Črtasti maček, oranžne barve z belo liso na trebuščku in z belimi tačkami, se je obnašal čisto po mačje, kar je pomenilo, da si je zaželel poiskati topel domek in seveda prikladnega gospodarja zase. To ni bila lahka naloga, saj mačje zahteve niso od muh. Vsak dom ne more postati mačji dom, vsak človek pa ne more biti mačji gospodar ali pa gospodinja.
Mucek ni imel ovratnice in niti imena. Slišal je samo na ime muc. Bil je potepuški maček, ki je znal poskrbeti zase, ko mu je trda predla. A nekega dne, ko je pritisnil hud mraz, ki mu je zlezel pod mačjo gosto dlako do kosti, je imel mucek dovolj ulice, čez glavo voglov hiš in vlažnih kleti, zapuščenih skladišč, zaprašenih podstrešij, polnih stare krame in šare. Zadosti je imel stopnišč lokalov in dvorišč.
Mucek potepuh je bil iznajdljiv. Ko ga je zeblo, je skočil na komaj parkiran avto in se grel na toplem motorju. Ko je mačji želodec zakrulil in opozoril nase, je poiskal hrano v smetnjaku bližnje gostilne, kjer je našel odpadke, ki jih je gostilničar nemarno vrgel stran. Ko je zagledal psa na sprehodu, se je obnašal po mačje in malce izzival kužka na povodcu z varnostne razdalje. Konec koncev pes in mačka se gledata postrani, ko naletita drug na drugega, ker si nista blizu in niti na ti. Mačka zamijavka: »Mijav, mijav!«, pes pa glasno zalaja , »Hov, hov, hov!« Povsod nastane direndaj, ko se muc in kuža srečata, ker kužki in mucke so si preveč različni, da bi veselo prijateljevali.
Maček je lenaril na zidku, se grel na bledih plahih sončnih žarkih in predel mačje misli. Mucek je imel hud problem. Opazoval mimoidoče ljudi, ki so šli iz stanovanjskega bloka in se vrnili v stolpnico. Niso SE zmenili zanj. Očitno je bil prozoren kot steklo, čeprav je imel mehko dlako, rep in brke, ljubek gobček in dvoje velikih zeleni oči. Bil je čist in snažen, ker se je vsak dan pikolovsko umival. Motila ga je nesnaga na dlaki. Imel je smolo, da je bil običajen muc. Ni bil muc iz pravljice, ki plete volnene copatke. Ni bil muc iz mačjega mesta, o katerem se je razpisal na dolgo in široko priljubljeni pesnik.
Naprezal je svoje mačje možgane, a nič pametnega mu ni prišlo na misel, ko je gledal ljudi na dvorišču in si izbiral gospodarja ali gospodinjo. Otroci so se žogali in se prešerno smejali. Nek možakar je čistil svojega jeklenega konjiča v podobi pločevinaste škatle. Upokojenci so sedeli na klopi in preganjali dolgčas. Mamice so čvekale in pootiskale vozičke, medtem ko so dojenčki vlekli dude in dremali.
Mucek se je zgrozil ob misli, da ne bo našel zase doma. Ni bil izbirčen kot tista deklica, ki ni marala ječmena. Spomnil se je na hud mraz, ko se je tiščal v kartonasti škatli in se tresel kot travnata bilka v vrtincu vetra. Premražen in moker je milo mijavkal, ko je slišal korake ljudi, a ves mačji trud, da bi pritegnil pozornost mimoidočih, je bil brez haska. Nihče se ni zmenil zanj in se ni usmilil potepuškega mačka. Nihče ga ni odnesel niti v mačje zavetišče za mucke najdenčke.
Odločil se je, da bo poskusil srečo, zato je ždel na zidku.
»Kaj pa ti tule, mače? Od kod si se vzelo?« je nagovoril moški, v temnem plašču in s klobukom na glavi, mucka na zidku. Moški je imel volnen šal ovit okrog vratu, srajco in kravato, jakno, hlače zlikane na črto in zloščene črne čevlje. Pod pazduho je imel kopico knjig.
»Tale tipček je gotovo kak pesnik ali pisatelj,« je kresnilo na pamet mucku, ko je premeril moškega od glave do pet z mačjim ocenjujočim pogledom. Moški je pobožal kosmato živalco. Muck je milo zamijavkal: »Mijav, mijav, mijav!« Milo je gledal možakarja in čakal, kaj bo sledilo postanku človeka pred živalco.
»Tule ne moreš ostati muc, ker bo huda ura,« je mehko dejal moški in vzel mačka v naročje. Moški ni bil ne pesnik in ne pisatelj, ampak vremenoslovec, ki se je zapisal znanosti. Stroko je imel v malem mezincu in vremenske muhe je obvladal do popolnosti. Njegove vremenske napovedi niso bile daleč od resnice. Bile so popolni zadetek. V črno.
Mačku je prijalo, da ga je urejen gospod do pičice in vejice vzel s seboj v stanovanje, zato ni imel nič proti, da ga je moški počohal, ga pogostil z mlačnim mlekom in briketami ter mu kupil mačje stranišče, posodico, blazinico in mačjo hrano. Mucek je imel topel dom, ulica in cesta sta bila zanj le bled spomin.
Muce in mački so pogumni raziskovalci, ko se odpravijo na potep. Muc ni bil gotovo izjema, ko se je lotil raziskovanja okoliša, kjer je prebival v hiši. Mačja radovednost mu ni dala miru. Mikale so ga police regala nabasane s knjigami, zato se je splezal nanje in hodil po robu ter skočil pogumno na mizo, z mize pa na tla. Ni imel vrtoglavice in niti se ni bal, da bo štrbunknil nerodno na tla, ko je bil na visokem pohištvu. Muce in mački znajo pasti na tace, zato si ni maček naredil nič hudega, ko je kolovratil po pohištvu in skakal sem in tja s stola na mizo, z mize na polico, s police zopet na tla. Ko je imel dosti mačje telovadbe, se je maček spravil na kavč, se stisnil v klopčič na mehkih udobnih blazinah in pridno zaspal.
Imel se je fino v stanovanju, a nekaj ga je vseeno motilo. Zbežal je na varno, ko je sesalec ropotal in ni položil tačk na tla, dokler je bil moker pod. Metli ni zaupal, ko je švigala sem in tja po stanovanju, ker je nekoč dobil po grbi, ko se je skril tam, kjer ni bil doma. Grdoba grda ga je grobo nagnala na cesto, nanj vpila in mu zažugala, da ga bo zopet z metlo po hrbtu, če se bo potikal v veži bloka. Grdi spomni samovšečnih ljudi, zazrtih le vase so se zapisali v mačje srce. Obtičali so na njegovem dnu, čeprav je našel skrbnega gospodarja, ki ga je imel rad in ga je nosil na dlani.
Maček je skočil s postelje, kjer je običajno predel ali pa malce zatisnil okrogle zelene oči in splezal na pisalno mizo. Začel je mijavkati in s tačkami loviti prste moške roke, ki so hiteli po tipkovnici. Muc se je nato lagodno ulegel čez tipkovnico in strokovnjaka milo pogledal ter glasno zopet zamijavkal: » Mijav, mijav!« Mačji pogled je bil dokaj čudna stvar za znanstvenika, zatopljenega v znanost in stroko ter vremenske napovedi, zato mu ni bilo takoj jasno, zakaj mucek sitnari, medtem ko ima on dela čez glavo.
»Kaj ti je, mače?« se je čudil vremenoslovec, ki je pozabil, da je bila že zdavna ura večerje in seveda tudi za spanje.
»Pisatelji, pesniki in znanstveniki so tako zmedeni in raztreseni ljudje, da ne vedo, kje se jih glava drži, zato smo me muce kot naročene za take pozabljivce, ker jih spomnimo , da čas teče in nič ne reče,« si je ponosno dejal maček, navihal rep in zravnal brke.
»Ti si pravi taček, prebrisan maček,« se je nasmehnil strokovnjak za vremenske muhe. Počohalje mačka in ugasnil računalnik, skuhal večerjo zase in za muca ter se odpravil spat.
Taček si je obrisal brke, ko je pospravil vse, kar je bilo okusnega v posodi, v mačji želodček. »Moj gospodar ni čudak, četudi je malce pozabljiv in zmeden, ko se loti dela. Ni pesnik in niti pisatelj, a vseeno se odmakne nekam daleč stran, ko gleda nebo in zvezde, opazuje oblake in tuhta nekaj o vremenu,« si je rekel Taček, ko je pretehtal dodobra vsako mačjo misel in potegnil sklep ter zaključil, »Imam se fino tule s sanjavim pozabljivcem.«
Mucek Taček se je udobno namestil na mehke blazine kavča, predel mačje misli in poslušal zavijanje vetra v temni noči brez zvezd in lune. Divjalo je pravo neurje, nevihta ledenega dežja. Bila je huda ura, da je ni bilo take daleč naokrog. Mucku je odleglo, ker ni bil več na strupenem mrazu, hladnem dežju in mrzlem vetru. Ni bil več premočen do obisti in moker kot miš. Nista ga skrbeli deževna nevihta in bučanje vetra. Bil je v toplem stanovanju, zato je odpotoval v mačje sanje.
Ni bil več potepuški maček, ki je preživljal dni in noči na ulici. Imel je svoj domek, posodico z mačjo hrano, mehko blazinico in mačje stranišče ter ovratnico na vratu. Slišal je na ime Taček. Ni bil več muc brez imena in gospodarja.
Maček Taček ne bo slaven kot Maček Muri ali Muca Copatarica, a nič ne de. Taček bo vseeno znanstveniku in vremenoslovcu v veliko pomoč, ker ga bo spomnil, da ura tiktaka in se Zemlja obrača, da se dan in noč zvrstita in se datum na koledarju spremeni.
Črtasti maček, oranžne barve z belo liso na trebuščku in z belimi tačkami, se je obnašal čisto po mačje, kar je pomenilo, da si je zaželel poiskati topel domek in seveda prikladnega gospodarja zase. To ni bila lahka naloga, saj mačje zahteve niso od muh. Vsak dom ne more postati mačji dom, vsak človek pa ne more biti mačji gospodar ali pa gospodinja.
Mucek ni imel ovratnice in niti imena. Slišal je samo na ime muc. Bil je potepuški maček, ki je znal poskrbeti zase, ko mu je trda predla. A nekega dne, ko je pritisnil hud mraz, ki mu je zlezel pod mačjo gosto dlako do kosti, je imel mucek dovolj ulice, čez glavo voglov hiš in vlažnih kleti, zapuščenih skladišč, zaprašenih podstrešij, polnih stare krame in šare. Zadosti je imel stopnišč lokalov in dvorišč.
Mucek potepuh je bil iznajdljiv. Ko ga je zeblo, je skočil na komaj parkiran avto in se grel na toplem motorju. Ko je mačji želodec zakrulil in opozoril nase, je poiskal hrano v smetnjaku bližnje gostilne, kjer je našel odpadke, ki jih je gostilničar nemarno vrgel stran. Ko je zagledal psa na sprehodu, se je obnašal po mačje in malce izzival kužka na povodcu z varnostne razdalje. Konec koncev pes in mačka se gledata postrani, ko naletita drug na drugega, ker si nista blizu in niti na ti. Mačka zamijavka: »Mijav, mijav!«, pes pa glasno zalaja , »Hov, hov, hov!« Povsod nastane direndaj, ko se muc in kuža srečata, ker kužki in mucke so si preveč različni, da bi veselo prijateljevali.
Maček je lenaril na zidku, se grel na bledih plahih sončnih žarkih in predel mačje misli. Mucek je imel hud problem. Opazoval mimoidoče ljudi, ki so šli iz stanovanjskega bloka in se vrnili v stolpnico. Niso SE zmenili zanj. Očitno je bil prozoren kot steklo, čeprav je imel mehko dlako, rep in brke, ljubek gobček in dvoje velikih zeleni oči. Bil je čist in snažen, ker se je vsak dan pikolovsko umival. Motila ga je nesnaga na dlaki. Imel je smolo, da je bil običajen muc. Ni bil muc iz pravljice, ki plete volnene copatke. Ni bil muc iz mačjega mesta, o katerem se je razpisal na dolgo in široko priljubljeni pesnik.
Naprezal je svoje mačje možgane, a nič pametnega mu ni prišlo na misel, ko je gledal ljudi na dvorišču in si izbiral gospodarja ali gospodinjo. Otroci so se žogali in se prešerno smejali. Nek možakar je čistil svojega jeklenega konjiča v podobi pločevinaste škatle. Upokojenci so sedeli na klopi in preganjali dolgčas. Mamice so čvekale in pootiskale vozičke, medtem ko so dojenčki vlekli dude in dremali.
Mucek se je zgrozil ob misli, da ne bo našel zase doma. Ni bil izbirčen kot tista deklica, ki ni marala ječmena. Spomnil se je na hud mraz, ko se je tiščal v kartonasti škatli in se tresel kot travnata bilka v vrtincu vetra. Premražen in moker je milo mijavkal, ko je slišal korake ljudi, a ves mačji trud, da bi pritegnil pozornost mimoidočih, je bil brez haska. Nihče se ni zmenil zanj in se ni usmilil potepuškega mačka. Nihče ga ni odnesel niti v mačje zavetišče za mucke najdenčke.
Odločil se je, da bo poskusil srečo, zato je ždel na zidku.
»Kaj pa ti tule, mače? Od kod si se vzelo?« je nagovoril moški, v temnem plašču in s klobukom na glavi, mucka na zidku. Moški je imel volnen šal ovit okrog vratu, srajco in kravato, jakno, hlače zlikane na črto in zloščene črne čevlje. Pod pazduho je imel kopico knjig.
»Tale tipček je gotovo kak pesnik ali pisatelj,« je kresnilo na pamet mucku, ko je premeril moškega od glave do pet z mačjim ocenjujočim pogledom. Moški je pobožal kosmato živalco. Muck je milo zamijavkal: »Mijav, mijav, mijav!« Milo je gledal možakarja in čakal, kaj bo sledilo postanku človeka pred živalco.
»Tule ne moreš ostati muc, ker bo huda ura,« je mehko dejal moški in vzel mačka v naročje. Moški ni bil ne pesnik in ne pisatelj, ampak vremenoslovec, ki se je zapisal znanosti. Stroko je imel v malem mezincu in vremenske muhe je obvladal do popolnosti. Njegove vremenske napovedi niso bile daleč od resnice. Bile so popolni zadetek. V črno.
Mačku je prijalo, da ga je urejen gospod do pičice in vejice vzel s seboj v stanovanje, zato ni imel nič proti, da ga je moški počohal, ga pogostil z mlačnim mlekom in briketami ter mu kupil mačje stranišče, posodico, blazinico in mačjo hrano. Mucek je imel topel dom, ulica in cesta sta bila zanj le bled spomin.
Muce in mački so pogumni raziskovalci, ko se odpravijo na potep. Muc ni bil gotovo izjema, ko se je lotil raziskovanja okoliša, kjer je prebival v hiši. Mačja radovednost mu ni dala miru. Mikale so ga police regala nabasane s knjigami, zato se je splezal nanje in hodil po robu ter skočil pogumno na mizo, z mize pa na tla. Ni imel vrtoglavice in niti se ni bal, da bo štrbunknil nerodno na tla, ko je bil na visokem pohištvu. Muce in mački znajo pasti na tace, zato si ni maček naredil nič hudega, ko je kolovratil po pohištvu in skakal sem in tja s stola na mizo, z mize na polico, s police zopet na tla. Ko je imel dosti mačje telovadbe, se je maček spravil na kavč, se stisnil v klopčič na mehkih udobnih blazinah in pridno zaspal.
Imel se je fino v stanovanju, a nekaj ga je vseeno motilo. Zbežal je na varno, ko je sesalec ropotal in ni položil tačk na tla, dokler je bil moker pod. Metli ni zaupal, ko je švigala sem in tja po stanovanju, ker je nekoč dobil po grbi, ko se je skril tam, kjer ni bil doma. Grdoba grda ga je grobo nagnala na cesto, nanj vpila in mu zažugala, da ga bo zopet z metlo po hrbtu, če se bo potikal v veži bloka. Grdi spomni samovšečnih ljudi, zazrtih le vase so se zapisali v mačje srce. Obtičali so na njegovem dnu, čeprav je našel skrbnega gospodarja, ki ga je imel rad in ga je nosil na dlani.
Maček je skočil s postelje, kjer je običajno predel ali pa malce zatisnil okrogle zelene oči in splezal na pisalno mizo. Začel je mijavkati in s tačkami loviti prste moške roke, ki so hiteli po tipkovnici. Muc se je nato lagodno ulegel čez tipkovnico in strokovnjaka milo pogledal ter glasno zopet zamijavkal: » Mijav, mijav!« Mačji pogled je bil dokaj čudna stvar za znanstvenika, zatopljenega v znanost in stroko ter vremenske napovedi, zato mu ni bilo takoj jasno, zakaj mucek sitnari, medtem ko ima on dela čez glavo.
»Kaj ti je, mače?« se je čudil vremenoslovec, ki je pozabil, da je bila že zdavna ura večerje in seveda tudi za spanje.
»Pisatelji, pesniki in znanstveniki so tako zmedeni in raztreseni ljudje, da ne vedo, kje se jih glava drži, zato smo me muce kot naročene za take pozabljivce, ker jih spomnimo , da čas teče in nič ne reče,« si je ponosno dejal maček, navihal rep in zravnal brke.
»Ti si pravi taček, prebrisan maček,« se je nasmehnil strokovnjak za vremenske muhe. Počohalje mačka in ugasnil računalnik, skuhal večerjo zase in za muca ter se odpravil spat.
Taček si je obrisal brke, ko je pospravil vse, kar je bilo okusnega v posodi, v mačji želodček. »Moj gospodar ni čudak, četudi je malce pozabljiv in zmeden, ko se loti dela. Ni pesnik in niti pisatelj, a vseeno se odmakne nekam daleč stran, ko gleda nebo in zvezde, opazuje oblake in tuhta nekaj o vremenu,« si je rekel Taček, ko je pretehtal dodobra vsako mačjo misel in potegnil sklep ter zaključil, »Imam se fino tule s sanjavim pozabljivcem.«
Mucek Taček se je udobno namestil na mehke blazine kavča, predel mačje misli in poslušal zavijanje vetra v temni noči brez zvezd in lune. Divjalo je pravo neurje, nevihta ledenega dežja. Bila je huda ura, da je ni bilo take daleč naokrog. Mucku je odleglo, ker ni bil več na strupenem mrazu, hladnem dežju in mrzlem vetru. Ni bil več premočen do obisti in moker kot miš. Nista ga skrbeli deževna nevihta in bučanje vetra. Bil je v toplem stanovanju, zato je odpotoval v mačje sanje.
Ni bil več potepuški maček, ki je preživljal dni in noči na ulici. Imel je svoj domek, posodico z mačjo hrano, mehko blazinico in mačje stranišče ter ovratnico na vratu. Slišal je na ime Taček. Ni bil več muc brez imena in gospodarja.
Maček Taček ne bo slaven kot Maček Muri ali Muca Copatarica, a nič ne de. Taček bo vseeno znanstveniku in vremenoslovcu v veliko pomoč, ker ga bo spomnil, da ura tiktaka in se Zemlja obrača, da se dan in noč zvrstita in se datum na koledarju spremeni.
