Božidar Brezinščak Bagola: Zdravica dobrosusjedstvu Hrvata i Slovenaca
Mala knjižnica Društva hrvatskih književnika, Zagreb 2020 (300 str)
Sredi maja letos je Društvo hrvaških pisateljev v Zagrebu natisnilo zanimivo knjigo z naslovom ZDRAVLJICA dobrem sosedstvu Hrvatov in Slovencev. Avtor knjige je pisatelj in prevajalec Božidar Brezinščak Bagola, rojen leta 1947 v vasi Vrbišnica pri Humu na Sutli, v severozahodnem kotu Hrvaškega zagorja. Po končani osnovni šoli je odšel v majhno semenišče misijonarjev lazaristov v Zagreb. Pesmi je začel pisati v drugem razredu srednje šole. O začetkih njegovega pesnjenja in njegovem trojnem imenu je v spremni besedi takole zapisal literarni kritik Zdravko Zima: »Usodo ljudi, pa tudi pisateljev, včasih določajo podrobnosti. V primeru Božidarja Brezinščaka Bagole je podrobnost v tem, kar Nemci imenujejo Beiname. Zato je skrita v vzdevku. Brezinščak je začel pisati pesmi že zelo zgodaj, poleg tega jih je pisal dvojezično, v hrvaščini in slovenščini. Ker pač ni bilo priporočljivo, da bi se semeniščnik poleg Svetega pisma ukvarjal z literaturo, je Brezinščak svoja dela podpisoval pod psevdonimi. Navsezadnje se mu niti prvi niti drugi psevdonim, Taborčan in Vragosavljević, nista zdela dovolj ustrezna. Brezinščak v pismu, ki ga je leta 1969 poslal Janezu Gradišniku, uredniku revije Prostor in čas, razlaga, kako je nastalo njegovo trojno ime in postalo nepogrešljiv del njegove človeške in avtorske identitete. V hiši, ki jo je nekdaj kupil njegov dedek Adalbert skupaj z njivo in sadovnjakom, je živel svojevrsten in osamljen človek, ki so ga vaščani imenovali Bagola. Tako se je 22 let po rojstvu Božidarja Brezinščaka rodil njegov knjižni dodatek, ki bo na nek način postal pomembnejši od njegovega imena. Ime je vplivalo na njegovo pot do Boga, vzdevek pa je namigoval na odhod. Mogoče ne krivoverstvo, zagotovo pa odklon, ki bo travmatičen, a tudi spodbuden za njegove literarne ambicije. Če je bil mitski Bagola čudak, je to storil tudi tisti, ki je posvojil svoj vzdevek. Kako drugače legitimirati frančiškanskega dijaka, kateremu pesnjenje pomeni veliko več od cerkvene vzgoje, ki piše v dveh na videz tesnih in hkrati različnih jezikih in ki z vsako gesto sporoča, da njegovo razumevanje Boga ne ustreza nujno institucionalnemu krščanstvu.«
Študij teologije je začel v Ljubljani, nadaljeval v Eichstättu in Münchnu, diplomiral pa na Teološki fakulteti v Zagrebu leta 1974. Zaradi kratke zgodbe »Žrtev kljub vsemu« s temo o homoseksualnosti v cerkvenih izobraževalnih ustanovah, objavljene v Večernjem listu 15. decembra 1973, mu je bilo prepovedano posvečenje v duhovništvo in je moral takoj zapustiti semeniško zgradbo na zagrebškem Kaptolu. Kot diplomirani teolog in »gastarbeiter« se je v Münchnu vpisal na študij filozofije, diplomiral pa je na Filozofski fakulteti v Beogradu leta 1978. Istega leta se je vrnil v rojstni kraj. Dobil je službo kot prevajalec, urednik delavskega časopisa in vodja službe za informiranje in kulturo tovarne stekla Straža v Hum na Sutli. Od leta 1990 do 1993 je bil kadrovski direktor tovarne, od 1993 do 1996 župan občine Hum na Sutli, od 1996 do 2001 direktor Kulturnega centra, od leta 2001 do 2009 župan občine Hum na Sutli (dva zaporedna mandata), od leta 2009 do upokojitve leta 2012 pa knjižničar Narodne knjižnice v Humu na Sutli.
Je član Društva hrvaških pisateljev, Društva hrvaških književnih prevajalcev, Hrvaškega filozofskega društva, Društva hrvaško-slovenskega prijateljstva in Esperantskega društva Trixini.
Doslej je izdal sedem pesniških zbirk v hrvaščini in eno v slovenščini, štiri romane, tri knjige kratkih zgodb in šest knjig potopisov in esejev. Je eden najbolj prizadevnih prevajalcev iz slovenščine v hrvaščino. Prevedel je številna dela najpomembnejših slovenskih pisateljev: Slovenski začinjavci, od Trubara do Linharta, Matica srpska, Novi Sad 1978.; Josip Jurčič: Pripovijetke, Matica srpska, Novi Sad 1979.; Dragotin Kette - Josip Murn: Izabrane pjesme, Matica srpska, Novi Sad 1981.; Lojze Kovačič: Tri žene (roman), Cankarjeva založba, Zagreb, 1985.; Edvard Kocbek: Drugovanje (dnevnik), Cankarjeva založba, Zagreb 1986.; Veno Taufer - Dane Zajc: Izabrane pjesme, Forum, Zagreb 1987.; Suvremena slovenska poezija, Forum, Zagreb 1988.; Anton Trstenjak: Kroz prizmu riječi, Đakovo 1996.; Anton Trstenjak: Umireš da bi živio, Đakovo 1997.; Edvard Kocbek: Izabrane pjesme, Alfa, Zagreb 2009.; Edvard Kocbek: Izabrana djela (novele, dnevnici, eseji), Alfa, Zagreb 2009.; Vinko Möderndorfer: Nitko više ne piše pisma (roman), Alfa, Zagreb 2014.; Andrej E. Skubic: Samo dođi doma (roman), Alfa, Zagreb 2016.; Ovdje i sada (antologija novijeg slovenskog pjesništva), Naklada Đuretić, Zagreb 2016.; Lojze Kovačič: Pridošlice (roman u dvije knjige), Alfa, Zagreb 2017.; Lojze Kovačič: Kristalno vrijeme (roman), Meandar Media, Zagreb 2018.; Brane Senegačnik: Tijela tišine, Literis, Zagreb 2019.; Tone Peršak: Preobrazbe (roman), Meandar Medio, Zagreb 2020.; Peter Kovačič Peršin: Kako biti i opstati čovjekom, Alfa, Zagreb 2020. Pred kratkim je začel prevajati obširen epos v treh knjigah – Vrata nepovrata - sodobnega slovenskega pesnika Borisa A. Novaka.
Ker se je rodil ob meji z Republiko Slovenijo, je Bagola že od malih nog slovensko izročilo in literaturo razumel kot svoj duhovni navdih. Zato ni nič čudnega, piše recenzent Zdravko Zima, »da se njegova knjiga začne z ZDRAVLJICO Franca Prešerna, ki se zavzema za sobivanje v dobrem sosedstvu, na katerega smo v časih nacionalističnega revanšizma skoraj pozabili.« V uvodnem eseju se ozre nazaj in razloži svojo fizično in duhovno naravnanost na slovensko obzorje. Prvo poglavje prinaša zapise iz časa njegovega študentskega bivanja v Ljubljani, ko se je eksistenčno prepoznal v tesnem spopadu cerkveno-institucionalne poslušnosti in mladostno uporniške nepopustljivosti. Drugo poglavje prinaša pet spominov o njegovem prijateljstvu z znanimi Slovenci (Stres, Kocbek, Gradišnik, Križnik, Rodé), ki so odločilno vplivali na njegovo pisanje in prevajalsko usposabljanje. Tretje poglavje je sestavljeno iz dnevniških zapisov iz obdobja, ko je kot župan obmejne občine Hum na Sutli (tri mandate) bil priča sobivanju v dobrem sosedstvu Hrvatov in Slovencev, kljub uradnim političnim napetostim in politikantskim provokacijam. Četrto poglavje prinaša aktualne eseje, poglede in presoje o svetlih primerih dobrega sosedstva v hrvaškem in slovenskem Obsotelju; o Stanku Vrazu kot predhodniku evropeizma; o panonski teoriji Jerneja Kopitarja; na panoramo sodobne slovenske poezije; o romanih Lojze Kovačiča, enega največjih romanopiscev med južnoslovanskimi narodi; o literarnih preobrazbah slovenskega pisatelja in nekdanjega kulturnega ministra Toneta Peršaka ter o izbranih delih Petra Kovačiča Peršina, enega najbolj znanih živih slovenskih personalistov. Peto poglavje prinaša pogovore, objavljene v časopisih, revijah ali radijskih oddajah. Ti pogovori podrobno dopolnjujejo podobo avtorja kot človeka, ki živi predvsem v svojem imenu, ki mu je njegova domovina vedno pomenila nekaj veliko širšega od njegovega rojstnega kraja, ki si je ves čas prizadeval živeti in delovati za toplo človeško besedo in smeh brez meja.
Ta pregled lahko upravičeno zaključimo s trditvijo, da je Božidar Brezinščak Bagola protagonist hrvaške in slovenske književnosti, kot je nekoč bil Stanko Vraz. S svojim delom, avtorskim in prevajalskim, na najboljši način demantira ozkost provincialcev, ki ne vidijo čez svojo ograjo, kar je vsekakor zelo utemeljen razlog, da pozorno preberemo to njegovo spodbudno pričevanje.
Božidar Brezinščak Bagola: Zdravica dobrosusjedstvu Hrvata i Slovenaca
Mala knjižnica Društva hrvatskih književnika, Zagreb 2020 (300 str)
Sredi maja letos je Društvo hrvaških pisateljev v Zagrebu natisnilo zanimivo knjigo z naslovom ZDRAVLJICA dobrem sosedstvu Hrvatov in Slovencev. Avtor knjige je pisatelj in prevajalec Božidar Brezinščak Bagola, rojen leta 1947 v vasi Vrbišnica pri Humu na Sutli, v severozahodnem kotu Hrvaškega zagorja. Po končani osnovni šoli je odšel v majhno semenišče misijonarjev lazaristov v Zagreb. Pesmi je začel pisati v drugem razredu srednje šole. O začetkih njegovega pesnjenja in njegovem trojnem imenu je v spremni besedi takole zapisal literarni kritik Zdravko Zima: »Usodo ljudi, pa tudi pisateljev, včasih določajo podrobnosti. V primeru Božidarja Brezinščaka Bagole je podrobnost v tem, kar Nemci imenujejo Beiname. Zato je skrita v vzdevku. Brezinščak je začel pisati pesmi že zelo zgodaj, poleg tega jih je pisal dvojezično, v hrvaščini in slovenščini. Ker pač ni bilo priporočljivo, da bi se semeniščnik poleg Svetega pisma ukvarjal z literaturo, je Brezinščak svoja dela podpisoval pod psevdonimi. Navsezadnje se mu niti prvi niti drugi psevdonim, Taborčan in Vragosavljević, nista zdela dovolj ustrezna. Brezinščak v pismu, ki ga je leta 1969 poslal Janezu Gradišniku, uredniku revije Prostor in čas, razlaga, kako je nastalo njegovo trojno ime in postalo nepogrešljiv del njegove človeške in avtorske identitete. V hiši, ki jo je nekdaj kupil njegov dedek Adalbert skupaj z njivo in sadovnjakom, je živel svojevrsten in osamljen človek, ki so ga vaščani imenovali Bagola. Tako se je 22 let po rojstvu Božidarja Brezinščaka rodil njegov knjižni dodatek, ki bo na nek način postal pomembnejši od njegovega imena. Ime je vplivalo na njegovo pot do Boga, vzdevek pa je namigoval na odhod. Mogoče ne krivoverstvo, zagotovo pa odklon, ki bo travmatičen, a tudi spodbuden za njegove literarne ambicije. Če je bil mitski Bagola čudak, je to storil tudi tisti, ki je posvojil svoj vzdevek. Kako drugače legitimirati frančiškanskega dijaka, kateremu pesnjenje pomeni veliko več od cerkvene vzgoje, ki piše v dveh na videz tesnih in hkrati različnih jezikih in ki z vsako gesto sporoča, da njegovo razumevanje Boga ne ustreza nujno institucionalnemu krščanstvu.«
Študij teologije je začel v Ljubljani, nadaljeval v Eichstättu in Münchnu, diplomiral pa na Teološki fakulteti v Zagrebu leta 1974. Zaradi kratke zgodbe »Žrtev kljub vsemu« s temo o homoseksualnosti v cerkvenih izobraževalnih ustanovah, objavljene v Večernjem listu 15. decembra 1973, mu je bilo prepovedano posvečenje v duhovništvo in je moral takoj zapustiti semeniško zgradbo na zagrebškem Kaptolu. Kot diplomirani teolog in »gastarbeiter« se je v Münchnu vpisal na študij filozofije, diplomiral pa je na Filozofski fakulteti v Beogradu leta 1978. Istega leta se je vrnil v rojstni kraj. Dobil je službo kot prevajalec, urednik delavskega časopisa in vodja službe za informiranje in kulturo tovarne stekla Straža v Hum na Sutli. Od leta 1990 do 1993 je bil kadrovski direktor tovarne, od 1993 do 1996 župan občine Hum na Sutli, od 1996 do 2001 direktor Kulturnega centra, od leta 2001 do 2009 župan občine Hum na Sutli (dva zaporedna mandata), od leta 2009 do upokojitve leta 2012 pa knjižničar Narodne knjižnice v Humu na Sutli.
Je član Društva hrvaških pisateljev, Društva hrvaških književnih prevajalcev, Hrvaškega filozofskega društva, Društva hrvaško-slovenskega prijateljstva in Esperantskega društva Trixini.
Doslej je izdal sedem pesniških zbirk v hrvaščini in eno v slovenščini, štiri romane, tri knjige kratkih zgodb in šest knjig potopisov in esejev. Je eden najbolj prizadevnih prevajalcev iz slovenščine v hrvaščino. Prevedel je številna dela najpomembnejših slovenskih pisateljev: Slovenski začinjavci, od Trubara do Linharta, Matica srpska, Novi Sad 1978.; Josip Jurčič: Pripovijetke, Matica srpska, Novi Sad 1979.; Dragotin Kette - Josip Murn: Izabrane pjesme, Matica srpska, Novi Sad 1981.; Lojze Kovačič: Tri žene (roman), Cankarjeva založba, Zagreb, 1985.; Edvard Kocbek: Drugovanje (dnevnik), Cankarjeva založba, Zagreb 1986.; Veno Taufer - Dane Zajc: Izabrane pjesme, Forum, Zagreb 1987.; Suvremena slovenska poezija, Forum, Zagreb 1988.; Anton Trstenjak: Kroz prizmu riječi, Đakovo 1996.; Anton Trstenjak: Umireš da bi živio, Đakovo 1997.; Edvard Kocbek: Izabrane pjesme, Alfa, Zagreb 2009.; Edvard Kocbek: Izabrana djela (novele, dnevnici, eseji), Alfa, Zagreb 2009.; Vinko Möderndorfer: Nitko više ne piše pisma (roman), Alfa, Zagreb 2014.; Andrej E. Skubic: Samo dođi doma (roman), Alfa, Zagreb 2016.; Ovdje i sada (antologija novijeg slovenskog pjesništva), Naklada Đuretić, Zagreb 2016.; Lojze Kovačič: Pridošlice (roman u dvije knjige), Alfa, Zagreb 2017.; Lojze Kovačič: Kristalno vrijeme (roman), Meandar Media, Zagreb 2018.; Brane Senegačnik: Tijela tišine, Literis, Zagreb 2019.; Tone Peršak: Preobrazbe (roman), Meandar Medio, Zagreb 2020.; Peter Kovačič Peršin: Kako biti i opstati čovjekom, Alfa, Zagreb 2020. Pred kratkim je začel prevajati obširen epos v treh knjigah – Vrata nepovrata - sodobnega slovenskega pesnika Borisa A. Novaka.
Ker se je rodil ob meji z Republiko Slovenijo, je Bagola že od malih nog slovensko izročilo in literaturo razumel kot svoj duhovni navdih. Zato ni nič čudnega, piše recenzent Zdravko Zima, »da se njegova knjiga začne z ZDRAVLJICO Franca Prešerna, ki se zavzema za sobivanje v dobrem sosedstvu, na katerega smo v časih nacionalističnega revanšizma skoraj pozabili.« V uvodnem eseju se ozre nazaj in razloži svojo fizično in duhovno naravnanost na slovensko obzorje. Prvo poglavje prinaša zapise iz časa njegovega študentskega bivanja v Ljubljani, ko se je eksistenčno prepoznal v tesnem spopadu cerkveno-institucionalne poslušnosti in mladostno uporniške nepopustljivosti. Drugo poglavje prinaša pet spominov o njegovem prijateljstvu z znanimi Slovenci (Stres, Kocbek, Gradišnik, Križnik, Rodé), ki so odločilno vplivali na njegovo pisanje in prevajalsko usposabljanje. Tretje poglavje je sestavljeno iz dnevniških zapisov iz obdobja, ko je kot župan obmejne občine Hum na Sutli (tri mandate) bil priča sobivanju v dobrem sosedstvu Hrvatov in Slovencev, kljub uradnim političnim napetostim in politikantskim provokacijam. Četrto poglavje prinaša aktualne eseje, poglede in presoje o svetlih primerih dobrega sosedstva v hrvaškem in slovenskem Obsotelju; o Stanku Vrazu kot predhodniku evropeizma; o panonski teoriji Jerneja Kopitarja; na panoramo sodobne slovenske poezije; o romanih Lojze Kovačiča, enega največjih romanopiscev med južnoslovanskimi narodi; o literarnih preobrazbah slovenskega pisatelja in nekdanjega kulturnega ministra Toneta Peršaka ter o izbranih delih Petra Kovačiča Peršina, enega najbolj znanih živih slovenskih personalistov. Peto poglavje prinaša pogovore, objavljene v časopisih, revijah ali radijskih oddajah. Ti pogovori podrobno dopolnjujejo podobo avtorja kot človeka, ki živi predvsem v svojem imenu, ki mu je njegova domovina vedno pomenila nekaj veliko širšega od njegovega rojstnega kraja, ki si je ves čas prizadeval živeti in delovati za toplo človeško besedo in smeh brez meja.
Ta pregled lahko upravičeno zaključimo s trditvijo, da je Božidar Brezinščak Bagola protagonist hrvaške in slovenske književnosti, kot je nekoč bil Stanko Vraz. S svojim delom, avtorskim in prevajalskim, na najboljši način demantira ozkost provincialcev, ki ne vidijo čez svojo ograjo, kar je vsekakor zelo utemeljen razlog, da pozorno preberemo to njegovo spodbudno pričevanje.
