Proti jutru sem sredi oktobra stražil pri dveh helikopterjih. Že po nekaj minutah straže mi je šinilo v glavo, da bi si ju ogledal malo pobliže. Vrata so bila odklenjena, šel sem noter, da bi pregledal tudi notranjost. V kabini nisem našel nič zanimivega. Šel sem v zadnji del in previdno posvetil, da kdo tega ne bi opazil od zunaj. Ko sem se vračal v kabino, sem v mrežastih žepih za sedeži videl papir. Segel sem vanj in izvlekel kup kart. Mesečina je osvetljevala kabino in takoj sem videl, da so to specialke. Nesel sem jih s sabo v zaklonišče in si jih na hitro ogledal, tudi s pomočjo baterije. Bilo jih je osem. Na njih je bil podeljen Čad po okrajih. Izbral sem karto, na kateri je bila tukajšnja naselbina Ati in bližnja državna meja s Sudanom. Ostale sem vrnil na prejšnje mesto. Kmalu me je zamenjala druga straža. Čas moje straže je minil hitro, saj sem med ogledovanjem kart mora obhoditi teren, da me ne bi ob tem presenetila kontrola straže ali kdo nezaželen. Preden sem se spravil na spanje za dve uri, sem karto skril pod velik zaboj, v katerem je bil zložen gumijast rezervoar za bencin.
Paolu sem še isto jutro omenil, kaj sem našel in si prilastil. Oba sva zdaj v napetosti čakala, če bodo to izgubo tudi opazili in kaj iskali. Ves naslednji mesec, kar sva ga še prebila tukaj, ne bilo slišati, da bi karto pogrešali. Mislila sva si, da je verjetno za to področje niso potrebovali in tako izgube niso niti opazili. Vsakdanji obhod je helikopter opravil proti severu, karta pa je bila za jugovzodni del Čada.
Nekaj dni po tem dogodku sva se oddaljila iz logora in v senci pod drevesom karto natančno pogledala. Ugotovila sva, da nama bo res koristna, če bova pobegnila, saj je do meje nekaj čez petsto kilometrov, za tolikšno razdaljo pa sva si brez skrbi lahko priskrbela bencin. Potem pa je bilo še zelo pomembno, da Sudan nikoli ni bil pod Francozi kot Kamerun, Centralna afriška republika in druge države. Proti Libijo nisva nameravala iti, čeprav bi bila najprej na varnem, saj so od tod prihajali nasprotniki, uporniki pod vodstvom Froline. Paul je delal v Libiji dalj časa za nemško firmo. Vsi oficirji so to vedeli, zato sva menila, da se bo prvi pregon usmeril tja.
Pogovor je bil po kosilu, v času od dvanajste do petnajst do šestnajste, ki je bil namenjen počitku, siesti, ni pa bilo dovoljeno povzročati hrup in nered. Eni so ta čas izrabili za pisanje, tudi za jahanje, vendar je to bilo prijetneje početi zvečer o hladu, če lahko temu tako rečemo. Če je namreč kdo hotel, si je lahko kupil konja iz se z njim ukvarjal, ga hranil, zanj pa je skrbel kakšen črnec. Ti so za nas tudi prali in čistili ali pa so nesli domov ženam in nam potem vrnili čisto. Za milo ali prašek pa smo morali poskrbeti sami. Vse te usluge smo plačevali, cena pa je bila nizka in ni bilo preglavic.
Že nekaj dni se je govorilo, da se bo po večerji vse vod odpravil na petindvajset kilometrski marš. To je bilo področje, kjer smo se oskrbovali z drvmi. Šoferji se marša nismo udeleževali, temveč smo se odpeljali z vozili, za sabo v avtu pa smo imeli tarče. Namen marša je bilo nočno streljanje. V strugi reke, sedaj usahli, smo namestili tarče in čakali na prihod drugih. Tej vaji so se priključili tudi domačini, redna čadska vojska. Postavili smo se v linijo in ta strelni ogenj je trajal več kot deset minut. Za puško je bilo predvidenih trideset nabojev, za avtomatsko sto dvajset in za mitraljez tristo. Opazil sem, da je bil vod domačinov bolje oborožen kot naš. Polavtomatskih pušk nisem videl, a so imeli avtomatske (ruske kalašnikove). Ne vem, ali je bil ta vod tako dobro oborožen z namenom, da so se pred nami lahko pokazali, ali pa so imeli orožja v izobilju. Kalašnikove so zaplenili pri upornikih. Zanje je bilo znano da so imeli moderno orožje, o tem so nas seznanili že v Franciji.
Ves potek streljanja v tarče je bil brez incidentov. Pospravili smo tarče in se vrnili v bivališče. Vračali so se vsi na avtomobilih.
Z bencinom nas je oskrbovalo civilno podjetje iz glavnega mesta N’Djamena. Konvoj je štel šest cistern, vsaka pa je vsebovala dvajset tisoč litrov bencina. Kot šofer sem opazil, da je šlo z bencinom proti koncu, načeli smo zadnje rezerve, konvoja pa ni bilo od nikoder. Zvedeli smo, da so ga napadli in odpeljali ve bencin. Temu se nisem niti čudil, ker so imeli uporniki bencinske Toyote.
Nekaj dni za tem 1. novembra 1978 je bil naš vod določen za spremstvo konvoja. Odpeljali smo se 320 kilometrov proti glavnemu mestu v kraj, kjer je bilo predvideno srečanje. Do tega kraja je konvoj spremljala redna francoska vojska, ki je bila v glavnem mestu. Ob robu naselbine smo se po oddelkih utaborili in dva dni čakali na konvoj. Helikopter je pripeljal gorivo in napolnili smo rezervoarje in kanistre, pa tudi s hrano so nas založili, saj se je čas predvidenega bivanja na terenu podaljšal za štiri dni.
Razen našega voda je bila določena za spremljavo konvoja redna čadska vojska in še Tujka legija z oklopnimi vozili (1°REC). Oklopnih vozil je bilo pet in z njimi je bila posadka treh mož. Točnega kalibra topa nisem vedel, vsako vozilo pa je imelo še brzostrelko. Vozila niso imela gosenic ampak kolesa z zračnicami.
Na tem terenu sem imel precej težav, saj so se mi okrog gležnjev napravili mehurčki in so se odprle rane. Tako mi je prišel dvodnevni počite zelo prav. Drugega opravka kot poležavanje in redno razkuževane in previjanje nog nisem imel. V naselju so imeli prodajalno, kupil sem si japanke in tako hodil okrog. Pri poznejšem pregledi pri zdravniku je ta bil mnenja, da je to bila alergija na injekcije penicilina. Ko so mi jih dajali, mi tega nihče ni verjel in sem jih moral sprejeti kot vsi ostali.
Glavna hrana na terenih je bila mrzla, v eni škatli za osebo so bili trije obroki. Vsebovala je škatlo cigaret, vžigalice, konzervo rib, sira in mesa, čokolado, glukozo dveh vrst, kavo za dva obroka, čaj, malo steklenico konjaka, mleko v prahu, sladkor in še dva zavoja juhe in toaletni papir. Bile so še karamele ali bomboni in tudi žvečilni gumi.
Bila je še skupinska hrana in se je večinoma kuhala, bil pa je nepripravljen riž in makaroni.
V taboru smo jedli tudi kokoši, ki smo jih kupili od domačinov. V vsaki skupini se je našel kdo, ki je kuhal, pa tudi jaz sem pomagal. Ostali so stražili čez noč, meni pa na terenu to ni bilo potrebno.
Istega dne, ko je konvoj prispel, smo izvedeli novico, da so se začeli hudi boji v mestu Mongo, oddaljeno kakšnih 150 kilometrov od At’i. To mesto smo v začetku bivanja v Čadu obiskali v tridnevni patroli. Tam se je nahajala le francoska vojska, ki so jo tisti dan napadli.
Na poti ni bilo nevšečnosti, le v daljavi je zaropotal rafal, kar je bilo dovolj, da se je konvoj ustavil. Morali smo prečesati okolico, a nismo našli nič in smo nadaljevali pot.
Sto petdeset kilometrov pred ciljem se je konvoj znova ustavil in za zastoj so bili krivi šoferji cistern. Prerekali so se z vodjem spremstva, ker so hoteli zaobiti to pot, saj ni bila varna zaradi vgrezljivosti peska. Vendar kapetan, vodja konvoja, izkušenih voznikov cistern ni poslušal. Tako se je zgodilo, da se je cisterna v pesku ugreznila. Ni je bilo mogoče izvleči, saj je nasedla in tudi podkopavanje in podlaganje ni pomagalo.
Naslednji dan smo brez nje nadaljevali pot, pri cisterni pa je za stražo ostal en oddelek. Drugega ni preostalo, kakor da je ponjo prišla prazna cisterna in so gorivo prečrpali vanjo.
Ob vrnitvi nas je dočakal kapetan, komandant naše čete in napravi tudi pregled. To je bil pravzaprav zanimiv pregled. Bili smo umazani, večina je bilo neobritih, saj to na terenu ni bilo nujno, predvsem zaradi vode. Ustavil se je tudi pred menoj in si me ogledal. Vprašal me je, zakaj sem v japonkah. Pokazal sem mu noge in on mi je ukazal, da se čimprej oglasim v ambulanti.
To sem vedel tudi sam, saj so se manjše rane zaradi praskanja vnele. Pordele so in pozneje, ko so drugi šli k zdravniku, je bilo že prepozno. Ko jim je rane očistil, so ostale prave jame, globoke tudi centimeter, zato so nam ukazali, da moramo biti previdni. Je bilo pa tako, da tudi previdnost ni pomagala, saj na terenu ni bilo dovolj razkužila. K sreči se mi je pozneje vse lepo zacelilo.
Pobeg
Po prihodu s terena je bilo dela dovolj. Najbolj si je vsakdo želel tuš in čisto perilo. Našel se je tudi čas, da sva s kolegom ponovno predelala načrt za pobeg.
Okrog 10. novembra 1978 smo se vrnili s terena, mesec pa je začel svetiti v teh dneh malo po zahodu sonca in vsak dan malo pozneje. To je bilo za naju zelo pomembno, saj v samem kampu ni bilo elektrike. Ob delitvi večerje smo svetili z vozilom, saj je bila ob 18. uri že tema. Nad klopmi in mizami je bila žarnica, ki je bila priključena na akumulator.
Vso skrb sva posvetila Paolovemu vozilu. Bilo je novejše in zato naj bi bilo tudi bolj sigurno. Njegov vodnik (seržant) je imel čez vsa vozila, prav posebej je bil pozoren na njegovo vozilo, da je bilo vse v redu. Midva pa sva se smejala, saj sva vedela, da bo ostal brez vozila, če bo šlo vse v redu. To je bil vodnik Garcia, o njem sem že govoril, in ni bil priljubljen med vojaki.
Skrbela sva, da so bili kanistri z vodo, vsaj dva, vsak dan polna. Prav tako sva skrbela za bencin, tudi pri ostali vozilih, saj sva jih imela v načrtu uporabiti. Pripravljene sva imela tudi stvari, vse v eni vreči, med njimi suho hrano, ker sva je nekaj hotela vzeti s sabo. Tako pripravljena sva čakala do 15. novembra. Tega dne se je pokazala priložnost, ki je ni bilo mogoče izpustiti. Zjutraj se je ves vod odpravil na teren, razen treh stražarjev in enega desetarja. S popolno opremo smo se odpeljali petdeset kilometrov zunaj naselja Ati v smeri Dum Hadjer, naslednje naselbine. Vsi legionarji z vodniki in poročnikom so zapustili vozilo. Z maršem so se napotili nazaj v kamp, mi pa z vozili. Tako smo ob vrnitvi šoferji bili prosti in smo vzdrževali vozila, čistili in popravljali gume. Med tem časom sva s Paolom sklenila in določila ta dan za pobeg.
Rezervno orodje, gumi lepilo, gumi nalepke, vse sva spravila na avto. Tudi na motorno in zavorno olje nisva pozabila. Pomemben nama je bil prav tako tudi pribor za montažo plaščev. Dodatno sva pritrdila na avto kram, sekiro in lopato, ker tega ni bilo na vsakem vozilu.
Po enajsti uri so se z vodom izmučeni vračali po oddelkih. Prehojenih kilometrov ravno ni bilo veliko, petdeset, najhujša je bila vročina, ki jih je izmučila. Popoldne ni bilo drugega kot čiščenje orožja. Zvečer me je najbolj jezilo, da sem bil določen iti po večerjo, čeprav ni bilo moje dežurstvo. Ob pomenku s Paolom sva se vseeno odločila, da od načrta ne bova odstopila. Jaz sem se odpeljal, on pa je svoje vozilo ob mraku naložil osem kanistrov bencina in dva z vodo. Vsak od teh je držal dvajset litrov. Naložil je tudi dodatno municijo, ki sva jo pripravila in skrila že dopoldne, saj sva menila, da se poceni ne bova predala. Pobeg bi namreč plačala z življenjem, če bi naju prijeli. To je bilo področje, , kjer so te lahko vsak trenutek napadli in te kaznovali z ustrelitvijo, sploh ker bi pobegnila s polno opremo in celo z vozilom.
Takoj ko sem pripeljal večerjo, mi je Paol namignil, da je z njegove strani vse v redu. Napotila sva se k bivalnim prostorom in tako čakala, da so vsi odšli na večerjo. Najprej je vsakdo dobil pijačo, klicali so po imenu, ker smo jo sami plačali. Ta čas sva izkoristila in na hitro iznesla vsak svojo vrečo s stvarmi, orožje in šaržerje, to zložila na vozili, jaz pa sem še skočil po spalno vrečo. Lahko pripomnim, da je vodnik Pasart največ štiri metre od moje postelje ležal v svoji in bral knjigo, svetil pa si je z baterijo.
V tem so tudi pijačo razdelili in sva prišla med zanjimi. Pivo sva vzela, še kruh, drugega pa ne. Ko sva šla mimo mize, kjer so ostali večerjali, naju je nagovoril desetar, po rodu Nemec, kajti vedno smo sedeli skupaj. Vprašal naju je, zakaj danes nočeva večerjati z njimi. Rekla sva, da ne bova večerjala in odšla v smeri bivalnih prostorov. Ko sva prišla do zgradbe, sva zavila proti vozilu, odložila pivo in bila pripravljena za odhod. Še pravočasno se je Paol spomnil, da je pozabil vodiku sunit kompas. Malo so ga kolegi sicer gledali, ko je iskal po stvareh vodnika, a se nikomur ni zdelo nič sumljivega. To naju je zadržalo toliko, da se je nekdo že spravil mimo vozil k pranju porcije. Seveda mu radovednost ni dala miru in naju je vprašal, kam greva. Rekla sva mu, da itak ve, kako šoferji nimamo nikoli miru, in se z lučmi odpeljala iz kampa. Ura je bila pol sedem.
Druga vozila ostalih kampov so tudi po večerji še tankala bencin in zato ni bilo sumljivo, če je odpeljalo kakšno vozilo. Prav tako smo morali večkrat po večerji odpeljat katerega od vodnikov ali poročnika h komandnemu kampu. Vrat in kontrole pri izhodu ni bilo. Z zmernim tepmom sva se peljala skozi naselje, srečala nisva nikogar iz tujske legije. Na koncu naselja si je Paol, ki je bil videti starejši, nadel čin vodnika, jaz pa desetarja. To pa zato, ker so včasih vhode in izhode na glavni cesti v naselju stražili domačini. Tujske legije niso imeli kaj pregledovati in niti ustavljati, dovolj je bilo, da so videli, kdo je, pri tem pa je bil čin v korist. Vendar te zapore na cesti ni bilo in sva se še s toliko večjim veseljem zapustila naselje. Pot naju je vodila še čez več naselij in sva čine kar pustila na sebi.
Najbolj nevarno je bilo, da bi naju iz odhodu iz kampa in samega naselja kdo videl. Tako bi vedeli za smer, v katero sva pobegnila. Takoj ko sva zapustila zadnje kolibe in zgradbe, ki so bile le malo boljše od njih, je bilo potrebno pritisniti na plin. Morala sva pridobiti čim večjo prednost. To pot sva že poznala, saj sva jo prevozila že zjutraj in še enkrat prej, ko smo imeli patrolo. Še po desetih kilometrih vožnje ni bilo za nama opaziti luči, ki bi naju opozorile, da naju preganjajo. To nama je povedalo da ne vedo za smer pobega, morebiti pa še celo bega niso opazili. Številčno stanje pregleda dežurni vodnik kampa ob deseti uri zvečer.
Malo po desetih kilometrih je meni odneslo baretko, zato je Paol vozilo ustavil, da sem jo poiskal. Saj v taki bližini baretke nisva smela pustiti, naj se je še tako mudilo. Našel sem jo in nadaljevala sva z vožnjo. Ker sem vedel, kakšna je cesta, sem bil stalno pripravljen in sem se držal, vozila sva hitro in se na jame nisva preveč ozirala. Neka jama je bila le prehuda, tako da me je dvignilo in sem se usedel zraven Paola na akumulator. Vendar ni bilo nič hujšega. Tako sva peljala skozi črnska naselja, a v njih ni uradnih oseb. Domačini so le gledali, pozdravljali z dvignjenimi rokami, kar je pri njih navada. Seveda sva tudi midva odzdravila in nadaljevala. Med vožnjo sva se še kar naprej ozirala nazaj in v nebo, če ne bi opazila helikopter. Opazila nisva nič sumljivega. Po osemdesetih kilometrih sva vozilo zapeljala s poti med drevesa in se za nekaj minut ustavila.
Iz kampa sva odšla v kratkih hlačah in maskirni bluzi z zavihanimi rokavi. Ker so noči sveče, posebej na odprtem vozilu, sva se preoblekla v dolge maskirne hlače in odvihala rokave. Da pa ne bi imela novih nevšečnosti z beretkama, sva ju odložila in si nadela klobuke. Ti so predvsem proti vročini, imajo široke krajnike in trak, ki ga pripneš s strani in je speljan pod brado, tako da ga ne moreš izgubiti. Najpomembnejši pa je bil ta mali počitek, da ugotoviva, kje se nahajava in če je najina smer pravilna. Ob pogledu naa karo in na prevožene kilometre ter smer po kompasu sva točno vedela, kje sva in da je smer pravilna. Pre odhodom je bil kilometrski števec nastavljen na nič, saj je bilo to zelo pomembno. Pri postanku sva tudi ugotovila, da sva s stranic izgubila pritrjeni pločevini kakšnih štirideset centimetrih širine in dolge dva in pol metra. Ti traki so narebričeni in luknjičavi in se uporabljajo za podlago v primeru, da se iz blata in peska da speljati. Izguba naju ni skrbela, saj so enake stranice uporabljali tudi domačini in s tem nisva pustila za sabo sledi.
Vožnjo sva nadaljevala, do večjega naselja Drun Hadjer sva imela še dobrih sedemdeset kilometrov. Ta naselbina nama je dala največ misliti, saj se nisva vedela odločiti, ali naj peljeva skozi ali jo obvoziva. Po karti je bilo razvidno, da obstaja policija in verjetno tudi vojska v manjšem število. Nekaj kilometrov pred naseljem sva se odločila, da bova peljala skozi. Menila sva, da bi z obvozom zbudila več suma kot z normalno vožnjo skozi.
Povprečna hitrost je bila okrog šestdeset kilometnov na uro, bili pa so tudi deli, ko nisva mogla voziti več kot trideset ali še manj. Tu in tam sva lahko peljala tudi devetdeset kilometrov na uro. Cesta ni bila nikjer zravnana, bila je pot, ki jo napravijo avtomobili na naravnem terenu. Kjer dopušča teren, je tudi več vzporednih voznih poti, verjetno zaradi vožnje med dežjem ali izrinjenega peska. Zato je bila tudi lepša vožnja tam, kjer je bila stepa. Tam si se lahko vozil ob cesti.
V naselje Oum Hadjar sva zapeljala ob 22. uri. Glavna cesta je pred samim središčem zavijala na levo, kamor sva bila namenjena tudi midva. Tukaj je stalo precej naloženih tovornjakov in vozniki so se pripravljali na počitek kar ob tovornjakih na tleh. Ker je bil postavljen obcestni znak, se nisva nič ustavljala. Srečala nisva nobene uniformirane osebe in sva srečno prevozila skozi naselje, ki nama je delalo skrbi.
Skozi brezpotja
Teren tukaj je bil malo bolj gozdnat kot doslej in pot je bila zaradi tega boljša. Najino počutje je bilo po teh prevoženih kilometrih nekoliko boljše, vendar to ni trajalo dolgo. Na sredi poti po kakšnih tridesetih kilometrih iz naselja sva pred seboj videla stoječe vozilo. Previdno sva se približala in videla, da je to cisterna. Ni bilo videti ljudi. Ker je sijal mesec, sva ugasnila luči in si ogledala vozilo. Razločno sva videla, da je bila kabina poškodovana, levo kolo odtrgano in na tleh še lepa luknja. Pogled in način in raztrgana guma – vse je kazalo, da je vozilo pripeljalo na mino. Postalo nama je navkljub večernemu hladu vroče. Vsaj nekaj kilometrov od tukaj naprej sva vozila po najbolj izvoženem delu ceste. Kasneje česa podobnega nisva več videla. Menil sem da je to vozilo bilo posledica napada na mesto Mongo v začetku novembra. Napad je izvedlo revolucionarno gibanje za osvoboditev Čada pod vodstvom Froline (muslimanski bratje).
Po števcu sva se približala dvesto dvajsetim prevoženim kilometrom, kjer sva po karti predvidevala, da bova skrenila s ceste. Večjemu naselju z imenom Abeche se nisva smela preveč približati. Ta je bila vojska, policija, carina in letališče s helikopterji in reaktivci (jaguarji), to pa nama ni dišalo. Do mesta sva bila oddaljena še kakšnih devetdeset kilometrov.
Tudi teren se je zelo poslabšal, v daljavi so se videli obrisi gričev. Površina je bila porasla s travo, rasla so redka drevesa in kar je bilo najhuje, začelo se je kamenje. To kamenje ne bilo verjetno vulkanskega izvora, bilo je ožgano in nametano po vsej okolici. Počasi sva se prebijala skozi pokrajino, po štiridesetih kilometrih sva se ustavila in ugotovila, da tako ne bo šlo naprej, saj sva porabila veliko goriva. Poti ni bilo prav nobene, morala pa sva priti do majhne naselbine Ognjen (Agoune?). Od tukaj naprej je vodila vsaj pot, po najini začrtani smeri. Morala sva voziti sem in tja, pojavljale so se težko prehodne goščave. Sklenila sva, da se ustaviva ob primernem skrivališču. Ob neki suhi strugi sva našla drevo, pravzaprav velik grm. Bil je zelo primeren, da zapeljeva pod njega celo vozilo. Avto je bil odlično skrit z vrha in s strani. Ker sva vozilo zapeljala pod grm vzvratno, je edini viden bil prednji del. Pokrila sva ga s kamuflažno cerado, ki pa ni v celoti zadostovala, ker je bila velika le dva krat dva metra. Vzel sem sekiro in nasekal okrog prav take veje in manjša drevesa. Po končani kamuflaži sva razprostrla šotorsko krilo in spalno vrečo, potem pa legla k počitku. Nekaj časa sva se še pogovarjala o dogodkih dneva in najinem uspešnem begu.
Še preden sva legla, sva si ogledala okolico. Ob usahli strugi se je vil pas grmičevja in drevja. Z obeh strani je bil teren raven in odprt. Z ene strani se je na kakšnih tristo metrov pričelo goščavje. Tako se nama z obeh strani ni mogel približati neopazno. Edina možnost je bila ob sami strugi reke. Črnskega naselja v bližini ni bilo, to sva za trdno vedela. To prepričanje name je vlil mir, ki naju je obdajal. Saj bi sicer slišala petelinje petje. ker je bila že ura dve zjutraj. Prav tako pa se celo noč oglašajo psi. Do enajste ure domačini ne hodijo spat, ampak prepevajo in tolčejo na bobne.
Stražila nisva, zato sva po daljšem pogovoru tudi zaspalo. Spala sva rahlo, večkrat sva se prebujala, enkrat naju je prebudil nekakšen pes, verjetno šakal ali ka podobnega. Ko je bil že dan, sva še najbolje zaspala, tako da sva se prebudila in vstala okrog sedmih. Osvežila sva se z vodo, ki sva jo vzela s seboj, potem pa se je Paol lotil priprave zajtrka.
Za gretje sva imela majhno pravokotno škatlo, dolgo 12 centimetrov, široko šest in visoko dva centimetra. Odprl si jo in postavil vanjo čutaro ali kakšno skledo za hrano. Grela sva s tabletami (špirit). Ta zgori ves, ne dela velikih plamenov in se da lepo skrivoma kuhati.
Vzel sem puško in se napoti kakšnih sto metrov ob strugi v kritju dreves na ogled. Opazil nisem nič posebnega, edino, da sva imela res srečo s tem prostorom, ki sva si ga izbrala. Ob vrnitvi j e bila kava že pripravljena, zato sem se odpravil v drugo smer po kavi in zalogaju. Kava nama je zelo teknila, zraven sva pojedla še nekaj čokolade, kruh, namazan z marmelado.
Ko sem se vrnil, mi ja Paol namignil, daj pogledam prednje kolo. V moji odsotnosti je pregledal vozilo. Kolo je bilo precej prazno, morala sva ga sneti in pogledati zračnico. V porcijo sva si dala vodo in namakala prst in z njim nanašala na zračnico. Luknjico sva našla, ni bila nova, zrak je uhajal pri neki slabo nalepljeni nalepki. Po uspešnem lepljenju sva gumo zmontirala, kolo pa privila na staro mesto. Tako nama je ostala rezerva nedotaknjena. Lotila sva se natančnega pregleda karte in najine smeri. V daljavi so se videli griči, česar nisva bila vesela. Ker sva vozno pot zapustila, sva morala posvetiti pregledu karte še več pozornosti. Vsekakor sva morala priti do črnskega naselja Agoune. Naselje je pod vznožjem gričev in le ena pot vodi naprej. Na karti ni označena kot vozna pot, je le pot, po kateri hodijo domačini iz naselbine. To je ozka potka, po kateri jahajo ali gredo peš. Sklenila sva, da bova nadaljevala pot že podnevi, če bo vse mirno.
Okrog poldneva sva v daljavi na obronku goščave videla domačine, ki so hodili v isto smer, v kateri sva nameravala midva. Z daljnogledom sva jih temeljito spremljala. Kjerkoli smo kdaj bili, četudi po cel dan hoda od naselja, na domačine si vedno naletel. Pod komolcem so imeli nož v nožnici na obeh rokah, nekateri pa nekaj podobnega mačeti. Sulica jim je služila kot popotna palica ali pa so si jo dali preko ramena in nanjo obesili culo. Nekateri so bili na konju ali kameli. Eni so jih imeli po več, eno v roki, druge v tulcu, ki so jih imeli pritrjene ob sedlu.
Opoldne sem bil kuhar jaz, pripravil sem juho, segrel dve konzervi govejega mesa, imela sva kruh in za povrh še sir. Vse to je bilo v škatlah za enodnevni obrok, ki sva jih imela dovolj, razen kruha, tako da je kruh nadomestil dvopek. Prek sva spila še kavo, že v dopoldanskem času sva se odžejala s steklenico piva. Čez noč se je malo shladilo in steklenicam nisva dala, da bi se preveč segrele. Čeprav sva nameravala čez dan še kaj zadremati, tega nisva mogla. Zato sva si ogledovala okolico, eden pa je stalno stal ob vozilu, ali pa sva se pogovarjala. Najbolj sva si ogledala smer, v kateri bova potovala. Popoldne sva imela tudi obisk, mimo je prišla manjša čreda govedi brez pastirja.
Pred četrto uro sva se še enkrat okrepčala z jedjo, spila čaj in se nato spravila na pot. Peljala sva se po pokrajini, porasli z redkim in nizkim drevjem. Ta predel je bilo zelo prepleten z usahlimi strugami. Po enourni vožnji sva naletela na čredo kamel in govedi. Prav tako tudi na začasno bivališče teh nomadskih pastirjev. Vse skupaj je zasilno, postavijo rogovile, nanje razpnejo kože, kose platna, kar pač imajo s seboj, tudi po dva psa. Ko se selijo, povežejo kakšnemu noge in jih obesijo ob prtljagi na kameli.
Zapeljala sva proti njim in v primerni oddaljenosti vozilo ustavila. Ženske in otroci so se poskrili v kolibe, možje pa so se med seboj pogovarjali in naju opazovali. Stopil sem z voza in se napotil proti njim. Paol je z vozila opazoval in me kril. Res je, da sem imel puško odklenjeno in pripravljeno na stre, saj nisem vedel, kaj me je lahko čakalo. Kadar sva imela stike z domačini, nisva nikoli uperila piške nanje. Med pogovorom sva jih držala s pod pazduho s cevjo v tla, redko tudi s kopitom na tleh. Tudi v nadaljnjih srečanjih nisva nikoli naletela na sovražnosti ali kakršen koli sovražen sprejem. Sporazumevanje je bilo težko, oni niso znali francosko, midva pa ne govora domačinov. Vendar so mi po večkratnem ponavljanju imena naselbine Agoune sem končno s pravo izgovarjavo povedal, kaj me zanima, in mi je domačin točno pokazal smer, ki je bila tudi po najinih ugotovitvah pravilna.
Pot sva nadaljevala , bližala se je noč, teren je postajal vse slabši. V bližini je bil kakšnih sto metrov visok hrib, v daljavi pa še tisti, ki sva jih videla že dopoldne. Voziti nisva mogla hitreje kot deset do petnajst kilometrov na uro. Tako sva že okrog devetnajste ure vozilo ustavila in se spravila spat. Sklenila sva, da sva na takšnem področju primorana voziti samo podnevi.
Že ob svitu sva se prebudila, malo pokramljala in nato vstala. Za zajtrk sva si skuhala precej kave, skoraj liter za vsakega. Imela sva čokolado, sir iz konzerv, le kruh nama je manjkal. Dvopeka je bilo dovolj. Po obilnem zajtrku sva nadaljevala pot. Bliže sva bila naselju, več pešpoti je vodilo vanj. Pred naseljem sva se ustavila, se razgledala, s katere strani bova naselje obšla in najdeva pot v najini smeri. Če bi peljala skozi naselje, bi porušila ograjo, ki je ločevala družine, pot pa je bila preozka. Tudi tukaj se je nabralo precej starejših moških. Ob namigu so prišli bliže, eden, ki je znal nekaj francoščine, nama je pokazal pravo pod proti naselju Šešoni. Nisva še pripeljala daleč iz naselja, ko sva dohitela možakarja, ki je šel v isto smer kot midva. Ustavila sva in ga nagovorila. Sporazumevala sva se sam z gibi. Uporabljala sva zdaj še besedo šar (pot). Pokazal sem nase in šel deset metrov naprej, ob moji vrnitvi pokazal na njega. Verjetno je razumel, saj se je nasmejal in nekaj rekel, razumel sem samo besedo Sešoni. Mnenja sva bila, da gre tudi on tja. Še enkrat sem pokazal na naju, vozilo, potem še smer in tudi dejal Sešoni. Pokazal sem mu, naj spleza na vozilo in tako smo se vsi trije odpeljali naprej. Kot sem že omenil, je tudi on imel sulico in culo. Sedel je na klop, odložil stvari in na najino spodbudo kazal pot, kadar se je pojavilo več pešpoti.
Proti jutru sem sredi oktobra stražil pri dveh helikopterjih. Že po nekaj minutah straže mi je šinilo v glavo, da bi si ju ogledal malo pobliže. Vrata so bila odklenjena, šel sem noter, da bi pregledal tudi notranjost. V kabini nisem našel nič zanimivega. Šel sem v zadnji del in previdno posvetil, da kdo tega ne bi opazil od zunaj. Ko sem se vračal v kabino, sem v mrežastih žepih za sedeži videl papir. Segel sem vanj in izvlekel kup kart. Mesečina je osvetljevala kabino in takoj sem videl, da so to specialke. Nesel sem jih s sabo v zaklonišče in si jih na hitro ogledal, tudi s pomočjo baterije. Bilo jih je osem. Na njih je bil podeljen Čad po okrajih. Izbral sem karto, na kateri je bila tukajšnja naselbina Ati in bližnja državna meja s Sudanom. Ostale sem vrnil na prejšnje mesto. Kmalu me je zamenjala druga straža. Čas moje straže je minil hitro, saj sem med ogledovanjem kart mora obhoditi teren, da me ne bi ob tem presenetila kontrola straže ali kdo nezaželen. Preden sem se spravil na spanje za dve uri, sem karto skril pod velik zaboj, v katerem je bil zložen gumijast rezervoar za bencin.
Paolu sem še isto jutro omenil, kaj sem našel in si prilastil. Oba sva zdaj v napetosti čakala, če bodo to izgubo tudi opazili in kaj iskali. Ves naslednji mesec, kar sva ga še prebila tukaj, ne bilo slišati, da bi karto pogrešali. Mislila sva si, da je verjetno za to področje niso potrebovali in tako izgube niso niti opazili. Vsakdanji obhod je helikopter opravil proti severu, karta pa je bila za jugovzodni del Čada.
Nekaj dni po tem dogodku sva se oddaljila iz logora in v senci pod drevesom karto natančno pogledala. Ugotovila sva, da nama bo res koristna, če bova pobegnila, saj je do meje nekaj čez petsto kilometrov, za tolikšno razdaljo pa sva si brez skrbi lahko priskrbela bencin. Potem pa je bilo še zelo pomembno, da Sudan nikoli ni bil pod Francozi kot Kamerun, Centralna afriška republika in druge države. Proti Libijo nisva nameravala iti, čeprav bi bila najprej na varnem, saj so od tod prihajali nasprotniki, uporniki pod vodstvom Froline. Paul je delal v Libiji dalj časa za nemško firmo. Vsi oficirji so to vedeli, zato sva menila, da se bo prvi pregon usmeril tja.
Pogovor je bil po kosilu, v času od dvanajste do petnajst do šestnajste, ki je bil namenjen počitku, siesti, ni pa bilo dovoljeno povzročati hrup in nered. Eni so ta čas izrabili za pisanje, tudi za jahanje, vendar je to bilo prijetneje početi zvečer o hladu, če lahko temu tako rečemo. Če je namreč kdo hotel, si je lahko kupil konja iz se z njim ukvarjal, ga hranil, zanj pa je skrbel kakšen črnec. Ti so za nas tudi prali in čistili ali pa so nesli domov ženam in nam potem vrnili čisto. Za milo ali prašek pa smo morali poskrbeti sami. Vse te usluge smo plačevali, cena pa je bila nizka in ni bilo preglavic.
Že nekaj dni se je govorilo, da se bo po večerji vse vod odpravil na petindvajset kilometrski marš. To je bilo področje, kjer smo se oskrbovali z drvmi. Šoferji se marša nismo udeleževali, temveč smo se odpeljali z vozili, za sabo v avtu pa smo imeli tarče. Namen marša je bilo nočno streljanje. V strugi reke, sedaj usahli, smo namestili tarče in čakali na prihod drugih. Tej vaji so se priključili tudi domačini, redna čadska vojska. Postavili smo se v linijo in ta strelni ogenj je trajal več kot deset minut. Za puško je bilo predvidenih trideset nabojev, za avtomatsko sto dvajset in za mitraljez tristo. Opazil sem, da je bil vod domačinov bolje oborožen kot naš. Polavtomatskih pušk nisem videl, a so imeli avtomatske (ruske kalašnikove). Ne vem, ali je bil ta vod tako dobro oborožen z namenom, da so se pred nami lahko pokazali, ali pa so imeli orožja v izobilju. Kalašnikove so zaplenili pri upornikih. Zanje je bilo znano da so imeli moderno orožje, o tem so nas seznanili že v Franciji.
Ves potek streljanja v tarče je bil brez incidentov. Pospravili smo tarče in se vrnili v bivališče. Vračali so se vsi na avtomobilih.
Z bencinom nas je oskrbovalo civilno podjetje iz glavnega mesta N’Djamena. Konvoj je štel šest cistern, vsaka pa je vsebovala dvajset tisoč litrov bencina. Kot šofer sem opazil, da je šlo z bencinom proti koncu, načeli smo zadnje rezerve, konvoja pa ni bilo od nikoder. Zvedeli smo, da so ga napadli in odpeljali ve bencin. Temu se nisem niti čudil, ker so imeli uporniki bencinske Toyote.
Nekaj dni za tem 1. novembra 1978 je bil naš vod določen za spremstvo konvoja. Odpeljali smo se 320 kilometrov proti glavnemu mestu v kraj, kjer je bilo predvideno srečanje. Do tega kraja je konvoj spremljala redna francoska vojska, ki je bila v glavnem mestu. Ob robu naselbine smo se po oddelkih utaborili in dva dni čakali na konvoj. Helikopter je pripeljal gorivo in napolnili smo rezervoarje in kanistre, pa tudi s hrano so nas založili, saj se je čas predvidenega bivanja na terenu podaljšal za štiri dni.
Razen našega voda je bila določena za spremljavo konvoja redna čadska vojska in še Tujka legija z oklopnimi vozili (1°REC). Oklopnih vozil je bilo pet in z njimi je bila posadka treh mož. Točnega kalibra topa nisem vedel, vsako vozilo pa je imelo še brzostrelko. Vozila niso imela gosenic ampak kolesa z zračnicami.
Na tem terenu sem imel precej težav, saj so se mi okrog gležnjev napravili mehurčki in so se odprle rane. Tako mi je prišel dvodnevni počite zelo prav. Drugega opravka kot poležavanje in redno razkuževane in previjanje nog nisem imel. V naselju so imeli prodajalno, kupil sem si japanke in tako hodil okrog. Pri poznejšem pregledi pri zdravniku je ta bil mnenja, da je to bila alergija na injekcije penicilina. Ko so mi jih dajali, mi tega nihče ni verjel in sem jih moral sprejeti kot vsi ostali.
Glavna hrana na terenih je bila mrzla, v eni škatli za osebo so bili trije obroki. Vsebovala je škatlo cigaret, vžigalice, konzervo rib, sira in mesa, čokolado, glukozo dveh vrst, kavo za dva obroka, čaj, malo steklenico konjaka, mleko v prahu, sladkor in še dva zavoja juhe in toaletni papir. Bile so še karamele ali bomboni in tudi žvečilni gumi.
Bila je še skupinska hrana in se je večinoma kuhala, bil pa je nepripravljen riž in makaroni.
V taboru smo jedli tudi kokoši, ki smo jih kupili od domačinov. V vsaki skupini se je našel kdo, ki je kuhal, pa tudi jaz sem pomagal. Ostali so stražili čez noč, meni pa na terenu to ni bilo potrebno.
Istega dne, ko je konvoj prispel, smo izvedeli novico, da so se začeli hudi boji v mestu Mongo, oddaljeno kakšnih 150 kilometrov od At’i. To mesto smo v začetku bivanja v Čadu obiskali v tridnevni patroli. Tam se je nahajala le francoska vojska, ki so jo tisti dan napadli.
Na poti ni bilo nevšečnosti, le v daljavi je zaropotal rafal, kar je bilo dovolj, da se je konvoj ustavil. Morali smo prečesati okolico, a nismo našli nič in smo nadaljevali pot.
Sto petdeset kilometrov pred ciljem se je konvoj znova ustavil in za zastoj so bili krivi šoferji cistern. Prerekali so se z vodjem spremstva, ker so hoteli zaobiti to pot, saj ni bila varna zaradi vgrezljivosti peska. Vendar kapetan, vodja konvoja, izkušenih voznikov cistern ni poslušal. Tako se je zgodilo, da se je cisterna v pesku ugreznila. Ni je bilo mogoče izvleči, saj je nasedla in tudi podkopavanje in podlaganje ni pomagalo.
Naslednji dan smo brez nje nadaljevali pot, pri cisterni pa je za stražo ostal en oddelek. Drugega ni preostalo, kakor da je ponjo prišla prazna cisterna in so gorivo prečrpali vanjo.
Ob vrnitvi nas je dočakal kapetan, komandant naše čete in napravi tudi pregled. To je bil pravzaprav zanimiv pregled. Bili smo umazani, večina je bilo neobritih, saj to na terenu ni bilo nujno, predvsem zaradi vode. Ustavil se je tudi pred menoj in si me ogledal. Vprašal me je, zakaj sem v japonkah. Pokazal sem mu noge in on mi je ukazal, da se čimprej oglasim v ambulanti.
To sem vedel tudi sam, saj so se manjše rane zaradi praskanja vnele. Pordele so in pozneje, ko so drugi šli k zdravniku, je bilo že prepozno. Ko jim je rane očistil, so ostale prave jame, globoke tudi centimeter, zato so nam ukazali, da moramo biti previdni. Je bilo pa tako, da tudi previdnost ni pomagala, saj na terenu ni bilo dovolj razkužila. K sreči se mi je pozneje vse lepo zacelilo.
Pobeg
Po prihodu s terena je bilo dela dovolj. Najbolj si je vsakdo želel tuš in čisto perilo. Našel se je tudi čas, da sva s kolegom ponovno predelala načrt za pobeg.
Okrog 10. novembra 1978 smo se vrnili s terena, mesec pa je začel svetiti v teh dneh malo po zahodu sonca in vsak dan malo pozneje. To je bilo za naju zelo pomembno, saj v samem kampu ni bilo elektrike. Ob delitvi večerje smo svetili z vozilom, saj je bila ob 18. uri že tema. Nad klopmi in mizami je bila žarnica, ki je bila priključena na akumulator.
Vso skrb sva posvetila Paolovemu vozilu. Bilo je novejše in zato naj bi bilo tudi bolj sigurno. Njegov vodnik (seržant) je imel čez vsa vozila, prav posebej je bil pozoren na njegovo vozilo, da je bilo vse v redu. Midva pa sva se smejala, saj sva vedela, da bo ostal brez vozila, če bo šlo vse v redu. To je bil vodnik Garcia, o njem sem že govoril, in ni bil priljubljen med vojaki.
Skrbela sva, da so bili kanistri z vodo, vsaj dva, vsak dan polna. Prav tako sva skrbela za bencin, tudi pri ostali vozilih, saj sva jih imela v načrtu uporabiti. Pripravljene sva imela tudi stvari, vse v eni vreči, med njimi suho hrano, ker sva je nekaj hotela vzeti s sabo. Tako pripravljena sva čakala do 15. novembra. Tega dne se je pokazala priložnost, ki je ni bilo mogoče izpustiti. Zjutraj se je ves vod odpravil na teren, razen treh stražarjev in enega desetarja. S popolno opremo smo se odpeljali petdeset kilometrov zunaj naselja Ati v smeri Dum Hadjer, naslednje naselbine. Vsi legionarji z vodniki in poročnikom so zapustili vozilo. Z maršem so se napotili nazaj v kamp, mi pa z vozili. Tako smo ob vrnitvi šoferji bili prosti in smo vzdrževali vozila, čistili in popravljali gume. Med tem časom sva s Paolom sklenila in določila ta dan za pobeg.
Rezervno orodje, gumi lepilo, gumi nalepke, vse sva spravila na avto. Tudi na motorno in zavorno olje nisva pozabila. Pomemben nama je bil prav tako tudi pribor za montažo plaščev. Dodatno sva pritrdila na avto kram, sekiro in lopato, ker tega ni bilo na vsakem vozilu.
Po enajsti uri so se z vodom izmučeni vračali po oddelkih. Prehojenih kilometrov ravno ni bilo veliko, petdeset, najhujša je bila vročina, ki jih je izmučila. Popoldne ni bilo drugega kot čiščenje orožja. Zvečer me je najbolj jezilo, da sem bil določen iti po večerjo, čeprav ni bilo moje dežurstvo. Ob pomenku s Paolom sva se vseeno odločila, da od načrta ne bova odstopila. Jaz sem se odpeljal, on pa je svoje vozilo ob mraku naložil osem kanistrov bencina in dva z vodo. Vsak od teh je držal dvajset litrov. Naložil je tudi dodatno municijo, ki sva jo pripravila in skrila že dopoldne, saj sva menila, da se poceni ne bova predala. Pobeg bi namreč plačala z življenjem, če bi naju prijeli. To je bilo področje, , kjer so te lahko vsak trenutek napadli in te kaznovali z ustrelitvijo, sploh ker bi pobegnila s polno opremo in celo z vozilom.
Takoj ko sem pripeljal večerjo, mi je Paol namignil, da je z njegove strani vse v redu. Napotila sva se k bivalnim prostorom in tako čakala, da so vsi odšli na večerjo. Najprej je vsakdo dobil pijačo, klicali so po imenu, ker smo jo sami plačali. Ta čas sva izkoristila in na hitro iznesla vsak svojo vrečo s stvarmi, orožje in šaržerje, to zložila na vozili, jaz pa sem še skočil po spalno vrečo. Lahko pripomnim, da je vodnik Pasart največ štiri metre od moje postelje ležal v svoji in bral knjigo, svetil pa si je z baterijo.
V tem so tudi pijačo razdelili in sva prišla med zanjimi. Pivo sva vzela, še kruh, drugega pa ne. Ko sva šla mimo mize, kjer so ostali večerjali, naju je nagovoril desetar, po rodu Nemec, kajti vedno smo sedeli skupaj. Vprašal naju je, zakaj danes nočeva večerjati z njimi. Rekla sva, da ne bova večerjala in odšla v smeri bivalnih prostorov. Ko sva prišla do zgradbe, sva zavila proti vozilu, odložila pivo in bila pripravljena za odhod. Še pravočasno se je Paol spomnil, da je pozabil vodiku sunit kompas. Malo so ga kolegi sicer gledali, ko je iskal po stvareh vodnika, a se nikomur ni zdelo nič sumljivega. To naju je zadržalo toliko, da se je nekdo že spravil mimo vozil k pranju porcije. Seveda mu radovednost ni dala miru in naju je vprašal, kam greva. Rekla sva mu, da itak ve, kako šoferji nimamo nikoli miru, in se z lučmi odpeljala iz kampa. Ura je bila pol sedem.
Druga vozila ostalih kampov so tudi po večerji še tankala bencin in zato ni bilo sumljivo, če je odpeljalo kakšno vozilo. Prav tako smo morali večkrat po večerji odpeljat katerega od vodnikov ali poročnika h komandnemu kampu. Vrat in kontrole pri izhodu ni bilo. Z zmernim tepmom sva se peljala skozi naselje, srečala nisva nikogar iz tujske legije. Na koncu naselja si je Paol, ki je bil videti starejši, nadel čin vodnika, jaz pa desetarja. To pa zato, ker so včasih vhode in izhode na glavni cesti v naselju stražili domačini. Tujske legije niso imeli kaj pregledovati in niti ustavljati, dovolj je bilo, da so videli, kdo je, pri tem pa je bil čin v korist. Vendar te zapore na cesti ni bilo in sva se še s toliko večjim veseljem zapustila naselje. Pot naju je vodila še čez več naselij in sva čine kar pustila na sebi.
Najbolj nevarno je bilo, da bi naju iz odhodu iz kampa in samega naselja kdo videl. Tako bi vedeli za smer, v katero sva pobegnila. Takoj ko sva zapustila zadnje kolibe in zgradbe, ki so bile le malo boljše od njih, je bilo potrebno pritisniti na plin. Morala sva pridobiti čim večjo prednost. To pot sva že poznala, saj sva jo prevozila že zjutraj in še enkrat prej, ko smo imeli patrolo. Še po desetih kilometrih vožnje ni bilo za nama opaziti luči, ki bi naju opozorile, da naju preganjajo. To nama je povedalo da ne vedo za smer pobega, morebiti pa še celo bega niso opazili. Številčno stanje pregleda dežurni vodnik kampa ob deseti uri zvečer.
Malo po desetih kilometrih je meni odneslo baretko, zato je Paol vozilo ustavil, da sem jo poiskal. Saj v taki bližini baretke nisva smela pustiti, naj se je še tako mudilo. Našel sem jo in nadaljevala sva z vožnjo. Ker sem vedel, kakšna je cesta, sem bil stalno pripravljen in sem se držal, vozila sva hitro in se na jame nisva preveč ozirala. Neka jama je bila le prehuda, tako da me je dvignilo in sem se usedel zraven Paola na akumulator. Vendar ni bilo nič hujšega. Tako sva peljala skozi črnska naselja, a v njih ni uradnih oseb. Domačini so le gledali, pozdravljali z dvignjenimi rokami, kar je pri njih navada. Seveda sva tudi midva odzdravila in nadaljevala. Med vožnjo sva se še kar naprej ozirala nazaj in v nebo, če ne bi opazila helikopter. Opazila nisva nič sumljivega. Po osemdesetih kilometrih sva vozilo zapeljala s poti med drevesa in se za nekaj minut ustavila.
Iz kampa sva odšla v kratkih hlačah in maskirni bluzi z zavihanimi rokavi. Ker so noči sveče, posebej na odprtem vozilu, sva se preoblekla v dolge maskirne hlače in odvihala rokave. Da pa ne bi imela novih nevšečnosti z beretkama, sva ju odložila in si nadela klobuke. Ti so predvsem proti vročini, imajo široke krajnike in trak, ki ga pripneš s strani in je speljan pod brado, tako da ga ne moreš izgubiti. Najpomembnejši pa je bil ta mali počitek, da ugotoviva, kje se nahajava in če je najina smer pravilna. Ob pogledu naa karo in na prevožene kilometre ter smer po kompasu sva točno vedela, kje sva in da je smer pravilna. Pre odhodom je bil kilometrski števec nastavljen na nič, saj je bilo to zelo pomembno. Pri postanku sva tudi ugotovila, da sva s stranic izgubila pritrjeni pločevini kakšnih štirideset centimetrih širine in dolge dva in pol metra. Ti traki so narebričeni in luknjičavi in se uporabljajo za podlago v primeru, da se iz blata in peska da speljati. Izguba naju ni skrbela, saj so enake stranice uporabljali tudi domačini in s tem nisva pustila za sabo sledi.
Vožnjo sva nadaljevala, do večjega naselja Drun Hadjer sva imela še dobrih sedemdeset kilometrov. Ta naselbina nama je dala največ misliti, saj se nisva vedela odločiti, ali naj peljeva skozi ali jo obvoziva. Po karti je bilo razvidno, da obstaja policija in verjetno tudi vojska v manjšem število. Nekaj kilometrov pred naseljem sva se odločila, da bova peljala skozi. Menila sva, da bi z obvozom zbudila več suma kot z normalno vožnjo skozi.
Povprečna hitrost je bila okrog šestdeset kilometnov na uro, bili pa so tudi deli, ko nisva mogla voziti več kot trideset ali še manj. Tu in tam sva lahko peljala tudi devetdeset kilometrov na uro. Cesta ni bila nikjer zravnana, bila je pot, ki jo napravijo avtomobili na naravnem terenu. Kjer dopušča teren, je tudi več vzporednih voznih poti, verjetno zaradi vožnje med dežjem ali izrinjenega peska. Zato je bila tudi lepša vožnja tam, kjer je bila stepa. Tam si se lahko vozil ob cesti.
V naselje Oum Hadjar sva zapeljala ob 22. uri. Glavna cesta je pred samim središčem zavijala na levo, kamor sva bila namenjena tudi midva. Tukaj je stalo precej naloženih tovornjakov in vozniki so se pripravljali na počitek kar ob tovornjakih na tleh. Ker je bil postavljen obcestni znak, se nisva nič ustavljala. Srečala nisva nobene uniformirane osebe in sva srečno prevozila skozi naselje, ki nama je delalo skrbi.
Skozi brezpotja
Teren tukaj je bil malo bolj gozdnat kot doslej in pot je bila zaradi tega boljša. Najino počutje je bilo po teh prevoženih kilometrih nekoliko boljše, vendar to ni trajalo dolgo. Na sredi poti po kakšnih tridesetih kilometrih iz naselja sva pred seboj videla stoječe vozilo. Previdno sva se približala in videla, da je to cisterna. Ni bilo videti ljudi. Ker je sijal mesec, sva ugasnila luči in si ogledala vozilo. Razločno sva videla, da je bila kabina poškodovana, levo kolo odtrgano in na tleh še lepa luknja. Pogled in način in raztrgana guma – vse je kazalo, da je vozilo pripeljalo na mino. Postalo nama je navkljub večernemu hladu vroče. Vsaj nekaj kilometrov od tukaj naprej sva vozila po najbolj izvoženem delu ceste. Kasneje česa podobnega nisva več videla. Menil sem da je to vozilo bilo posledica napada na mesto Mongo v začetku novembra. Napad je izvedlo revolucionarno gibanje za osvoboditev Čada pod vodstvom Froline (muslimanski bratje).
Po števcu sva se približala dvesto dvajsetim prevoženim kilometrom, kjer sva po karti predvidevala, da bova skrenila s ceste. Večjemu naselju z imenom Abeche se nisva smela preveč približati. Ta je bila vojska, policija, carina in letališče s helikopterji in reaktivci (jaguarji), to pa nama ni dišalo. Do mesta sva bila oddaljena še kakšnih devetdeset kilometrov.
Tudi teren se je zelo poslabšal, v daljavi so se videli obrisi gričev. Površina je bila porasla s travo, rasla so redka drevesa in kar je bilo najhuje, začelo se je kamenje. To kamenje ne bilo verjetno vulkanskega izvora, bilo je ožgano in nametano po vsej okolici. Počasi sva se prebijala skozi pokrajino, po štiridesetih kilometrih sva se ustavila in ugotovila, da tako ne bo šlo naprej, saj sva porabila veliko goriva. Poti ni bilo prav nobene, morala pa sva priti do majhne naselbine Ognjen (Agoune?). Od tukaj naprej je vodila vsaj pot, po najini začrtani smeri. Morala sva voziti sem in tja, pojavljale so se težko prehodne goščave. Sklenila sva, da se ustaviva ob primernem skrivališču. Ob neki suhi strugi sva našla drevo, pravzaprav velik grm. Bil je zelo primeren, da zapeljeva pod njega celo vozilo. Avto je bil odlično skrit z vrha in s strani. Ker sva vozilo zapeljala pod grm vzvratno, je edini viden bil prednji del. Pokrila sva ga s kamuflažno cerado, ki pa ni v celoti zadostovala, ker je bila velika le dva krat dva metra. Vzel sem sekiro in nasekal okrog prav take veje in manjša drevesa. Po končani kamuflaži sva razprostrla šotorsko krilo in spalno vrečo, potem pa legla k počitku. Nekaj časa sva se še pogovarjala o dogodkih dneva in najinem uspešnem begu.
Še preden sva legla, sva si ogledala okolico. Ob usahli strugi se je vil pas grmičevja in drevja. Z obeh strani je bil teren raven in odprt. Z ene strani se je na kakšnih tristo metrov pričelo goščavje. Tako se nama z obeh strani ni mogel približati neopazno. Edina možnost je bila ob sami strugi reke. Črnskega naselja v bližini ni bilo, to sva za trdno vedela. To prepričanje name je vlil mir, ki naju je obdajal. Saj bi sicer slišala petelinje petje. ker je bila že ura dve zjutraj. Prav tako pa se celo noč oglašajo psi. Do enajste ure domačini ne hodijo spat, ampak prepevajo in tolčejo na bobne.
Stražila nisva, zato sva po daljšem pogovoru tudi zaspalo. Spala sva rahlo, večkrat sva se prebujala, enkrat naju je prebudil nekakšen pes, verjetno šakal ali ka podobnega. Ko je bil že dan, sva še najbolje zaspala, tako da sva se prebudila in vstala okrog sedmih. Osvežila sva se z vodo, ki sva jo vzela s seboj, potem pa se je Paol lotil priprave zajtrka.
Za gretje sva imela majhno pravokotno škatlo, dolgo 12 centimetrov, široko šest in visoko dva centimetra. Odprl si jo in postavil vanjo čutaro ali kakšno skledo za hrano. Grela sva s tabletami (špirit). Ta zgori ves, ne dela velikih plamenov in se da lepo skrivoma kuhati.
Vzel sem puško in se napoti kakšnih sto metrov ob strugi v kritju dreves na ogled. Opazil nisem nič posebnega, edino, da sva imela res srečo s tem prostorom, ki sva si ga izbrala. Ob vrnitvi j e bila kava že pripravljena, zato sem se odpravil v drugo smer po kavi in zalogaju. Kava nama je zelo teknila, zraven sva pojedla še nekaj čokolade, kruh, namazan z marmelado.
Ko sem se vrnil, mi ja Paol namignil, daj pogledam prednje kolo. V moji odsotnosti je pregledal vozilo. Kolo je bilo precej prazno, morala sva ga sneti in pogledati zračnico. V porcijo sva si dala vodo in namakala prst in z njim nanašala na zračnico. Luknjico sva našla, ni bila nova, zrak je uhajal pri neki slabo nalepljeni nalepki. Po uspešnem lepljenju sva gumo zmontirala, kolo pa privila na staro mesto. Tako nama je ostala rezerva nedotaknjena. Lotila sva se natančnega pregleda karte in najine smeri. V daljavi so se videli griči, česar nisva bila vesela. Ker sva vozno pot zapustila, sva morala posvetiti pregledu karte še več pozornosti. Vsekakor sva morala priti do črnskega naselja Agoune. Naselje je pod vznožjem gričev in le ena pot vodi naprej. Na karti ni označena kot vozna pot, je le pot, po kateri hodijo domačini iz naselbine. To je ozka potka, po kateri jahajo ali gredo peš. Sklenila sva, da bova nadaljevala pot že podnevi, če bo vse mirno.
Okrog poldneva sva v daljavi na obronku goščave videla domačine, ki so hodili v isto smer, v kateri sva nameravala midva. Z daljnogledom sva jih temeljito spremljala. Kjerkoli smo kdaj bili, četudi po cel dan hoda od naselja, na domačine si vedno naletel. Pod komolcem so imeli nož v nožnici na obeh rokah, nekateri pa nekaj podobnega mačeti. Sulica jim je služila kot popotna palica ali pa so si jo dali preko ramena in nanjo obesili culo. Nekateri so bili na konju ali kameli. Eni so jih imeli po več, eno v roki, druge v tulcu, ki so jih imeli pritrjene ob sedlu.
Opoldne sem bil kuhar jaz, pripravil sem juho, segrel dve konzervi govejega mesa, imela sva kruh in za povrh še sir. Vse to je bilo v škatlah za enodnevni obrok, ki sva jih imela dovolj, razen kruha, tako da je kruh nadomestil dvopek. Prek sva spila še kavo, že v dopoldanskem času sva se odžejala s steklenico piva. Čez noč se je malo shladilo in steklenicam nisva dala, da bi se preveč segrele. Čeprav sva nameravala čez dan še kaj zadremati, tega nisva mogla. Zato sva si ogledovala okolico, eden pa je stalno stal ob vozilu, ali pa sva se pogovarjala. Najbolj sva si ogledala smer, v kateri bova potovala. Popoldne sva imela tudi obisk, mimo je prišla manjša čreda govedi brez pastirja.
Pred četrto uro sva se še enkrat okrepčala z jedjo, spila čaj in se nato spravila na pot. Peljala sva se po pokrajini, porasli z redkim in nizkim drevjem. Ta predel je bilo zelo prepleten z usahlimi strugami. Po enourni vožnji sva naletela na čredo kamel in govedi. Prav tako tudi na začasno bivališče teh nomadskih pastirjev. Vse skupaj je zasilno, postavijo rogovile, nanje razpnejo kože, kose platna, kar pač imajo s seboj, tudi po dva psa. Ko se selijo, povežejo kakšnemu noge in jih obesijo ob prtljagi na kameli.
Zapeljala sva proti njim in v primerni oddaljenosti vozilo ustavila. Ženske in otroci so se poskrili v kolibe, možje pa so se med seboj pogovarjali in naju opazovali. Stopil sem z voza in se napotil proti njim. Paol je z vozila opazoval in me kril. Res je, da sem imel puško odklenjeno in pripravljeno na stre, saj nisem vedel, kaj me je lahko čakalo. Kadar sva imela stike z domačini, nisva nikoli uperila piške nanje. Med pogovorom sva jih držala s pod pazduho s cevjo v tla, redko tudi s kopitom na tleh. Tudi v nadaljnjih srečanjih nisva nikoli naletela na sovražnosti ali kakršen koli sovražen sprejem. Sporazumevanje je bilo težko, oni niso znali francosko, midva pa ne govora domačinov. Vendar so mi po večkratnem ponavljanju imena naselbine Agoune sem končno s pravo izgovarjavo povedal, kaj me zanima, in mi je domačin točno pokazal smer, ki je bila tudi po najinih ugotovitvah pravilna.
Pot sva nadaljevala , bližala se je noč, teren je postajal vse slabši. V bližini je bil kakšnih sto metrov visok hrib, v daljavi pa še tisti, ki sva jih videla že dopoldne. Voziti nisva mogla hitreje kot deset do petnajst kilometrov na uro. Tako sva že okrog devetnajste ure vozilo ustavila in se spravila spat. Sklenila sva, da sva na takšnem področju primorana voziti samo podnevi.
Že ob svitu sva se prebudila, malo pokramljala in nato vstala. Za zajtrk sva si skuhala precej kave, skoraj liter za vsakega. Imela sva čokolado, sir iz konzerv, le kruh nama je manjkal. Dvopeka je bilo dovolj. Po obilnem zajtrku sva nadaljevala pot. Bliže sva bila naselju, več pešpoti je vodilo vanj. Pred naseljem sva se ustavila, se razgledala, s katere strani bova naselje obšla in najdeva pot v najini smeri. Če bi peljala skozi naselje, bi porušila ograjo, ki je ločevala družine, pot pa je bila preozka. Tudi tukaj se je nabralo precej starejših moških. Ob namigu so prišli bliže, eden, ki je znal nekaj francoščine, nama je pokazal pravo pod proti naselju Šešoni. Nisva še pripeljala daleč iz naselja, ko sva dohitela možakarja, ki je šel v isto smer kot midva. Ustavila sva in ga nagovorila. Sporazumevala sva se sam z gibi. Uporabljala sva zdaj še besedo šar (pot). Pokazal sem nase in šel deset metrov naprej, ob moji vrnitvi pokazal na njega. Verjetno je razumel, saj se je nasmejal in nekaj rekel, razumel sem samo besedo Sešoni. Mnenja sva bila, da gre tudi on tja. Še enkrat sem pokazal na naju, vozilo, potem še smer in tudi dejal Sešoni. Pokazal sem mu, naj spleza na vozilo in tako smo se vsi trije odpeljali naprej. Kot sem že omenil, je tudi on imel sulico in culo. Sedel je na klop, odložil stvari in na najino spodbudo kazal pot, kadar se je pojavilo več pešpoti.
