti.
Nisem je poslušala do konca. Obrnila sem se in stekla stran. Sliki obeh pretepenih obrazov mi nista hoteli več iz glave. Celo noč sta se mi izmenjavali pred očmi, ko sem na klopci v najtemnejšem delu parka čakala na jutro.
* * *
Od vsej ljudi na svetu sem imela zase samo svojo mamo in babico. Z drugimi sem se pogovarjala, a le tisto, kar je bilo nujno potrebno. Nihče me ni maral. Nobene prijateljice nisem imela. Tudi prijatelja ne.
Enako je bilo z mojo mamo. Imela je samo babico in mene. Moških ni imela za prijatelje ali za pogovor. Imela jih je za druge zadeve.
Z babico je bilo enako kot z mano in mamo. Imela je mojo mamo in imela je mene. Z dedkom sta živela skupaj več kot polovico življenja, a sta živela drug mimo drugega.
Ženske iz naše družine smo bile rojene za to, da bomo skozi življenje hodile kot samotarke. Brez prijateljev. Brez sorodnih duš. Ženske istega debla bomo skrbele ena za drugo. To imamo zapisano v genih. Takrat sem v to popolnoma verjela.
* * *
Namesto prijateljev in sorodnih duš, si je moja mama vedno našla kakšnega moškega. Vedno je moral biti nekdo ob njej. Vsaj fizično. Odkar pomnim ni bila niti en sam dan sama. Tudi pred tem ni bila sama niti en dan.
Mislila je, da s tem dela uslugo obema. Meni in sebi. Da tako tudi jaz nisem nikoli sama. A ni bilo tako. Zaradi nje tudi jaz nisem imela prijateljic. Nihče se ni maral družiti z mano. Če pa si je kdo slučajno želel, so ga starši ali učitelji ali drugi otroci prepričali v nasprotno. S kurbino hčerko pa že ne bo nihče prijateljeval.
Svoje mame in tega njenega pogleda na svet nisem razumela vse do dneva, ko sem se odselila od nje.
* * *
Bila sem neprespana po noči v parku. Bolela me je glava in bilo mi je slabo. V takšnem stanju sem se odpravila po gostilnah. Iskala sem Prvega. Takrat sicer to še ni bil, a je kmalu postal.
Vsakič, ko me je videl, mi je obljubil, da se lahko kadar koli preselim k njemu. Pod pogojem, da bo z mano lahko dela kar koli in kadar koli. Poleg tega bom opravljala vsa ženska dela. Dal mi je obljubo. Obljubil je, da me ne bo nikoli pretepal. On že ne. On že ni tak.
Našla sem ga. Vesel me je prijel za roko in odpeljal domov. Takoj me je porabil za to, zaradi česar je želel, da se preselim k njemu. Takrat je zares postal Prvi. Takrat sem spoznala, kaj moški od ženske želijo. Da si to želijo nekaj krat na dan. Da to dobijo, ne glede na to, če ženska to hoče ali ne.
* * *
Izkazalo se je, da se Prvi ne pozna najbolje. Ali pa se je po letu dni spremenil. Prvi naenkrat ni bil več takšen, kot je obljubljal. Uporabljati me je začel kot boksarsko vrečo. Nisem bila pretepena, samo razširila sem ponudbo uslug. Dovolila, da je počel z menoj, kar je želel. Za kar me je želel uporabljati.
Po vsaki taki uporabi sem se opazovala v ogledalu. Skoraj nisem prenesla pogleda nase, a sem se morala opazovati. Ob pogledu nase sem videla sliko, kot je bila tista podoba mame in babice, ko sem ju nazadnje videla. Tista podoba, pred katero sem bežala. Tista podoba, ki sem jo sovražila. Tista podoba, ki sem jo spet našla. Ali pa je ona našla mene.
* * *
Po letu in pol sem ju prvič ponovno videla. Obe sta bili videti dobro. Obe sta bili v izjemni formi. Sama sem bila točno takšna, kakršni sta bili, ko sem ju zapustila.
– Oprostita, sedaj vaju razumem.
Objemale smo se in jokale. Bile smo skupaj in bile smo srečne. Bile smo eno. Prvič. V tistem trenutku je bilo to edino pomembno.
* * *
Prvič, ko mi je tekla kri in sem za nekaj časa izgubila zavest, sem se od Prvega odselila. Nisem šla k mami in tudi k babici ne. Seveda sem si takoj našla naslednjega moškega. Edino ta rešitev mi je padla na pamet in zdela se mi je odlična. Našla sem Drugega.
Tako Drugi, kot vsi za njim, so imeli svoja stanovanja. Kakršna koli so že bila. Vedno sem bila dobrodošla. Vsaj nekaj časa. Vsaj na začetku. Pri nekaterih prej, pri drugih kasneje, pa sem postala boksarska vreča, padala sem po stopnicah in se zaletavala v vrata. Vedno sem se odselila, ko se je to pričelo. Pri nekaterih pri prvem padcu, pri drugih potem, ko sem se komaj lahko izvlekla iz stanovanja.
* * *
Pri Tretjem mi je prvič prišlo na misel, da sem takšna, kot je moja mama. Pri Desetem mi je iz podzavesti vse bolj prodirala misel, da živim enako življenje kot moja mama. Takrat sem to misel še lahko odganjala. Pri Petnajstem sem že vedela, da počem vse po vzorcu, ki sem ga v svojem otroštvu videla. Vedela sem, da sem enako nemočna. Vedela sem, da sem enako vdana v svojo usodo.
Pričenjala sem verjeti, da nekaterim ni usojeno biti srečen. Počasi sem se prepričevala, da je takšno življenje edino možno. Na dno srca sem pokopala svoje otroške iluzije o lepšem življenju.
* * *
Mamo in babico sem velikokrat obiskovala. Vsako posebej. Včasih smo bile tudi vse tri skupaj. Vedno je bila vsaj ena od nas v neuglednem stanju. V stanju po padcu po stopnicah. Ali po tem, ko se je zaletela v vrata. Temu smo pravile neugledno stanje, ker z besedo nismo hotele niti omeniti pretepov.
Če česa ne rečeš na glas, potem se to ne dogaja. Potem to ne obstaja. Tega ni! Nikoli več nisem nobene izmed njiju gledala z obtožbami v očeh. Druga drugi smo s pogledi poklanjale le brezpogojno ljubezen.
* * *
Zadnji, kateremu sem se pustila pretepsti, je bil oče moje hčere. Ko me je zadnjič pretepel, še ni bila rojena. Takrat še nisem vedela, da že obstaja mala pikica v meni.
Pretepel me je tako, kot niti živali ne pretepeš. Do takrat sploh nisem vedela, da je lahko tako hudo. Iz sekunde v sekundo je bilo slabše. Bolj boleče. Bolj grozno. Stopnjevalo se je do neslutenih razsežnosti. Nato je v trenutku vse izginilo. In bilo mi je lepo. In bila sem srečna.
Prebudila sem se v bolnici. Po treh tednih. Z mamo in babico ob sebi. Z možnostjo preživetja.
* * *
Pogledala sem okoli sebe. Nisem vedela, kje sem. Ničesar nisem prepoznala. Nato sem ju zagledala. Pogled se mi je uprl v dva upadla, prejokana in utrujena obraza. V obeh sem prepoznala svoje poteze. V obeh se je zrcalilo moje življenje.
Po tem dogodku, ki sta ga obe začutili v istem trenutku, ni bilo konca solz sreče, smeha in joka. Nista si me upali dotakniti, zato sta se objemali in ljubkovali med seboj. Jokale in smejale smo se vse tri.
Vstopil je zdravnik in ju odgnal iz sobe. Bal se je zame. Mislil je, da ne bom prenesla takšne čustvene obremenitve. Ni vedel, da mi je mešanica smeha in joka povrnila vero v življenje.
* * *
Zdravnik me je gledal, kot da sem sama kriva za svoj način življenja. Kot da sem kriminalka, ki je kriva, da se uničuje. Kot da za to nimam pravice. Kot da iz veselja živim tako, kot živim.
– Imeli ste srečno. Lahko bi bilo mnogo huje. – Huje? – Seveda, lahko bi izgubili otroka. – Kakšnega otroka? Saj ga sploh nimam. Najbrž ste me s kom zamenjali. – Z nikomer vas nisem zamenjal. Imate otroka. V sebi. Prišel bo na svet čez šest mesecev.
Pogledala sem ga tako zmedeno, srečno in brezizhodno v istem trenutku, da se je samo obrnil in zapustil sobo. Čutila sem, da mu nekako ni vseeno zame.
* * *
Novica o pikici v meni me je streznila. Dejstvo, da pričakujem svojega otroka, mi je porodila željo, da spremenim svoje življenje. Odprla mi je oči, da sem pričela iskati rešitev. Mojemu otroku v življenju ne bo tako, kot je bilo meni. Prepričala sem se, da nesreče nimamo zapisane v genih. Pričela sem verjeti, da je vsak lahko srečen. Samo če hoče, če si to dopusti. Če se nauči biti srečen.
Prve misli in obljube so bile enostavne. Bila sem prepričana, da me nič ne bo omajalo pri tej odločitvi. Spremeniti to idejo v življenje je bilo dosti težje. A sem vztrajala. In na to sem ponosna.
* * *
Zgodbo, ki jo sedaj pripovedujem, občutim, kot da bi to doživel nekdo drug. Po komi so se mi v glavi stvari izgubile, premestile in spremenile. Vsega se spomnim. Vem, da so to moji spomini in da se je to dogajalo meni. A ni več spomina na bolečino, na strah, ne nemočnost. Vem, da sem se takrat bala, da me je do neskončnosti bolelo in da nisem bila sposobna temu ubežati. A tega ni več v moji glavi. Vse je le tako, kot da bi gledala film, v katerem je igralka do potankosti podobna meni. Ne vem, ali je to zaradi kome ali zaradi sreče. Sedaj sem namreč že nekaj časa zares srečna. Tako srečna, kot bi moral biti vsak. Kot bi se moral vsak na tem svetu naučiti biti srečen.
* * *
Sliši se kot v pravljici, a je bilo res tako.
Moj zdravnik se je zaljubil vame. Že takrat v bolnici. Na prvi pogled. A mi ni razkril svojih čustev. Vse je skrival pred mano.
Zavzel se je zame kot prijatelj. Prvič v življenju, da je nekdo, poleg moje mame in babice, naredil nekaj dobrega zame. Pomagal mi je poiskati primeren dom. Primerne ljudi, ki so mi pomagali. Primerno okolje, v katerem sem se naučila imeti rada sebe. In nato imeti rada svojo malo punčko. Počasi sem začenjala biti srečna. In v to svojo srečo sem potegnila tudi svojo mamo. In babico. Oni dve nista spremenili svojih življenj. A bili sta srečni zame in za mojo hčerko. Bili sta tudi srečni, ko smo bile vse štiri skupaj. Sami sebi sta počasi dopustili biti srečni. Moja hči pa je bila srečna že od rojstva.
* * *
Bolj je moja štruca rasla, bolj se mi je spreminjal pogled na svet. Vsak dan sem želela več in več zanjo. In tudi zase. Ugotovila sem, da bo ona imela več, če bom sama imela več. Več sreče, več prijateljev, več ljubezni. A tiste prave ljubezni. Tiste, ki sem se jo morala naučiti sprejeti.
Prav počasi sem spuščala zdravnika bliže in bliže k sebi in tudi on je počasi pričel razkrivati svoja čustva. Vedno bolj je bil moj. Vedno bolj sem si ga želela ob sebi. Zaljubila sem se vanj in nisem si več znala predstavljati življenja brez njega. Ko se je to zgodilo, me je prosil za roko. Poročila sva se in sva srečna. Tudi moja hči je srečna. In srečni so vsi ljudje okoli nas.
Sedaj se ne pogovarjam samo z mamo in babico. Sedaj se pogovarjam z vsemi. A ne samo tisto, kar je nujno potrebno. Pogovarjam se vse in o vsem, kar si želim. Kadar koli.
