Tretjega oktobra 1978 se je kolona vojaških džemsov, natovorjena z vojaki, in v spremstvo džipov napotila v Bonifacio v Basteo na francoskem otoku Korzika. Peljala je sto štirideset mladih legionarjev različne starosti .
Bili so državljani vseh vrst, tudi trije Jugoslovani. Pred vstopom v tujsko legijo se med sabo nismo poznali. Na letališču v Bastii smo po tekočem traku in pomočjo vozičkov natovarjali avion DC9 letalske družbe UTA. Vsak je imel po dve vojaški vreči prtljage. V njih so bile perilo, maskirna obleka, šlem, opasač, torbica za municijo in razna drobnarija. V zabojih je bilo različno orožje.
Ob vstopu v avion smo pri sebi imeli nahrbtnik (miseta). V njem: toaletni probor, dolge maskirne hlače z bluzo, zeleno baretko, čevlje, ki pa so bili bolj polškornji (rendžerji), pas in nekateri še fotoaparate.
Letalo je zapustilo Korziko ob štirinajsti uri, smer leta je bila osrednja afriška država Čad z glavnim mestom N’Djamena. Ob meni je sedel Mariborčan Marko, ki ga pa od prej nisem poznal. Po pripovedovanju bi poznal le očete, ki me naj bi v mojih mladih letih strigel. Pogovarjala sva se v domačem jeziku, seveda na tiho, saj je bilo to dejansko prepovedano. Zahtevali so, da se govori samo francosko. Med potjo so bile razne govorice, tudi kakšnih žaljivk ni manjkalo. Večina pa je bila zamišljena v prihodnost – kaj jih čaka, če se bomo sploh še kdaj vrnili v Evropo in svoj domači kraj. Žeje nismo trpeli, bilo je poskrbljeno za pivo in brezalkoholno pijačo. Pijače nismo plačevali, pač pa se je s plačalo kupiti cigarete. Ker je Marko sedel ob strani, je bila njegova skrb, da nisva trpela žeje. Trije komandirji vodo kakor tudi kapetan komandir čete so imeli pri sebi avtomate. Verjetno zato, da bi preprečili morebitni pobeg ali kakšen incident, saj so imeli tudi municijo.
Leteli smo nad morjem ob francoski in nato španski obali, na jugu Španije pa zavili proti Gibraltarju. V tem predelu se je avion spustil niže, pilot pa je še nagibal letalo enkrat na desno in spet na levo. S tem nam je omogočil res enkraten pogled na Sredozemsko morje, obalo Afrike, Španije in Atlantski ocean. Preleteli smo Gibraltar in zavili v levo. Pri tem smo imeli še lep razgled na Portugalsko in v daljavi Francijo. Tako smo še nekaj časa leteli nad morjem proti jugu in zavili nad Afriko preko puščave proti Senegalu. Okrog osemnajste ure smo se spustili v glavno mesto Senegala, Dakar. Stali smo uro, verjetno še kaj čez. Izstopa z letala ni bilo, razen goriva so pripeljali še hrano za večerjo. Kolikor smo lahko videli skozi okna, nismo videli nobenega belca. Tudi v avionu se je sprehajal črnec, kaj pa je gledal, ne vem. Šel je proti repu in se potem vrnil. Za trenutek se je ustavil, ker ga je ogovoril legionar, črnec iz Senegala. Zamenjala sta nekaj besed v svojem jeziku.
Pot smo nadaljevali, mislim, da smo preleteli Nigerijo in še kakšne dežele, točno nisem vedel. Takoj po večerji sem poskušal zaspati, kar mi je tudi uspelo, temu pa se je posvetila tudi večina drugih. Okrog dvaindvajsete ure naj je prebudil zvočnik in oznanil, da se spuščamo na letališče N’Djamena in je bilo potrebno pripeti pasove. To je bil tudi konec večurnega poleta.
Ob sestopu z letala je bilo gibanje strogo omejeno. Videl sem, da je bil predel zelo zastražen s francosko redno vojsko. Polovica čete je bila dodeljena za raztovarjanje letala na že pripravljene prikolice, ki so jih vlekli džemsi. S prvim toplim valom smo se zdaj seznanili, po radiu ,pravzaprav zvočniku pa že v Dakarju. Koliko stopinj je napovedal, se pa ne spominjam več. Tukaj je bilo trideset stopinj in mi smo ob delu to tudi že prav pošteno čutili. Ob končanem delu smo se odpeljali z letališča skozi del mesta. Cesta je bila asfaltirana, vendar zelo slaba in luknjasta. Obdajal jo je drevored. Srečali nismo prav nobenega domačina, pozneje se mi je to zdelo čudno, saj sem se prepričal, da hodijo spat zelo pozno. Glede teh dreves smo morali biti previdni, da ni koga ogreblo po obrazu. Zavili smo v kasarno francoske vojske. Čeprav je bi prosto veli, je bil v večini zapuščen. Tukaj smo se takoj preoblekli v maskirne obleke, v popolno uniformo. V avionu smo bili delno v civilni obleki. Srajca je bila civilna, hlače so bile vojaške, letne za izhod, tudi čevlji. Kot sem zvedel, nas popolnoma uniformirane letalska družba ni hotela sprejeti in nam je bilo naročeno, da srajce obdržimo.
Za boljšo voljo smo prtljago ponovno raztovorili ter obe vreči obdržali do jutra pri sebi. Zaboje z orožjem smo pustili na prikolicah. Sedaj e prišel čas počitka, saj se je ura nagibala k eni ponoči. Zgradba je bila prazna, po pajčevini in prahu se je videlo, da je bila že dalj časa zapuščena. Ostali smo zunaj, saj je bilo v sobah prevroče. Eni so si pogrnili šotorska krila in tako ležali. Vsak oddelek je bil za sebe. Večina smo se med seboj pogovarjali, le redki so zaspali. Zaspati ni bilo mogoče od sopare, predvsem za zaradi komarjev in drugega mrčesa. Prav tako nam ni dal miru notranji nemir, saj je bila pred nami stvar, ki se je ni dalo predvidevati. Nismo vedeli, kaj nam bo prinesel jutri, kaj nas čaka.
Afrika, Čad
Ob petih smo vstali, se umili in obrili, vsaj vode je bilo dovolj, le vse pipe niso delale. Za zajtrk smo dobili toplo kavo in še za to si se moral pobrigati, da nisi ostal brez nje. To je tudi značilno za tujsko letijo, da si se moral pobrigati zase in da bi ti to pripadalo in gotovo.
Kakšna dva kilometra in pol smo se peljali do letališča, tam je bila vojaška baza francoske aviacije. Tu so stala letala Herkules, razne velikosti helikopterji in manjša reaktivna letala francoske izdelave, pravili smo jim Jaguar. V času čakanja smo si jih tudi od blizu ogledali. Z vsake strani so imeli mitraljeze večjega kalibra, pod vsakim krilom pripeto še eno raketo.
Potem smo v avion natovorili zaboje in vsak svojo prtljago, mi pa smo sedeli ob strani in po sredini v dveh vrstah, tako da si bil lahko s hrbtom naslonjen na drugega. Avioni Herkules so za padalce, prevažanje tovora in ne rabi dolge vzletne steze. Tako smo okrog osme odleteli proti štiristo kilometrov oddaljenemu naselju Ati. Letališče je bilo zasilno samo za manjša letala in je služilo tudi civilnemu prometu.
Tukaj smo se dejansko prvič seznanili z afriško pokrajino. Že v avionu nam je bilo vroče in smo komaj čakali na sestop. Bilo je vroče, veter, ki je pihal, je bil prijeten, čeprav je bil topel. Na vse strani se je razprostirala ravnina, bila je porasla z visoko travo, drevesi in grmičevjem, vendar na redko. Tla so bila rumenkasta in peščena, trava prav tako rumena in suha. Z ene strani smo videli, da se razprostira naselje, videti je bilo, da ni ravno tako malo, kot smo si predstavljali. Čakala nas je tujska legija s terenskimi vozi (pravili smo jim Manno), To so francoski tovornjaki Simca po nemški licenci Unimog. Lahko bi jih primerjal s TAM tereskim vozilom po velikosti in zmogljivosti, le da ima nos nekoliko drugačen. Do predmestja smo se pripeljali, vkorakali pa s pesmijo tujske legije Souvenir qui passe, počastni pozdrav nam je dal 4. eskadron, ki smo ga prišli zamenjat. Oni so v tem kraju že prebili štiri mesece in kot smo izvedeli, tudi marsikaj doživeli.
Za teden dni smo se nastanili v črnskih kolibah. To je meter in osemdeset visoka stena, zidana v krogi s tri in pol metra premera, iz blata in na soncu pečene opeke. Za vhod je služila enako visoka odprtina, nasproti pa je bilo okno, ki je bilo velikosti šestdeset krat šestdeset centimetrov. Streha je bila stožčaste oblike, za ogrodje so bile rogovile, povezane s travo ali nečim podobnim, za krov strehe pa nekakšna trstika. Postlali smo si s šotorskim krilom, nanje pa smo dali spalne vreče. Večina šotorskega krila nismo sneli z nahrbtnika, kjer je bilo na spodnji strani lepo zloženo. Smo pa za to vzeli plahto proti dežju in si to pogrnili. Pred vselitvijo je bilo potrebno pošteno čiščenje vsake kolibe in n jene okolice. Po vodih smo zasedli prostore in takoj postavili stražo. Oficirji so prav tako bili v teh kolibah, le da so dobili terensko platneno posteljo. Za prvi dan nam je tamkajšnji eskadron odstopil tri terenska vozila Marmo, od katerih sem tudi jaz dobil eno. Z njimi smo se prevažali tudi na dnevne obroke hrane, ki smo jo dobili pri četrtem eskadronu.
Prvi večer je imel stražar nevšečnost z nekim domačinom, silil je v ta prosto na koncu, kjer so še ostale tri kolibe prazne. Komandir straže ga je potem pustil, ker se je izkazalo, da je brez doma in v njej prenočuje. Kot vsak domačin je tudi ta imel nož pod komolcem. Z njim so bili zelo spretni in zaradi tega ga je moral stražar opazovati, če miruje tudi v tej svoji kolibi. Večina stražarjev je ponoči nosila puško obešeno preko ramena, na malo daljšem jermenu, pripravljeno za strel, bajonet pa je moral biti obvezno nataknjen, čez dan pa brez bajoneta na desnem ramenu.
Ti dnevi na začetku so bili namenjeni predvsem prilagajanju na vročino, saj so jo povečini vsi doživeli prvič. Termometer je poskočil tudi čez petinštirideset stopinj Celzija. Proti vročini smo prve dneve dobivali tudi tablete, ene so vsebovale sol in verjetno še kakšne druge snovi. Največje težave smo imeli prav vsi s prebavili, dizenterija je trajala povprečno petnajst dni. Poti temu ni pomagalo nobeno zdravilo, karkoli smo dobili. Po izjavi zdravnika je bila za to kriva voda, na katero smo se morali navaditi. Z vodo se je celotna francoska vojska oskrbovala iz enega studenca. Moj vod, v katere sem se nahajal, je pozneje tudi zasedel te prostore. S črpanjem nismo imeli opravka, to so počeli vojaki redne francoske vojske.
Življenje v taboru
Že iz teh kolib se je vsak dan napotil en vod na teren, da se spozna z bližnjo okolico. Drugi dan po prihodu smo dobili vsak svojo orožje in smo ga vračali v kolibo, kjer je bilo zasilno skladišče. Municijo smo pa obdržali pri sebi. Šoferji smo imeli polavtomatske puške (FSA) kalibra 7,9 francoske izdelave, en šaržer je vseboval 10 patronov, vsakdo pa je imel štiri šaržerje. Zraven mene so imeli še isto vrsto puške trije, razen da je imel še eden zanje tromblone. Prav tako pet avtomatskih pušk (SIG), izdelanih po švicarskem modelu f Franciji. Kaliber je 5,6 z rafalnim streljanjem, tri po tri in en po en metek. Mislim, da je vsak imel za te avtomatske puške sto dvajset metkov. Eden je imel puškomitraljez istega kalibra 7,9 in municije okrog 6000 komadov in pištolo kalibra 9 mm z osemnajstimi metki. Po naše bi rekel ročni metalec granat, vendar s to razliko, da je dosti večji, saj ima kaliber 89 mm. Imenuje se LRAC (lanser raket anti car), imel jih pa je štiri. Temu bi rekli metalec granat proti vozilom, kakor tudi utrjenim zgradam. Tudi ta možakar je bil dodatno oborožen s pištolo kalibra 9 mm. Vsaka oseba je imela še eno ročno bomo, nekateri pa smo jih dobili tudi več. Tako je bilo oboroženo terensko vozilo Manno z enim oddelkom enajstih legionarjev. Rezervna municija in njena količina pa se je jemala po potrebi naloge, oddaljenosti od glavnega kampa in ni bila stalno na vozilu.
Samo vozilo je bilo odprtega tipa, celo brez vetrobranskega stekla, za kar smo šoferji negodovali, vendar zaman, niso pustili, da bi jih montirali. Tudi vrata so bila odstranjena, enako zadnja stranica. Po vzdolžni sredini vozila je bilo za šestdeset centimetrov prostora, z obeh strani pa so bile montažne klopi. Montirale so se lahko tudi ob stranicah, vendar jih tako niso uporabljali. Če so v sredini, se z obeh strani nudi razgled za opazovane in v primeru potrebe se lahko hitro izskoči. Na sredini se nahaja tudi priprava, na katero se je pritrdil mitraljez in streljal naprej ali na strani. Vendar sem si v takšnem primeru kot šofer moral zamašiti ušesa. Posadka je sedela – na eni strani štirje, na drugi pet, vodnik pa zraven šoferja, z radijsko postajo okrog vratu ali pa ob sedežu.
Prvi izhod je bil okrog petnajst kilometrov iz naselja Ati, bili smo s tremi vozili. Tu se je uporabljala vsa do sedaj znana metoda zapuščanja vozila, v primeru napada ali pa zavzemanja ter pregledovanja raznih križišč z morebitno zasedo. Vozila so se premikala v razdalji kakšnih 120 metrov, ta razdalja pa je bila odvisna predvsem od terena in vidljivosti. V primeru nenadne zaustavitve je bilo potrebno vozilo v najkrajšem času zapustiti z orožjem in eno čutaro vode, pripeto ob pas. Vsa skupina se je po že določenem pravilu razporedila, jaz pa sem ostal vedno v bližini vozila. Okrog enajste smo se s prvega ogleda vrnili v naše začasno bivališče.
Vsak petek je priletelo letalo iz glavnega mesta N’Jamena. Tudi ta dan je bil naš vod določen za zaščito terena okrog letališča, za varno pristajanje letala. Pregledali smo okolico, potem pa se je vsak oddelek postavil v zasedo. Vsi domačini, ki so bili namenjeni v naselje iz okolice, so morali ta teren obiti. Ta ukrep je bil zato, ker so nekoč letalo napadli. To so bili tamkajšnji uporniki za osvoboditev Čada pod vodstvom Troline, tako pa so se imenovali tudi muslimanski bratje.
Kot sem že omenil, je skupna zapustila vozilo in bila v zasedi, oddaljena od mene kakšnih tristo metrov. Vozilo sem, kolikor se je le dalo najbolje, skril med drevje, ki je bilo visoko kakšne štiri metre ali malo več. V tem času sem opazoval okolico, premišljeval o svojih domačih in različnih stvareh. V enem takšnih varnostnih ukrepov sem posvetil precej časa opazovanju kobilic, rjavkasto temnih, veliki, ki jih pri nas le redko vidiš. Bilo jih je vse polno v okolici – približno na šestdesetih kvadratnih metrih listja ni bilo več videti, a so še vedno plezale po vejevju ena čez drugo ter preletavale z drevesa na drevo.
Po dvournem čakanju je letalo tipa Herkules priletelo, ob osmih je napravilo krog nad letališčem in pristalo. Pripeljalo je hrano, pijačo, pivo in kokakolo in različen potreben material. Po deseti je odletelo, prišel je od oddelka, kurir, da sem pripeljal vozilo proti skupine in smo se nato vrnili v naselje. V popoldanskem času je bilo od šestnajste do osemnajste ure čiščenje orožja, včasih pa tudi pred kosilom ob dvanajstih.
Vse te dneva, kar smo prebivali v kolibah, smo se hranili pri četrtem eskadronu, vsak vod v taborišču, kjer je potem tudi zasedel prostore. To so bili trije tabori, vsak pa je imel svojo kuhinjo. Naša četa je potem to spremenila, tako da je komanda kuhala za vse tri tabore.
V primerjavi s tukajšnjo situacije za Afriko bi lahko človek rekel, da je bila hrana še kar za silo. Vendar je bila za vojsko, ki je imela vso možnost dobave, mizerna. Zelo radi so kuhali pire krompir brez pravega okusa, prav tako omake. Meso je bilo staro ali vedno od starih konjev in si ga raje vrgel proč. Vladalo je popolno nezadovoljstvo, vendar ni pomagalo nič. Če si se hotel najesti, si moral sam kupiti od domačinov. Predvsem smo kupovali pečene kure in riž z omako, ki je bila papricirana in zelo okusna. Kruh je četrti eskadron pekel sam. To so bile dvajsetcentimetrske štručke, široke pet ali šest centimetrov in visoke okrog tri centimetre. Enake štruce smo pozneje videli tudi v razni krajih in je bo bil način peke pri domačinih. Tudi kruh ni bil dobro pripravljen – pocast in napol pečen.
Tabor
Končno je prišel dan, ko smo se preselili, a četrti eskadron je odpotoval. V teh kolibah smo bili še en teden. Naš vod je zasedel prostore v neki veliki garaži. Zgradba je bila zelo visoka, z ene strani je bilo skladišče cementa, z druge pa tri sobe. V eno sobo se je namestil komandir voda, poročnik z zastavnikom, ki je bil tudi Jugoslovan. Naslednjo sobo je zasedel oddelek, v katerem je bil tudi Paul, moj kolega. Med tema dvema prostoroma, skladiščem cementa in sobami je bil za kakšnih šestnajst metrov dolžine s sprednje strani odprt prostor, širok deset metrov. Tukaj je bilo zračni in sta se namestila dva voda. Sprednja stran je bila zaščitena z naloženimi vrečami peska. Višita tega zidu ali branika je bila meter in pol.
Okrog šestdeset metrov od zgradbe so bili veliki gumijasti rezervoarji za bencin. En rezervoar je držal dvajset tisoč litrov bencina in vsak je bil prav tako obložen z metrskim branikom naloženih vreč. Drugače pa je bilo izpostavljeno celodnevnemu soncu. Tukaj so tankala goriva vsa vozila francoske vojske kakor tudi redna čadska. Gorivo je izdajal francoski vojak redne vojske, zapisal je količino in številko vozila. Dva rezervoarja sta bila s kerozinom, ki so ga uporabljali helikopterji. Dva helikopterja sta stala za meter in pol visokim zidom, ki je obdajal ves kam in smo jih mi tudi stražili. Vozili so jih oficirji francoske aviacije. V oddaljenosti trideset do štirideset metrov se je nahajala mala uta tri krat dva metra velikosti. Ta nam je služila za delitev hrane, ki smo jo vozili iz že omenjene komande, kjer se je kuhalo za vse. V njej se je nahajala zidna peč, zraven nje pa so še sami vojaki sezidali primitivno peč za peko kruha. Ta se je zelo dobro obnesla, saj je imel naš vod najboljši kruh. Testo je pek polagal v spodnji del, visok dva centimetra odrezanega dna desetkilske konzerve. Vse skupa je polagal na vročo betonsko ploščo, pod katero se je kurilo . S pločevino je zaprl odprtino, ker vrat ni bilo.
V tem logorju se je seda vzpostavil bolj točen dnevni red dela, kadar smo se nahajali v njem. Poskušal ga bom malo opisati.
Vstajanje je bilo ob petih, zajtrk od pol šestih do šestih. Potem obvezno vsakodnevno dvakratno opravilo, to je postavljanje v strelce in pobiranje čikov in vseh smeti, ki so se nahajale v okolici bivališča. Potem ob pol sedmih smotra pred komando čete, oddaljeno kakih štiristo metrov. Če je bil vod predviden za teren, je tja odšel z vso opremi in od tukaj na večdnevni teren ali samo na letališče. V primeru večdnevne odsotnosti celega voda je drugi v od dajal tukaj stražo. Drugače pa je bil en oddelek za stražo, eni so šli pomagat v kuhinjo, drugi pa na razna opravila. Urejanje zaklonov, eni so zidali nekak prostor za bodočo jedilnico, potem pa tudi nabava drv. Tako so bili vsi zapesleni.
Če je šel kdo po drva, smo šli tja tudi po trikrat, spremstva ni bilo veliko, včasih vodnik, večinoma desetar in še trije legionarji. Iz naselja smo se odpeljali do petindvajset kilometrov oddaljenosti. Med potjo smo imeli tudi safari, seveda če je bilo kaj odstreliti. Predvsem smo radi streljali na gazele in na neke vrste jerebic, gosi in na ptiče za zabavo. Tako smo zraven drv pripeljali tudi kakšno poslastico, ki se je pripravila kar v krušni peči.
Po večdnevnem terenu smo šoferji imeli dovolj opravka z vozilom, pa tudi drugače. Napravil se je pregled motorja, prečistile so se ali zamenjale svečke in odstranile morebitne napake. Vse to se je opravilo pri mehaniku in vodniku, ki je vodil to delavnico – oba sta bila iz naše čete. Največ težav sem imel z akumulatorjev. Vedno je bilo treba dolivati vodo, destilirane pa nisem dobil. Nekoč sem zaradi tega negodoval, izid pa je bil, da me je vodnik nahrulil in rekel, da je navadne vode dovolj in nas se poberem Od tega dne naprej sem vedno dolil vodo iz studenca, ta pa vsebuje razkužilno sredstvo in razne snovi, ki so pripomogle, da smo dobili nove akumulatorje.
S samim čiščenjem avtomobila je bilo dola dovolj, saj se je prah prav na debelo usedal nanj. Ker je bilo največ dela s podvozjem, sem pozneje koristil naslednjo metodo. Ob vrnitvi sem namensko vozil čez manjša grmovja, pa tudi čez do tri metre košata drevesa, samo da so imela primerno deblo, ki se je upognilo. S sprednje strani je bil močan brani in tako drevo upognil, samo vozilo pa je bilo visoko. Gledal sem, da sem ga imel v sredini in ga tako dobro prevozil. Seveda se je podvozje očistilo, ni mi pa nikoli potrgalo zračne napeljave. Ta način vožnje se je uporabljal tudi na terenu brez poti, kier si si moral pot delati sam, sploh ko si bil prvo vozilo.
Vsak oddelek je dajal stražo, šofer pa samo ponoči, ker smo morali čez dan voziti. Stražo sem imel vedno v jutranjem času, največkrat zadnjo, včasih tudi dvakrat v štiriindvajsetih urah.
Zvečer po osemnajsti uri je bil najlepši čas za pomenkovanje s kolegi, vročina je popustila, če je vel malo veter, je bilo prijetni. Pila se je kava, viskija pa tudi pri nobeni skupini ni manjkalo. Kupil si ga lahko pri domačinih, tudi vojaška kantina ga je imela in je bil cenejši za polovico. Tukaj si ga težje dobil, ker so ga oficirji in podoficirji vsega pokupili. Viski je bila glavna alkoholna pijača, ki je bila dosegljiva ob pivu. V samem naselju si pivo redko lahko kupil, viski pa, kolikor si hotel. Pivo smo dobivali opoldne ali zvečer, ali če je kdo hotel imeti oranžado ali kokakolo. To je nabavljala vojska, vendar smo morali pijačo plačevati sami. Steklenice piva so bile kot pri naši radenski, kljub temu pa dosti preveč drage. Ena steklenica je stala tristo čadskih frankov, kar bi bilo v našem denarju triintrideset novih dinarjev.
Nezadovoljstvo
Ob večerih in prostem času sem bil večinoma v družbi Nemca Paula in Mariborčana Marka. Pavel je bil prav tako šofer, samo da je spadal v drug oddelek. Me razgovorom so prišla na dan vsa nezadovoljstva, ki jih vsak vojak tujske legije mora prenašati. To sledi že takoj po vstopu, vendar je takrat že prepozno. Po obnašanju predpostavljenih kot človek nisi predstavljal nič. Cilj legije je bil, da ti v teh letih popolnoma izbrišejo vse nazore, ki si jih imel v civilnem življenju. Z maltretiranjem te hočejo napraviti sadista, sovražnika mirnemu življenju. Za to so dokaz ljudje, ki so dalj časa v legiji. Noče je zapustiti, ker se ne more navaditi na ponovno civilno življenje. Tudi med nami je bilo nekaj takih. Nisi jih nikoli slišal, da bi se spraševali, kaj jih čaka v Čadu, temveč kako bodo ubijali n da bi bilo čim več spopadov.
Spominjam se dogodkov z vežbališč, kadar smo na teku na osem kilometrov dolgi progi ne glede na teren pod popolno bojno opremo mnogi že po petih kilometrih omahovalo. Sledilo je, da so ga začeli suvati, vlačiti in tudi pretepati. To so počenjali vodniki, desetarji in tudi oficirji. Enega omaganca so celo vrgli v vodo, pravzaprav kanal, ki teče skoz Kastellondary na jugu Franci. Le ob pomoči kolegov se je izvlekel, saj ni mogel plavati. Mnogi smo se tudi zgražali, ar je počenjal v tem logorju vodnik Garcia, Španec. Čez dan je bila velika vročina štirideset stopinj in še več. Ne vem točno, za kakšen prekršek na terenu je prisilil nekega Angleža, da je v največji vročino pod sonce brez vsakršne sence kopal dva in pol metra široko in meter in pol globoko jamo. Vodni pa je plesal na čase okoli njega z rogovil in tudi udrihal, kadar se je možakar upiral in malo počival.
Razna dogajanja so zato tudi privedla ljudi do maščevanja nad njimi v trenutku, ko so se kazni lahko ognili. To se je dogajalo ob spopadih, vodnika ni ubil nasprotnik, ampak njegovi ljudje. Po govorici naj bi se tako zgodilo tudi v četrtem eskadronu, ki smo ga zamenjali mi. Zaradi tega so nam pred odhodom zamenjali vse komandirje vodov in so prišli oficirji redne francoske vojske.
S Paulom sva se že v Franciji pogovarjala, da tukaj dolgo ne bova ostala in bova ob prvi priložnosti pobegnila. S Korzike je pobegniti zelo težko, le redkim je uspelo zaradi stroge kontrole v vseh pristaniščih. Samo premikanje na otoku ter skrivanje tudi ni priporočljivo, ker Korzičani sovražijo legijo. Tako so tudi že našli ubite begunce. Tukaj sva naprej tuhtala in iskala vse možnosti bega v nepoznani vroči Afriki. Zemljepisne karte, specialke so imeli samo komandirji vodov, do njih pa je bilo nemogoče priti. Zato sva v samem naselju po vseh mogočih prodajalnah iskala zemljevide, a je bilo vse iskanje zaman. Odločila sva se pobegniti z avtom.
Tretjega oktobra 1978 se je kolona vojaških džemsov, natovorjena z vojaki, in v spremstvo džipov napotila v Bonifacio v Basteo na francoskem otoku Korzika. Peljala je sto štirideset mladih legionarjev različne starosti .
Bili so državljani vseh vrst, tudi trije Jugoslovani. Pred vstopom v tujsko legijo se med sabo nismo poznali. Na letališču v Bastii smo po tekočem traku in pomočjo vozičkov natovarjali avion DC9 letalske družbe UTA. Vsak je imel po dve vojaški vreči prtljage. V njih so bile perilo, maskirna obleka, šlem, opasač, torbica za municijo in razna drobnarija. V zabojih je bilo različno orožje.
Ob vstopu v avion smo pri sebi imeli nahrbtnik (miseta). V njem: toaletni probor, dolge maskirne hlače z bluzo, zeleno baretko, čevlje, ki pa so bili bolj polškornji (rendžerji), pas in nekateri še fotoaparate.
Letalo je zapustilo Korziko ob štirinajsti uri, smer leta je bila osrednja afriška država Čad z glavnim mestom N’Djamena. Ob meni je sedel Mariborčan Marko, ki ga pa od prej nisem poznal. Po pripovedovanju bi poznal le očete, ki me naj bi v mojih mladih letih strigel. Pogovarjala sva se v domačem jeziku, seveda na tiho, saj je bilo to dejansko prepovedano. Zahtevali so, da se govori samo francosko. Med potjo so bile razne govorice, tudi kakšnih žaljivk ni manjkalo. Večina pa je bila zamišljena v prihodnost – kaj jih čaka, če se bomo sploh še kdaj vrnili v Evropo in svoj domači kraj. Žeje nismo trpeli, bilo je poskrbljeno za pivo in brezalkoholno pijačo. Pijače nismo plačevali, pač pa se je s plačalo kupiti cigarete. Ker je Marko sedel ob strani, je bila njegova skrb, da nisva trpela žeje. Trije komandirji vodo kakor tudi kapetan komandir čete so imeli pri sebi avtomate. Verjetno zato, da bi preprečili morebitni pobeg ali kakšen incident, saj so imeli tudi municijo.
Leteli smo nad morjem ob francoski in nato španski obali, na jugu Španije pa zavili proti Gibraltarju. V tem predelu se je avion spustil niže, pilot pa je še nagibal letalo enkrat na desno in spet na levo. S tem nam je omogočil res enkraten pogled na Sredozemsko morje, obalo Afrike, Španije in Atlantski ocean. Preleteli smo Gibraltar in zavili v levo. Pri tem smo imeli še lep razgled na Portugalsko in v daljavi Francijo. Tako smo še nekaj časa leteli nad morjem proti jugu in zavili nad Afriko preko puščave proti Senegalu. Okrog osemnajste ure smo se spustili v glavno mesto Senegala, Dakar. Stali smo uro, verjetno še kaj čez. Izstopa z letala ni bilo, razen goriva so pripeljali še hrano za večerjo. Kolikor smo lahko videli skozi okna, nismo videli nobenega belca. Tudi v avionu se je sprehajal črnec, kaj pa je gledal, ne vem. Šel je proti repu in se potem vrnil. Za trenutek se je ustavil, ker ga je ogovoril legionar, črnec iz Senegala. Zamenjala sta nekaj besed v svojem jeziku.
Pot smo nadaljevali, mislim, da smo preleteli Nigerijo in še kakšne dežele, točno nisem vedel. Takoj po večerji sem poskušal zaspati, kar mi je tudi uspelo, temu pa se je posvetila tudi večina drugih. Okrog dvaindvajsete ure naj je prebudil zvočnik in oznanil, da se spuščamo na letališče N’Djamena in je bilo potrebno pripeti pasove. To je bil tudi konec večurnega poleta.
Ob sestopu z letala je bilo gibanje strogo omejeno. Videl sem, da je bil predel zelo zastražen s francosko redno vojsko. Polovica čete je bila dodeljena za raztovarjanje letala na že pripravljene prikolice, ki so jih vlekli džemsi. S prvim toplim valom smo se zdaj seznanili, po radiu ,pravzaprav zvočniku pa že v Dakarju. Koliko stopinj je napovedal, se pa ne spominjam več. Tukaj je bilo trideset stopinj in mi smo ob delu to tudi že prav pošteno čutili. Ob končanem delu smo se odpeljali z letališča skozi del mesta. Cesta je bila asfaltirana, vendar zelo slaba in luknjasta. Obdajal jo je drevored. Srečali nismo prav nobenega domačina, pozneje se mi je to zdelo čudno, saj sem se prepričal, da hodijo spat zelo pozno. Glede teh dreves smo morali biti previdni, da ni koga ogreblo po obrazu. Zavili smo v kasarno francoske vojske. Čeprav je bi prosto veli, je bil v večini zapuščen. Tukaj smo se takoj preoblekli v maskirne obleke, v popolno uniformo. V avionu smo bili delno v civilni obleki. Srajca je bila civilna, hlače so bile vojaške, letne za izhod, tudi čevlji. Kot sem zvedel, nas popolnoma uniformirane letalska družba ni hotela sprejeti in nam je bilo naročeno, da srajce obdržimo.
Za boljšo voljo smo prtljago ponovno raztovorili ter obe vreči obdržali do jutra pri sebi. Zaboje z orožjem smo pustili na prikolicah. Sedaj e prišel čas počitka, saj se je ura nagibala k eni ponoči. Zgradba je bila prazna, po pajčevini in prahu se je videlo, da je bila že dalj časa zapuščena. Ostali smo zunaj, saj je bilo v sobah prevroče. Eni so si pogrnili šotorska krila in tako ležali. Vsak oddelek je bil za sebe. Večina smo se med seboj pogovarjali, le redki so zaspali. Zaspati ni bilo mogoče od sopare, predvsem za zaradi komarjev in drugega mrčesa. Prav tako nam ni dal miru notranji nemir, saj je bila pred nami stvar, ki se je ni dalo predvidevati. Nismo vedeli, kaj nam bo prinesel jutri, kaj nas čaka.
Afrika, Čad
Ob petih smo vstali, se umili in obrili, vsaj vode je bilo dovolj, le vse pipe niso delale. Za zajtrk smo dobili toplo kavo in še za to si se moral pobrigati, da nisi ostal brez nje. To je tudi značilno za tujsko letijo, da si se moral pobrigati zase in da bi ti to pripadalo in gotovo.
Kakšna dva kilometra in pol smo se peljali do letališča, tam je bila vojaška baza francoske aviacije. Tu so stala letala Herkules, razne velikosti helikopterji in manjša reaktivna letala francoske izdelave, pravili smo jim Jaguar. V času čakanja smo si jih tudi od blizu ogledali. Z vsake strani so imeli mitraljeze večjega kalibra, pod vsakim krilom pripeto še eno raketo.
Potem smo v avion natovorili zaboje in vsak svojo prtljago, mi pa smo sedeli ob strani in po sredini v dveh vrstah, tako da si bil lahko s hrbtom naslonjen na drugega. Avioni Herkules so za padalce, prevažanje tovora in ne rabi dolge vzletne steze. Tako smo okrog osme odleteli proti štiristo kilometrov oddaljenemu naselju Ati. Letališče je bilo zasilno samo za manjša letala in je služilo tudi civilnemu prometu.
Tukaj smo se dejansko prvič seznanili z afriško pokrajino. Že v avionu nam je bilo vroče in smo komaj čakali na sestop. Bilo je vroče, veter, ki je pihal, je bil prijeten, čeprav je bil topel. Na vse strani se je razprostirala ravnina, bila je porasla z visoko travo, drevesi in grmičevjem, vendar na redko. Tla so bila rumenkasta in peščena, trava prav tako rumena in suha. Z ene strani smo videli, da se razprostira naselje, videti je bilo, da ni ravno tako malo, kot smo si predstavljali. Čakala nas je tujska legija s terenskimi vozi (pravili smo jim Manno), To so francoski tovornjaki Simca po nemški licenci Unimog. Lahko bi jih primerjal s TAM tereskim vozilom po velikosti in zmogljivosti, le da ima nos nekoliko drugačen. Do predmestja smo se pripeljali, vkorakali pa s pesmijo tujske legije Souvenir qui passe, počastni pozdrav nam je dal 4. eskadron, ki smo ga prišli zamenjat. Oni so v tem kraju že prebili štiri mesece in kot smo izvedeli, tudi marsikaj doživeli.
Za teden dni smo se nastanili v črnskih kolibah. To je meter in osemdeset visoka stena, zidana v krogi s tri in pol metra premera, iz blata in na soncu pečene opeke. Za vhod je služila enako visoka odprtina, nasproti pa je bilo okno, ki je bilo velikosti šestdeset krat šestdeset centimetrov. Streha je bila stožčaste oblike, za ogrodje so bile rogovile, povezane s travo ali nečim podobnim, za krov strehe pa nekakšna trstika. Postlali smo si s šotorskim krilom, nanje pa smo dali spalne vreče. Večina šotorskega krila nismo sneli z nahrbtnika, kjer je bilo na spodnji strani lepo zloženo. Smo pa za to vzeli plahto proti dežju in si to pogrnili. Pred vselitvijo je bilo potrebno pošteno čiščenje vsake kolibe in n jene okolice. Po vodih smo zasedli prostore in takoj postavili stražo. Oficirji so prav tako bili v teh kolibah, le da so dobili terensko platneno posteljo. Za prvi dan nam je tamkajšnji eskadron odstopil tri terenska vozila Marmo, od katerih sem tudi jaz dobil eno. Z njimi smo se prevažali tudi na dnevne obroke hrane, ki smo jo dobili pri četrtem eskadronu.
Prvi večer je imel stražar nevšečnost z nekim domačinom, silil je v ta prosto na koncu, kjer so še ostale tri kolibe prazne. Komandir straže ga je potem pustil, ker se je izkazalo, da je brez doma in v njej prenočuje. Kot vsak domačin je tudi ta imel nož pod komolcem. Z njim so bili zelo spretni in zaradi tega ga je moral stražar opazovati, če miruje tudi v tej svoji kolibi. Večina stražarjev je ponoči nosila puško obešeno preko ramena, na malo daljšem jermenu, pripravljeno za strel, bajonet pa je moral biti obvezno nataknjen, čez dan pa brez bajoneta na desnem ramenu.
Ti dnevi na začetku so bili namenjeni predvsem prilagajanju na vročino, saj so jo povečini vsi doživeli prvič. Termometer je poskočil tudi čez petinštirideset stopinj Celzija. Proti vročini smo prve dneve dobivali tudi tablete, ene so vsebovale sol in verjetno še kakšne druge snovi. Največje težave smo imeli prav vsi s prebavili, dizenterija je trajala povprečno petnajst dni. Poti temu ni pomagalo nobeno zdravilo, karkoli smo dobili. Po izjavi zdravnika je bila za to kriva voda, na katero smo se morali navaditi. Z vodo se je celotna francoska vojska oskrbovala iz enega studenca. Moj vod, v katere sem se nahajal, je pozneje tudi zasedel te prostore. S črpanjem nismo imeli opravka, to so počeli vojaki redne francoske vojske.
Življenje v taboru
Že iz teh kolib se je vsak dan napotil en vod na teren, da se spozna z bližnjo okolico. Drugi dan po prihodu smo dobili vsak svojo orožje in smo ga vračali v kolibo, kjer je bilo zasilno skladišče. Municijo smo pa obdržali pri sebi. Šoferji smo imeli polavtomatske puške (FSA) kalibra 7,9 francoske izdelave, en šaržer je vseboval 10 patronov, vsakdo pa je imel štiri šaržerje. Zraven mene so imeli še isto vrsto puške trije, razen da je imel še eden zanje tromblone. Prav tako pet avtomatskih pušk (SIG), izdelanih po švicarskem modelu f Franciji. Kaliber je 5,6 z rafalnim streljanjem, tri po tri in en po en metek. Mislim, da je vsak imel za te avtomatske puške sto dvajset metkov. Eden je imel puškomitraljez istega kalibra 7,9 in municije okrog 6000 komadov in pištolo kalibra 9 mm z osemnajstimi metki. Po naše bi rekel ročni metalec granat, vendar s to razliko, da je dosti večji, saj ima kaliber 89 mm. Imenuje se LRAC (lanser raket anti car), imel jih pa je štiri. Temu bi rekli metalec granat proti vozilom, kakor tudi utrjenim zgradam. Tudi ta možakar je bil dodatno oborožen s pištolo kalibra 9 mm. Vsaka oseba je imela še eno ročno bomo, nekateri pa smo jih dobili tudi več. Tako je bilo oboroženo terensko vozilo Manno z enim oddelkom enajstih legionarjev. Rezervna municija in njena količina pa se je jemala po potrebi naloge, oddaljenosti od glavnega kampa in ni bila stalno na vozilu.
Samo vozilo je bilo odprtega tipa, celo brez vetrobranskega stekla, za kar smo šoferji negodovali, vendar zaman, niso pustili, da bi jih montirali. Tudi vrata so bila odstranjena, enako zadnja stranica. Po vzdolžni sredini vozila je bilo za šestdeset centimetrov prostora, z obeh strani pa so bile montažne klopi. Montirale so se lahko tudi ob stranicah, vendar jih tako niso uporabljali. Če so v sredini, se z obeh strani nudi razgled za opazovane in v primeru potrebe se lahko hitro izskoči. Na sredini se nahaja tudi priprava, na katero se je pritrdil mitraljez in streljal naprej ali na strani. Vendar sem si v takšnem primeru kot šofer moral zamašiti ušesa. Posadka je sedela – na eni strani štirje, na drugi pet, vodnik pa zraven šoferja, z radijsko postajo okrog vratu ali pa ob sedežu.
Prvi izhod je bil okrog petnajst kilometrov iz naselja Ati, bili smo s tremi vozili. Tu se je uporabljala vsa do sedaj znana metoda zapuščanja vozila, v primeru napada ali pa zavzemanja ter pregledovanja raznih križišč z morebitno zasedo. Vozila so se premikala v razdalji kakšnih 120 metrov, ta razdalja pa je bila odvisna predvsem od terena in vidljivosti. V primeru nenadne zaustavitve je bilo potrebno vozilo v najkrajšem času zapustiti z orožjem in eno čutaro vode, pripeto ob pas. Vsa skupina se je po že določenem pravilu razporedila, jaz pa sem ostal vedno v bližini vozila. Okrog enajste smo se s prvega ogleda vrnili v naše začasno bivališče.
Vsak petek je priletelo letalo iz glavnega mesta N’Jamena. Tudi ta dan je bil naš vod določen za zaščito terena okrog letališča, za varno pristajanje letala. Pregledali smo okolico, potem pa se je vsak oddelek postavil v zasedo. Vsi domačini, ki so bili namenjeni v naselje iz okolice, so morali ta teren obiti. Ta ukrep je bil zato, ker so nekoč letalo napadli. To so bili tamkajšnji uporniki za osvoboditev Čada pod vodstvom Troline, tako pa so se imenovali tudi muslimanski bratje.
Kot sem že omenil, je skupna zapustila vozilo in bila v zasedi, oddaljena od mene kakšnih tristo metrov. Vozilo sem, kolikor se je le dalo najbolje, skril med drevje, ki je bilo visoko kakšne štiri metre ali malo več. V tem času sem opazoval okolico, premišljeval o svojih domačih in različnih stvareh. V enem takšnih varnostnih ukrepov sem posvetil precej časa opazovanju kobilic, rjavkasto temnih, veliki, ki jih pri nas le redko vidiš. Bilo jih je vse polno v okolici – približno na šestdesetih kvadratnih metrih listja ni bilo več videti, a so še vedno plezale po vejevju ena čez drugo ter preletavale z drevesa na drevo.
Po dvournem čakanju je letalo tipa Herkules priletelo, ob osmih je napravilo krog nad letališčem in pristalo. Pripeljalo je hrano, pijačo, pivo in kokakolo in različen potreben material. Po deseti je odletelo, prišel je od oddelka, kurir, da sem pripeljal vozilo proti skupine in smo se nato vrnili v naselje. V popoldanskem času je bilo od šestnajste do osemnajste ure čiščenje orožja, včasih pa tudi pred kosilom ob dvanajstih.
Vse te dneva, kar smo prebivali v kolibah, smo se hranili pri četrtem eskadronu, vsak vod v taborišču, kjer je potem tudi zasedel prostore. To so bili trije tabori, vsak pa je imel svojo kuhinjo. Naša četa je potem to spremenila, tako da je komanda kuhala za vse tri tabore.
V primerjavi s tukajšnjo situacije za Afriko bi lahko človek rekel, da je bila hrana še kar za silo. Vendar je bila za vojsko, ki je imela vso možnost dobave, mizerna. Zelo radi so kuhali pire krompir brez pravega okusa, prav tako omake. Meso je bilo staro ali vedno od starih konjev in si ga raje vrgel proč. Vladalo je popolno nezadovoljstvo, vendar ni pomagalo nič. Če si se hotel najesti, si moral sam kupiti od domačinov. Predvsem smo kupovali pečene kure in riž z omako, ki je bila papricirana in zelo okusna. Kruh je četrti eskadron pekel sam. To so bile dvajsetcentimetrske štručke, široke pet ali šest centimetrov in visoke okrog tri centimetre. Enake štruce smo pozneje videli tudi v razni krajih in je bo bil način peke pri domačinih. Tudi kruh ni bil dobro pripravljen – pocast in napol pečen.
Tabor
Končno je prišel dan, ko smo se preselili, a četrti eskadron je odpotoval. V teh kolibah smo bili še en teden. Naš vod je zasedel prostore v neki veliki garaži. Zgradba je bila zelo visoka, z ene strani je bilo skladišče cementa, z druge pa tri sobe. V eno sobo se je namestil komandir voda, poročnik z zastavnikom, ki je bil tudi Jugoslovan. Naslednjo sobo je zasedel oddelek, v katerem je bil tudi Paul, moj kolega. Med tema dvema prostoroma, skladiščem cementa in sobami je bil za kakšnih šestnajst metrov dolžine s sprednje strani odprt prostor, širok deset metrov. Tukaj je bilo zračni in sta se namestila dva voda. Sprednja stran je bila zaščitena z naloženimi vrečami peska. Višita tega zidu ali branika je bila meter in pol.
Okrog šestdeset metrov od zgradbe so bili veliki gumijasti rezervoarji za bencin. En rezervoar je držal dvajset tisoč litrov bencina in vsak je bil prav tako obložen z metrskim branikom naloženih vreč. Drugače pa je bilo izpostavljeno celodnevnemu soncu. Tukaj so tankala goriva vsa vozila francoske vojske kakor tudi redna čadska. Gorivo je izdajal francoski vojak redne vojske, zapisal je količino in številko vozila. Dva rezervoarja sta bila s kerozinom, ki so ga uporabljali helikopterji. Dva helikopterja sta stala za meter in pol visokim zidom, ki je obdajal ves kam in smo jih mi tudi stražili. Vozili so jih oficirji francoske aviacije. V oddaljenosti trideset do štirideset metrov se je nahajala mala uta tri krat dva metra velikosti. Ta nam je služila za delitev hrane, ki smo jo vozili iz že omenjene komande, kjer se je kuhalo za vse. V njej se je nahajala zidna peč, zraven nje pa so še sami vojaki sezidali primitivno peč za peko kruha. Ta se je zelo dobro obnesla, saj je imel naš vod najboljši kruh. Testo je pek polagal v spodnji del, visok dva centimetra odrezanega dna desetkilske konzerve. Vse skupa je polagal na vročo betonsko ploščo, pod katero se je kurilo . S pločevino je zaprl odprtino, ker vrat ni bilo.
V tem logorju se je seda vzpostavil bolj točen dnevni red dela, kadar smo se nahajali v njem. Poskušal ga bom malo opisati.
Vstajanje je bilo ob petih, zajtrk od pol šestih do šestih. Potem obvezno vsakodnevno dvakratno opravilo, to je postavljanje v strelce in pobiranje čikov in vseh smeti, ki so se nahajale v okolici bivališča. Potem ob pol sedmih smotra pred komando čete, oddaljeno kakih štiristo metrov. Če je bil vod predviden za teren, je tja odšel z vso opremi in od tukaj na večdnevni teren ali samo na letališče. V primeru večdnevne odsotnosti celega voda je drugi v od dajal tukaj stražo. Drugače pa je bil en oddelek za stražo, eni so šli pomagat v kuhinjo, drugi pa na razna opravila. Urejanje zaklonov, eni so zidali nekak prostor za bodočo jedilnico, potem pa tudi nabava drv. Tako so bili vsi zapesleni.
Če je šel kdo po drva, smo šli tja tudi po trikrat, spremstva ni bilo veliko, včasih vodnik, večinoma desetar in še trije legionarji. Iz naselja smo se odpeljali do petindvajset kilometrov oddaljenosti. Med potjo smo imeli tudi safari, seveda če je bilo kaj odstreliti. Predvsem smo radi streljali na gazele in na neke vrste jerebic, gosi in na ptiče za zabavo. Tako smo zraven drv pripeljali tudi kakšno poslastico, ki se je pripravila kar v krušni peči.
Po večdnevnem terenu smo šoferji imeli dovolj opravka z vozilom, pa tudi drugače. Napravil se je pregled motorja, prečistile so se ali zamenjale svečke in odstranile morebitne napake. Vse to se je opravilo pri mehaniku in vodniku, ki je vodil to delavnico – oba sta bila iz naše čete. Največ težav sem imel z akumulatorjev. Vedno je bilo treba dolivati vodo, destilirane pa nisem dobil. Nekoč sem zaradi tega negodoval, izid pa je bil, da me je vodnik nahrulil in rekel, da je navadne vode dovolj in nas se poberem Od tega dne naprej sem vedno dolil vodo iz studenca, ta pa vsebuje razkužilno sredstvo in razne snovi, ki so pripomogle, da smo dobili nove akumulatorje.
S samim čiščenjem avtomobila je bilo dola dovolj, saj se je prah prav na debelo usedal nanj. Ker je bilo največ dela s podvozjem, sem pozneje koristil naslednjo metodo. Ob vrnitvi sem namensko vozil čez manjša grmovja, pa tudi čez do tri metre košata drevesa, samo da so imela primerno deblo, ki se je upognilo. S sprednje strani je bil močan brani in tako drevo upognil, samo vozilo pa je bilo visoko. Gledal sem, da sem ga imel v sredini in ga tako dobro prevozil. Seveda se je podvozje očistilo, ni mi pa nikoli potrgalo zračne napeljave. Ta način vožnje se je uporabljal tudi na terenu brez poti, kier si si moral pot delati sam, sploh ko si bil prvo vozilo.
Vsak oddelek je dajal stražo, šofer pa samo ponoči, ker smo morali čez dan voziti. Stražo sem imel vedno v jutranjem času, največkrat zadnjo, včasih tudi dvakrat v štiriindvajsetih urah.
Zvečer po osemnajsti uri je bil najlepši čas za pomenkovanje s kolegi, vročina je popustila, če je vel malo veter, je bilo prijetni. Pila se je kava, viskija pa tudi pri nobeni skupini ni manjkalo. Kupil si ga lahko pri domačinih, tudi vojaška kantina ga je imela in je bil cenejši za polovico. Tukaj si ga težje dobil, ker so ga oficirji in podoficirji vsega pokupili. Viski je bila glavna alkoholna pijača, ki je bila dosegljiva ob pivu. V samem naselju si pivo redko lahko kupil, viski pa, kolikor si hotel. Pivo smo dobivali opoldne ali zvečer, ali če je kdo hotel imeti oranžado ali kokakolo. To je nabavljala vojska, vendar smo morali pijačo plačevati sami. Steklenice piva so bile kot pri naši radenski, kljub temu pa dosti preveč drage. Ena steklenica je stala tristo čadskih frankov, kar bi bilo v našem denarju triintrideset novih dinarjev.
Nezadovoljstvo
Ob večerih in prostem času sem bil večinoma v družbi Nemca Paula in Mariborčana Marka. Pavel je bil prav tako šofer, samo da je spadal v drug oddelek. Me razgovorom so prišla na dan vsa nezadovoljstva, ki jih vsak vojak tujske legije mora prenašati. To sledi že takoj po vstopu, vendar je takrat že prepozno. Po obnašanju predpostavljenih kot človek nisi predstavljal nič. Cilj legije je bil, da ti v teh letih popolnoma izbrišejo vse nazore, ki si jih imel v civilnem življenju. Z maltretiranjem te hočejo napraviti sadista, sovražnika mirnemu življenju. Za to so dokaz ljudje, ki so dalj časa v legiji. Noče je zapustiti, ker se ne more navaditi na ponovno civilno življenje. Tudi med nami je bilo nekaj takih. Nisi jih nikoli slišal, da bi se spraševali, kaj jih čaka v Čadu, temveč kako bodo ubijali n da bi bilo čim več spopadov.
Spominjam se dogodkov z vežbališč, kadar smo na teku na osem kilometrov dolgi progi ne glede na teren pod popolno bojno opremo mnogi že po petih kilometrih omahovalo. Sledilo je, da so ga začeli suvati, vlačiti in tudi pretepati. To so počenjali vodniki, desetarji in tudi oficirji. Enega omaganca so celo vrgli v vodo, pravzaprav kanal, ki teče skoz Kastellondary na jugu Franci. Le ob pomoči kolegov se je izvlekel, saj ni mogel plavati. Mnogi smo se tudi zgražali, ar je počenjal v tem logorju vodnik Garcia, Španec. Čez dan je bila velika vročina štirideset stopinj in še več. Ne vem točno, za kakšen prekršek na terenu je prisilil nekega Angleža, da je v največji vročino pod sonce brez vsakršne sence kopal dva in pol metra široko in meter in pol globoko jamo. Vodni pa je plesal na čase okoli njega z rogovil in tudi udrihal, kadar se je možakar upiral in malo počival.
Razna dogajanja so zato tudi privedla ljudi do maščevanja nad njimi v trenutku, ko so se kazni lahko ognili. To se je dogajalo ob spopadih, vodnika ni ubil nasprotnik, ampak njegovi ljudje. Po govorici naj bi se tako zgodilo tudi v četrtem eskadronu, ki smo ga zamenjali mi. Zaradi tega so nam pred odhodom zamenjali vse komandirje vodov in so prišli oficirji redne francoske vojske.
S Paulom sva se že v Franciji pogovarjala, da tukaj dolgo ne bova ostala in bova ob prvi priložnosti pobegnila. S Korzike je pobegniti zelo težko, le redkim je uspelo zaradi stroge kontrole v vseh pristaniščih. Samo premikanje na otoku ter skrivanje tudi ni priporočljivo, ker Korzičani sovražijo legijo. Tako so tudi že našli ubite begunce. Tukaj sva naprej tuhtala in iskala vse možnosti bega v nepoznani vroči Afriki. Zemljepisne karte, specialke so imeli samo komandirji vodov, do njih pa je bilo nemogoče priti. Zato sva v samem naselju po vseh mogočih prodajalnah iskala zemljevide, a je bilo vse iskanje zaman. Odločila sva se pobegniti z avtom.
