Stopala je v smeri proti avtocesti. Obupno si je želela priti do morja. Doma jo vsi zavračajo. S pobegom jim bo dokončno pokazala, kaj si misli o njih! Naj si zapomnijo, da Kaja ni od včeraj!
Sonce se je odločilo prikazati vso svojo peklensko moč. Pričetek avgusta in več kot trideset stopinj v senci za Kajo kot petnajstletno trmasto punco preprosto ni bilo več vzdržno. Po poročilih pravijo, da se poznajo klimatske spremembe. Pa kaj še! Saj je zadnjih deset let v začetku avgusta vselej čez trideset …
Nikjer nobenega avtomobila. Bulšit! Le zakaj imajo avtomobile? Vsak Kajin sovaščan ima svojega. Razen otrok, ki še niso prestopili praga srednje šole in dedkov pri sedemdesetih z redkimi izjemami skoraj vsak. Njena tati in mami vsak po enega, poleg tega ima svoj avto še stric, mamin brat, ki se pri tridesetih še vedno ni osamosvojil in šel stran od te čudaške hiše. Še eno leto mora počakati, najmanj eno leto in pol, da ji bodo starši dovolili delati izpit. Potem pa svoboda! Kadarkoli se bo lahko odpeljala od doma in končno izkusila na lastni koži, kaj pomeni biti samostojen.
Kaj pa, če bi vendarle poklicala taksi? Toliko, da je iz te puščave Bogu za hrbtom odpeljejo do avtoceste. Kaj pa se bo zgodilo, ko jo bodo domači začeli pogrešati? Ugasnila bo mobitel, to bo naredila! Naj končno sprevidijo, da je odrasla!
Rečeno, storjeno! Taksist bo tukaj en, dva, tri … Njeno telo se bo s pomočjo druge osebe premaknilo za deset kilometrov ali več. Samo, da pride do avtoceste, tam se začne pravo življenje!
Stopala je naprej, v neznosni vročini in nahrbtnikom na ramenih. Ustavil ji je beli avto z napisom TAKSI MAXI. Skoraj bi planila v smeh … Kakšen idiot! Vrata taksija so se odprla, pričakal jo je šegavi obraz starejšega možakarja. Vsekakor jih ni mogel imeti več kot petdeset. Nekje med štirideset in petdeset jih ima, več ne …
»Gospodična, prisedite vendar, da vas ruknem do avtoceste, ne obirajte se preveč!« zarenči na Kajo.
Ta v hipu spremeni svoje mnenje o moškem. Kakšen prasec! Iz ust mu smrdi, od cigaretnega dima ima povsem rumenkaste zobe. Dobro, če je že poklicala taksi, bo pretrpela tudi teh petnajst minut vožnje s kadilskim taksistom … Postavo pa ima za svoja leta še posebej dobro ohranjeno, vsaka mu čast!
»Punca, kam greva? V tople kraje ali v Diznilend?« jo je pobaral taksist, ko je prisedla k njemu v avto.
»Do avtoceste in naprej!« se je pošalila Kaja in se pripela z varnostnim pasom.
Mogoče pa taksist vendarle ni tako slab kakor je predvidevala da je … Ne sme biti tako črnogleda kakor mami, ki v vsaki še tako majhni stvari vidi hudiča! Itak pa, kaj sploh razmišlja o tem starcu, le petnajst minut bo del njenega življenja … Žal je bila v svojih pričakovanjih precej nerealna…
Ko sta bila po vsega osmih, ajde, mogoče sedmih minutah in pol tik pred avtocesto, je taksist namesto naravnost na avtocesto zavil ostro levo. Kaja je globoko presenečena nad tem nenavadnim preobratom poskušala odpreti vrata na sovoznikovi strani, a je skoraj v istem delčku sekunde opazila, da se ne dajo odpreti. Prestrašeno je pogledala taksista, a ta se ji je v odgovor le nesramno zarežal. Ta prevarant je zaklenil vrata tako, da ni mogla uiti nikamor… A je ni mama ves čas učila, da mora ves čas paziti, s kom se druži? A niso bila zadnje čase po medijih vsepovsod svarila o trgovini z ljudmi? Ja, kdor ne uboga, ga tepe nadloga!
»Kaj boste naredili z menoj, gospod taksist? Kako vam je ime?« je panično zavpila Kaja.
Gospod taksist se je zasmejal. Njegov smeh je Kajo spominjal na grofa Drakulo iz grozljivk.
»Zdaj si moja! A res misliš, da služim s prevažanjem nevzgojene mladine? Če to misliš, si uboga razvajena trapa, ha ha …« je vzkliknil taksist in prav poželjivo strmel v Kajo.
»A ste mogoče pedofil?« se je zgrozila Kaja. Dandanes je možno prav vse!
»A se ti morda imaš za otroka?« ji je taksist vrgel žogico.
»Stara sem petnajst let in dobro vem, da se temu, da me peljete na nek drug kraj, kamor si ne želim iti, reče ugrabitev!« je Kaja jezno odbrusila taksistu, ki pa je ob njenem izbruhu ostal povsem miren. Verjetno je bil vajen takšnih izbruhov.
Kaja je iz žepa potegnila mobitel in poskušala poklicati domov, a ji je taksist v istem trenutku z desnico izbil telefon iz rok, da je treščil ob vetrobransko steklo. Kaja ga je zgroženo pogledala.
»Ste zmešani? Kaj vam je, a se hecate ali kaj želite narediti z menoj?« je zakričala Kaja.
»Jaz sem Adolf in sem zverina svetovnih razsežnosti. Dala mi boš tisto, kar ti je kot ženski naloženo,« je počasi izspregovoril Kaji izjemno neprijetne besede.
V tem trenutku ji je postalo jasno, da jo je ugrabil iztirjenec in blaznež. Ji bo uspelo uiti? Sedaj mora ostati pri treznosti! Blaznemu Adolfu se ne sme pustiti zmesti. Le kaj bo naredil z njo?
Pogled ji je neprestano uhajal proti oknu. Pokrajina se je pred njenimi očmi menjavala tako hitro, da je ni mogla niti dohajati z očmi. Poblazneli taksist Adolf je vozil, kakor da bi imel v zadnjico zmontirano brzino. Sovražila ga je! Ni si ga upala sprovocirati. Pogled ji je znova ušel k mobitelu. Je razbit? Na srečo ni! Znova se je poskušala približati mobitelu.
»Če boš še enkrat poskušala seči po mobitelu, te bom moral zvezati! Kaj pa misliš da si, ti razvajena punčara!« se je grozeče oglasil Adolf.
Kaja je pomislila na vse svoje prijatelje, ki jih ne bo več nikoli videla. Pomislila je na sošolko Kajo, s katero sta bili vso osnovno šolo najboljši prijateljici. Koliko sta se preigrali skupaj! Pa Jure, prijatelj iz srednje vzgojiteljske! Nikoli več ga ne bo videla … Adijo družina, sorodniki, prijatelji in znanci! Zahlipala je. Njena nedotakljivost bo kmalu surovo načeta …
Taksist Adolf je skoval kruti načrt, katerega je želel uresničiti do najmanjše skrbno preštudirane podrobnosti. Izučen je bil sicer za mesarja, a občasno je delal kot taksist. Prejšnji poklic mu je pri njegovem zverinskem načrtu prišel še kako prav …
Kaja ni vedela za taksistove zle namene, a se ji je že počasi svitalo, kaj želi narediti z njo. Kateri pameten človek pa bi šel kar tako ugrabljat srednješolke? Premišljevala je o tem, ali je morda pobegnil iz kakega zapora? Zadnje čase ni spremljala medijev. Škoda! Če bi slišala, da je iz zapora pobegnil nevaren zločinec, se ne bi odpravljala na pot. V tem primeru bi se skrila pri prijateljici Katji, kasneje pa bi pobegnila v gozd. Čeprav s tem ni povedano, da tam ne bi mogla naleteti na kakšno kosmato zverino … A veliko raje bi naletela na medveda, volka ali risa kot na Adolfa!
Taksist Adolf je slednjič ustavil taksi sredi šume. Z obeh strani sam gozd in grmovje. Morda še ptiči, lisice, jeleni … In onadva! Kaja se je pričela križati.
»Mi boš dala tukaj in te potem izpustim ALI PA …? Kako se boš odločila?« je Kajo povprašal njen ugrabitelj.
»Neee! Rajši umrem kot pa da se me dotikate s s svojimi umazanimi rokami!« je zakričala ogorčena Kaja.
»Tudi prav!« je ostal miren taksist Adolf, se sklonil in izpod vozniškega sedeža privlekel velik, nabrušen lovski nož.
»Kaj vam je? Bi radi sedeli do smrti? Ko vas bodo prijeli, boste po vseh časopisih! A bi si radi uničili življenje?« je postala zaskrbljena Kaja.
Igrala je na karto zaskrbljenosti za taksista Adolfa. Samo, da jo bo spustil, prosim …
Taksist Adolf ji je nastavil nož pod grlo in ji še enkrat zapretil …
»A si kdaj premišljevala o tem, koliko krvi se izlije iz človeka, ko mu prerežeš goltanec? Za celo banko! Z lahkoto bi jo darovali tistim, ki jo zares potrebujejo!« ji je šepetal na uho.
Kaji je iz minute v minuto postajalo bolj jasno, da jo v rokah drži psihopat, ki so se mu očitno zamerili srečni ljudje, polni keša, ki uživajo brezskrbno življenje. Možno je tudi, da ima kako neozdravljivo bolezen … Ali pa starše, ki se mu v otroštvu niso dovolj posvetili!
»Pustite me živeti, prosim!« zahropi Kaja.
Taksist Adolf se namrdne.
»Rad bi te videl umreti počasne smrti. Zaenkrat bova naredila samo vozel ali dva,« ji je šepnil na uho in odmaknil nož z njenega vratu.
»Prosim, pustite me!« je prosila Kaja.
»Prosim prekrižane roke na hrbtu, princeska!« je ostal hladnokrven taksist Adolf.
Kaja je uvidela, da se nima smisla pogajati s psihopatom. Karkoli je dejala, je bilo kakor da bi vrgel bob ob steno.
Kmalu je imela Kaja zvezane roke na hrbtu in prevezo okrog oči. To ji je taksist Adolf napravil z namenom, da ne bi videla, kje se nahajata in kam gresta.
Zagotovo jo že iščejo! Debele tri ure so že minile, odkar je odšla. Imela je dober občutek za čas. A poti nazaj očitno ni in tudi možnosti ni, da bi jo kdo našel nekje na gozdni cesti.
Taksist Adolf je zapeljal naprej. Kaja ni mogla verjeti, da se to dogaja njej! Ravno njej, ki je bila vse doslej izjemno pridna v šoli … Kam se peljeta, zaradi preveze ni mogla videti, še manj vedeti. Vzdušje je pričelo postajati podobno grozljivki.
»Draga moja lepotica, sedaj boš spoznala, kako je, če umreš v najlepših letih! Ko sem bil sam tvojih let, me niso razvajali tako kot so tebe. Ma kaki topla posteljica, izobrazba, frizurce, manikura, pedikura, internet, topla kopel, jazz balet …«
»A ste že prej tudi kakšno pospravili? Zdaj mi lahko poveste, itak bo vsega konec…« je spraševala Kaja, samo da bi prekinila zoprno tišino.
Ta pogovor je morda zadnji v njenem mladem življenju!
Zaslišala je šumenje vetra, le trenutek zatem se je zaslišalo škrebljanje dežja.
Taksist Adolf je pričel preklinjati. Dež mu je prekrižal načrte.
Prižgal je radio. Pevec je pel komad o Ireni. O tisti Ireni, ki je izginila v temno noč in so jo našli mrtvo. Posiljeno, ubito …
»Poslušaš komad? Vem, da ga in pri tem uživaš, kar priznaj! Poslušala ga je tudi Staša, preden je izdihnila … Pokopana je v neoznačenem grobu nekje sredi gozda, prekrita z listjem in travo …« je šepetal taksist Adolf kakor da bi ji pripovedoval pravljico za lahko noč.
»O Bog, upam, da so to le moraste sanje!« je šepnila Kaja.
Bila je dovolj glasna, da jo je slišal tudi taksist Adolf.
»Molitev ti tukaj ne bo prav nič pomagala. Raje moli k hudiču, da te vzame k sebi! Zdajle bom menjal registrsko tablico, da ne bodo kifeljci takoj pogruntali registrske. Ti pa ostani pri miru, drugače je to tvoj zadnji dan, jasno?« je zapretil taksist Adolf.
»Jasno, seveda!« je prikimala Kaja.
Vedela je, da ne bo zaklenil vrat in da je zdaj prišla priložnost, morda celo edina, da se reši vezi in pobegne. Toda KAM?
TO JE EDINA PRILOŽNOST ZA POBEG! TO GO, PUNCA! GET TO STARDED!
Taksist Adolf je od nekod povlekel čike, slišala je pobiranje cigarete iz škatlice.
Ji res bije njena zadnja ura? Stari, NI ŠANS, to si pa narobe izračunal, debil!
Adolf je počasi odprl vrata in splezal iz avta. Pomislila je, da je verjetno že ZELO star, če se tako počasi spravlja iz avta … Direkt za v dom upokojencev!
Vrata je pustil celo odprta! Ni slišala, da bi jih zaloputnil. Hm, mogoče jih je samo priprl?
Počakala je, da se je oddaljil od avta in da ni več mogla slišati njegovih neumnih podrsavajočih korakov. Če težko hodi, je to samo prednost zanjo, saj jo bo gotovo lovil po vsem gozdu. In to z nožem v roki! Brr!
ZDAJ ALI NIKOLI! Vezi na zapestju so se na srečo dale dokaj hitro odvozlati. Z lahkoto si je potegnila prevezo dol z oči in odprla vrata na sovoznikovi strani.
Kaja je pobegnila v najbližje grmovje. Večerilo se je, morda je bila ura okrog šeste zvečer. To hkrati pomeni, da je v ugrabiteljevem avtu preživela morda tri, celo štiri, pet ur … Občutka za čas nima najbolje razvitega, prav tako pa pri sebi nima nobene ure. Razen tiste na mobitelu. Pišuka, mobitel je pozabila v avtu! Kako je bila lahko tako nespametna? A če se sedaj vrne v avto, to pomeni, da je konec z njo … Oh, ti preklicana smola, danes pa res nimam sreče!
Kaj bo naredil, ko bo ugotovil, da mu jo je zbrisala? Verjetno bo pobesnel, stoprocentno! Zmrazilo jo je ob misli, da ji je pripovedoval, kako v gozdu pod listjem in travo leži zakopano truplo … Kako je že rekel, da je bilo ime dekletu? Staša? Ni to ona, ki so jo iskali celo s potapljači pod rečno gladino, pa niso ničesar našli?
Časa za razmišljanje ni bilo. Glavno pri vsem tem je le, da ostane živa … Tako bo lahko policajem pomagala razkrinkati psihopata! Če bo seveda do tega sploh prišlo …
»Prasica mala! Se hočeš igrati z menoj? Ne bo ti uspelo, to ti prisežem pri živem telesu,« je od daleč zaslišala njegovo dretje.
Pospešila je. Na vso moč … Zdaj gre za ŽIVLJENJE ALI SMRT! Zbrati se mora. Ostati mora močna. Krepka. Odločna. BEŽI, BEŽI, OTROK! Ne bodi tako kot Irena, ki je morala dati življenje …
Kaj bo naredil z njo, če jo ujame? Verjetno jo bo takoj ubil …
Za njo je zapokljala vejica. Več vejic. Pritisnil je vihar, za seboj je zaslišala šuštenje vetra. KOLIKO IMA SPLOH PREDNOSTI PRED PSIHOPATOM?
Dala je vse moči od sebe in ni vedela, pri čem je. Plazila se je skozi grmovje in molila, da se ji bo tek za življenje posrečil.
Spotaknila se je ob korenino in se zvrnila po tleh kakor je bila dolga in široka … Od daleč je slišala taksistovo sopihanje.
»Norica, a si res mislila, da mi lahko zbežiš, ha?« se je nenadoma pojavil nad njo.
»Zakaj počenjaš take lumparije? Lahko bi me odpeljal na avtocesto in pustil, da grem,« je moledovala Kaja.
»Še prosila me boš, kaj? Taka je usoda! Nisi mi hotela dati, zdaj pa imaš…«
Zamahnil je z nožem nad njo. Kajinega zadnjega krika ni slišalo nobeno človeško bitje daleč naokrog. Razen morilca …
OBČUTEK EKSPLOZIJE
Moje življenje brez nje je kakor človek brez zraka. Ona… mi pomeni vse. Tjaša mi mora zjutraj, ko se zbudim pripraviti zajtrk. Preden gre v službo, mi mora zapreti okno, da mi ne piha in lahko še malce poležim. Ona je moja gospodinja. Pripravi mi kosilo, kadar lahko. Kadar ne more, grem v trgovino po sendvič ali pico. Tudi čips je dober, čeprav topoglavi bebčki strmijo vame in mi žugajo s prstom, češ, tole pa ni zdravo.
Tjaša je medicinska sestra. Dela v neki x ustanovi, polni bolnih ljudi. Nikoli še nisem bil tam. Moje središče sveta je kompjuter. Vse lahko dobiš na njem. Lahko si pogledaš filme in jih zloudaš preko določenih strani. Lahko nabijaš igrice do neskončnosti. Lahko se povežeš s prijatelji in dolgo v noč igraš poker. Za denar, a ni to kul? Le paziti moram, da moja Tjaša ne zve. Zadnje čase je nekam živčna in do mene se obnaša kot da sem en shizofren bebček. Halo? Ona, ki o zdravju ve več od mene, bi morala ja vedeti, da me je najbolje pustiti pri miru. »Nimaš službe… nič ne delaš… preživljam te kot petletnega otroka,« mi očita zadnje čase. Kaj bom pa delal? Ni perspektive, država je itak v zosu, nima smisla… A imajo v službi povezavo do interneta? Tjaša pravi, da sem odvisen od interneta. Lepo vas prosim! Poznate koga, ki danes ni odvisen? Saj ga vsi uporabljajo! Ne mi govorit bedarije.
Priznam. So stvari, ki so mi všeč tudi zunaj stanovanja. Itak je vso okolje zastrupljeno, še malo, pa bomo morali vsi nositi plinske maske, če bomo hoteli ostati živi. Kitajci nas bodo vse zastrupili, boste videli! Ena takih stvari, ki mi je zunaj všeč, je trgovina. Tam se da dobiti vse… za denar. Čips, smokije, igrice za računalnik… no, zadnje le, če grem v mesto. Tudi avto je kul. Lepo se usedeš vanj, Tjaša pa vozi. Ona je moje srce…
Trpim, ko slišim, da se Tjaša pogovarja še s kom drugim razen z mano. Zadnje čase po cele ure čveka s prijateljicami, s katerimi se pogovarjajo samo še o tem, kako je bilo nekdaj fajn in kako bi bilo lepo, če bi se enkrat dobile po dolgem času. Ker na Emila se ne more več zanesti! Ker da baje živim v čisto drugem svetu. No vidite, da sem zanjo postal neuporaben! Kdo je kriv? Jasno, da ona, ki čveka s svojimi in me obrekuje pred drugimi! Kaj naj si drugega mislim?
Saj sem šel enkrat k tera … fak, kako se že reče? Terapevt, ja! Tip je govoril in govoril. Silil me je, naj se mu izpovem. Kaj? Jaz njemu? Niti slučajno, model! Tako sem ves sestanek molčal in nisem rekel niti besede. Kaj mu pa naj povem? Da Tjaša zadnje čase nima časa zame? Ona dela, veš! Včasih je ni po cele dneve. Zvečer pride utrujena. Zadnjič je prišla domov celo pijana. Jokala je, cmera! Kako si drzne? Jaz vlagam v najin odnos ves svoj čas, ona meni pomeni vse! Od nje pričakujem popolno zvestobo! Kaj pa to pomeni, da se gre cmerit svojim klepetuljam, kako sem jaz zadnje čase ves spremenjen. Samo da sedim pred svojim kompjuterjem in nabijam igrice. Ne razume, da iščem priložnost za zaslužek. Če bom znal igrati poker, lahko v hipu zaslužim bajne vsote denarja. Tega si Tjaša niti predstavljati ne more, ker nima pojma o pokerju! Ko bom zaslužil zadosti keša preko spletne igre poker, bova milijonarja. Kupila si bova ta nov športni avto in odpotovala v daljni svet. V Las Vegas, ki je najbogatejše mesto na svetu, mati moja! Si predstavljaš tako življenje, ljuba moja Tjaša?
Že dolgo se Tjaša med seksom ne more sprostiti. Ne pusti mi več, da bi se igrala stvari, ki sta jih počela Grey in njegova v tistem filmu, ki je obnorel svet nekaj let nazaj. Žalosten in razočaran sem zaradi tega. Rutina mojega dneva je bila veliko zanimivejša, ko sva se igrala policaje in tolovaje, ki jih v lisicah pripeljejo na sodišče pred tistega bika, ki deli pravico. Toliko in toliko let boš sedel v kehi! Tjaša je nekaj časa prenašala moje igrice, nato je pobesnela in mi očitala posilstvo. Rekla mi je, da me bo prijavila. Si slišal to? Prijavila me bo, mene, njenega Emila, ki se zanjo trudim vsak dan. Ponujam ji udobje, ona pa ga noče sprejeti.
Do nedavnega sem mislil, da je z mano iskrena. Pa ni! Za mojim hrbtom se vlači z mlajšim ko jaz! Kako sem to ugotovil? Hja… čisto preprosto je bilo. Ko je bila Tjaša v službi, mi je bilo malce dolgčas in sem šel gledat na njen računalnik. In veste, kaj sem odkril? To je za popizdit! Tjaša se je fotkala s svojim sošolcem, bivšim, baje iz srednje šole. Bilo je na žuru za silvestrovo. Slikala, pa kaj še! Tako je gledal v njene noge, črne zokne je imela na sebi, da mi je herc utripal sto na uro. Kaj si dovoli ta pavliha! Šlatariti mojo bejbo, hej! Kaj si pa misliš, da si? V moji glavi je mrgolelo vprašanj, mislil sem, da bom kar eksplodiral. Vprašati jo moram in to nujno takoj! Nisem čakal. Na sms sem ji poslal dva ostra stavka z dvema pomenljivima vprašajema. Ostal sem brez odgovora. Ne vem, če je sploh opazila poslani mesič.
Čakal sem tri ure in pol… A veste, kaj je to tri ure in pol čakati NJO, da mi pojasni, kaj je na silvestrovo počela s tipom, ki ga osebno sploh ne poznam? Bil sem besen. Ves živčen sem hodil od svoje sobe do hladilnika in nazaj. Šel sem si po pivo v hladilnik. Šel sem nazaj pred televizijski ekran in gledal neke zguljene fore o pralnem prašku. Kako si to predstavlja fotografirati se s tipom, ko mene ni bilo poleg? Šel sem spet nazaj do računalnika in si pogledal datum nastanka fotografije. 31. december 2017. 23:20. Kaj za vraga sta počela? Zakaj mene takrat ni bilo zraven? A mi lahko pojasni, kako in zakaj? Ogledal sem si modela. Očalar, suha prekla. A ni Tjaša govorila, da je nek pisun njen ta dober prijatelj? Mislim! Pesnik in pisatelj, baje. Kaj me briga, kaj je! On nima pravice gledati nog moje punce. Ko pride Tjaša nazaj, mi mora vse natančno obrazložiti.
Pregledal sem njena družabna omrežja, se prijavil na Facebook pod njenim profilom. Da vidimo, kaj ta opica objavlja! Naenkrat je moje telo stresel še en šok. Vsaj 230 voltov je šinilo skozi telo. Odkril sem, da si s tem očalarjem redno dopisujeta. Aha! Tako torej, Tjaša! Varaš me, tega si pa nisem mislil o tebi! Boš že še videla … Zdaj vem vse … Vsaj pol ure sem pregledoval njena sporočila, ki so pričala o tem, da me želi zapustiti. Napisala je, da se ji zdim, jaz, Emil Trček nor. Vrelišče. Izjava je dosegla svoj vrhunec.
Na podstrešju imam skrito lovsko puško z naboji. Tisto od strica, ki je bil logar, da ga ni takega daleč naokrog. Dovolj mi je! Ne bo več počela take za mojim hrbtom, se mi prilizovala in mi obljubljala, kaj vse bova počela, ko bo imela čas. Zdaj bom končal vso zadevo! Naj me kifeljci lovijo po celi Ljubljani! Ne razumem, kako je lahko naenkrat postala taka kača.
Vrnil sem se k fotki. Nasmejana sta bila kakor dva mladoporočenca. Mogoče bi moral posvetiti tudi njemu. Kje si, model? Pokvarjenec! Se boš ti smejal z mojo punco, ja. Boš videl, kaj bo, ko bom opravil svoje… ko je ne bo več. Čas je za maščevanje.
Vrata se odprejo. Pripravljen sem. Puško imam nabito. Zdaj ni več časa za umik. Vse mi bo priznala in to takoj! Pogledam na stran in se potihoma splazim do vhodnih vrat. Ugotovim, da je veter loputal s kuhinjskimi vrati. Naenkrat zazvoni mobitel. Spustim puško iz rok. Tjaša mi je poslala sporočilo. »Pomiri se, Emil, lepo te prosim! To je moj prijatelj Alen. Ne mi brskat po mojih stvareh. Daj no, saj nisi več otrok!« piše črno na belem. Prijatelj? Res samo prijatelj? Ne ti meni nakladat! Tudi jaz poznam pravljico Rdeča kapica.
Prešine me občutek obžalovanja. Kaj bom, ko Tjaše ne bo več? Je mar res, kar mi pravi ona, da se ne znam soci… kaj že, pišuka? … navezati normalnih stikov z ljudmi in sem navezan le nanjo? Da sem odvisen od trapastih naprav? Tjaša, ne seri ga!
Koliko časa bom še čakal takole? Ničesar drugega si ne želim bolj kakor njene bližine. Povabil bi jo k sebi v posteljo. Pogovorila se bova… o tem modelu. Res mi bo počil film …
LUTKE
Sredina aprila, sobota - nedelja
To mesto tisočerih možnosti in imenitno lepih zgradb! Sam arhitekturni mojster Jožef Plečnik je tukaj pustil svoj vtis! Praga se je Hedviki doslej zdela poznana le iz leposlovnih romanov. Tudi njen mož Sigismund je mesto skozi dvoje oči doživljal prvič, v čislih pa je imel predvsem češka piva, katera je njegov sodelavec, malar na Dunaju, čezmerno hvalil. Tako sta bila sedaj oba na dvodnevni ekskurziji v češki prestolnici, sama in brez otrok ter v stalni nevarnosti, da se na smrt skregata.
»Moje življenje je totalno zablokirano! Po cele dneve samo mesim in pečem kruh!« se je pritoževala Hedvika, razočarana nad ponavljajočim delavnikom.
»Kaj pa naj jaz povem, ki po cele dneve po dunajskih gradbiščih vlačim barvo s čopičem gor in dol?« jo je pisano pogledal njen zakonski sotrpin.
Sigismund je vneto poslušal razlago vodičke ter si tu in tam kaj zapisal v beležko.
»Le čemu ti bo to služilo?« je godrnjala njegova žena.
Zgodovina, katero jim jo je odpredavala vodička, nanjo ni naredila nobenega vtisa. Bila je vizualni tip človeka, ki si je največ stvari zapomnila ob dejanskem ogledu znamenitosti. Na avtobusu se ji je predavanje zdelo izredno dolgočasno. Zdaj pa, ko so si pričeli ogledovati češko prestolnico od blizu…
V eni izmed praških uličic je Hedvika zagledala velike marionete in se pri priči zaljubila vanje. Pocukala je Sigismunda za rokav, a ta se je ob pogledu na lutke vseh mogočih poklicev in pravljičnih bitij le namrdnil.
»Le kaj ti bo to? Že itak imaš doma preveč šare, ki je ne uporabljaš!« je zamahnil z roko.
Njegova pripomba je letela na Hedvikino zbirko plastičnih dojenčkov, ki jo je imela razstavljeno v vsakem hišnem prostorčku, celo na balkonu. In na stranišču! Celo v Sigismundovi delavnici, o ti ljubi bog!
Hedvika je sitnarila toliko časa, da je moža dobesedno zvlekla v trgovino z lutkami. Revež na koncu ni več našel izgovorov za upiranje. Le kaj se skriva v teh majhnih spačenih izdelkih, da se zdijo ženi tako ZELOO privlačni? Odgovora mu ni bilo treba dolgo čakati. Kmalu se je Hedvika pričela razgledovati z enega na drugi konec trgovine. Izbire je bilo zares veliko – od običajnih poklicev kot so kuhar, soldat, zdravnik, dimnikar do čeških risanih junakov kot sta mojstra Pat& Mat in vselej dobrodušni vojak Švejk.
Mrmranja prodajalke v češčini pri najboljši volji ni razumel. Na srečo je kmalu preklopila na nemščino, ki je bil za Sigismunda vsakdanji občevalni jezik. Prodajalka si je vzela čas in njegovi Hedviki podrobno razložila vse skrivnosti upravljanja z marioneto. Nazadnje sta kupila dve – Harry Potterja in večjega Švejka. Seveda ob vztrajnem Sigismundovem godrnjanju, češ, še dve nepotrebni šari za našo hišo lutk.
»A ne bi vzela rajši ročnih lutk kot pa marionet? Saj jih ne boš znala premikati!« je zasitnaril Sigismund.
»Oh, s tem si pa ne delaj nobenih skrbi! Mi bo že Tonek pokazal…« je Hedvika zamahnila z roko.
Hedvika se je v deželo lutk zaljubila kot otrok ob obisku lutkovnega gledališča in te strasti ni nikoli več izpustila iz rok. Nekaj lutk si je potem, ko se je naučila delati s šivalnim strojem, naredila kar sama. Tudi Tonek, njun sinček edinček, je bil zaljubljen v lutke. Tako zelo, da se je odločil študirati igro na akademiji. Na žalost ali pa na srečo, kdo ve! ga tja niso sprejeli in se je naposled moral zadovoljiti s študijem jezikov in vzporedno prvo službo prevajalca dokumentov za razna podjetja. A lutke so še vedno živele v njegovi buči, kakor se je o tem večkrat izrazil Sigismund, kadar se je pogovor večkrat dotaknil lutk in zdaj menda pripravlja prvo igro s senčnimi lutkami za otroke. Sigismund si je ob tem večkrat mislil, da se je svetu zdaj dokončno utrgalo.
Lutke so zavzele celotno Prago. Vsaj tako se je zdelo Sigismundu, ko strasti po nakupovanju lutk njegove najdražje še ni bilo konec. Počasi je v njem dozorevala jeza. Kakšen smisel imajo pravzaprav ta majcena lesena bitja, ki jih šolani igralci uporabljajo za igranje v predstavah? Najbolj grozljiv izmed vseh lutk se mu je zazdel klovn. Tisti klovn iz grozljivk, ki jih je Sigismund gledal pozno zvečer po satelitski televiziji.
Pogledal je visoko v nebo in opazil črne oblake. Zaskrbelo ga je. Popoldne ne bo tako rožnato kakor doslej! Kazalo je na nevihto. Sigismund in Hedvika sta se stisnila drug ob drugega in se odpravila ogledovat praške ulice. Hedvika je bila očarana nad starinskimi zgradbami. Turistična vodička je lepo povedala, da tako natančno, kakor so gradili stavbe v srednjem veku, ne bodo več nikoli! Če si samo zamisli, koliko truda je bilo potrebno vložiti v gradnjo! Uau!
Z neba so začela padati ledena zrna. Sigismund je nejevoljno pomislil na to, da aprila še ni čas za sneg. To zmešano vreme, le kaj nam bo še prineslo? Se mar že poznajo podnebne spremembe? Z ženo se bosta morala umakniti pod streho, drugače bodo šle vse njune nakupljene stvari po gobe. Hedvika se je seveda najbolj bala za lutke. Ni enostavno zapraviti toliko denarja za majhno leseno bitje in ga nato prepustiti dokončnemu uničenju… Naj že enkrat mine ta dež, oh joj!
Sigismund in Hedvika sta se v naglici, ki je zajela turiste in Pražane, postavila pod najbližjo streho in molila k Vsemogočnemu, naj ju pusti živa in zdrava.
»In najine stvari naj tudi pusti pri miru!« je dodala Hedvika in sklonila roke k molitvi.
Toča ni prizanesla Sigismundovemu nahrbtniku, ki je bil povsem premočen. K vragu so šle vse Hedvikine trač revije, ki jih je stlačila v možev nahrbtnik in s tem poskus, da bi od gledanja moških v boksaricah doživela kolaps pred spanjem in mirno zaspala, Sigismund pa bi jo lahko ponoči mahnil na nočni obhod po Pragi. Iz te moke zdaj ne bo kruha…
»Komaj čakam, da ta toča mine. Midva pa res nimava sreče!« se oglasi obupana Hedvika in se je prestrašeno stiskala k njemu, svojemu ljubemu možeku.
Sigismund prikima, a ne pozna rešitve.
Po slabih petnajstih minutah se je nevihta ustavila. Sigismund in Hedvika sta olajšano poskakala iz skrivališča in si pričela ogledovati kolateralno škodo. Razen Sigismundovega nahrbtnika druge škode na srečo ni bilo. Hedviko je bolela roka, ker je lutke ves čas v strahu, da bi se premočile, trdno stiskala k sebi. Zdaj je pričela mahati z obema rokama in pri tem nehote zadela nekaj mimoidočih sprehajalcev, ki so jo malce čudno pogledali. Kaj bi se sekirala za te nasršene poglede, saj niso njena mama ali tata!
Večerja je bila predvidena ob sedmih zvečer na ladji, ki bi jih med hranjenjem zapeljala po reki Vltavi. Zakonca Sigismund in Hedvika Smetana, nemška gastarbajterja s češkimi koreninami sta bila navdušena. Kako ne bi bila, ko pa je vožnja po Vltavi tako romantična! Hedvika si je predstavljala, kako s Sigismundom v poročnih oblekah plešeta dunajski valček. Sigismund se je za razliko od svoje k romantiki nagnjene žene odločil temeljito posvetiti večerji in pospraviti vse praške dobrote. Še posebej temeljito bi se splačalo posvetiti češkim pivom, ki so menda najboljša v tem delu srednje Evrope!
Sobotna vožnja po reki Vltavi se je komajda dobro začela, ko je Sigismund v želodcu začutil nenavadno bolečino. Je to morda tista bolezen, ki ji pravijo morska? Ampak zdaj smo vendarle na reki! Od kdaj obstaja tudi rečna bolezen? Simptomi so vendar enaki! Sigismund se je ob pomoči žene Hedvike in nekaterih turistov pricijaznil do stranišča in opravil tisto, kar mu je narekoval želodec. Od načrtovanega kulinaričnega razvajanja je tako ostal le grenki priokus…
Hedvika je ta čas, ko se je Sigismund spravljal k sebi, izkoristila za kroženje po ladji in fotografiranju vseh naravnih lepot, mimo katerih je peljala ladja. Počutila se je kakor nadarjena fotografinja. National Geographic bi bil ponosen nanjo!
Ponoči se mu je sanjalo o lutkah. Sam se je spremenil v majhnega možica, ki je imel na sebi vojaško uniformo in sabljo. V sanjah se je z vso ihto spravil nad lutke, ki pa jih je bilo v sanjah na tisoče in tisoče. Dobrodušni vojak Švejk mu je pridno nastavljal nove in nove zanke. Sigismund kot vojak lutka se je kar naprej spotikal ob nastavljene vrvice, enkrat pa se je ujel tudi v nastavljeno lisičjo past. Reklo je sik! in Sigismunda je noga zabolela tako močno, da je zakričal in se v hipu prebudil iz morastih sanj. Takrat je uvidel, da se je kresnil ob prižgano nočno svetilko. Ni mu bilo sicer jasno, kako se je lahko znašla na drugi strani kakor je bila, preden se je spravil spat. K vragu s svetilko, si je mislil Sigismund in gladil bolečo levo nogo…
Zjutraj so si v spremstvu vodičke ogledali Zlato uličko. V malih slikovitih hišicah danes gostijo trgovinice in razstave orožja. Hedvika se je čudila podatku, da je baje edina ulica, za katero je treba plačati, če se želiš sprehajati po njej. Sigismunda je pritegnila raznovrstnost izdelkov, ki se jih je dalo videti po posameznih trgovinicah. Vsaka od njih je bila posvečena svoji obrti. Ker je Sigismund oboževal ročna dela, je ves navdušen kupil leseno desko za rezanje in stojalo za nože. Vsekakor nekaj precej bolj koristnega od ženinih lutk…
»Dragi možek, ne boš verjel, kaj sem našla tukaj! Trgovinico z lutkami!« je zaslišal glas žene Hedvike.
Oh, ne že spet te presnete lutke! Ženska bo zanje zapravila ves za potovanje skrbno prigaran denar! Na Sigismundovo srečo je ostalo samo pri opazovanju…
Dvorec Hradčani je končno pritegnil Sigismundovo pozornost. Pred njim je namreč stala vojska. Kajti Sigismund je kot osemnajstletni fant dal skoz tapravo vojsko! To je bil za njega hkrati tudi vstop v odraslost… Vodička je pojasnila, da v nedeljo ob dvanajstih sledi menjava straže. Malce nejevoljen je bil edinole, ker je bila strašna gneča in je moral malodane odriniti precejšnje število turistov, da je lahko sploh kaj videl. Njegova žena Hedvika se je znašla precej bolje od njega in stopila na vrh stopnic. Povsem mirno je nastavila fotoaparat in pričela s snemanjem. Zavedala se je, da je prišel zgodovinski trenutek.
Hedviki se je prizor z menjavo straže na Hradčanih odvrtel neznansko hitro. No ja, bosta vsaj imela spomin na ta protokolarni dogodek! Kje neki so lutke? So še vedno v vrečki poleg nje? Prestrašeno je pogledala k stopalom. Obuta je bila v škornje z visoko peto, ki pa so jo nekam tiščali. Kupila je premajhno številko. Povedati Sigismundu, da si bo v Pragi kupila škornje, je bilo enako kakor ubiti človeka! Popolnoma bi izgubil kontrolo nad seboj … Kje so že zdaj te lutke? Aha, v ustrezno zapakirani platneni vrečki! Močan veter je prekucnil zapakirano lutko dobrega vojaka Švejka. Prisegla bi, da ji je Švejk po gentlemansko pomežiknil.
Sigismund se je zadovoljil z ogledom menjave straže in se vrnil k skupinici turistov, med katerimi je bila tudi njegova žena Hedvika. In kaj je zdaj v programu? Trapasto babje nakupovanje! Uradno povedano – odmor. Naj ji bo, kljub temu, da se pogosto zmrduje nad njenimi nadvse »inovativnimi« idejami, je na Hedviko izjemno ponosen! Danes je malo takih žena, ki bi zdržale v zakonu z rojenim nergačem skoraj petindvajset let!
»O fant, glej! Spominsko obeležje Franza Kafke!« je navdušena Hedvika pokazala na desno.
»Ne bi bilo slabo, če bi se odpravila kar naprej! Čutim, da se bom spremenil v mrčes!« je nelagodno pristavil Sigismund. Žena Hedvika ga ni najbolje razumela, kaj je hotel s tem povedati.
Nad pisateljem je bil impresioniran tudi Sigismund, čeprav si tega pred ženo ni upal naglas priznati. Še posebej nad njegovo novelo Preobrazba, katere dolgo ni mogel pozabiti in se mu je še zdaj, vrsto let po prebrani knjigi, sanjalo o njej. Prizor, kako se Gregor Samsa spremeni v pajka, ga je begal še zdaj, ko se je sprehodil mimo obeležja znanega pisatelja. Mrčes in kače pa niso bili nikoli prav posebej priljubljena tema pogovorov s Sigismundom.
V eni izmed praških ulic sta naletela na starejšega možakarja z dolgo belo brado, ki je sedel na invalidskem vozičku in za otroško publiko pridno napihoval milne mehurčke. Ob pogledu nanj si je Hedvika zaželela, da bi spet postala otrok. S Sigismundom sta si sicer blazno želela vnuke, da bi lahko skozi igro z vnuki še enkrat podoživela otroštvo, a ju Tonek zaenkrat še ni hotel ubogati in si najti nevesto primernega kova. Hedvika je upala, da se bo to zgodilo enkrat v bližnji prihodnosti.
Naenkrat je Sigismund sredi trga zagledal dve človeški postavi, ki sta debelo namazani z belo barvo po obrazu stali pri miru kakor kipa padlim borcem in imeli pred seboj postavljen majhen lonček z denarjem.
»Mene bi bilo sram, če bi takole služil svoj denar,« se je vanju obregnil Sigismund.
»Ne verjamem, če bi se takole zmrdoval nad takim delom, če bi bil v to prisiljen,« je menila Hedvika, stopila bližje in »človeškima kipoma« darovala po pol centa.
Sigismund je hotel nekaj reči, a se je še pravočasno ustavil. Ženske imajo vedno kakšen argument, s katerim branijo svoje stališče, zato je včasih bolje stisniti zobe!
Hedviko so v trgovino spet zvlekle lutke. Sigismund je namrgodeno stopil za njo in jo opazoval, kako prevzeto spremlja neko lutko, ki je bil po oblačilih sodeč zapornik.
»Draga žena, povej mi, kaj bova naredila s toliko lutkami? A boš odprla lutkovno gledališče?« mu je slednjič prekipelo.
»Lahko bi tudi, če ne bi stalno pridigal! Ženske smo vizualna bitja in nas zanimajo trgovine, mene pač privlačijo lutke … Prav nič ti ne bi škodilo, če bi se spremenil v majhno lutko! Bi vsaj vedel, kako se počutijo …« je jezikala Hedvika.
»Rajši v pajka kakor v lutko!« ji je zabrusil Sigismund in odkorakal iz trgovine.
Kaj je pičilo njegovo ženo, da je kar naenkrat vzela pik na lutke? Ves čas goni samo eno in isto! Le kdo na tem svetu bi mu lahko pomagal razjasniti skrivnosti teh majhnih bitij, ki lahko zasvojijo človeka, kar se pozna na njegovi ženi?
Tako so lutke sprožile prepir med sicer izjemno koleričnima zakoncema.
Sigismund je obstal pred trgovino. Počasi se mu je pričelo svitati, da je morda rekel kakšno besedo preveč! Ah, ta njegov dolgi jezik! In Hedvikina vnema … Sam pri sebi je obžaloval, da je ženi toliko pridigal čez lutke. Saj sta ja na potovanju … In to v Pragi, kamor si je Sigismund želel že vsaj pol leta… Nasploh sta imela kot zakonca izredno malo priložnosti za potovanje… Večino časa sta posvečala službi, saj je bilo potrebno z dvema minimalnima delavskima plačama odplačati položnice za elektriko, telefon, smeti, televizijo … Pa Tonekov študij tudi ni prišel tako malo … Še dobro, da je poba študij spravil tako daleč, da bo še letos diplomiral! Saj je tudi pridno delal med študijem, a vseeno … Ni to redna plača! Ampak … Kaj bo zdaj napravil s svojim odnosom do lutk in kako bo uredil s Hedviko?
»A si se že ohladil? Kupila sem še eno manjšo ročno lutko za Toneka. Tako imamo vsak po eno in smo si bot …« je povedala Hedvika.
»Res ne vem, kakšno korist imaš od tega!« je Sigismund zmajal z glavo. Tokrat je skušal precej bolj izbirati besede kakor poprej, a brez prikritega sarkazma ni šlo.
»Lutke znajo biti precej dober medij za pomirjanje živcev! To mi je zadnjič povedal Tonek,« je vedela povedati Hedvika.
»Imajo še kakšno drugo funkcijo? Razen za nabiranje prahu po stanovanju?« je ironično pripomnil Sigismund.
»Ko jih bo Tonek prijel v roke, jih bo znal oživeti in takrat boš, dragi moj možek, končno spoznal, da znajo biti lutke še kako žive …« je govoričila Hedvika.
Sigismund je raje molčal kakor da bi se spuščal v nadaljevanje debate. Mora se pač sprijazniti z dejstvom, da nekaterih vrst umetnosti ne bo zmogel nikdar povsem razumeti. Razume recimo Franza Kafko, on je opisoval življenje delavcev, odnose s svojim očetom … Se da to prikazati z lutkami?
»Kolikor jaz razumem lutke, z njimi delajo predvsem predstave za otroke, kar me sploh ne zanima,« je poskušal biti prijaznejši.
»Kolikor mi je pravil Tonek, delajo tudi predstave za odrasle!« pristavi Hedvika.
»Vedno Tonek! Se vse začne in konča z najinim sinom?« znova vzkipi Sigismund.
Molčala sta in hodila drug ob drugem, a vsak zase. Hedvika je izgubila navdušenje nad lutkami. Zakuhale so povsem nepotreben prepir. Je res vredno?
Kljub vsemu se strinjata v eni stvari – v Prago se bosta še vrnila, ko bo le priložnost za to …
TAKSIST
Stopala je v smeri proti avtocesti. Obupno si je želela priti do morja. Doma jo vsi zavračajo. S pobegom jim bo dokončno pokazala, kaj si misli o njih! Naj si zapomnijo, da Kaja ni od včeraj!
Sonce se je odločilo prikazati vso svojo peklensko moč. Pričetek avgusta in več kot trideset stopinj v senci za Kajo kot petnajstletno trmasto punco preprosto ni bilo več vzdržno. Po poročilih pravijo, da se poznajo klimatske spremembe. Pa kaj še! Saj je zadnjih deset let v začetku avgusta vselej čez trideset …
Nikjer nobenega avtomobila. Bulšit! Le zakaj imajo avtomobile? Vsak Kajin sovaščan ima svojega. Razen otrok, ki še niso prestopili praga srednje šole in dedkov pri sedemdesetih z redkimi izjemami skoraj vsak. Njena tati in mami vsak po enega, poleg tega ima svoj avto še stric, mamin brat, ki se pri tridesetih še vedno ni osamosvojil in šel stran od te čudaške hiše. Še eno leto mora počakati, najmanj eno leto in pol, da ji bodo starši dovolili delati izpit. Potem pa svoboda! Kadarkoli se bo lahko odpeljala od doma in končno izkusila na lastni koži, kaj pomeni biti samostojen.
Kaj pa, če bi vendarle poklicala taksi? Toliko, da je iz te puščave Bogu za hrbtom odpeljejo do avtoceste. Kaj pa se bo zgodilo, ko jo bodo domači začeli pogrešati? Ugasnila bo mobitel, to bo naredila! Naj končno sprevidijo, da je odrasla!
Rečeno, storjeno! Taksist bo tukaj en, dva, tri … Njeno telo se bo s pomočjo druge osebe premaknilo za deset kilometrov ali več. Samo, da pride do avtoceste, tam se začne pravo življenje!
Stopala je naprej, v neznosni vročini in nahrbtnikom na ramenih. Ustavil ji je beli avto z napisom TAKSI MAXI. Skoraj bi planila v smeh … Kakšen idiot! Vrata taksija so se odprla, pričakal jo je šegavi obraz starejšega možakarja. Vsekakor jih ni mogel imeti več kot petdeset. Nekje med štirideset in petdeset jih ima, več ne …
»Gospodična, prisedite vendar, da vas ruknem do avtoceste, ne obirajte se preveč!« zarenči na Kajo.
Ta v hipu spremeni svoje mnenje o moškem. Kakšen prasec! Iz ust mu smrdi, od cigaretnega dima ima povsem rumenkaste zobe. Dobro, če je že poklicala taksi, bo pretrpela tudi teh petnajst minut vožnje s kadilskim taksistom … Postavo pa ima za svoja leta še posebej dobro ohranjeno, vsaka mu čast!
»Punca, kam greva? V tople kraje ali v Diznilend?« jo je pobaral taksist, ko je prisedla k njemu v avto.
»Do avtoceste in naprej!« se je pošalila Kaja in se pripela z varnostnim pasom.
Mogoče pa taksist vendarle ni tako slab kakor je predvidevala da je … Ne sme biti tako črnogleda kakor mami, ki v vsaki še tako majhni stvari vidi hudiča! Itak pa, kaj sploh razmišlja o tem starcu, le petnajst minut bo del njenega življenja … Žal je bila v svojih pričakovanjih precej nerealna…
Ko sta bila po vsega osmih, ajde, mogoče sedmih minutah in pol tik pred avtocesto, je taksist namesto naravnost na avtocesto zavil ostro levo. Kaja je globoko presenečena nad tem nenavadnim preobratom poskušala odpreti vrata na sovoznikovi strani, a je skoraj v istem delčku sekunde opazila, da se ne dajo odpreti. Prestrašeno je pogledala taksista, a ta se ji je v odgovor le nesramno zarežal. Ta prevarant je zaklenil vrata tako, da ni mogla uiti nikamor… A je ni mama ves čas učila, da mora ves čas paziti, s kom se druži? A niso bila zadnje čase po medijih vsepovsod svarila o trgovini z ljudmi? Ja, kdor ne uboga, ga tepe nadloga!
»Kaj boste naredili z menoj, gospod taksist? Kako vam je ime?« je panično zavpila Kaja.
Gospod taksist se je zasmejal. Njegov smeh je Kajo spominjal na grofa Drakulo iz grozljivk.
»Zdaj si moja! A res misliš, da služim s prevažanjem nevzgojene mladine? Če to misliš, si uboga razvajena trapa, ha ha …« je vzkliknil taksist in prav poželjivo strmel v Kajo.
»A ste mogoče pedofil?« se je zgrozila Kaja. Dandanes je možno prav vse!
»A se ti morda imaš za otroka?« ji je taksist vrgel žogico.
»Stara sem petnajst let in dobro vem, da se temu, da me peljete na nek drug kraj, kamor si ne želim iti, reče ugrabitev!« je Kaja jezno odbrusila taksistu, ki pa je ob njenem izbruhu ostal povsem miren. Verjetno je bil vajen takšnih izbruhov.
Kaja je iz žepa potegnila mobitel in poskušala poklicati domov, a ji je taksist v istem trenutku z desnico izbil telefon iz rok, da je treščil ob vetrobransko steklo. Kaja ga je zgroženo pogledala.
»Ste zmešani? Kaj vam je, a se hecate ali kaj želite narediti z menoj?« je zakričala Kaja.
»Jaz sem Adolf in sem zverina svetovnih razsežnosti. Dala mi boš tisto, kar ti je kot ženski naloženo,« je počasi izspregovoril Kaji izjemno neprijetne besede.
V tem trenutku ji je postalo jasno, da jo je ugrabil iztirjenec in blaznež. Ji bo uspelo uiti? Sedaj mora ostati pri treznosti! Blaznemu Adolfu se ne sme pustiti zmesti. Le kaj bo naredil z njo?
Pogled ji je neprestano uhajal proti oknu. Pokrajina se je pred njenimi očmi menjavala tako hitro, da je ni mogla niti dohajati z očmi. Poblazneli taksist Adolf je vozil, kakor da bi imel v zadnjico zmontirano brzino. Sovražila ga je! Ni si ga upala sprovocirati. Pogled ji je znova ušel k mobitelu. Je razbit? Na srečo ni! Znova se je poskušala približati mobitelu.
»Če boš še enkrat poskušala seči po mobitelu, te bom moral zvezati! Kaj pa misliš da si, ti razvajena punčara!« se je grozeče oglasil Adolf.
Kaja je pomislila na vse svoje prijatelje, ki jih ne bo več nikoli videla. Pomislila je na sošolko Kajo, s katero sta bili vso osnovno šolo najboljši prijateljici. Koliko sta se preigrali skupaj! Pa Jure, prijatelj iz srednje vzgojiteljske! Nikoli več ga ne bo videla … Adijo družina, sorodniki, prijatelji in znanci! Zahlipala je. Njena nedotakljivost bo kmalu surovo načeta …
Taksist Adolf je skoval kruti načrt, katerega je želel uresničiti do najmanjše skrbno preštudirane podrobnosti. Izučen je bil sicer za mesarja, a občasno je delal kot taksist. Prejšnji poklic mu je pri njegovem zverinskem načrtu prišel še kako prav …
Kaja ni vedela za taksistove zle namene, a se ji je že počasi svitalo, kaj želi narediti z njo. Kateri pameten človek pa bi šel kar tako ugrabljat srednješolke? Premišljevala je o tem, ali je morda pobegnil iz kakega zapora? Zadnje čase ni spremljala medijev. Škoda! Če bi slišala, da je iz zapora pobegnil nevaren zločinec, se ne bi odpravljala na pot. V tem primeru bi se skrila pri prijateljici Katji, kasneje pa bi pobegnila v gozd. Čeprav s tem ni povedano, da tam ne bi mogla naleteti na kakšno kosmato zverino … A veliko raje bi naletela na medveda, volka ali risa kot na Adolfa!
Taksist Adolf je slednjič ustavil taksi sredi šume. Z obeh strani sam gozd in grmovje. Morda še ptiči, lisice, jeleni … In onadva! Kaja se je pričela križati.
»Mi boš dala tukaj in te potem izpustim ALI PA …? Kako se boš odločila?« je Kajo povprašal njen ugrabitelj.
»Neee! Rajši umrem kot pa da se me dotikate s s svojimi umazanimi rokami!« je zakričala ogorčena Kaja.
»Tudi prav!« je ostal miren taksist Adolf, se sklonil in izpod vozniškega sedeža privlekel velik, nabrušen lovski nož.
»Kaj vam je? Bi radi sedeli do smrti? Ko vas bodo prijeli, boste po vseh časopisih! A bi si radi uničili življenje?« je postala zaskrbljena Kaja.
Igrala je na karto zaskrbljenosti za taksista Adolfa. Samo, da jo bo spustil, prosim …
Taksist Adolf ji je nastavil nož pod grlo in ji še enkrat zapretil …
»A si kdaj premišljevala o tem, koliko krvi se izlije iz človeka, ko mu prerežeš goltanec? Za celo banko! Z lahkoto bi jo darovali tistim, ki jo zares potrebujejo!« ji je šepetal na uho.
Kaji je iz minute v minuto postajalo bolj jasno, da jo v rokah drži psihopat, ki so se mu očitno zamerili srečni ljudje, polni keša, ki uživajo brezskrbno življenje. Možno je tudi, da ima kako neozdravljivo bolezen … Ali pa starše, ki se mu v otroštvu niso dovolj posvetili!
»Pustite me živeti, prosim!« zahropi Kaja.
Taksist Adolf se namrdne.
»Rad bi te videl umreti počasne smrti. Zaenkrat bova naredila samo vozel ali dva,« ji je šepnil na uho in odmaknil nož z njenega vratu.
»Prosim, pustite me!« je prosila Kaja.
»Prosim prekrižane roke na hrbtu, princeska!« je ostal hladnokrven taksist Adolf.
Kaja je uvidela, da se nima smisla pogajati s psihopatom. Karkoli je dejala, je bilo kakor da bi vrgel bob ob steno.
Kmalu je imela Kaja zvezane roke na hrbtu in prevezo okrog oči. To ji je taksist Adolf napravil z namenom, da ne bi videla, kje se nahajata in kam gresta.
Zagotovo jo že iščejo! Debele tri ure so že minile, odkar je odšla. Imela je dober občutek za čas. A poti nazaj očitno ni in tudi možnosti ni, da bi jo kdo našel nekje na gozdni cesti.
Taksist Adolf je zapeljal naprej. Kaja ni mogla verjeti, da se to dogaja njej! Ravno njej, ki je bila vse doslej izjemno pridna v šoli … Kam se peljeta, zaradi preveze ni mogla videti, še manj vedeti. Vzdušje je pričelo postajati podobno grozljivki.
»Draga moja lepotica, sedaj boš spoznala, kako je, če umreš v najlepših letih! Ko sem bil sam tvojih let, me niso razvajali tako kot so tebe. Ma kaki topla posteljica, izobrazba, frizurce, manikura, pedikura, internet, topla kopel, jazz balet …«
»A ste že prej tudi kakšno pospravili? Zdaj mi lahko poveste, itak bo vsega konec…« je spraševala Kaja, samo da bi prekinila zoprno tišino.
Ta pogovor je morda zadnji v njenem mladem življenju!
Zaslišala je šumenje vetra, le trenutek zatem se je zaslišalo škrebljanje dežja.
Taksist Adolf je pričel preklinjati. Dež mu je prekrižal načrte.
Prižgal je radio. Pevec je pel komad o Ireni. O tisti Ireni, ki je izginila v temno noč in so jo našli mrtvo. Posiljeno, ubito …
»Poslušaš komad? Vem, da ga in pri tem uživaš, kar priznaj! Poslušala ga je tudi Staša, preden je izdihnila … Pokopana je v neoznačenem grobu nekje sredi gozda, prekrita z listjem in travo …« je šepetal taksist Adolf kakor da bi ji pripovedoval pravljico za lahko noč.
»O Bog, upam, da so to le moraste sanje!« je šepnila Kaja.
Bila je dovolj glasna, da jo je slišal tudi taksist Adolf.
»Molitev ti tukaj ne bo prav nič pomagala. Raje moli k hudiču, da te vzame k sebi! Zdajle bom menjal registrsko tablico, da ne bodo kifeljci takoj pogruntali registrske. Ti pa ostani pri miru, drugače je to tvoj zadnji dan, jasno?« je zapretil taksist Adolf.
»Jasno, seveda!« je prikimala Kaja.
Vedela je, da ne bo zaklenil vrat in da je zdaj prišla priložnost, morda celo edina, da se reši vezi in pobegne. Toda KAM?
TO JE EDINA PRILOŽNOST ZA POBEG! TO GO, PUNCA! GET TO STARDED!
Taksist Adolf je od nekod povlekel čike, slišala je pobiranje cigarete iz škatlice.
Ji res bije njena zadnja ura? Stari, NI ŠANS, to si pa narobe izračunal, debil!
Adolf je počasi odprl vrata in splezal iz avta. Pomislila je, da je verjetno že ZELO star, če se tako počasi spravlja iz avta … Direkt za v dom upokojencev!
Vrata je pustil celo odprta! Ni slišala, da bi jih zaloputnil. Hm, mogoče jih je samo priprl?
Počakala je, da se je oddaljil od avta in da ni več mogla slišati njegovih neumnih podrsavajočih korakov. Če težko hodi, je to samo prednost zanjo, saj jo bo gotovo lovil po vsem gozdu. In to z nožem v roki! Brr!
ZDAJ ALI NIKOLI! Vezi na zapestju so se na srečo dale dokaj hitro odvozlati. Z lahkoto si je potegnila prevezo dol z oči in odprla vrata na sovoznikovi strani.
Kaja je pobegnila v najbližje grmovje. Večerilo se je, morda je bila ura okrog šeste zvečer. To hkrati pomeni, da je v ugrabiteljevem avtu preživela morda tri, celo štiri, pet ur … Občutka za čas nima najbolje razvitega, prav tako pa pri sebi nima nobene ure. Razen tiste na mobitelu. Pišuka, mobitel je pozabila v avtu! Kako je bila lahko tako nespametna? A če se sedaj vrne v avto, to pomeni, da je konec z njo … Oh, ti preklicana smola, danes pa res nimam sreče!
Kaj bo naredil, ko bo ugotovil, da mu jo je zbrisala? Verjetno bo pobesnel, stoprocentno! Zmrazilo jo je ob misli, da ji je pripovedoval, kako v gozdu pod listjem in travo leži zakopano truplo … Kako je že rekel, da je bilo ime dekletu? Staša? Ni to ona, ki so jo iskali celo s potapljači pod rečno gladino, pa niso ničesar našli?
Časa za razmišljanje ni bilo. Glavno pri vsem tem je le, da ostane živa … Tako bo lahko policajem pomagala razkrinkati psihopata! Če bo seveda do tega sploh prišlo …
»Prasica mala! Se hočeš igrati z menoj? Ne bo ti uspelo, to ti prisežem pri živem telesu,« je od daleč zaslišala njegovo dretje.
Pospešila je. Na vso moč … Zdaj gre za ŽIVLJENJE ALI SMRT! Zbrati se mora. Ostati mora močna. Krepka. Odločna. BEŽI, BEŽI, OTROK! Ne bodi tako kot Irena, ki je morala dati življenje …
Kaj bo naredil z njo, če jo ujame? Verjetno jo bo takoj ubil …
Za njo je zapokljala vejica. Več vejic. Pritisnil je vihar, za seboj je zaslišala šuštenje vetra. KOLIKO IMA SPLOH PREDNOSTI PRED PSIHOPATOM?
Dala je vse moči od sebe in ni vedela, pri čem je. Plazila se je skozi grmovje in molila, da se ji bo tek za življenje posrečil.
Spotaknila se je ob korenino in se zvrnila po tleh kakor je bila dolga in široka … Od daleč je slišala taksistovo sopihanje.
»Norica, a si res mislila, da mi lahko zbežiš, ha?« se je nenadoma pojavil nad njo.
»Zakaj počenjaš take lumparije? Lahko bi me odpeljal na avtocesto in pustil, da grem,« je moledovala Kaja.
»Še prosila me boš, kaj? Taka je usoda! Nisi mi hotela dati, zdaj pa imaš…«
Zamahnil je z nožem nad njo. Kajinega zadnjega krika ni slišalo nobeno človeško bitje daleč naokrog. Razen morilca …
OBČUTEK EKSPLOZIJE
Moje življenje brez nje je kakor človek brez zraka. Ona… mi pomeni vse. Tjaša mi mora zjutraj, ko se zbudim pripraviti zajtrk. Preden gre v službo, mi mora zapreti okno, da mi ne piha in lahko še malce poležim. Ona je moja gospodinja. Pripravi mi kosilo, kadar lahko. Kadar ne more, grem v trgovino po sendvič ali pico. Tudi čips je dober, čeprav topoglavi bebčki strmijo vame in mi žugajo s prstom, češ, tole pa ni zdravo.
Tjaša je medicinska sestra. Dela v neki x ustanovi, polni bolnih ljudi. Nikoli še nisem bil tam. Moje središče sveta je kompjuter. Vse lahko dobiš na njem. Lahko si pogledaš filme in jih zloudaš preko določenih strani. Lahko nabijaš igrice do neskončnosti. Lahko se povežeš s prijatelji in dolgo v noč igraš poker. Za denar, a ni to kul? Le paziti moram, da moja Tjaša ne zve. Zadnje čase je nekam živčna in do mene se obnaša kot da sem en shizofren bebček. Halo? Ona, ki o zdravju ve več od mene, bi morala ja vedeti, da me je najbolje pustiti pri miru. »Nimaš službe… nič ne delaš… preživljam te kot petletnega otroka,« mi očita zadnje čase. Kaj bom pa delal? Ni perspektive, država je itak v zosu, nima smisla… A imajo v službi povezavo do interneta? Tjaša pravi, da sem odvisen od interneta. Lepo vas prosim! Poznate koga, ki danes ni odvisen? Saj ga vsi uporabljajo! Ne mi govorit bedarije.
Priznam. So stvari, ki so mi všeč tudi zunaj stanovanja. Itak je vso okolje zastrupljeno, še malo, pa bomo morali vsi nositi plinske maske, če bomo hoteli ostati živi. Kitajci nas bodo vse zastrupili, boste videli! Ena takih stvari, ki mi je zunaj všeč, je trgovina. Tam se da dobiti vse… za denar. Čips, smokije, igrice za računalnik… no, zadnje le, če grem v mesto. Tudi avto je kul. Lepo se usedeš vanj, Tjaša pa vozi. Ona je moje srce…
Trpim, ko slišim, da se Tjaša pogovarja še s kom drugim razen z mano. Zadnje čase po cele ure čveka s prijateljicami, s katerimi se pogovarjajo samo še o tem, kako je bilo nekdaj fajn in kako bi bilo lepo, če bi se enkrat dobile po dolgem času. Ker na Emila se ne more več zanesti! Ker da baje živim v čisto drugem svetu. No vidite, da sem zanjo postal neuporaben! Kdo je kriv? Jasno, da ona, ki čveka s svojimi in me obrekuje pred drugimi! Kaj naj si drugega mislim?
Saj sem šel enkrat k tera … fak, kako se že reče? Terapevt, ja! Tip je govoril in govoril. Silil me je, naj se mu izpovem. Kaj? Jaz njemu? Niti slučajno, model! Tako sem ves sestanek molčal in nisem rekel niti besede. Kaj mu pa naj povem? Da Tjaša zadnje čase nima časa zame? Ona dela, veš! Včasih je ni po cele dneve. Zvečer pride utrujena. Zadnjič je prišla domov celo pijana. Jokala je, cmera! Kako si drzne? Jaz vlagam v najin odnos ves svoj čas, ona meni pomeni vse! Od nje pričakujem popolno zvestobo! Kaj pa to pomeni, da se gre cmerit svojim klepetuljam, kako sem jaz zadnje čase ves spremenjen. Samo da sedim pred svojim kompjuterjem in nabijam igrice. Ne razume, da iščem priložnost za zaslužek. Če bom znal igrati poker, lahko v hipu zaslužim bajne vsote denarja. Tega si Tjaša niti predstavljati ne more, ker nima pojma o pokerju! Ko bom zaslužil zadosti keša preko spletne igre poker, bova milijonarja. Kupila si bova ta nov športni avto in odpotovala v daljni svet. V Las Vegas, ki je najbogatejše mesto na svetu, mati moja! Si predstavljaš tako življenje, ljuba moja Tjaša?
Že dolgo se Tjaša med seksom ne more sprostiti. Ne pusti mi več, da bi se igrala stvari, ki sta jih počela Grey in njegova v tistem filmu, ki je obnorel svet nekaj let nazaj. Žalosten in razočaran sem zaradi tega. Rutina mojega dneva je bila veliko zanimivejša, ko sva se igrala policaje in tolovaje, ki jih v lisicah pripeljejo na sodišče pred tistega bika, ki deli pravico. Toliko in toliko let boš sedel v kehi! Tjaša je nekaj časa prenašala moje igrice, nato je pobesnela in mi očitala posilstvo. Rekla mi je, da me bo prijavila. Si slišal to? Prijavila me bo, mene, njenega Emila, ki se zanjo trudim vsak dan. Ponujam ji udobje, ona pa ga noče sprejeti.
Do nedavnega sem mislil, da je z mano iskrena. Pa ni! Za mojim hrbtom se vlači z mlajšim ko jaz! Kako sem to ugotovil? Hja… čisto preprosto je bilo. Ko je bila Tjaša v službi, mi je bilo malce dolgčas in sem šel gledat na njen računalnik. In veste, kaj sem odkril? To je za popizdit! Tjaša se je fotkala s svojim sošolcem, bivšim, baje iz srednje šole. Bilo je na žuru za silvestrovo. Slikala, pa kaj še! Tako je gledal v njene noge, črne zokne je imela na sebi, da mi je herc utripal sto na uro. Kaj si dovoli ta pavliha! Šlatariti mojo bejbo, hej! Kaj si pa misliš, da si? V moji glavi je mrgolelo vprašanj, mislil sem, da bom kar eksplodiral. Vprašati jo moram in to nujno takoj! Nisem čakal. Na sms sem ji poslal dva ostra stavka z dvema pomenljivima vprašajema. Ostal sem brez odgovora. Ne vem, če je sploh opazila poslani mesič.
Čakal sem tri ure in pol… A veste, kaj je to tri ure in pol čakati NJO, da mi pojasni, kaj je na silvestrovo počela s tipom, ki ga osebno sploh ne poznam? Bil sem besen. Ves živčen sem hodil od svoje sobe do hladilnika in nazaj. Šel sem si po pivo v hladilnik. Šel sem nazaj pred televizijski ekran in gledal neke zguljene fore o pralnem prašku. Kako si to predstavlja fotografirati se s tipom, ko mene ni bilo poleg? Šel sem spet nazaj do računalnika in si pogledal datum nastanka fotografije. 31. december 2017. 23:20. Kaj za vraga sta počela? Zakaj mene takrat ni bilo zraven? A mi lahko pojasni, kako in zakaj? Ogledal sem si modela. Očalar, suha prekla. A ni Tjaša govorila, da je nek pisun njen ta dober prijatelj? Mislim! Pesnik in pisatelj, baje. Kaj me briga, kaj je! On nima pravice gledati nog moje punce. Ko pride Tjaša nazaj, mi mora vse natančno obrazložiti.
Pregledal sem njena družabna omrežja, se prijavil na Facebook pod njenim profilom. Da vidimo, kaj ta opica objavlja! Naenkrat je moje telo stresel še en šok. Vsaj 230 voltov je šinilo skozi telo. Odkril sem, da si s tem očalarjem redno dopisujeta. Aha! Tako torej, Tjaša! Varaš me, tega si pa nisem mislil o tebi! Boš že še videla … Zdaj vem vse … Vsaj pol ure sem pregledoval njena sporočila, ki so pričala o tem, da me želi zapustiti. Napisala je, da se ji zdim, jaz, Emil Trček nor. Vrelišče. Izjava je dosegla svoj vrhunec.
Na podstrešju imam skrito lovsko puško z naboji. Tisto od strica, ki je bil logar, da ga ni takega daleč naokrog. Dovolj mi je! Ne bo več počela take za mojim hrbtom, se mi prilizovala in mi obljubljala, kaj vse bova počela, ko bo imela čas. Zdaj bom končal vso zadevo! Naj me kifeljci lovijo po celi Ljubljani! Ne razumem, kako je lahko naenkrat postala taka kača.
Vrnil sem se k fotki. Nasmejana sta bila kakor dva mladoporočenca. Mogoče bi moral posvetiti tudi njemu. Kje si, model? Pokvarjenec! Se boš ti smejal z mojo punco, ja. Boš videl, kaj bo, ko bom opravil svoje… ko je ne bo več. Čas je za maščevanje.
Vrata se odprejo. Pripravljen sem. Puško imam nabito. Zdaj ni več časa za umik. Vse mi bo priznala in to takoj! Pogledam na stran in se potihoma splazim do vhodnih vrat. Ugotovim, da je veter loputal s kuhinjskimi vrati. Naenkrat zazvoni mobitel. Spustim puško iz rok. Tjaša mi je poslala sporočilo. »Pomiri se, Emil, lepo te prosim! To je moj prijatelj Alen. Ne mi brskat po mojih stvareh. Daj no, saj nisi več otrok!« piše črno na belem. Prijatelj? Res samo prijatelj? Ne ti meni nakladat! Tudi jaz poznam pravljico Rdeča kapica.
Prešine me občutek obžalovanja. Kaj bom, ko Tjaše ne bo več? Je mar res, kar mi pravi ona, da se ne znam soci… kaj že, pišuka? … navezati normalnih stikov z ljudmi in sem navezan le nanjo? Da sem odvisen od trapastih naprav? Tjaša, ne seri ga!
Koliko časa bom še čakal takole? Ničesar drugega si ne želim bolj kakor njene bližine. Povabil bi jo k sebi v posteljo. Pogovorila se bova… o tem modelu. Res mi bo počil film …
LUTKE
Sredina aprila, sobota - nedelja
To mesto tisočerih možnosti in imenitno lepih zgradb! Sam arhitekturni mojster Jožef Plečnik je tukaj pustil svoj vtis! Praga se je Hedviki doslej zdela poznana le iz leposlovnih romanov. Tudi njen mož Sigismund je mesto skozi dvoje oči doživljal prvič, v čislih pa je imel predvsem češka piva, katera je njegov sodelavec, malar na Dunaju, čezmerno hvalil. Tako sta bila sedaj oba na dvodnevni ekskurziji v češki prestolnici, sama in brez otrok ter v stalni nevarnosti, da se na smrt skregata.
»Moje življenje je totalno zablokirano! Po cele dneve samo mesim in pečem kruh!« se je pritoževala Hedvika, razočarana nad ponavljajočim delavnikom.
»Kaj pa naj jaz povem, ki po cele dneve po dunajskih gradbiščih vlačim barvo s čopičem gor in dol?« jo je pisano pogledal njen zakonski sotrpin.
Sigismund je vneto poslušal razlago vodičke ter si tu in tam kaj zapisal v beležko.
»Le čemu ti bo to služilo?« je godrnjala njegova žena.
Zgodovina, katero jim jo je odpredavala vodička, nanjo ni naredila nobenega vtisa. Bila je vizualni tip človeka, ki si je največ stvari zapomnila ob dejanskem ogledu znamenitosti. Na avtobusu se ji je predavanje zdelo izredno dolgočasno. Zdaj pa, ko so si pričeli ogledovati češko prestolnico od blizu…
V eni izmed praških uličic je Hedvika zagledala velike marionete in se pri priči zaljubila vanje. Pocukala je Sigismunda za rokav, a ta se je ob pogledu na lutke vseh mogočih poklicev in pravljičnih bitij le namrdnil.
»Le kaj ti bo to? Že itak imaš doma preveč šare, ki je ne uporabljaš!« je zamahnil z roko.
Njegova pripomba je letela na Hedvikino zbirko plastičnih dojenčkov, ki jo je imela razstavljeno v vsakem hišnem prostorčku, celo na balkonu. In na stranišču! Celo v Sigismundovi delavnici, o ti ljubi bog!
Hedvika je sitnarila toliko časa, da je moža dobesedno zvlekla v trgovino z lutkami. Revež na koncu ni več našel izgovorov za upiranje. Le kaj se skriva v teh majhnih spačenih izdelkih, da se zdijo ženi tako ZELOO privlačni? Odgovora mu ni bilo treba dolgo čakati. Kmalu se je Hedvika pričela razgledovati z enega na drugi konec trgovine. Izbire je bilo zares veliko – od običajnih poklicev kot so kuhar, soldat, zdravnik, dimnikar do čeških risanih junakov kot sta mojstra Pat& Mat in vselej dobrodušni vojak Švejk.
Mrmranja prodajalke v češčini pri najboljši volji ni razumel. Na srečo je kmalu preklopila na nemščino, ki je bil za Sigismunda vsakdanji občevalni jezik. Prodajalka si je vzela čas in njegovi Hedviki podrobno razložila vse skrivnosti upravljanja z marioneto. Nazadnje sta kupila dve – Harry Potterja in večjega Švejka. Seveda ob vztrajnem Sigismundovem godrnjanju, češ, še dve nepotrebni šari za našo hišo lutk.
»A ne bi vzela rajši ročnih lutk kot pa marionet? Saj jih ne boš znala premikati!« je zasitnaril Sigismund.
»Oh, s tem si pa ne delaj nobenih skrbi! Mi bo že Tonek pokazal…« je Hedvika zamahnila z roko.
Hedvika se je v deželo lutk zaljubila kot otrok ob obisku lutkovnega gledališča in te strasti ni nikoli več izpustila iz rok. Nekaj lutk si je potem, ko se je naučila delati s šivalnim strojem, naredila kar sama. Tudi Tonek, njun sinček edinček, je bil zaljubljen v lutke. Tako zelo, da se je odločil študirati igro na akademiji. Na žalost ali pa na srečo, kdo ve! ga tja niso sprejeli in se je naposled moral zadovoljiti s študijem jezikov in vzporedno prvo službo prevajalca dokumentov za razna podjetja. A lutke so še vedno živele v njegovi buči, kakor se je o tem večkrat izrazil Sigismund, kadar se je pogovor večkrat dotaknil lutk in zdaj menda pripravlja prvo igro s senčnimi lutkami za otroke. Sigismund si je ob tem večkrat mislil, da se je svetu zdaj dokončno utrgalo.
Lutke so zavzele celotno Prago. Vsaj tako se je zdelo Sigismundu, ko strasti po nakupovanju lutk njegove najdražje še ni bilo konec. Počasi je v njem dozorevala jeza. Kakšen smisel imajo pravzaprav ta majcena lesena bitja, ki jih šolani igralci uporabljajo za igranje v predstavah? Najbolj grozljiv izmed vseh lutk se mu je zazdel klovn. Tisti klovn iz grozljivk, ki jih je Sigismund gledal pozno zvečer po satelitski televiziji.
Pogledal je visoko v nebo in opazil črne oblake. Zaskrbelo ga je. Popoldne ne bo tako rožnato kakor doslej! Kazalo je na nevihto. Sigismund in Hedvika sta se stisnila drug ob drugega in se odpravila ogledovat praške ulice. Hedvika je bila očarana nad starinskimi zgradbami. Turistična vodička je lepo povedala, da tako natančno, kakor so gradili stavbe v srednjem veku, ne bodo več nikoli! Če si samo zamisli, koliko truda je bilo potrebno vložiti v gradnjo! Uau!
Z neba so začela padati ledena zrna. Sigismund je nejevoljno pomislil na to, da aprila še ni čas za sneg. To zmešano vreme, le kaj nam bo še prineslo? Se mar že poznajo podnebne spremembe? Z ženo se bosta morala umakniti pod streho, drugače bodo šle vse njune nakupljene stvari po gobe. Hedvika se je seveda najbolj bala za lutke. Ni enostavno zapraviti toliko denarja za majhno leseno bitje in ga nato prepustiti dokončnemu uničenju… Naj že enkrat mine ta dež, oh joj!
Sigismund in Hedvika sta se v naglici, ki je zajela turiste in Pražane, postavila pod najbližjo streho in molila k Vsemogočnemu, naj ju pusti živa in zdrava.
»In najine stvari naj tudi pusti pri miru!« je dodala Hedvika in sklonila roke k molitvi.
Toča ni prizanesla Sigismundovemu nahrbtniku, ki je bil povsem premočen. K vragu so šle vse Hedvikine trač revije, ki jih je stlačila v možev nahrbtnik in s tem poskus, da bi od gledanja moških v boksaricah doživela kolaps pred spanjem in mirno zaspala, Sigismund pa bi jo lahko ponoči mahnil na nočni obhod po Pragi. Iz te moke zdaj ne bo kruha…
»Komaj čakam, da ta toča mine. Midva pa res nimava sreče!« se oglasi obupana Hedvika in se je prestrašeno stiskala k njemu, svojemu ljubemu možeku.
Sigismund prikima, a ne pozna rešitve.
Po slabih petnajstih minutah se je nevihta ustavila. Sigismund in Hedvika sta olajšano poskakala iz skrivališča in si pričela ogledovati kolateralno škodo. Razen Sigismundovega nahrbtnika druge škode na srečo ni bilo. Hedviko je bolela roka, ker je lutke ves čas v strahu, da bi se premočile, trdno stiskala k sebi. Zdaj je pričela mahati z obema rokama in pri tem nehote zadela nekaj mimoidočih sprehajalcev, ki so jo malce čudno pogledali. Kaj bi se sekirala za te nasršene poglede, saj niso njena mama ali tata!
Večerja je bila predvidena ob sedmih zvečer na ladji, ki bi jih med hranjenjem zapeljala po reki Vltavi. Zakonca Sigismund in Hedvika Smetana, nemška gastarbajterja s češkimi koreninami sta bila navdušena. Kako ne bi bila, ko pa je vožnja po Vltavi tako romantična! Hedvika si je predstavljala, kako s Sigismundom v poročnih oblekah plešeta dunajski valček. Sigismund se je za razliko od svoje k romantiki nagnjene žene odločil temeljito posvetiti večerji in pospraviti vse praške dobrote. Še posebej temeljito bi se splačalo posvetiti češkim pivom, ki so menda najboljša v tem delu srednje Evrope!
Sobotna vožnja po reki Vltavi se je komajda dobro začela, ko je Sigismund v želodcu začutil nenavadno bolečino. Je to morda tista bolezen, ki ji pravijo morska? Ampak zdaj smo vendarle na reki! Od kdaj obstaja tudi rečna bolezen? Simptomi so vendar enaki! Sigismund se je ob pomoči žene Hedvike in nekaterih turistov pricijaznil do stranišča in opravil tisto, kar mu je narekoval želodec. Od načrtovanega kulinaričnega razvajanja je tako ostal le grenki priokus…
Hedvika je ta čas, ko se je Sigismund spravljal k sebi, izkoristila za kroženje po ladji in fotografiranju vseh naravnih lepot, mimo katerih je peljala ladja. Počutila se je kakor nadarjena fotografinja. National Geographic bi bil ponosen nanjo!
Ponoči se mu je sanjalo o lutkah. Sam se je spremenil v majhnega možica, ki je imel na sebi vojaško uniformo in sabljo. V sanjah se je z vso ihto spravil nad lutke, ki pa jih je bilo v sanjah na tisoče in tisoče. Dobrodušni vojak Švejk mu je pridno nastavljal nove in nove zanke. Sigismund kot vojak lutka se je kar naprej spotikal ob nastavljene vrvice, enkrat pa se je ujel tudi v nastavljeno lisičjo past. Reklo je sik! in Sigismunda je noga zabolela tako močno, da je zakričal in se v hipu prebudil iz morastih sanj. Takrat je uvidel, da se je kresnil ob prižgano nočno svetilko. Ni mu bilo sicer jasno, kako se je lahko znašla na drugi strani kakor je bila, preden se je spravil spat. K vragu s svetilko, si je mislil Sigismund in gladil bolečo levo nogo…
Zjutraj so si v spremstvu vodičke ogledali Zlato uličko. V malih slikovitih hišicah danes gostijo trgovinice in razstave orožja. Hedvika se je čudila podatku, da je baje edina ulica, za katero je treba plačati, če se želiš sprehajati po njej. Sigismunda je pritegnila raznovrstnost izdelkov, ki se jih je dalo videti po posameznih trgovinicah. Vsaka od njih je bila posvečena svoji obrti. Ker je Sigismund oboževal ročna dela, je ves navdušen kupil leseno desko za rezanje in stojalo za nože. Vsekakor nekaj precej bolj koristnega od ženinih lutk…
»Dragi možek, ne boš verjel, kaj sem našla tukaj! Trgovinico z lutkami!« je zaslišal glas žene Hedvike.
Oh, ne že spet te presnete lutke! Ženska bo zanje zapravila ves za potovanje skrbno prigaran denar! Na Sigismundovo srečo je ostalo samo pri opazovanju…
Dvorec Hradčani je končno pritegnil Sigismundovo pozornost. Pred njim je namreč stala vojska. Kajti Sigismund je kot osemnajstletni fant dal skoz tapravo vojsko! To je bil za njega hkrati tudi vstop v odraslost… Vodička je pojasnila, da v nedeljo ob dvanajstih sledi menjava straže. Malce nejevoljen je bil edinole, ker je bila strašna gneča in je moral malodane odriniti precejšnje število turistov, da je lahko sploh kaj videl. Njegova žena Hedvika se je znašla precej bolje od njega in stopila na vrh stopnic. Povsem mirno je nastavila fotoaparat in pričela s snemanjem. Zavedala se je, da je prišel zgodovinski trenutek.
Hedviki se je prizor z menjavo straže na Hradčanih odvrtel neznansko hitro. No ja, bosta vsaj imela spomin na ta protokolarni dogodek! Kje neki so lutke? So še vedno v vrečki poleg nje? Prestrašeno je pogledala k stopalom. Obuta je bila v škornje z visoko peto, ki pa so jo nekam tiščali. Kupila je premajhno številko. Povedati Sigismundu, da si bo v Pragi kupila škornje, je bilo enako kakor ubiti človeka! Popolnoma bi izgubil kontrolo nad seboj … Kje so že zdaj te lutke? Aha, v ustrezno zapakirani platneni vrečki! Močan veter je prekucnil zapakirano lutko dobrega vojaka Švejka. Prisegla bi, da ji je Švejk po gentlemansko pomežiknil.
Sigismund se je zadovoljil z ogledom menjave straže in se vrnil k skupinici turistov, med katerimi je bila tudi njegova žena Hedvika. In kaj je zdaj v programu? Trapasto babje nakupovanje! Uradno povedano – odmor. Naj ji bo, kljub temu, da se pogosto zmrduje nad njenimi nadvse »inovativnimi« idejami, je na Hedviko izjemno ponosen! Danes je malo takih žena, ki bi zdržale v zakonu z rojenim nergačem skoraj petindvajset let!
»O fant, glej! Spominsko obeležje Franza Kafke!« je navdušena Hedvika pokazala na desno.
»Ne bi bilo slabo, če bi se odpravila kar naprej! Čutim, da se bom spremenil v mrčes!« je nelagodno pristavil Sigismund. Žena Hedvika ga ni najbolje razumela, kaj je hotel s tem povedati.
Nad pisateljem je bil impresioniran tudi Sigismund, čeprav si tega pred ženo ni upal naglas priznati. Še posebej nad njegovo novelo Preobrazba, katere dolgo ni mogel pozabiti in se mu je še zdaj, vrsto let po prebrani knjigi, sanjalo o njej. Prizor, kako se Gregor Samsa spremeni v pajka, ga je begal še zdaj, ko se je sprehodil mimo obeležja znanega pisatelja. Mrčes in kače pa niso bili nikoli prav posebej priljubljena tema pogovorov s Sigismundom.
V eni izmed praških ulic sta naletela na starejšega možakarja z dolgo belo brado, ki je sedel na invalidskem vozičku in za otroško publiko pridno napihoval milne mehurčke. Ob pogledu nanj si je Hedvika zaželela, da bi spet postala otrok. S Sigismundom sta si sicer blazno želela vnuke, da bi lahko skozi igro z vnuki še enkrat podoživela otroštvo, a ju Tonek zaenkrat še ni hotel ubogati in si najti nevesto primernega kova. Hedvika je upala, da se bo to zgodilo enkrat v bližnji prihodnosti.
Naenkrat je Sigismund sredi trga zagledal dve človeški postavi, ki sta debelo namazani z belo barvo po obrazu stali pri miru kakor kipa padlim borcem in imeli pred seboj postavljen majhen lonček z denarjem.
»Mene bi bilo sram, če bi takole služil svoj denar,« se je vanju obregnil Sigismund.
»Ne verjamem, če bi se takole zmrdoval nad takim delom, če bi bil v to prisiljen,« je menila Hedvika, stopila bližje in »človeškima kipoma« darovala po pol centa.
Sigismund je hotel nekaj reči, a se je še pravočasno ustavil. Ženske imajo vedno kakšen argument, s katerim branijo svoje stališče, zato je včasih bolje stisniti zobe!
Hedviko so v trgovino spet zvlekle lutke. Sigismund je namrgodeno stopil za njo in jo opazoval, kako prevzeto spremlja neko lutko, ki je bil po oblačilih sodeč zapornik.
»Draga žena, povej mi, kaj bova naredila s toliko lutkami? A boš odprla lutkovno gledališče?« mu je slednjič prekipelo.
»Lahko bi tudi, če ne bi stalno pridigal! Ženske smo vizualna bitja in nas zanimajo trgovine, mene pač privlačijo lutke … Prav nič ti ne bi škodilo, če bi se spremenil v majhno lutko! Bi vsaj vedel, kako se počutijo …« je jezikala Hedvika.
»Rajši v pajka kakor v lutko!« ji je zabrusil Sigismund in odkorakal iz trgovine.
Kaj je pičilo njegovo ženo, da je kar naenkrat vzela pik na lutke? Ves čas goni samo eno in isto! Le kdo na tem svetu bi mu lahko pomagal razjasniti skrivnosti teh majhnih bitij, ki lahko zasvojijo človeka, kar se pozna na njegovi ženi?
Tako so lutke sprožile prepir med sicer izjemno koleričnima zakoncema.
Sigismund je obstal pred trgovino. Počasi se mu je pričelo svitati, da je morda rekel kakšno besedo preveč! Ah, ta njegov dolgi jezik! In Hedvikina vnema … Sam pri sebi je obžaloval, da je ženi toliko pridigal čez lutke. Saj sta ja na potovanju … In to v Pragi, kamor si je Sigismund želel že vsaj pol leta… Nasploh sta imela kot zakonca izredno malo priložnosti za potovanje… Večino časa sta posvečala službi, saj je bilo potrebno z dvema minimalnima delavskima plačama odplačati položnice za elektriko, telefon, smeti, televizijo … Pa Tonekov študij tudi ni prišel tako malo … Še dobro, da je poba študij spravil tako daleč, da bo še letos diplomiral! Saj je tudi pridno delal med študijem, a vseeno … Ni to redna plača! Ampak … Kaj bo zdaj napravil s svojim odnosom do lutk in kako bo uredil s Hedviko?
»A si se že ohladil? Kupila sem še eno manjšo ročno lutko za Toneka. Tako imamo vsak po eno in smo si bot …« je povedala Hedvika.
»Res ne vem, kakšno korist imaš od tega!« je Sigismund zmajal z glavo. Tokrat je skušal precej bolj izbirati besede kakor poprej, a brez prikritega sarkazma ni šlo.
»Lutke znajo biti precej dober medij za pomirjanje živcev! To mi je zadnjič povedal Tonek,« je vedela povedati Hedvika.
»Imajo še kakšno drugo funkcijo? Razen za nabiranje prahu po stanovanju?« je ironično pripomnil Sigismund.
»Ko jih bo Tonek prijel v roke, jih bo znal oživeti in takrat boš, dragi moj možek, končno spoznal, da znajo biti lutke še kako žive …« je govoričila Hedvika.
Sigismund je raje molčal kakor da bi se spuščal v nadaljevanje debate. Mora se pač sprijazniti z dejstvom, da nekaterih vrst umetnosti ne bo zmogel nikdar povsem razumeti. Razume recimo Franza Kafko, on je opisoval življenje delavcev, odnose s svojim očetom … Se da to prikazati z lutkami?
»Kolikor jaz razumem lutke, z njimi delajo predvsem predstave za otroke, kar me sploh ne zanima,« je poskušal biti prijaznejši.
»Kolikor mi je pravil Tonek, delajo tudi predstave za odrasle!« pristavi Hedvika.
»Vedno Tonek! Se vse začne in konča z najinim sinom?« znova vzkipi Sigismund.
Molčala sta in hodila drug ob drugem, a vsak zase. Hedvika je izgubila navdušenje nad lutkami. Zakuhale so povsem nepotreben prepir. Je res vredno?
Kljub vsemu se strinjata v eni stvari – v Prago se bosta še vrnila, ko bo le priložnost za to …
