V gozdu je nekoč živel zajček. Zelo rad se je kotalil po pisanih tratah, grel na toplih sončnih žarkih, najraje pa se je občudoval v potoku.
»Moj kožušček je najlepši!« se je včasih rad pohvalil pred zajčjimi prijatelji. In res, njegov kožušček je bil srebrn kot mesečina. »Kaj se bahaš,« so mu oporekali drugi zajčki, »naši kožuščki so tudi lepi!«
Dnevi so minili. Trate niso bile več zelene. Slekle so svojo pisano obleko. Listi so padali z dreves, gozd je bil naenkrat gol. Lene jutranje megle so se vlekle po gozdnih poteh. Sonce se je redko prikazalo na nebu.
»Joj,« je žalostno ugotavljal zajček, »na travniku ni več cvetic.«
Dolgoušec je pogosto ostajal v svojem brlogu. Ko je bil zrak toplejši, je pokukal iz svojega skrivališča. Večkrat pa je zapustil svoj dom šele, ko je začutil lakoto. V gozdu ni bilo več dovolj hrane. Narava je bila skopa, travniki pusti. Bližala se je zima.
Nekega dne se je zajček prebudil, se pogledal in vzkliknil: »Dlako izgubljam, moj kožušček!« Kratkorepec se je začudeno začel opazovati. Najprej je pogledal desno, sprednjo taco, potem levo, nato je začel opazovati trebušček. Med srebrnimi dlakami je zagledal bele.
»Bel postajam!« se je prestrašil in zaskrbljeno pomislil: »Da nisem zbolel?!« Nekaj časa je opazoval trebušček, nato si je skušal pogledati rep.
»K potoku moram!« si je dejal, zlezel iz luknje in stekel na breg bistrega potoka.
Zajček se je plaho približal bregu potoka in pogledal gladino. Ni se motil. Med srebrnimi dlakami so mu začele rasti bele. »Joj, moj rep!« se je zgrozil, ko je opazil, da ima bel rep. Dolgoušec je buljil v svojo podobo, ki se je izgubljala v globokem potoku, nato se je razočarano vrnil domov.
Naslednjega dne je bil zopet pri potoku. Gledal se je in gledal. Bele dlake niso zginile. »Kmalu bom ves pegast,« je žalostno ugotovil in pomislil: »Vrnil se bom čez nekaj dni.«
Zajček je nekaj dni počival v svojem brlogu. Ko se je opogumil, je zopet šel k potoku. »Joj, sem grd,« je zajokal, »meni pristaja srebrn kožušček, sedaj sem podoben drugim zajčkom. Nihče me ne sme videti takega. Skrivaj bom iskal hrano.«
Star zajec, ki je v grmovju iskal hrano, je slišal zajčji jok. Približal se je bregu potoka in radovedno vprašal: »Zakaj jokaš?«
Zajček ga je žalostno pogledal in odgovoril: »Poglej, bel postajam. Moj lep srebrn kožušček izginja!« »Ne skrbi, nisi zbolel!« ga je potolažil stari zajec. »Kako nisem zbolel?!« se je čudil zajček, »dlako vendar izgubljam, poglej, še gol bom ostal!«
»Zima se bliža in menjuješ obleko,« ga je skušal pomiriti zajec. »Mi zajčki jeseni menjamo obleko. Zima je mrzla in poletni kožušček zamenjamo z zimskim, toplejšim kožuščkom.«
»Zakaj pa potem spreminjam barvo?« se je začudil zajček. »Bel postajaš, ker pozimi zapade sneg. Sneg je bel, s srebrnim kožuščkom se težje skrivaš pred zasledovalci,« je pojasnil modri zajec.
»Narava za vse poskrbi,« je ugotovil zajček. »Seveda,« je prikimal zajec, »zato ne jokaj!« »Ne bom več jokal!« je obljubil zajček in veselo odskakljal domov, saj je spoznal, da bo z belim kožuščkom pozimi varnejši in toplejši.
PRAZNI HLADILNIK
Vitko in plavolaso dekle v bundi in kavbojkah je zavilo z ulice na dvorišče stanovanjskega bloka. Položilo je težko nakupovalno torbo na tla pred pragom vhodnih vrat, pobrskalo v žepu nahrbtnika, našlo pravi ključ in ga vtaknilo v ključavnico. Ključ je zaškrtal in zarožljal. Najstnica je obrnila ključ. Mehanizem vhodnih vrat je deloval kot namazan, zato so se vrata odprla. Ni pozabilo pred hišo nakupovalne torbe, nabasane do vrha z dobrotami.
Mojca Mrak, tako ji je bilo ime, je smuknila v dvigalo v veži, pritisnila gumb, da je dvigalo urno švignilo po jašku navzgor do nadstropja, kjer je bilo njeno stanovanje. Vrata dvigala so se razprla in stopila je na podest odšla v stanovanje.
Slekla je bundo, jo obesila na obešalnik v predsobi, šla v kuhinjo in položila težko nakupovalno torbo na mizo. Domača muca je bila v hipu za njenimi petami.
»Mijav, mijav, mijav!« je moledovala.
Mojca je pogledala tigrasto muco, ki se je motala okrog njenih nog.
»Ne bodi nestrpna, Mica! Malo potrpi, da pospravim hrano v hladilnik, potem dobiš zvrhano skodelico mleka,« je dekle skušalo pomiriti muco, toda mačka ni prenehala mijavkati. Naenkrat je skočila na mizo in potisnila gobček naravnost v nakupovalno torbo.
»Ne, to ni zate,« jo je Mojca strogo pokarala, jo vzela v naročje in jo postavila na tla. »Tule počakaj in daj mir, razvajena muca!« je ukazala in odprla hladilnik, mačka pa je urno švignila in se znašla med njenimi nogami tik pred odprtim hladilnikom in gledala vanj.
Mojca je vzela mleko v tetrapaku iz hladilnika, zaprla hladilnik, poiskala skodelico in nalila vanjo mleko ter postavila skodelico na tla pred muco.
»Tu je tvoje mleko, neučakana muca,« je dejala Mojca.
Mačka se je približala skodelici, povohala belo tekočino, nato pa slastno pila, vendar je njeno pitje zmotil vonj šunke, ki jo je Mojca potegnila iz nakupovalne torbe in postavila na mizo.
Mačka je bila zopet v hipu na mizi tik pred papirjem, v katerem je bila zavita dišeča šunka.
»Šunka ni zate,« je Mojca opozorila radovedno živalco, vzela muco v naročje, jo pobožala in jo posadila na tla pred skodelico z mlekom ter strogo zabičala mački: »V posodi imaš mleko, zato bodi pridna in nehaj nagajati!«
Muca je pogledala dekle, povesila glavico in spustila jezik v skodelico, polno mleka, ter spila požirek bele okusne tekočine. Prvemu požirku je sledil naslednji požirek in naenkrat je bila skodelica prazna. Mucka je polizala z jezikom zadnjo kapljico mleka, ki se je še držala dna posode, nato je pogledala dekle in zamijavkala: »Mijav, mijav!«
Mojca je medtem pospravila vso hrano iz nakupovalne torbe v hladilnik, zato je sedela pri mizi in rezala žemljo, da bi si pripravila sendvič. Na mizi je namreč ostala šunka, ki ni bila več zavita v papirju, ampak je čakala na svoje mesto v sendviču. Plavolaska je pogledala muco in vprašala: »Ti bi rada šunko, kajne?« »Mijav, mijav, mijav!« je mačka odgovorila in proseče gledala Mojco, ki je stegnila roko, vzela košček šunke iz papirja in ga dala mački. »Ta košček je zate,« je dejalo dekle.
Mačka je najprej temeljito povohala šunko, nato pa okusno dobroto pospravila v želodček in potrpežljivo čakala naslednji kos šunke. Mojca se je prijazno nasmehnila razvajeni mački, vzela še en kos okusne šunke, jo dala muci in dejala: »Ta košček je še zate, potem pa daj mir!« Kos šunke je hitro izginil v mačjem želodcu. Mojca je zavila šunko v papir in jo spravila v hladilnik.
Mucka je ves čas opazovala dekle v kuhinji in čakala na naslednji kos šunke iz hladilnika, a hladilnik je ostal tesno zaprt. Mojca je počistila mrvice kruha z mize, spravila kruh v košarico, umila skodelico in odšla iz kuhinje. Muca je sledila dekletu in mijavkala, a šunke ni dobila od Mojce, ki se je lotila domačih nalog. Mačka je bila zvečer zopet pred hladilnikom, a Mojca se ni zmenila za šunko v hladilniku. Dekle je sedelo pred televizijo in gledalo priljubljeno nadaljevanko.
Ker ni bilo Mojce v kuhinjo, se je mačka opogumila in poskusila s taco odpreti hladilnik, a vrata hladilnika so ostala tesno zaprta. Mačka se je oddaljila od hladilnika in prisluhnila zvokom televizije, ki so odmevali v stanovanju iz dnevne sobe. Muca je zopet skočila na vrata hladilnika, se obesila nanje in s sprednjima tacama potisnila kljuko vrat hladilnega stroja, toda hladilnik se ni še odprl. V dnevni sobi je Mojca medtem zaprla televizijo in se odpravila spat, mačka pa je ostala v kuhinji in se postavila pod mizo ter počakala, da je bila v hiši popolna tišina.
Ko je bilo tiho v stanovanju, se je mucka previdno približala hladilniku, skočila na hladilnik in se obesila na kljuko vrat, ki so se odprla. Mačka je nato pogledala v hladilnik, opazila, da je bila šunka na nižji rešetkasti polici, stegnila taco, porinila šunko iz hladilnika na tla, izbrskala iz papirja šunko in jo pohrustala. Prebrisana muca je nato s taco potisnila vrata hladilnika, da so se ta zopet zaprla. Mačka se je nato spravila iz kuhinje, šla v dnevno sobo, legla na kavč, se zavila v klopčič na mehkih blazinah in zaspala.
Mojca je zgodaj prišla v kuhinjo in na tleh opazila zmečkan papir, se sklonila, ga pobrala in vrgla v koš za smeti. Gimnazijka je zmajala z glavo in se globoko zamislila. »Kdo neki pušča smeti za sabo?« je ugibalo dekle, a si ni preveč belilo glave. »Glavo imam kot škaf,« si je dejala plavolaska. Mačka je prišla za dekletom v kuhinjo. Muca se je držala najstnice kot klop. Ker je bila Mojca v kuhinji, ni mačka izzivala usode, zato ni skočila na kljuko hladilnika in jo močno potisnila, da bi se vrata hladilnika odprla.
Mojci se je mudilo v šolo, zato ni odprla hladilnika, ampak je šarila v omari. Najstnica je poiskala na polici brikete. Ko je našla mačjo pakirano hrano, jo je skrbno zvrnila v posodo, ki je bila v kotu pri oknu. Dekle je nato vzelo drugo posodo, v kateri je bilo še nekaj kapljic postane vode. Mojca je zlila vodo v pomivalno korito in odprla pipo. Curek sveže vode je napolnil posodo, ki jo je Mojca skrbno položila na tla pri posodici z briketi.
Plavolaso in sivooko dekle je nato zaprlo pipo, pogledalo mačko in pobožalo domačo živalco rekoč: »Bodi pridna, mudi se mi v šolo.« Mojca je bila pozna, zato ni pristavila kave na štedilnik, kot je imela vsak dan navado. Deklina je preslišala budilko. Mojčina mama je imela nočno izmeno v službi, zato se ni še vrnila domov, ata pa je bil na službenem potovanju, zato ga ni bilo doma. Mojca je bila samostojno dekle, ki je znalo poskrbeti zase, konec koncev »Sila kola lomi«, pravi ljudska modrost.
Dekle je vzelo nahrbtnik, obleklo plašč, si nadelo volneno čepico na glavo, preverilo imidž v ogledalu, ki je viselo na hodniku, in odšlo iz stanovanja ter za sabo zaprlo vrata. Mačka je ostala sama v stanovanju. Muca se je najprej sprehodila iz sobe v sobo, potem pa se je namestila na udoben kavč, se stisnila v kot na mehke blazine, zatisnila oči ter zadremala.
Dnevna svetloba se je širila po sobi in kmalu je zajela vsak kotiček prostora. Sončni žarki so plezali po kavču in kmalu dosegli kot, v katerem je spala muca. Nagajivi žarek je hudomušno dražil mucko, ki je naenkrat odprla okrogle oči in pogledala naokrog. Mačka je leno pretegnila kosti po mačje in skočila na tla ter se odpravila k oknu. Sedla je na pod in skozi okno opazovala ulico.
Avtomobili svetlih in temnih barv so bili v dolgi vrsti na obeh straneh ulice. Škatle iz pločevine so samevale, postrojene v vrsti kot vojaki na dvorišču kasarne. Parkirani avtomobili, tik ob robu pločnika, so čakali voznika. Ko je lastnik sedel za volan, je avto zapustil vrsto ob pločniku in prazna vrzel, ki se je nenadoma odprla med avtomobili, je prekinila zaporedje vozil na ulici in pokazala mimoidočim pešcem praznino sive ceste. Siva odprtina na ulici ni dolgo kraljevala med avtomobili, ker jo je kmalu zapolnil avtomobil, ki je našel prostor v zaporedju drugih štirikolesnih pločevinastih škatel.
Mimoidoči pešci so hiteli po pločniku in izginili v daljavi neskončne ulice. Muca je gledala na ulico. Njen pogled je lovil nekaj časa pešce na pločniku, potem pa avtomobile, motorna kolesa in avtobuse na cesti, ki so drveli mimo. Velika stenska ura je medtem premikala kazalce od številke do številke. Njeno enakomerno tiktakanje je od časa do časa zmotilo mačko, ki je usmerila pogled na uro, nato pa spet na ulico. Muca je leno zazehala in se naveličano odpravila spet na kavč. Mačka ni čepela dolgo na kavču, ker se je spomnila hladilnika v kuhinji, kjer so se skrivale okusne dobrote, ki jih je Mojca prejšnjega dne prinesla iz trgovine.
Muca se je odpravila v kuhinjo in se ustavila pred hladilnikom. Mačka se je spretno obesila na kljuko hladilnika, tako da je urno skočila v zrak in stegnila taci. Mica je zatem potisnila s taco kljuko s tako močjo, da so se vrata hladilnika odprla. Mačka je nato pokukala v notranjost hladilnika in hladen val mrzlega zraka se je razpršil po kuhinji in oplazil mačji gobček. Na krožniku, položenem na rešetkasti polici v hladilniku, je ležalo nekaj klobas. Mačka je stegnila taco in vrgla na tla klobaso, ki je bila na vrhu piramide drugih klobas, nato porinila vrata hladilnika, da so se zaprla, vzela klobaso, jo odnesla pod mizo in jo pospravila v želodec kot nič.
Ključ v ključavnici vhodnih vrat se je zavrtel in muca je takoj smuknila iz kuhinje, stekla v dnevno sobo in legla na mehko blazino naslanjača. Prebrisana mucka se je naredila, da je počivala na udobnem naslanjaču po mačji navadi.
Po hodniku so odmevali koraki in Mojca, ki je vstopila v dnevno sobo, je zagledala mačko na naslanjaču. »Aha, tu si, mucka,« je ugotovilo dekle, položilo nahrbtnik na mizo, odložilo plašč na kavč in pobožalo muco rekoč: »Danes je bil v šoli naporen dan, prava norišnica, končno sem doma. Prfoksi so težili in tečnarili.« Mačka je pogledala Mojco in dekletu se je zazdelo, da je muca razumela njene besede, saj je živalca po mačje odgovorila: »Mijav, mijav!«
Mojca je zvečer odprla hladilnik in opazila, da manjka klobasa na krožniku. Nekdo se je pogostil in mastil s klobasami, ko ni bilo gimnazijke doma. Plavolaska je zmajala z glavo in tuhtala. »Čudno, danes si nisem privoščila klobase z gorčico,« se je zamislilo dekle, vzelo jajce iz hladilnika in si pripravilo kosilo. Mojca ni več pomislila na manjkajočo klobaso v hladilniku. Minil je dan. Previdna mačka se ni dotaknila klobas v hladilniku, ker je bila Mojca doma.
Mojca je šla kot običajno v šolo. Ko gimnazijke ni bilo doma, je iz hladilnika zopet izginila še ena klobasa. Kraja klobas se je ponavljala vsak dan in kup klobas se je vsak dan manjšal, dokler ni samevala na krožniku v hladilniku samo ena klobasa.
»Nekdo krade klobase v moji odsotnosti. Kdo neki je tisti tat, ki se rad masti s klobasami?« je ugibala Mojca, ko je zvečer odprla hladilnik. Dekle je opazilo, da je bila posodica z mačjo hrano polna, skratka mačka se ni niti tistega dne dotaknila briketov v posodi. »Muca že nekaj dni pušča brikete v posodi, to se pravi, da ni lačna,« je razmišljalo dekle in zasumilo: »Da ni mucka tisti skrivnosten tat, ki odpira hladilnik in krade klobase?«
Mojca je sklenila, da se bo šla detektiva. Odkrila bo, kdo neki se je mastil s klobasami, ko je ni bilo doma. »Jutri bom v ribarnici kupila nekaj svežih in okusnih rib, jih spravila v hladilnik in počakala na skrivnostnega ljubitelja klobas,« se je odločila plavolaska.
In res, Mojca je šla v ribarnico, kupila ribe in jih spravila v hladilnik. Popoldne je ostalo dekle doma, a mačka se ni približala hladilniku. Nekaj časa je lenarila na mehki blazini naslanjača, potem se je sprehodila po stanovanju, se zopet vrnila v dnevno sobo in gledala skozi okno promet na ulici.
»Ti si zares prebrisana muca, previdno čakaš pravi trenutek za akcijo,« je ugotovila presenečena Mojca, ko je zaman čakala, da bi se mačka odpravila v kuhinjo k hladilniku. Mačka se je preselila zopet na blazino in obtičala na naslanjaču.
Mojca je odložila knjigo, ki jo je brala, in prižgala televizijo ter se naredila, da gleda oddajo. Ko se je mačka prepričala, da se je Mojca zatopila v gledanje televizije, je tiho zapustila dnevno sobo in se napotila v kuhinjo, kjer se je postavila pred hladilnik. Najstnica ji je skrivaj tiho sledila, a ni prižgala luči na hodniku in niti v kuhinji.
Mačka je naenkrat naglo skočila na hladilnik, se obesila nanj in s taco spretno porinila kljuko navzdol, da so se vrata hladilnika odprla. Na krožniku v hladilniku so bile ribe. Opojen vonj okusnih rib je zmamil mačko. Prebrisana in navihana muca je vrgla s taco ribo na tla in se lotila ribje dobrote. Mojca je v temi opazovala mačko, ki se je mastila s slastno pojedino. »Aha, takole kradeš iz hladilnika, prebrisana muca,« si je dejala Mojca, vstopila v kuhinjo in prižgala luč.
Mačka je zaslutila dekletovo prisotnost v kuhinji, zato je dvignila glavico, milo pogledala dekle in proseče zamijavkala: »Mijav, mijav, mijav!« »Ne boj se, mucka, ne bom te kaznovala, ker si sunila hrano iz hladilnika,« je Mojca pomirila muco, se nasmehnila navihanemu mačjemu tatu in prijazno pristavila: »Odslej bom kupila ribe ali klobase tudi zate in seveda ne bom pozabila nabaviti okusne šunke in niti slastne salame, ko bom šla v trgovino.«
In res, Mojca je prinesla iz trgovine domov nekaj več hrane. Domača muca pa je vedno našla v hladilniku nekaj zase. Dekle je dobro vedelo, kdo neki je tisti skrivnostni tat, ki včasih mojstrsko odpre hladilnik, ko ni plavolaske doma.
NOVA OBLEKA
V gozdu je nekoč živel zajček. Zelo rad se je kotalil po pisanih tratah, grel na toplih sončnih žarkih, najraje pa se je občudoval v potoku.
»Moj kožušček je najlepši!« se je včasih rad pohvalil pred zajčjimi prijatelji. In res, njegov kožušček je bil srebrn kot mesečina. »Kaj se bahaš,« so mu oporekali drugi zajčki, »naši kožuščki so tudi lepi!«
Dnevi so minili. Trate niso bile več zelene. Slekle so svojo pisano obleko. Listi so padali z dreves, gozd je bil naenkrat gol. Lene jutranje megle so se vlekle po gozdnih poteh. Sonce se je redko prikazalo na nebu.
»Joj,« je žalostno ugotavljal zajček, »na travniku ni več cvetic.«
Dolgoušec je pogosto ostajal v svojem brlogu. Ko je bil zrak toplejši, je pokukal iz svojega skrivališča. Večkrat pa je zapustil svoj dom šele, ko je začutil lakoto. V gozdu ni bilo več dovolj hrane. Narava je bila skopa, travniki pusti. Bližala se je zima.
Nekega dne se je zajček prebudil, se pogledal in vzkliknil: »Dlako izgubljam, moj kožušček!« Kratkorepec se je začudeno začel opazovati. Najprej je pogledal desno, sprednjo taco, potem levo, nato je začel opazovati trebušček. Med srebrnimi dlakami je zagledal bele.
»Bel postajam!« se je prestrašil in zaskrbljeno pomislil: »Da nisem zbolel?!« Nekaj časa je opazoval trebušček, nato si je skušal pogledati rep.
»K potoku moram!« si je dejal, zlezel iz luknje in stekel na breg bistrega potoka.
Zajček se je plaho približal bregu potoka in pogledal gladino. Ni se motil. Med srebrnimi dlakami so mu začele rasti bele. »Joj, moj rep!« se je zgrozil, ko je opazil, da ima bel rep. Dolgoušec je buljil v svojo podobo, ki se je izgubljala v globokem potoku, nato se je razočarano vrnil domov.
Naslednjega dne je bil zopet pri potoku. Gledal se je in gledal. Bele dlake niso zginile. »Kmalu bom ves pegast,« je žalostno ugotovil in pomislil: »Vrnil se bom čez nekaj dni.«
Zajček je nekaj dni počival v svojem brlogu. Ko se je opogumil, je zopet šel k potoku. »Joj, sem grd,« je zajokal, »meni pristaja srebrn kožušček, sedaj sem podoben drugim zajčkom. Nihče me ne sme videti takega. Skrivaj bom iskal hrano.«
Star zajec, ki je v grmovju iskal hrano, je slišal zajčji jok. Približal se je bregu potoka in radovedno vprašal: »Zakaj jokaš?«
Zajček ga je žalostno pogledal in odgovoril: »Poglej, bel postajam. Moj lep srebrn kožušček izginja!« »Ne skrbi, nisi zbolel!« ga je potolažil stari zajec. »Kako nisem zbolel?!« se je čudil zajček, »dlako vendar izgubljam, poglej, še gol bom ostal!«
»Zima se bliža in menjuješ obleko,« ga je skušal pomiriti zajec. »Mi zajčki jeseni menjamo obleko. Zima je mrzla in poletni kožušček zamenjamo z zimskim, toplejšim kožuščkom.«
»Zakaj pa potem spreminjam barvo?« se je začudil zajček. »Bel postajaš, ker pozimi zapade sneg. Sneg je bel, s srebrnim kožuščkom se težje skrivaš pred zasledovalci,« je pojasnil modri zajec.
»Narava za vse poskrbi,« je ugotovil zajček. »Seveda,« je prikimal zajec, »zato ne jokaj!« »Ne bom več jokal!« je obljubil zajček in veselo odskakljal domov, saj je spoznal, da bo z belim kožuščkom pozimi varnejši in toplejši.
PRAZNI HLADILNIK
Vitko in plavolaso dekle v bundi in kavbojkah je zavilo z ulice na dvorišče stanovanjskega bloka. Položilo je težko nakupovalno torbo na tla pred pragom vhodnih vrat, pobrskalo v žepu nahrbtnika, našlo pravi ključ in ga vtaknilo v ključavnico. Ključ je zaškrtal in zarožljal. Najstnica je obrnila ključ. Mehanizem vhodnih vrat je deloval kot namazan, zato so se vrata odprla. Ni pozabilo pred hišo nakupovalne torbe, nabasane do vrha z dobrotami.
Mojca Mrak, tako ji je bilo ime, je smuknila v dvigalo v veži, pritisnila gumb, da je dvigalo urno švignilo po jašku navzgor do nadstropja, kjer je bilo njeno stanovanje. Vrata dvigala so se razprla in stopila je na podest odšla v stanovanje.
Slekla je bundo, jo obesila na obešalnik v predsobi, šla v kuhinjo in položila težko nakupovalno torbo na mizo. Domača muca je bila v hipu za njenimi petami.
»Mijav, mijav, mijav!« je moledovala.
Mojca je pogledala tigrasto muco, ki se je motala okrog njenih nog.
»Ne bodi nestrpna, Mica! Malo potrpi, da pospravim hrano v hladilnik, potem dobiš zvrhano skodelico mleka,« je dekle skušalo pomiriti muco, toda mačka ni prenehala mijavkati. Naenkrat je skočila na mizo in potisnila gobček naravnost v nakupovalno torbo.
»Ne, to ni zate,« jo je Mojca strogo pokarala, jo vzela v naročje in jo postavila na tla. »Tule počakaj in daj mir, razvajena muca!« je ukazala in odprla hladilnik, mačka pa je urno švignila in se znašla med njenimi nogami tik pred odprtim hladilnikom in gledala vanj.
Mojca je vzela mleko v tetrapaku iz hladilnika, zaprla hladilnik, poiskala skodelico in nalila vanjo mleko ter postavila skodelico na tla pred muco.
»Tu je tvoje mleko, neučakana muca,« je dejala Mojca.
Mačka se je približala skodelici, povohala belo tekočino, nato pa slastno pila, vendar je njeno pitje zmotil vonj šunke, ki jo je Mojca potegnila iz nakupovalne torbe in postavila na mizo.
Mačka je bila zopet v hipu na mizi tik pred papirjem, v katerem je bila zavita dišeča šunka.
»Šunka ni zate,« je Mojca opozorila radovedno živalco, vzela muco v naročje, jo pobožala in jo posadila na tla pred skodelico z mlekom ter strogo zabičala mački: »V posodi imaš mleko, zato bodi pridna in nehaj nagajati!«
Muca je pogledala dekle, povesila glavico in spustila jezik v skodelico, polno mleka, ter spila požirek bele okusne tekočine. Prvemu požirku je sledil naslednji požirek in naenkrat je bila skodelica prazna. Mucka je polizala z jezikom zadnjo kapljico mleka, ki se je še držala dna posode, nato je pogledala dekle in zamijavkala: »Mijav, mijav!«
Mojca je medtem pospravila vso hrano iz nakupovalne torbe v hladilnik, zato je sedela pri mizi in rezala žemljo, da bi si pripravila sendvič. Na mizi je namreč ostala šunka, ki ni bila več zavita v papirju, ampak je čakala na svoje mesto v sendviču. Plavolaska je pogledala muco in vprašala: »Ti bi rada šunko, kajne?« »Mijav, mijav, mijav!« je mačka odgovorila in proseče gledala Mojco, ki je stegnila roko, vzela košček šunke iz papirja in ga dala mački. »Ta košček je zate,« je dejalo dekle.
Mačka je najprej temeljito povohala šunko, nato pa okusno dobroto pospravila v želodček in potrpežljivo čakala naslednji kos šunke. Mojca se je prijazno nasmehnila razvajeni mački, vzela še en kos okusne šunke, jo dala muci in dejala: »Ta košček je še zate, potem pa daj mir!« Kos šunke je hitro izginil v mačjem želodcu. Mojca je zavila šunko v papir in jo spravila v hladilnik.
Mucka je ves čas opazovala dekle v kuhinji in čakala na naslednji kos šunke iz hladilnika, a hladilnik je ostal tesno zaprt. Mojca je počistila mrvice kruha z mize, spravila kruh v košarico, umila skodelico in odšla iz kuhinje. Muca je sledila dekletu in mijavkala, a šunke ni dobila od Mojce, ki se je lotila domačih nalog. Mačka je bila zvečer zopet pred hladilnikom, a Mojca se ni zmenila za šunko v hladilniku. Dekle je sedelo pred televizijo in gledalo priljubljeno nadaljevanko.
Ker ni bilo Mojce v kuhinjo, se je mačka opogumila in poskusila s taco odpreti hladilnik, a vrata hladilnika so ostala tesno zaprta. Mačka se je oddaljila od hladilnika in prisluhnila zvokom televizije, ki so odmevali v stanovanju iz dnevne sobe. Muca je zopet skočila na vrata hladilnika, se obesila nanje in s sprednjima tacama potisnila kljuko vrat hladilnega stroja, toda hladilnik se ni še odprl. V dnevni sobi je Mojca medtem zaprla televizijo in se odpravila spat, mačka pa je ostala v kuhinji in se postavila pod mizo ter počakala, da je bila v hiši popolna tišina.
Ko je bilo tiho v stanovanju, se je mucka previdno približala hladilniku, skočila na hladilnik in se obesila na kljuko vrat, ki so se odprla. Mačka je nato pogledala v hladilnik, opazila, da je bila šunka na nižji rešetkasti polici, stegnila taco, porinila šunko iz hladilnika na tla, izbrskala iz papirja šunko in jo pohrustala. Prebrisana muca je nato s taco potisnila vrata hladilnika, da so se ta zopet zaprla. Mačka se je nato spravila iz kuhinje, šla v dnevno sobo, legla na kavč, se zavila v klopčič na mehkih blazinah in zaspala.
Mojca je zgodaj prišla v kuhinjo in na tleh opazila zmečkan papir, se sklonila, ga pobrala in vrgla v koš za smeti. Gimnazijka je zmajala z glavo in se globoko zamislila. »Kdo neki pušča smeti za sabo?« je ugibalo dekle, a si ni preveč belilo glave. »Glavo imam kot škaf,« si je dejala plavolaska. Mačka je prišla za dekletom v kuhinjo. Muca se je držala najstnice kot klop. Ker je bila Mojca v kuhinji, ni mačka izzivala usode, zato ni skočila na kljuko hladilnika in jo močno potisnila, da bi se vrata hladilnika odprla.
Mojci se je mudilo v šolo, zato ni odprla hladilnika, ampak je šarila v omari. Najstnica je poiskala na polici brikete. Ko je našla mačjo pakirano hrano, jo je skrbno zvrnila v posodo, ki je bila v kotu pri oknu. Dekle je nato vzelo drugo posodo, v kateri je bilo še nekaj kapljic postane vode. Mojca je zlila vodo v pomivalno korito in odprla pipo. Curek sveže vode je napolnil posodo, ki jo je Mojca skrbno položila na tla pri posodici z briketi.
Plavolaso in sivooko dekle je nato zaprlo pipo, pogledalo mačko in pobožalo domačo živalco rekoč: »Bodi pridna, mudi se mi v šolo.« Mojca je bila pozna, zato ni pristavila kave na štedilnik, kot je imela vsak dan navado. Deklina je preslišala budilko. Mojčina mama je imela nočno izmeno v službi, zato se ni še vrnila domov, ata pa je bil na službenem potovanju, zato ga ni bilo doma. Mojca je bila samostojno dekle, ki je znalo poskrbeti zase, konec koncev »Sila kola lomi«, pravi ljudska modrost.
Dekle je vzelo nahrbtnik, obleklo plašč, si nadelo volneno čepico na glavo, preverilo imidž v ogledalu, ki je viselo na hodniku, in odšlo iz stanovanja ter za sabo zaprlo vrata. Mačka je ostala sama v stanovanju. Muca se je najprej sprehodila iz sobe v sobo, potem pa se je namestila na udoben kavč, se stisnila v kot na mehke blazine, zatisnila oči ter zadremala.
Dnevna svetloba se je širila po sobi in kmalu je zajela vsak kotiček prostora. Sončni žarki so plezali po kavču in kmalu dosegli kot, v katerem je spala muca. Nagajivi žarek je hudomušno dražil mucko, ki je naenkrat odprla okrogle oči in pogledala naokrog. Mačka je leno pretegnila kosti po mačje in skočila na tla ter se odpravila k oknu. Sedla je na pod in skozi okno opazovala ulico.
Avtomobili svetlih in temnih barv so bili v dolgi vrsti na obeh straneh ulice. Škatle iz pločevine so samevale, postrojene v vrsti kot vojaki na dvorišču kasarne. Parkirani avtomobili, tik ob robu pločnika, so čakali voznika. Ko je lastnik sedel za volan, je avto zapustil vrsto ob pločniku in prazna vrzel, ki se je nenadoma odprla med avtomobili, je prekinila zaporedje vozil na ulici in pokazala mimoidočim pešcem praznino sive ceste. Siva odprtina na ulici ni dolgo kraljevala med avtomobili, ker jo je kmalu zapolnil avtomobil, ki je našel prostor v zaporedju drugih štirikolesnih pločevinastih škatel.
Mimoidoči pešci so hiteli po pločniku in izginili v daljavi neskončne ulice. Muca je gledala na ulico. Njen pogled je lovil nekaj časa pešce na pločniku, potem pa avtomobile, motorna kolesa in avtobuse na cesti, ki so drveli mimo. Velika stenska ura je medtem premikala kazalce od številke do številke. Njeno enakomerno tiktakanje je od časa do časa zmotilo mačko, ki je usmerila pogled na uro, nato pa spet na ulico. Muca je leno zazehala in se naveličano odpravila spet na kavč. Mačka ni čepela dolgo na kavču, ker se je spomnila hladilnika v kuhinji, kjer so se skrivale okusne dobrote, ki jih je Mojca prejšnjega dne prinesla iz trgovine.
Muca se je odpravila v kuhinjo in se ustavila pred hladilnikom. Mačka se je spretno obesila na kljuko hladilnika, tako da je urno skočila v zrak in stegnila taci. Mica je zatem potisnila s taco kljuko s tako močjo, da so se vrata hladilnika odprla. Mačka je nato pokukala v notranjost hladilnika in hladen val mrzlega zraka se je razpršil po kuhinji in oplazil mačji gobček. Na krožniku, položenem na rešetkasti polici v hladilniku, je ležalo nekaj klobas. Mačka je stegnila taco in vrgla na tla klobaso, ki je bila na vrhu piramide drugih klobas, nato porinila vrata hladilnika, da so se zaprla, vzela klobaso, jo odnesla pod mizo in jo pospravila v želodec kot nič.
Ključ v ključavnici vhodnih vrat se je zavrtel in muca je takoj smuknila iz kuhinje, stekla v dnevno sobo in legla na mehko blazino naslanjača. Prebrisana mucka se je naredila, da je počivala na udobnem naslanjaču po mačji navadi.
Po hodniku so odmevali koraki in Mojca, ki je vstopila v dnevno sobo, je zagledala mačko na naslanjaču. »Aha, tu si, mucka,« je ugotovilo dekle, položilo nahrbtnik na mizo, odložilo plašč na kavč in pobožalo muco rekoč: »Danes je bil v šoli naporen dan, prava norišnica, končno sem doma. Prfoksi so težili in tečnarili.« Mačka je pogledala Mojco in dekletu se je zazdelo, da je muca razumela njene besede, saj je živalca po mačje odgovorila: »Mijav, mijav!«
Mojca je zvečer odprla hladilnik in opazila, da manjka klobasa na krožniku. Nekdo se je pogostil in mastil s klobasami, ko ni bilo gimnazijke doma. Plavolaska je zmajala z glavo in tuhtala. »Čudno, danes si nisem privoščila klobase z gorčico,« se je zamislilo dekle, vzelo jajce iz hladilnika in si pripravilo kosilo. Mojca ni več pomislila na manjkajočo klobaso v hladilniku. Minil je dan. Previdna mačka se ni dotaknila klobas v hladilniku, ker je bila Mojca doma.
Mojca je šla kot običajno v šolo. Ko gimnazijke ni bilo doma, je iz hladilnika zopet izginila še ena klobasa. Kraja klobas se je ponavljala vsak dan in kup klobas se je vsak dan manjšal, dokler ni samevala na krožniku v hladilniku samo ena klobasa.
»Nekdo krade klobase v moji odsotnosti. Kdo neki je tisti tat, ki se rad masti s klobasami?« je ugibala Mojca, ko je zvečer odprla hladilnik. Dekle je opazilo, da je bila posodica z mačjo hrano polna, skratka mačka se ni niti tistega dne dotaknila briketov v posodi. »Muca že nekaj dni pušča brikete v posodi, to se pravi, da ni lačna,« je razmišljalo dekle in zasumilo: »Da ni mucka tisti skrivnosten tat, ki odpira hladilnik in krade klobase?«
Mojca je sklenila, da se bo šla detektiva. Odkrila bo, kdo neki se je mastil s klobasami, ko je ni bilo doma. »Jutri bom v ribarnici kupila nekaj svežih in okusnih rib, jih spravila v hladilnik in počakala na skrivnostnega ljubitelja klobas,« se je odločila plavolaska.
In res, Mojca je šla v ribarnico, kupila ribe in jih spravila v hladilnik. Popoldne je ostalo dekle doma, a mačka se ni približala hladilniku. Nekaj časa je lenarila na mehki blazini naslanjača, potem se je sprehodila po stanovanju, se zopet vrnila v dnevno sobo in gledala skozi okno promet na ulici.
»Ti si zares prebrisana muca, previdno čakaš pravi trenutek za akcijo,« je ugotovila presenečena Mojca, ko je zaman čakala, da bi se mačka odpravila v kuhinjo k hladilniku. Mačka se je preselila zopet na blazino in obtičala na naslanjaču.
Mojca je odložila knjigo, ki jo je brala, in prižgala televizijo ter se naredila, da gleda oddajo. Ko se je mačka prepričala, da se je Mojca zatopila v gledanje televizije, je tiho zapustila dnevno sobo in se napotila v kuhinjo, kjer se je postavila pred hladilnik. Najstnica ji je skrivaj tiho sledila, a ni prižgala luči na hodniku in niti v kuhinji.
Mačka je naenkrat naglo skočila na hladilnik, se obesila nanj in s taco spretno porinila kljuko navzdol, da so se vrata hladilnika odprla. Na krožniku v hladilniku so bile ribe. Opojen vonj okusnih rib je zmamil mačko. Prebrisana in navihana muca je vrgla s taco ribo na tla in se lotila ribje dobrote. Mojca je v temi opazovala mačko, ki se je mastila s slastno pojedino. »Aha, takole kradeš iz hladilnika, prebrisana muca,« si je dejala Mojca, vstopila v kuhinjo in prižgala luč.
Mačka je zaslutila dekletovo prisotnost v kuhinji, zato je dvignila glavico, milo pogledala dekle in proseče zamijavkala: »Mijav, mijav, mijav!« »Ne boj se, mucka, ne bom te kaznovala, ker si sunila hrano iz hladilnika,« je Mojca pomirila muco, se nasmehnila navihanemu mačjemu tatu in prijazno pristavila: »Odslej bom kupila ribe ali klobase tudi zate in seveda ne bom pozabila nabaviti okusne šunke in niti slastne salame, ko bom šla v trgovino.«
In res, Mojca je prinesla iz trgovine domov nekaj več hrane. Domača muca pa je vedno našla v hladilniku nekaj zase. Dekle je dobro vedelo, kdo neki je tisti skrivnostni tat, ki včasih mojstrsko odpre hladilnik, ko ni plavolaske doma.
