Meščansko življenje ustvarja stres. Služba ti zagotavlja točno določen urnik, prevoz tja in nazaj, pozen popoldan ti ostane za družino, urejanje hiše in okolice. Na mojo veliko žalost me vse od ženine smrti v prometni nesreči davnega leta 1997 doma pričakuje le še muc Ferdo. Hčerka ima pri svojih triindvajsetih letih stanovanje, fanta in službo v UKC Ljubljana, kjer dela kot sveže diplomirana medicinska sestra. Ne vidiva se veliko, je precej svojeglava in disciplinirana. Sem Boris, dispečer na regionalnem centru za obveščanje Republike Slovenije. Vsak dan sprejemamo številne klice na pomoč z vseh koncev ljubljanske regije. Kličejo ponesrečenci, izgubljeni v gorah, žrtve družinskega nasilja, prijatelji eksplozivnih sredstev in številni drugi. Stalno moraš biti na preži, vedno se lahko zgodi kaj presunljivega. Velikokrat dobimo klic, da je starejšega človeka doma zadela srčna ali možganska kap. Kličočo osebo najprej poskušam pomiriti, nato mu svetujem ukrepe prve pomoči. Nekateri so čisto zblojeni. Drugi, posebno mladi, se odzovejo pohvalno hitro.
Čas si krajšam z reševanjem križank. Človek z leti marsikaj pozabi. A bolj ko si star, raje se spominjaš svojih mladostnih let. Enostavno zato, ker je to za vsakega človeka najlepše obdobje v njegovem življenju. Najraje pa se spomnim časov preživetih na eni od kmetij v Prekmurju. Imel sem dedka Ivana, kateri je znal imenitno plesti košare in babico Ano, dobrodušno ženico, ki je rada skrbela za krave, prašiče, zajce, psa, mačke in kokoši; ob prostih uricah pa nam vnukom na šivalnem stroju spretno zakrpala nove in nove luknje na raztrganih bundah, hlačah, nogavicah ali puloverju. To so bili še časi, ko ni bilo asfalta in smo morali pešačiti v šolo tudi do štiri kilometre. Tja in nazaj. Dedek in babica sta imela tri otroke, ena od njih je bila moja mami, potem sta bila tu še teta Veronika in stric Igor. Stara kmetija je bila veličasten prostor, ločena je bila na stanovanjsko hišo in gospodarske objekte – štalo, svisli in drvarnico. Kasneje se jim je pridružila še garaža za traktor, ta je bila zgrajena malce stran. Spominjam se celega tropa mačkov, ki so nam mulcem omogočili zabavo z božanjem ali lovljenjem po dvorišču. Moral si biti cirkuški akrobat, da si katerega sploh uspel uloviti, tako so bili hitri.
»Boris, si za odmor? S seboj sem prinesla doma spečeno pecivo, prav iz Ormoža,« me zamoti sodelavka Aleksandra, da se takoj prebudim iz svojih sanjarij. Nočna izmena, ura je približno pol treh zjutraj. Zunaj piha hladen veter, pritiska mraz, saj kaže več stopinj pod ničlo. Letošnji december ni z mrazom nič kaj suhoparen, prav tako naletava tudi sneg. S sodelavko molče žuliva kokosovo pecivo in s strahom pogledujeva vsak na svoj telefon. Nikoli se ne ve, kdaj bo spet zazvonilo in bo kdo od pijanih žurerjev rabil pomoč. Tudi padci v teh časih niso nič kaj nenavadnega, urgenca poka po šivih. Pogledam sodelavko, precej mlajša je od mene. Sandra je bistra, naravno inteligentna ženska. Rezervna Simona Weiss, se pogosto pošalim na račun sodelavkinega videza.
Tišina me zopet odnese nazaj v skrite otroške spomine. Svojega dedka se spominjam kot spretnega pripovedovalca zgodb, povezanih z vaškim življenjem. Čeprav je bil na stara leta precej bolehen, je v sebi znal obdržati vedrino in pogum za prenašanje bolečin svojega telesa. Kot navdušen gobar je poznal skrite gozdne lokacije, tudi take, kamor po njegovem mnenju še ni stopila človeška noga. Kadarkoli me je vzel s sabo na špancir po gozdu, sva srečala kako gozdno žival - zdaj ježa, drugič jelena, nekoč celo lisico in to pri belem dnevu. Svojih revirjev nisva izdajala nikomur, tudi radovedni babici sva zamolčala marsikatero dogodivščino. To je bila najina vojna tajna. Dedek Ivan se je rad spominjal služenja vojaškega roka doli v Boki Kotorski za časa skupne države Jugoslavije. Verjetno je bila to takrat politična poteza, da so ravno Slovence pošiljali daleč doli v najbolj zakotne dele Makedonije, Črne Gore ali Srbije, da so bili tisto leto in pol res karseda ločeni od svojih rojakov. Vedno mi je s ponosom pokazal svojo staro uniformo in fotografijo, na kateri je ovekovečen s svojo puško. Kmalu po vrnitvi domov je začel opravljati različna gradbena dela. Vedno se je rad spominjal cestnih del v Kočevju in okolici.
»Veš, dvakrat v življenju me je bilo nepopisno strah. Enkrat sva s prijateljem prespala v eni od delavskih kočic blizu kočevskih gozdov. Kmalu se je stemnilo in potlej zaslišiva tuljenje volkov nedaleč od najine kočice. Prestrašeno sva se spogledala in takrat rečem sosedu:
»Čuj Rajko, a ne bi zakurila pred vhodom? Volkovi se bojijo ognja.«
Prijatelj me ogorčeno pogleda, češ, ali sem zmešan. Naložil mi je, da kurjenje ognja nikakor ne pride v poštev, saj kot prvič za to ne bi bilo več časa, kot drugič pa bi lahko povzročila požar in nasrkala kot prestopnika pri nadrejenemu. Medtem pa se je volčje tuljenje vse bolj bližalo. Vzel sem iz kota najbližjo palico, prijatelju iz žepa potegnil vžigalnik in jo prižgal. Odprl sem okno in počakal toliko, da mi je palica v roki zagorela. Hitro sem jo zabrisal ven, misleč, da so volkovi že pred najino bajto. V temi sem lahko samo upal, da nisem zadel nikogar. Strahoma sva počakala deset minut, da je volčje tuljenje popolnoma potihnilo, nato sva se splazila ven. Bala sva se, da ni ogenj zanetil požara. Posvetila sva si z leščerbo in na najino veselje ugotovila, da je moja palica zadela kup gradbenega materiala in tam obležala, ogenj pa je ugasnil. Od takrat naprej me je prijatelj klical Majster. Priznati pa ti moram še eno veliko hujšo stvar,« se je dedek Ivan s pripovedovanjem za trenutek ustavil in v miru odpil požirek soka, narejenega z vodo. Odkar je imel sladkorno bolezen je moral presneto paziti na izbor hrane in pijače, a kljub temu se je včasih rad pregrešil, saj je trdil, da izjema potrjuje pravilo. Takrat sem ga nestrpno pobaral še po drugem delu zgodbe.
»Nikoli nisem znal plavati in to bi se mi lahko v času služenja v avstrijskem Salzburgu kruto maščevalo. S prijateljem sva šla stavit, da zmoreva sama preplavati razdaljo od začetka do konca bazena in nazaj. Seveda, jaz junak mu nisem omenil, da še v življenju nisem plaval ne v bazenu ne v morju. Moj prijatelj Avstrijec Hans, doma iz ene vasi pri Salzburgu, je zlahka skočil v bazen in preplaval predlagano razdaljo. Ko pa sem sam skočil v bazen sem dokaj hitro izgubil ravnotežje in se potopil. Na srečo je prijatelj Hans hitro opazil mojo nerodnost ter me rešil iz bazena. V svoji polomljeni nemščini sem mu priznal svoje hvalisanje. Na srečo prijatelj Hans mojega nesrečnega pripetljaja ni omenil nikomur, še danes sem mu hvaležen, saj mi je takrat rešil življenje,« si je oddahnil dedek Ivan, ko je iz sebe iztisnil ta nesrečni spomin. Spoštljivo sem gledal njegove grčave roke, ki mu jih je posebno v zadnjih desetih letih skrivil revmatoidni artritis.
»Ti pa si imel pogumnega dedka,« je rekla Aleksandra in žulila zadnji kos peciva. Ponosno sem prikimal in si z dlanjo obrisal rosne oči. Spomin me je ponesel več kot trideset let nazaj, v moje študentsko obdobje, ko sem v Ljubljani študiral zdravstveno nego. Takrat se mi je zdelo to najtežje obdobje v mojem življenju, saj nisem imel veliko prijateljev. Prek študenta sem iskal zaposlitev, a sem se moral naposled zadovoljiti z delom natakarja v enem od bifejev, kjer smo točili samo pijačo. Študij mi prav tako ni šel po načrtih, še manj pa letanje za dekleti. Svojo rajnko ženo Vito sem spoznal na delovnem mestu, ona je bila srednja medicinska sestra, zaposlena v UKC Ljubljana. Zdaj veste, zakaj je imela moja hčerka tako voljo diplomirati iz zdravstvene nege! Trudi se biti podobna pokojni mami, katero zelo pogreša. Delati sem začel kot diplomirani zdravstvenik, kasneje sem prešaltal na delo reševalca in naposled končal na zdajšnjem mestu kot dispečer na centru za obveščanje. Mladini se danes z delom obetajo težki časi a rad bi jih pomiril in jim sporočil, da bodo tisti, ki bodo želeli delati, prej ali slej tudi prišli do dela. Le znajti se je treba in to na različne načine. Danes je večinoma tako, da dobra beseda vedno lepo mesto najde. Glas se potlej razširi naokrog, en človek pove drugemu in ravno preko vez lahko prideš do novega delovnega mesta. Če imaš srečo in če se znaš pogovarjati z ljudmi, seveda. Če si mlad kot sem bil jaz takrat. Nikoli se nisem sekiral, ker nisem imel punce. Vse svoje napore sem vložil v samo klinično prakso in sčasoma se mi je vztrajanje izplačalo. Veliko svojih zdajšnjih prijateljev sem spoznal ravno na delovnem mestu. Aleksandra je ena izmed njih. Štajerka iz Ormoža. Ker moje korenine prihajajo iz Prekmurja, torej iz sorodnih krajev se dobro razumeva. Sandri se na splošno pozna, da v življenju ni imela nobenih večjih skrbi. Prijazne starše, ki so ji pomagali skozi osnovno šolo in gimnazijo prilesti do študija. Na faksu je spoznala svojega bodočega moža, vmes odletela na študijsko prakso v Belgijo in se vrnila z novimi izkušnjami. Prvih pet let svoje delovne kariere je delala kot medicinska sestra v domu upokojencev Bežigrad, nato pa jo je pričakalo sveže delovno mesto na našem centru za obveščanje, saj je moj nekdanji sodelavec Vojko odšel v penzijo.
Ura je zdaj kazala že tretjo zjutraj, Aleksandra je pogledala skozi okno.
»Sneži kot da bi angeli odprli svoje nebeške hleve,« se je namuznila.
Aleksandra ima za razliko od mene rada sneg. Njen mož je strasten smučar in popolnoma normalno je, da je tudi njo okužil z veseljem do spuščanja po belih strminah.
»Temperature kažejo pet stopinj pod ničlo, še prekleto mraz bo,« sem skeptično pripomnil. Aleksandra ni delila mojih skrbi.
»Bogve, kako je bilo včasih na kmetijah, ko je padal sneg? Najbrž so se od mraza zavijali v rjuhe,« se je zamislila, medtem ko je stala pri oknu in mi s tem nevede dala iztočnico za nov spomin na stare dobre čase.
Spomnim se, da je bil naš celotni breg popolnoma zasnežen. Moj dedek Ivan, je kot ponavadi, sedel za kuhinjsko mizo, oblečen v debel pulover in bral časopis. Bil je izjemno načitan človek, z njim si se lahko pogovarjal o politiki, športu, vremenu, znanosti; predvsem pa o življenju na vasi v starih časih. Moja babica Ana je kuhala kosilo, najraje domače prekmurske specialitete kot so bograč, bujta repa, dödole, za sladico pa krompirjeve retaše. Kot otrok nisem maral zelja ali rdeče pese, kasneje kot študentu pa so se mi zlasti enolončnice priljubile in od takrat jem vse, kar dobim na krožnik. Tudi kasneje pri ženi Viti sem moral pojesti čisto vse, kar je skuhala. Tudi moja babica Ana je bila, kar se tiče svoje kuhinje, nepopustljiva. Če nisi pojedel do konca si do konca dneva ostal lačen. Vedno, ko je zapadel prvi sneg, smo domači stopili k oknu, se objeli čez ramena in opazovali tiho šumenje zvezdic iz snega. Imel sem srečo, da sem imel le devet let starejšega strica Igorja, ki mi je bil velikokrat tovariš v zimskih radostih. Po njemu sem podedoval rabljene sani, on se je zadovoljil s sešito vrečo, na katero se je ulegel in se odpeljal po strmini navzdol. Velikokrat sva morala paziti, da se nisva zaletela v vse bolj bližajoče se grmovje, drevesa ali pantovec. Prav tako mi je bil napoti mamin ogradec, kot Prekmurci pravimo vrtu, na katerem je mama pridelovala zelenjavo, poleti pa so uspevale tudi jagode. Tudi moja babica Ana je imela svoj ogradec poln cvetočih cvetlic, pa tudi zelenjave. Kakorkoli že kot otrok sem neznansko užival, če se je slučajno kateri od prisotnih sotovarišev prevrnil na snegu. Moj stric Igor in jaz še tudi z družbo nisva imela problemov, saj je bilo takrat po vaseh še veliko otrok. Danes opažam, da je to že problem, saj se kakšno leto na vasi sploh ne rodi nobeden, če pa že so pa to največ dva ali trije. Pa še ti, ko pridejo v najstniška leta, visijo na računalniku ali gledajo televizijo in se ne gibljejo. Na svojo hčerko sem kar ponosen, da ni pripadnica take generacije in ima, če že potrebuje razvedrilo, veliko raje leposlovne knjige kot pa računalniške igrice. V tej stvari mi je kar precej podobna. Moj dedek Ivan pa je ravno tako kot jaz zdaj na stara leta pogosto bentil čez mraz in se kar ni sprijaznil z zaledenelo površino.
»Kaj ti bo sneg, ko pa še do štale ne moreš priti ne da bi vsaj enkrat padel,« sem ga kar pogosto slišal reči. V štali sta moja babica in dedek redila krave, v svinjaku prašiče, v kurniku pa kokoši in petelina. Spominjam se, da je bila hiša mojega dedka vedno polna obiskov. Dedek je imel tri brate in dve sestri, prvi od bratov se je ubil v gradbeni nesreči na delu v Avstriji, ker je padel z lestve. Stari stric Jožef nas je pogosto obiskal, ker je bil upokojenec in je imel časa na pretek. Tu je bila še večja rodbina po babičini strani, njene sestre, njihovi možje in otroci. Naša kmetija je slavila dva praznika, prvemu se je reklo koline, drugemu pa lüpanje kukrce – se pravi ličkanje koruze za vse tiste, ki niste iz Prekmurja. Na vsakem od dogodkov se je nabralo tudi čez dvajset ljudi, domača žlahta, prišli pa so k nam tudi sosedje. Danes takih kmečkih običajev skorajda ni več, če pa so, so se večinoma ohranili v okviru folklornih prireditev. Posebno ljubo mi je bilo najprej samo obiranje koruze v dolgih vrstah na polju, pri čemer si moral biti dokaj hiter in spreten, če nisi želel poslušati zbadanja domačih, češ kakšen počasnež si. Moj oče je imel v domeni nakladanje koruze na traktor, modernega za tiste čase. Začeli smo zgodaj zjutraj. Sčasoma je postalo v koruzi tako vroče, da si se moral ves čas brisati z brisačo. Prah od koruze mi je lezel pod obleko in začelo me je srbeti po vsem telesu. Nisem bil tako vzdržljiv kot starejši sorodniki, ki so bili vajeni trdih kmečkih opravil. Hitro sem omagal in si vzel čas za počitek. Zato pa sem imel čas za opazovanje ljudi pri kmečkih opravilih, še posebej rad pa sem vlekel na ušesa, kaj so si med seboj pripovedovali starejši ljudje. Ko je odzvonilo opoldne, smo se odpravili domov h kosilu. Moram priznati, da se je tudi pri nas prijela goveja župa. Med našimi sorodniki ni bilo nikogar, ki bi znal igrati na kak instrument, znali pa so izjemno lepo peti stare ljudske pesmi, posebno babica in njene štiri sestre. Samo ličkanje koruze pa je potekalo tako, da so se, ko se je prostor pred štalo do vrha napolnil s koruzo, ljudje razporedili v trojke, predse postavili stol ali blazino; pač kar je kdo imel takrat pri roki in košare. Med samim lüjpanjem kukrce so se pripovedovale razne zgodbe, pele ljudske pesmi. Sam sem bil največkrat poslan na podstrešje, ki je bilo nad štalo z namenom, da bi olupano koruzo metal na kup, ki se je večal iz minute v minuto. Spodaj je stal moj oče Viktor in obešal novo košaro na kavelj, ki jo je potem s pomočjo škripca povlekel k meni. Slednje delo sem zelo rad opravljal, saj ni bilo fizično naporno. Veliko mi je pomenilo, ko me je kdo pohvalil, še posebno kdo od starejših. K samim kolinam pa nisem zahajal rad, saj imam do klanja živali od nekdaj upor. Samo to se spominjam, da se je moj oče s kolin večkrat vrnil domov okajen.
Zazvonil je telefon in me vrgel iz otožne zamišljenosti v resnično življenje. Prestrašil sem se, da gre morda spet za kakšno srčno kap. Pa je bilo nekaj še bolj šokantnega. Klicali so iz Črnuč, da je petnajstletniku pri poku petarde menda odtrgalo obe roki. Porabil sem kar nekaj dragocenega časa, da sem iz razburjenega soseda, ki je najstniku prvi pritekel na pomoč, uspel izvleči točno lokacijo dogajanja, se pravi ulico in hišno številko. Staršev kot kaže ni bilo doma. Ves čas klica je ponavljal, da so prvi vtisi šokantni, da je uničilo tudi del sobe, da se je slišalo kot če bi kdo na koga streljal s pištolo. Ljudje imajo v tragičnih trenutkih res bujno domišljijo. Aha, torej se je eksplozija zgodila v hiši, najverjetneje v fantovi sobi. Bil je sam doma in si je zaželel razburljivega življenja, a pri tem ni računal, da bo ogrozil svoje lastno življenje. Poznana zgodba. Najbrž je petarde kupil na črnem trgu. Pa toliko smo opozarjali, a vse zaman. Samo trenutek nepazljivosti, pa je mlado življenje uničeno. Fant bo posledice čutil vse življenje. Reševalci ga bodo odpeljali najprej na urgenco, nato ga bodo premestili na oddelek za amputacije v kleti UKC Ljubljana. Čakala ga bo intenzivna delovnoterapevtska in fizioterapevtska obravnava, morda mu bodo dali napotnico za URI Soča. Vsi možni scenariji so se mi v tistem hipu zarisali v malih možganih. Zagotovo je prišlo do najmanj treh stvari – opeklin, krvavitve in amputacije. Možno tudi, da je bil ob poku poškodovan slušni center in oko. Ker pred sabo nisem imel jasne slike sem lahko soseda za začetek le pomiril in mu rekel, naj počaka na prihod reševalcev. Naročil sem mu, da naj na krvavečo rano pritisne s čisto krpo, kosom oblačila – kar ima pač pri roki. Ker gre za amputacijo bo treba počakati na strokovnjake iz replantacijskega centra, fantje delajo štiriindvajset ur na dan. Najprej mu bodo morali natančno pregledati poškodbo in se potem odločiti glede na situacijo. Moja naloga je bila potem, ko sem obvestil reševalno ekipo o resnem stanju fanta, končana.
»Kakšna noč,« sem zavzdihnil, ko sem odložil slušalko. Še vedno sem bil šokiran nad pravkar slišanim. Ni enostavno sprejeti izgubo dveh bistvenih udov za življenje. Tudi moj dedek se do konca svojega življenja ni uspel sprijazniti z nenadnim samomorom sina Igorja, mojega strica.
Začelo se je dokaj nedolžno, ko je moj stric Igor izgubil službo v tovarni, ki je šla direktno v stečaj. Karakterno moj stric ni bil močan, prehitro je izgubil zaupanje vase in to se mu je poznalo na vseh področjih življenja. Ko je bil v srednji šoli je spoznal svoje dekle Katarino, sicer doma iz ene vasi v Prlekiji. Zaljubila sta se že pri rosnih petnajstih letih in ostala skupaj vse do stričevega bridkega konca. Dolgih petnajst let. Moj stric je delal v tovarni, kjer so izdelovali garažna in industrijska vrata. Bil je diplomirani inženir strojništva. Študiral je v Mariboru, v svojem prostem času je pisal tudi pesmi. Njegovo prvo in edino pesniško zbirko imam še danes skrbno spravljeno na svoji knjižni polici. Vendar ni nič kaj prijetno branje. Melanholične pesmi o ljubezni in iskanju smisla v življenju. Priznati pa mu moram izrazito poznavanje narave, še posebno opisovanja kmečkih opravil in gozdnih živali. Razvil bi se v dobrega pesnika. Škoda. Nesreča je očitno hotela, da sta se nekaj spričkala s šefom proizvodnje. Stric je bil od nekdaj vročekrven in je vsakemu povedal vse, kar si je mislil o njem, ne glede na posledice. Posledica spora je bila izguba službe. Ko se dandanes spomnim tistih dogodkov, se mi zdi izjemna škoda, da stric ni odšel takrat raje pit v gostilno, kot pa direktno na stanovanje k svoji punci. Našel jo je namreč v postelji z drugim moškim. Kasneje, ko se je njegova punca na pogrebu v solzah opravičevala moji babici in dedku, je povedala, da jo je stric ozmerjal z lajdro in ji povedal, da ga vidi zadnjič v življenju. V afektu je brez svoje prtljage zapustil stanovanje. Prasica je očitno mislila, da se bo pomiril in vrnil. Ko ga tudi naslednje jutro še ni bilo nazaj je odšla na policijo. Kot pogrešano osebo so ga iskali teden dni, vse dokler ni Mura naplavila njegovo truplo na breg nekje na avstrijski strani. Si predstavljate, kakšna drama je bila to za nas domače, ko nismo vedeli, če si je kaj naredil ali pa jo je po svoji stari navadi pobrisal kam za nekam dni? V srednji šoli, ki jo je prav tako kot študij končal v Mariboru, si je en dan meni nič tebi nič privoščil izlet na Pohorje. Posledica tega je bila, da so dedka in babico klicali v šolo, česar se je dedek pogosto spomnil z iskricami v očeh. Stričevega pogreba se ne spomnim rad. Toliko solz ni bilo prelitih še na nobenem. Prišli so vsi njegovi sošolci iz osnovne in srednje šole, celo profesorji strojne fakultete iz Maribora. Vihrale so črne zastave, veliko besed slovesa je bilo izrečenih tisti dan, jaz pa sem ves prestrašen gledal krsto in nisem mogel verjeti, da v njej leži moj stric in prijatelj, s katerim sem preživel veliko skupnih trenutkov, ki vse do moje smrti ne bodo ostali pozabljeni. Obupal je nad svojim nesrečnim življenjem in se vdal v usodo. Življenje ni cvetoče polje, je precej polno raznih preizkušenj iz katerih moramo potegniti najboljše. Za vrhunec kolobocije smo domači čez nekaj let preko vez izvedeli, da je njegova punca rodila sina Rafaela za katerega se še do danes ne ve ali je bil stričev ali pa od tistega njenega frajerja s katerim si je delila posteljo tistega usodnega deževnega popoldneva. Verjemite, da taka tragična izkušnja zaznamuje človeka za vse življenje. Še posebno, ko se spominjam kako močan vtis je pustil rajnki name. A najhujša preizkušnja je bila to za mojega dedka in babico, ki sta takrat že prekoračila šestdeseto leto. Že pred tem tragičnim dogodkom so se za mojega dedka začele izrazite zdravstvene težave. Pojavila se je sladkorna bolezen, menjali so mu srčno zaklopko in po operaciji je v bolnišnici staknil bakterijsko okužbo zaradi katere bi lahko že takrat podlegel poškodbam. Stričeva smrt je bila kot sol na rano, katere ni nobeden od nas niti v sanjah pričakoval. Dedek je na nas vnuke vedno gledal z veseljem v očeh, ker je v nas videl svetlo prihodnost. Nisem bil edinec, imam brata Petra kateri ima že od rojstva cerebralno paralizo težje oblike, in je trenutno nastanjen v enem od razvojnih zavodov. Teta Veronika je imela z možem Marjanom edinko Kajo s katero sem se v otroštvu veliko preigral in sva še danes dobra prijatelja.
»To so zgodbe, ki jih piše življenje,« sem grenko pripomnil krajši različici resnične zgodbe, ki sem jo izpovedal sodelavki Aleksandri. Ta si je zarila obraz v dlani.
»Ne morem verjeti. Tvoji stari starši so pa morali imeti precej trdo kožo, da so prestali vse psihološke travme, ki se lahko pojavijo kasneje. Ne vem kaj bi naredila, če bi se mi zgodilo, da bi moj ta mali položil roko nase,« je zmajala z glavo še uro po povedani črtici iz resničnega življenja.
»Verjetno ti je precej lažje zdaj, ko si se nekomu izpovedal,« je predvidevala sodelavka Aleksandra. Zamahnil sem z roko.
»Jaz imam precej trdo kožo. Marsikaj sem že dal skoz svoje življenje. Stričev samomor, doživel sem nešteto poškodb in smrti na kraju nesreče kot reševalec, ženino usodno prometno nesrečo, neštetokrat sem vozil trupla v mrtvašnico in moral biti prvi, ki je svojcem sporočil, da je njihov dragi mož in oče podlegel smrti. Izkušnje te utrdijo. A vseeno mislim, da sem si izbral pravi poklic. Ne predstavljam si dneva brez adrenalina,« sem se poglobil vase medtem, ko sem razmišljal naglas.
»Verjamem,« se je nasmehnila sodelavka. Ponudila mi je skodelico kave, katero je medtem skuhala na majhnem priročnem štedilniku. Vljudno sem se ji zahvalil. Pogledal sem na uro. Pol štirih zjutraj. Vstal sem iz svojega naslanjača, kot v šali pravim običajnemu stolu, in se pridružil Aleksandri pri gledanju skozi okno. Naletavanje snežink. V Ljubljani sneg ne ostane dolgo, avtomobili ga hitro splužijo in na koncu ostane za njim le velika umazana in lepljiva brozga. Na deželi, še posebno v gozdovih, pa te pogled na snežno pokrajino ne pusti ravnodušnega. Lepa je naša deželica. Na žalost naravne lepote plačujemo z naravnimi in tehnološkimi nesrečami. V zadnjem času se je razvilo veliko adrenalinskih športov od kajakov na divjih vodah do padalstva in ekstremnega alpinizma. Veliko vrhunskih alpinistov je naše gore list. Tomaž Humar. Stane Belak – Šrauf. Nejc Zaplotnik, ki je izgubil življenje pod ledenim plazom, ko se je ta zrušil z južne stene Manasluja v Himalaji. Vsi trije pokojni ob nesrečah v gorah. Mene v gore ne boste zvlekli. Rajši imam morje, pa še tam obstaja verjetnost, da ti kak neizkušen plavalec pokvari dan. A ker že dolgo nimam nobene ženske, me na morje niti ne vleče več. Ostali so spomini na pohajkovanja po morski obali z mojo ljubljeno ženo Vito.
Pletenje košar. Opravilo, ki ga je moj dedek Ivan oboževal že od malih nog, ko sta se te obrti izučila skupaj z pokojnim bratom. Občudoval sem njegove spretne roke, ki so iz navadnih vrbovih šib naredile čudež – novo košaro. Spomnim se svojih brezskrbnih osnovnošolskih dni, ko sem sedel v veliki garaži, kjer je bil parkiran avto – takrat so bili popularni jugoti in katrce, saj je bil še čas nekdanje Jugoslavije. Dedek je v rokah prepletal šibe in govoril o svojih spominih na otroštvo. Njegov oče in mama sta se še mlada odpravila služit kruh v Francijo, kjer je njegov oče delal kot kočijaž, mati pa kot dekla na veliki kmetiji. V Francijo so odpotovali z vlakom. Ravno v Franciji se je rodil dedkov najstarejši brat Ernest, po prihodu domov pa so mu sledili še že omenjeni Jožef, Lidija, dedek Ivan, Elizabeta in najmlajši Anton. Dedkov oče je bil v drugi svetovni vojni kot vojak poslal v daljno Romunijo, kjer je na bojišču staknil strelno rano na desni nogi. Od takrat naprej se je očetu, torej mojemu pradedku, rana gnojila. Svinčena krogla opravi svoje. Dedek je svojega očeta izgubil pri rosnih petnajstih letih. Kot zanimivost lahko omenim, da smo tisto leto po dedkovi smrti razrezali posteljo, na kateri je dedek Ivan ležal kot dete. To pa bi bila dragocenost v muzeju, kajne? Dedek Ivan je po opravljenem vojaškem roku opravljal razna gradbena dela v Kočevju, Salzburgu in drugod po Avstriji, nato pa se je vrnil domov in vse svoje moči usmeril v kmetijstvo, in sicer v poljedelstvo in živinorejo. Strašno je obžaloval dejstvo, da zaradi revme ne more več plesti košar. Poleg široke razgledanosti pa je v sebi nosil še eno prijetno lastnost, zaradi katere je bil med ljudmi priljubljen – znal se je pohecati iz zelo preprostih stvari. Z babico Ano sta se med sabo vedno kaj po malem sporekla. Babica Ana ni bila zamerljiv tip človeka, ampak taka neposredna ženska, ki mu je takoj vrnila milo za drago. Iz njunih vsakdanjih prepirčkov so se rodile smešne anekdote, ki so mi jih domači pripovedovali še dolgo po njegovi smrti. Zadnjih šest mesecev svojega življenja je večinoma preležal v bolnišnici. Hčerki in stara mama so se ob njem menjavale tako, da ga je vsak dan prišla pogledat ena, druga pa je skrbela za mojega bolnega brata Petra. To je bil ravno čas, ko sem v Ljubljani iskal samega sebe. Ker sem tam študiral, sem ga lahko prihajal gledat v bolnišnico samo ob vikendih. Prve štiri mesece je bil še pri zavesti in se popolnoma smiselno pogovarjal z nami. Kasneje je njegovo zdravstveno stanje tako nazadovalo, da so ga morali dati v umetno komo. V enem od zadnjih pogovorov z menoj mi je rekel, naj se pridno učim naprej, si poiščem dostojno delo in da mi privošči kako resno deklino ob sebi. Bil je enostavno povedano legenda. Skrbno sem upošteval njegove nasvete, le da mi na žalost v življenju ni bilo vse posejano z rožicami.
Kam je šla ura? Do sedme zjutraj, ko se je končala moja izmena, smo sicer prejeli še tri večinoma sorazmerno nedolžne klice na pomoč. Dva padca na sveže zamrznjenem ledu pred domačo hišo na dveh medsebojno popolnoma oddaljenih lokacijah po Ljubljani. Tretji primer pa je bil izgubljeni in potem kasneje najdeni pijanček, ki so ga našli pod Tromostovjem z izpahnjeno podlahtnico. Kaj je delal, nimam pojma. Njegova stvar. Kaj pa tanka toliko, da potem ne ve zase in spravlja še druge v paniko in negotovost? Naletavanje snega se je sicer po šesti zjutraj skoraj popolnoma ustavilo.
»Kaj boš pa počel danes, ko si prost vseh obveznosti? Menda ne boš sam preživel praznikov v družbi televizije in svojega mačkona Ferda,« me je pobarala Aleksandra. Nasmehnil sem se.
»Današnji dopoldan bom krepko izkoristil za počitek. Nameraval sem si vzeti dan zase. Rad bi po dolgem času odpihnil prah s knjižne police in vzel v roke pesniško zbirko svojega pokojnega strica Igorja. Reševanje križank seveda spada zraven,« sem ji prostodušno priznal svoje načrte, kar je bila sicer izjema, saj svojih privatnih načrtov običajno ne razkrivam.
Zdaj je bila Aleksandra tista, ki se je nasmehnila. Njen nasmeh je skrival drobne načrte.
»Če se čutiš osamljen doma, me vedno lahko pokličeš, da se zmenimo za pijačo. Z možem sva zelo odprt tip človeka in imava rada iskrene prijatelje. Dobrodošel pri nas,« me je pogledala v oči in me narahlo poljubila. Drobne prijateljske skrivnosti. Bil sem ganjen. Dobri ljudje so in vedno bodo. Poslovila sva se v sproščenem tonu. Za te praznike bom moral po daljšem času spet na obisk v Prekmurje. Dvomim sicer, da bom k temu uspel pripraviti hčerko Anjo. Če ne bo šlo drugače bom šel pa sam. Čutim svoje prekmurske korenine. Še vedno obstajam, delam, čutim. Radostno sem objel moker zapadli sneg, iz njega naredil sneženo kepo in jo kot kak otrok zalučal v prvo betonsko oviro. Lepo je živeti.
Meščansko življenje ustvarja stres. Služba ti zagotavlja točno določen urnik, prevoz tja in nazaj, pozen popoldan ti ostane za družino, urejanje hiše in okolice. Na mojo veliko žalost me vse od ženine smrti v prometni nesreči davnega leta 1997 doma pričakuje le še muc Ferdo. Hčerka ima pri svojih triindvajsetih letih stanovanje, fanta in službo v UKC Ljubljana, kjer dela kot sveže diplomirana medicinska sestra. Ne vidiva se veliko, je precej svojeglava in disciplinirana. Sem Boris, dispečer na regionalnem centru za obveščanje Republike Slovenije. Vsak dan sprejemamo številne klice na pomoč z vseh koncev ljubljanske regije. Kličejo ponesrečenci, izgubljeni v gorah, žrtve družinskega nasilja, prijatelji eksplozivnih sredstev in številni drugi. Stalno moraš biti na preži, vedno se lahko zgodi kaj presunljivega. Velikokrat dobimo klic, da je starejšega človeka doma zadela srčna ali možganska kap. Kličočo osebo najprej poskušam pomiriti, nato mu svetujem ukrepe prve pomoči. Nekateri so čisto zblojeni. Drugi, posebno mladi, se odzovejo pohvalno hitro.
Čas si krajšam z reševanjem križank. Človek z leti marsikaj pozabi. A bolj ko si star, raje se spominjaš svojih mladostnih let. Enostavno zato, ker je to za vsakega človeka najlepše obdobje v njegovem življenju. Najraje pa se spomnim časov preživetih na eni od kmetij v Prekmurju. Imel sem dedka Ivana, kateri je znal imenitno plesti košare in babico Ano, dobrodušno ženico, ki je rada skrbela za krave, prašiče, zajce, psa, mačke in kokoši; ob prostih uricah pa nam vnukom na šivalnem stroju spretno zakrpala nove in nove luknje na raztrganih bundah, hlačah, nogavicah ali puloverju. To so bili še časi, ko ni bilo asfalta in smo morali pešačiti v šolo tudi do štiri kilometre. Tja in nazaj. Dedek in babica sta imela tri otroke, ena od njih je bila moja mami, potem sta bila tu še teta Veronika in stric Igor. Stara kmetija je bila veličasten prostor, ločena je bila na stanovanjsko hišo in gospodarske objekte – štalo, svisli in drvarnico. Kasneje se jim je pridružila še garaža za traktor, ta je bila zgrajena malce stran. Spominjam se celega tropa mačkov, ki so nam mulcem omogočili zabavo z božanjem ali lovljenjem po dvorišču. Moral si biti cirkuški akrobat, da si katerega sploh uspel uloviti, tako so bili hitri.
»Boris, si za odmor? S seboj sem prinesla doma spečeno pecivo, prav iz Ormoža,« me zamoti sodelavka Aleksandra, da se takoj prebudim iz svojih sanjarij. Nočna izmena, ura je približno pol treh zjutraj. Zunaj piha hladen veter, pritiska mraz, saj kaže več stopinj pod ničlo. Letošnji december ni z mrazom nič kaj suhoparen, prav tako naletava tudi sneg. S sodelavko molče žuliva kokosovo pecivo in s strahom pogledujeva vsak na svoj telefon. Nikoli se ne ve, kdaj bo spet zazvonilo in bo kdo od pijanih žurerjev rabil pomoč. Tudi padci v teh časih niso nič kaj nenavadnega, urgenca poka po šivih. Pogledam sodelavko, precej mlajša je od mene. Sandra je bistra, naravno inteligentna ženska. Rezervna Simona Weiss, se pogosto pošalim na račun sodelavkinega videza.
Tišina me zopet odnese nazaj v skrite otroške spomine. Svojega dedka se spominjam kot spretnega pripovedovalca zgodb, povezanih z vaškim življenjem. Čeprav je bil na stara leta precej bolehen, je v sebi znal obdržati vedrino in pogum za prenašanje bolečin svojega telesa. Kot navdušen gobar je poznal skrite gozdne lokacije, tudi take, kamor po njegovem mnenju še ni stopila človeška noga. Kadarkoli me je vzel s sabo na špancir po gozdu, sva srečala kako gozdno žival - zdaj ježa, drugič jelena, nekoč celo lisico in to pri belem dnevu. Svojih revirjev nisva izdajala nikomur, tudi radovedni babici sva zamolčala marsikatero dogodivščino. To je bila najina vojna tajna. Dedek Ivan se je rad spominjal služenja vojaškega roka doli v Boki Kotorski za časa skupne države Jugoslavije. Verjetno je bila to takrat politična poteza, da so ravno Slovence pošiljali daleč doli v najbolj zakotne dele Makedonije, Črne Gore ali Srbije, da so bili tisto leto in pol res karseda ločeni od svojih rojakov. Vedno mi je s ponosom pokazal svojo staro uniformo in fotografijo, na kateri je ovekovečen s svojo puško. Kmalu po vrnitvi domov je začel opravljati različna gradbena dela. Vedno se je rad spominjal cestnih del v Kočevju in okolici.
»Veš, dvakrat v življenju me je bilo nepopisno strah. Enkrat sva s prijateljem prespala v eni od delavskih kočic blizu kočevskih gozdov. Kmalu se je stemnilo in potlej zaslišiva tuljenje volkov nedaleč od najine kočice. Prestrašeno sva se spogledala in takrat rečem sosedu:
»Čuj Rajko, a ne bi zakurila pred vhodom? Volkovi se bojijo ognja.«
Prijatelj me ogorčeno pogleda, češ, ali sem zmešan. Naložil mi je, da kurjenje ognja nikakor ne pride v poštev, saj kot prvič za to ne bi bilo več časa, kot drugič pa bi lahko povzročila požar in nasrkala kot prestopnika pri nadrejenemu. Medtem pa se je volčje tuljenje vse bolj bližalo. Vzel sem iz kota najbližjo palico, prijatelju iz žepa potegnil vžigalnik in jo prižgal. Odprl sem okno in počakal toliko, da mi je palica v roki zagorela. Hitro sem jo zabrisal ven, misleč, da so volkovi že pred najino bajto. V temi sem lahko samo upal, da nisem zadel nikogar. Strahoma sva počakala deset minut, da je volčje tuljenje popolnoma potihnilo, nato sva se splazila ven. Bala sva se, da ni ogenj zanetil požara. Posvetila sva si z leščerbo in na najino veselje ugotovila, da je moja palica zadela kup gradbenega materiala in tam obležala, ogenj pa je ugasnil. Od takrat naprej me je prijatelj klical Majster. Priznati pa ti moram še eno veliko hujšo stvar,« se je dedek Ivan s pripovedovanjem za trenutek ustavil in v miru odpil požirek soka, narejenega z vodo. Odkar je imel sladkorno bolezen je moral presneto paziti na izbor hrane in pijače, a kljub temu se je včasih rad pregrešil, saj je trdil, da izjema potrjuje pravilo. Takrat sem ga nestrpno pobaral še po drugem delu zgodbe.
»Nikoli nisem znal plavati in to bi se mi lahko v času služenja v avstrijskem Salzburgu kruto maščevalo. S prijateljem sva šla stavit, da zmoreva sama preplavati razdaljo od začetka do konca bazena in nazaj. Seveda, jaz junak mu nisem omenil, da še v življenju nisem plaval ne v bazenu ne v morju. Moj prijatelj Avstrijec Hans, doma iz ene vasi pri Salzburgu, je zlahka skočil v bazen in preplaval predlagano razdaljo. Ko pa sem sam skočil v bazen sem dokaj hitro izgubil ravnotežje in se potopil. Na srečo je prijatelj Hans hitro opazil mojo nerodnost ter me rešil iz bazena. V svoji polomljeni nemščini sem mu priznal svoje hvalisanje. Na srečo prijatelj Hans mojega nesrečnega pripetljaja ni omenil nikomur, še danes sem mu hvaležen, saj mi je takrat rešil življenje,« si je oddahnil dedek Ivan, ko je iz sebe iztisnil ta nesrečni spomin. Spoštljivo sem gledal njegove grčave roke, ki mu jih je posebno v zadnjih desetih letih skrivil revmatoidni artritis.
»Ti pa si imel pogumnega dedka,« je rekla Aleksandra in žulila zadnji kos peciva. Ponosno sem prikimal in si z dlanjo obrisal rosne oči. Spomin me je ponesel več kot trideset let nazaj, v moje študentsko obdobje, ko sem v Ljubljani študiral zdravstveno nego. Takrat se mi je zdelo to najtežje obdobje v mojem življenju, saj nisem imel veliko prijateljev. Prek študenta sem iskal zaposlitev, a sem se moral naposled zadovoljiti z delom natakarja v enem od bifejev, kjer smo točili samo pijačo. Študij mi prav tako ni šel po načrtih, še manj pa letanje za dekleti. Svojo rajnko ženo Vito sem spoznal na delovnem mestu, ona je bila srednja medicinska sestra, zaposlena v UKC Ljubljana. Zdaj veste, zakaj je imela moja hčerka tako voljo diplomirati iz zdravstvene nege! Trudi se biti podobna pokojni mami, katero zelo pogreša. Delati sem začel kot diplomirani zdravstvenik, kasneje sem prešaltal na delo reševalca in naposled končal na zdajšnjem mestu kot dispečer na centru za obveščanje. Mladini se danes z delom obetajo težki časi a rad bi jih pomiril in jim sporočil, da bodo tisti, ki bodo želeli delati, prej ali slej tudi prišli do dela. Le znajti se je treba in to na različne načine. Danes je večinoma tako, da dobra beseda vedno lepo mesto najde. Glas se potlej razširi naokrog, en človek pove drugemu in ravno preko vez lahko prideš do novega delovnega mesta. Če imaš srečo in če se znaš pogovarjati z ljudmi, seveda. Če si mlad kot sem bil jaz takrat. Nikoli se nisem sekiral, ker nisem imel punce. Vse svoje napore sem vložil v samo klinično prakso in sčasoma se mi je vztrajanje izplačalo. Veliko svojih zdajšnjih prijateljev sem spoznal ravno na delovnem mestu. Aleksandra je ena izmed njih. Štajerka iz Ormoža. Ker moje korenine prihajajo iz Prekmurja, torej iz sorodnih krajev se dobro razumeva. Sandri se na splošno pozna, da v življenju ni imela nobenih večjih skrbi. Prijazne starše, ki so ji pomagali skozi osnovno šolo in gimnazijo prilesti do študija. Na faksu je spoznala svojega bodočega moža, vmes odletela na študijsko prakso v Belgijo in se vrnila z novimi izkušnjami. Prvih pet let svoje delovne kariere je delala kot medicinska sestra v domu upokojencev Bežigrad, nato pa jo je pričakalo sveže delovno mesto na našem centru za obveščanje, saj je moj nekdanji sodelavec Vojko odšel v penzijo.
Ura je zdaj kazala že tretjo zjutraj, Aleksandra je pogledala skozi okno.
»Sneži kot da bi angeli odprli svoje nebeške hleve,« se je namuznila.
Aleksandra ima za razliko od mene rada sneg. Njen mož je strasten smučar in popolnoma normalno je, da je tudi njo okužil z veseljem do spuščanja po belih strminah.
»Temperature kažejo pet stopinj pod ničlo, še prekleto mraz bo,« sem skeptično pripomnil. Aleksandra ni delila mojih skrbi.
»Bogve, kako je bilo včasih na kmetijah, ko je padal sneg? Najbrž so se od mraza zavijali v rjuhe,« se je zamislila, medtem ko je stala pri oknu in mi s tem nevede dala iztočnico za nov spomin na stare dobre čase.
Spomnim se, da je bil naš celotni breg popolnoma zasnežen. Moj dedek Ivan, je kot ponavadi, sedel za kuhinjsko mizo, oblečen v debel pulover in bral časopis. Bil je izjemno načitan človek, z njim si se lahko pogovarjal o politiki, športu, vremenu, znanosti; predvsem pa o življenju na vasi v starih časih. Moja babica Ana je kuhala kosilo, najraje domače prekmurske specialitete kot so bograč, bujta repa, dödole, za sladico pa krompirjeve retaše. Kot otrok nisem maral zelja ali rdeče pese, kasneje kot študentu pa so se mi zlasti enolončnice priljubile in od takrat jem vse, kar dobim na krožnik. Tudi kasneje pri ženi Viti sem moral pojesti čisto vse, kar je skuhala. Tudi moja babica Ana je bila, kar se tiče svoje kuhinje, nepopustljiva. Če nisi pojedel do konca si do konca dneva ostal lačen. Vedno, ko je zapadel prvi sneg, smo domači stopili k oknu, se objeli čez ramena in opazovali tiho šumenje zvezdic iz snega. Imel sem srečo, da sem imel le devet let starejšega strica Igorja, ki mi je bil velikokrat tovariš v zimskih radostih. Po njemu sem podedoval rabljene sani, on se je zadovoljil s sešito vrečo, na katero se je ulegel in se odpeljal po strmini navzdol. Velikokrat sva morala paziti, da se nisva zaletela v vse bolj bližajoče se grmovje, drevesa ali pantovec. Prav tako mi je bil napoti mamin ogradec, kot Prekmurci pravimo vrtu, na katerem je mama pridelovala zelenjavo, poleti pa so uspevale tudi jagode. Tudi moja babica Ana je imela svoj ogradec poln cvetočih cvetlic, pa tudi zelenjave. Kakorkoli že kot otrok sem neznansko užival, če se je slučajno kateri od prisotnih sotovarišev prevrnil na snegu. Moj stric Igor in jaz še tudi z družbo nisva imela problemov, saj je bilo takrat po vaseh še veliko otrok. Danes opažam, da je to že problem, saj se kakšno leto na vasi sploh ne rodi nobeden, če pa že so pa to največ dva ali trije. Pa še ti, ko pridejo v najstniška leta, visijo na računalniku ali gledajo televizijo in se ne gibljejo. Na svojo hčerko sem kar ponosen, da ni pripadnica take generacije in ima, če že potrebuje razvedrilo, veliko raje leposlovne knjige kot pa računalniške igrice. V tej stvari mi je kar precej podobna. Moj dedek Ivan pa je ravno tako kot jaz zdaj na stara leta pogosto bentil čez mraz in se kar ni sprijaznil z zaledenelo površino.
»Kaj ti bo sneg, ko pa še do štale ne moreš priti ne da bi vsaj enkrat padel,« sem ga kar pogosto slišal reči. V štali sta moja babica in dedek redila krave, v svinjaku prašiče, v kurniku pa kokoši in petelina. Spominjam se, da je bila hiša mojega dedka vedno polna obiskov. Dedek je imel tri brate in dve sestri, prvi od bratov se je ubil v gradbeni nesreči na delu v Avstriji, ker je padel z lestve. Stari stric Jožef nas je pogosto obiskal, ker je bil upokojenec in je imel časa na pretek. Tu je bila še večja rodbina po babičini strani, njene sestre, njihovi možje in otroci. Naša kmetija je slavila dva praznika, prvemu se je reklo koline, drugemu pa lüpanje kukrce – se pravi ličkanje koruze za vse tiste, ki niste iz Prekmurja. Na vsakem od dogodkov se je nabralo tudi čez dvajset ljudi, domača žlahta, prišli pa so k nam tudi sosedje. Danes takih kmečkih običajev skorajda ni več, če pa so, so se večinoma ohranili v okviru folklornih prireditev. Posebno ljubo mi je bilo najprej samo obiranje koruze v dolgih vrstah na polju, pri čemer si moral biti dokaj hiter in spreten, če nisi želel poslušati zbadanja domačih, češ kakšen počasnež si. Moj oče je imel v domeni nakladanje koruze na traktor, modernega za tiste čase. Začeli smo zgodaj zjutraj. Sčasoma je postalo v koruzi tako vroče, da si se moral ves čas brisati z brisačo. Prah od koruze mi je lezel pod obleko in začelo me je srbeti po vsem telesu. Nisem bil tako vzdržljiv kot starejši sorodniki, ki so bili vajeni trdih kmečkih opravil. Hitro sem omagal in si vzel čas za počitek. Zato pa sem imel čas za opazovanje ljudi pri kmečkih opravilih, še posebej rad pa sem vlekel na ušesa, kaj so si med seboj pripovedovali starejši ljudje. Ko je odzvonilo opoldne, smo se odpravili domov h kosilu. Moram priznati, da se je tudi pri nas prijela goveja župa. Med našimi sorodniki ni bilo nikogar, ki bi znal igrati na kak instrument, znali pa so izjemno lepo peti stare ljudske pesmi, posebno babica in njene štiri sestre. Samo ličkanje koruze pa je potekalo tako, da so se, ko se je prostor pred štalo do vrha napolnil s koruzo, ljudje razporedili v trojke, predse postavili stol ali blazino; pač kar je kdo imel takrat pri roki in košare. Med samim lüjpanjem kukrce so se pripovedovale razne zgodbe, pele ljudske pesmi. Sam sem bil največkrat poslan na podstrešje, ki je bilo nad štalo z namenom, da bi olupano koruzo metal na kup, ki se je večal iz minute v minuto. Spodaj je stal moj oče Viktor in obešal novo košaro na kavelj, ki jo je potem s pomočjo škripca povlekel k meni. Slednje delo sem zelo rad opravljal, saj ni bilo fizično naporno. Veliko mi je pomenilo, ko me je kdo pohvalil, še posebno kdo od starejših. K samim kolinam pa nisem zahajal rad, saj imam do klanja živali od nekdaj upor. Samo to se spominjam, da se je moj oče s kolin večkrat vrnil domov okajen.
Zazvonil je telefon in me vrgel iz otožne zamišljenosti v resnično življenje. Prestrašil sem se, da gre morda spet za kakšno srčno kap. Pa je bilo nekaj še bolj šokantnega. Klicali so iz Črnuč, da je petnajstletniku pri poku petarde menda odtrgalo obe roki. Porabil sem kar nekaj dragocenega časa, da sem iz razburjenega soseda, ki je najstniku prvi pritekel na pomoč, uspel izvleči točno lokacijo dogajanja, se pravi ulico in hišno številko. Staršev kot kaže ni bilo doma. Ves čas klica je ponavljal, da so prvi vtisi šokantni, da je uničilo tudi del sobe, da se je slišalo kot če bi kdo na koga streljal s pištolo. Ljudje imajo v tragičnih trenutkih res bujno domišljijo. Aha, torej se je eksplozija zgodila v hiši, najverjetneje v fantovi sobi. Bil je sam doma in si je zaželel razburljivega življenja, a pri tem ni računal, da bo ogrozil svoje lastno življenje. Poznana zgodba. Najbrž je petarde kupil na črnem trgu. Pa toliko smo opozarjali, a vse zaman. Samo trenutek nepazljivosti, pa je mlado življenje uničeno. Fant bo posledice čutil vse življenje. Reševalci ga bodo odpeljali najprej na urgenco, nato ga bodo premestili na oddelek za amputacije v kleti UKC Ljubljana. Čakala ga bo intenzivna delovnoterapevtska in fizioterapevtska obravnava, morda mu bodo dali napotnico za URI Soča. Vsi možni scenariji so se mi v tistem hipu zarisali v malih možganih. Zagotovo je prišlo do najmanj treh stvari – opeklin, krvavitve in amputacije. Možno tudi, da je bil ob poku poškodovan slušni center in oko. Ker pred sabo nisem imel jasne slike sem lahko soseda za začetek le pomiril in mu rekel, naj počaka na prihod reševalcev. Naročil sem mu, da naj na krvavečo rano pritisne s čisto krpo, kosom oblačila – kar ima pač pri roki. Ker gre za amputacijo bo treba počakati na strokovnjake iz replantacijskega centra, fantje delajo štiriindvajset ur na dan. Najprej mu bodo morali natančno pregledati poškodbo in se potem odločiti glede na situacijo. Moja naloga je bila potem, ko sem obvestil reševalno ekipo o resnem stanju fanta, končana.
»Kakšna noč,« sem zavzdihnil, ko sem odložil slušalko. Še vedno sem bil šokiran nad pravkar slišanim. Ni enostavno sprejeti izgubo dveh bistvenih udov za življenje. Tudi moj dedek se do konca svojega življenja ni uspel sprijazniti z nenadnim samomorom sina Igorja, mojega strica.
Začelo se je dokaj nedolžno, ko je moj stric Igor izgubil službo v tovarni, ki je šla direktno v stečaj. Karakterno moj stric ni bil močan, prehitro je izgubil zaupanje vase in to se mu je poznalo na vseh področjih življenja. Ko je bil v srednji šoli je spoznal svoje dekle Katarino, sicer doma iz ene vasi v Prlekiji. Zaljubila sta se že pri rosnih petnajstih letih in ostala skupaj vse do stričevega bridkega konca. Dolgih petnajst let. Moj stric je delal v tovarni, kjer so izdelovali garažna in industrijska vrata. Bil je diplomirani inženir strojništva. Študiral je v Mariboru, v svojem prostem času je pisal tudi pesmi. Njegovo prvo in edino pesniško zbirko imam še danes skrbno spravljeno na svoji knjižni polici. Vendar ni nič kaj prijetno branje. Melanholične pesmi o ljubezni in iskanju smisla v življenju. Priznati pa mu moram izrazito poznavanje narave, še posebno opisovanja kmečkih opravil in gozdnih živali. Razvil bi se v dobrega pesnika. Škoda. Nesreča je očitno hotela, da sta se nekaj spričkala s šefom proizvodnje. Stric je bil od nekdaj vročekrven in je vsakemu povedal vse, kar si je mislil o njem, ne glede na posledice. Posledica spora je bila izguba službe. Ko se dandanes spomnim tistih dogodkov, se mi zdi izjemna škoda, da stric ni odšel takrat raje pit v gostilno, kot pa direktno na stanovanje k svoji punci. Našel jo je namreč v postelji z drugim moškim. Kasneje, ko se je njegova punca na pogrebu v solzah opravičevala moji babici in dedku, je povedala, da jo je stric ozmerjal z lajdro in ji povedal, da ga vidi zadnjič v življenju. V afektu je brez svoje prtljage zapustil stanovanje. Prasica je očitno mislila, da se bo pomiril in vrnil. Ko ga tudi naslednje jutro še ni bilo nazaj je odšla na policijo. Kot pogrešano osebo so ga iskali teden dni, vse dokler ni Mura naplavila njegovo truplo na breg nekje na avstrijski strani. Si predstavljate, kakšna drama je bila to za nas domače, ko nismo vedeli, če si je kaj naredil ali pa jo je po svoji stari navadi pobrisal kam za nekam dni? V srednji šoli, ki jo je prav tako kot študij končal v Mariboru, si je en dan meni nič tebi nič privoščil izlet na Pohorje. Posledica tega je bila, da so dedka in babico klicali v šolo, česar se je dedek pogosto spomnil z iskricami v očeh. Stričevega pogreba se ne spomnim rad. Toliko solz ni bilo prelitih še na nobenem. Prišli so vsi njegovi sošolci iz osnovne in srednje šole, celo profesorji strojne fakultete iz Maribora. Vihrale so črne zastave, veliko besed slovesa je bilo izrečenih tisti dan, jaz pa sem ves prestrašen gledal krsto in nisem mogel verjeti, da v njej leži moj stric in prijatelj, s katerim sem preživel veliko skupnih trenutkov, ki vse do moje smrti ne bodo ostali pozabljeni. Obupal je nad svojim nesrečnim življenjem in se vdal v usodo. Življenje ni cvetoče polje, je precej polno raznih preizkušenj iz katerih moramo potegniti najboljše. Za vrhunec kolobocije smo domači čez nekaj let preko vez izvedeli, da je njegova punca rodila sina Rafaela za katerega se še do danes ne ve ali je bil stričev ali pa od tistega njenega frajerja s katerim si je delila posteljo tistega usodnega deževnega popoldneva. Verjemite, da taka tragična izkušnja zaznamuje človeka za vse življenje. Še posebno, ko se spominjam kako močan vtis je pustil rajnki name. A najhujša preizkušnja je bila to za mojega dedka in babico, ki sta takrat že prekoračila šestdeseto leto. Že pred tem tragičnim dogodkom so se za mojega dedka začele izrazite zdravstvene težave. Pojavila se je sladkorna bolezen, menjali so mu srčno zaklopko in po operaciji je v bolnišnici staknil bakterijsko okužbo zaradi katere bi lahko že takrat podlegel poškodbam. Stričeva smrt je bila kot sol na rano, katere ni nobeden od nas niti v sanjah pričakoval. Dedek je na nas vnuke vedno gledal z veseljem v očeh, ker je v nas videl svetlo prihodnost. Nisem bil edinec, imam brata Petra kateri ima že od rojstva cerebralno paralizo težje oblike, in je trenutno nastanjen v enem od razvojnih zavodov. Teta Veronika je imela z možem Marjanom edinko Kajo s katero sem se v otroštvu veliko preigral in sva še danes dobra prijatelja.
»To so zgodbe, ki jih piše življenje,« sem grenko pripomnil krajši različici resnične zgodbe, ki sem jo izpovedal sodelavki Aleksandri. Ta si je zarila obraz v dlani.
»Ne morem verjeti. Tvoji stari starši so pa morali imeti precej trdo kožo, da so prestali vse psihološke travme, ki se lahko pojavijo kasneje. Ne vem kaj bi naredila, če bi se mi zgodilo, da bi moj ta mali položil roko nase,« je zmajala z glavo še uro po povedani črtici iz resničnega življenja.
»Verjetno ti je precej lažje zdaj, ko si se nekomu izpovedal,« je predvidevala sodelavka Aleksandra. Zamahnil sem z roko.
»Jaz imam precej trdo kožo. Marsikaj sem že dal skoz svoje življenje. Stričev samomor, doživel sem nešteto poškodb in smrti na kraju nesreče kot reševalec, ženino usodno prometno nesrečo, neštetokrat sem vozil trupla v mrtvašnico in moral biti prvi, ki je svojcem sporočil, da je njihov dragi mož in oče podlegel smrti. Izkušnje te utrdijo. A vseeno mislim, da sem si izbral pravi poklic. Ne predstavljam si dneva brez adrenalina,« sem se poglobil vase medtem, ko sem razmišljal naglas.
»Verjamem,« se je nasmehnila sodelavka. Ponudila mi je skodelico kave, katero je medtem skuhala na majhnem priročnem štedilniku. Vljudno sem se ji zahvalil. Pogledal sem na uro. Pol štirih zjutraj. Vstal sem iz svojega naslanjača, kot v šali pravim običajnemu stolu, in se pridružil Aleksandri pri gledanju skozi okno. Naletavanje snežink. V Ljubljani sneg ne ostane dolgo, avtomobili ga hitro splužijo in na koncu ostane za njim le velika umazana in lepljiva brozga. Na deželi, še posebno v gozdovih, pa te pogled na snežno pokrajino ne pusti ravnodušnega. Lepa je naša deželica. Na žalost naravne lepote plačujemo z naravnimi in tehnološkimi nesrečami. V zadnjem času se je razvilo veliko adrenalinskih športov od kajakov na divjih vodah do padalstva in ekstremnega alpinizma. Veliko vrhunskih alpinistov je naše gore list. Tomaž Humar. Stane Belak – Šrauf. Nejc Zaplotnik, ki je izgubil življenje pod ledenim plazom, ko se je ta zrušil z južne stene Manasluja v Himalaji. Vsi trije pokojni ob nesrečah v gorah. Mene v gore ne boste zvlekli. Rajši imam morje, pa še tam obstaja verjetnost, da ti kak neizkušen plavalec pokvari dan. A ker že dolgo nimam nobene ženske, me na morje niti ne vleče več. Ostali so spomini na pohajkovanja po morski obali z mojo ljubljeno ženo Vito.
Pletenje košar. Opravilo, ki ga je moj dedek Ivan oboževal že od malih nog, ko sta se te obrti izučila skupaj z pokojnim bratom. Občudoval sem njegove spretne roke, ki so iz navadnih vrbovih šib naredile čudež – novo košaro. Spomnim se svojih brezskrbnih osnovnošolskih dni, ko sem sedel v veliki garaži, kjer je bil parkiran avto – takrat so bili popularni jugoti in katrce, saj je bil še čas nekdanje Jugoslavije. Dedek je v rokah prepletal šibe in govoril o svojih spominih na otroštvo. Njegov oče in mama sta se še mlada odpravila služit kruh v Francijo, kjer je njegov oče delal kot kočijaž, mati pa kot dekla na veliki kmetiji. V Francijo so odpotovali z vlakom. Ravno v Franciji se je rodil dedkov najstarejši brat Ernest, po prihodu domov pa so mu sledili še že omenjeni Jožef, Lidija, dedek Ivan, Elizabeta in najmlajši Anton. Dedkov oče je bil v drugi svetovni vojni kot vojak poslal v daljno Romunijo, kjer je na bojišču staknil strelno rano na desni nogi. Od takrat naprej se je očetu, torej mojemu pradedku, rana gnojila. Svinčena krogla opravi svoje. Dedek je svojega očeta izgubil pri rosnih petnajstih letih. Kot zanimivost lahko omenim, da smo tisto leto po dedkovi smrti razrezali posteljo, na kateri je dedek Ivan ležal kot dete. To pa bi bila dragocenost v muzeju, kajne? Dedek Ivan je po opravljenem vojaškem roku opravljal razna gradbena dela v Kočevju, Salzburgu in drugod po Avstriji, nato pa se je vrnil domov in vse svoje moči usmeril v kmetijstvo, in sicer v poljedelstvo in živinorejo. Strašno je obžaloval dejstvo, da zaradi revme ne more več plesti košar. Poleg široke razgledanosti pa je v sebi nosil še eno prijetno lastnost, zaradi katere je bil med ljudmi priljubljen – znal se je pohecati iz zelo preprostih stvari. Z babico Ano sta se med sabo vedno kaj po malem sporekla. Babica Ana ni bila zamerljiv tip človeka, ampak taka neposredna ženska, ki mu je takoj vrnila milo za drago. Iz njunih vsakdanjih prepirčkov so se rodile smešne anekdote, ki so mi jih domači pripovedovali še dolgo po njegovi smrti. Zadnjih šest mesecev svojega življenja je večinoma preležal v bolnišnici. Hčerki in stara mama so se ob njem menjavale tako, da ga je vsak dan prišla pogledat ena, druga pa je skrbela za mojega bolnega brata Petra. To je bil ravno čas, ko sem v Ljubljani iskal samega sebe. Ker sem tam študiral, sem ga lahko prihajal gledat v bolnišnico samo ob vikendih. Prve štiri mesece je bil še pri zavesti in se popolnoma smiselno pogovarjal z nami. Kasneje je njegovo zdravstveno stanje tako nazadovalo, da so ga morali dati v umetno komo. V enem od zadnjih pogovorov z menoj mi je rekel, naj se pridno učim naprej, si poiščem dostojno delo in da mi privošči kako resno deklino ob sebi. Bil je enostavno povedano legenda. Skrbno sem upošteval njegove nasvete, le da mi na žalost v življenju ni bilo vse posejano z rožicami.
Kam je šla ura? Do sedme zjutraj, ko se je končala moja izmena, smo sicer prejeli še tri večinoma sorazmerno nedolžne klice na pomoč. Dva padca na sveže zamrznjenem ledu pred domačo hišo na dveh medsebojno popolnoma oddaljenih lokacijah po Ljubljani. Tretji primer pa je bil izgubljeni in potem kasneje najdeni pijanček, ki so ga našli pod Tromostovjem z izpahnjeno podlahtnico. Kaj je delal, nimam pojma. Njegova stvar. Kaj pa tanka toliko, da potem ne ve zase in spravlja še druge v paniko in negotovost? Naletavanje snega se je sicer po šesti zjutraj skoraj popolnoma ustavilo.
»Kaj boš pa počel danes, ko si prost vseh obveznosti? Menda ne boš sam preživel praznikov v družbi televizije in svojega mačkona Ferda,« me je pobarala Aleksandra. Nasmehnil sem se.
»Današnji dopoldan bom krepko izkoristil za počitek. Nameraval sem si vzeti dan zase. Rad bi po dolgem času odpihnil prah s knjižne police in vzel v roke pesniško zbirko svojega pokojnega strica Igorja. Reševanje križank seveda spada zraven,« sem ji prostodušno priznal svoje načrte, kar je bila sicer izjema, saj svojih privatnih načrtov običajno ne razkrivam.
Zdaj je bila Aleksandra tista, ki se je nasmehnila. Njen nasmeh je skrival drobne načrte.
»Če se čutiš osamljen doma, me vedno lahko pokličeš, da se zmenimo za pijačo. Z možem sva zelo odprt tip človeka in imava rada iskrene prijatelje. Dobrodošel pri nas,« me je pogledala v oči in me narahlo poljubila. Drobne prijateljske skrivnosti. Bil sem ganjen. Dobri ljudje so in vedno bodo. Poslovila sva se v sproščenem tonu. Za te praznike bom moral po daljšem času spet na obisk v Prekmurje. Dvomim sicer, da bom k temu uspel pripraviti hčerko Anjo. Če ne bo šlo drugače bom šel pa sam. Čutim svoje prekmurske korenine. Še vedno obstajam, delam, čutim. Radostno sem objel moker zapadli sneg, iz njega naredil sneženo kepo in jo kot kak otrok zalučal v prvo betonsko oviro. Lepo je živeti.
