Katarina Šalamun-Biedrzycka, Wśród słoweńskich i polskich autorów. Rozprawy i artykuły, Kraków 2018, s. 448.
Ta knjiga me je osupnila ne samo zaradi bogastva tem in idej, ki jih vsebuje. Osnovni razlog je bil drug: te plati delovanja in dela Katarine Šalamun-Biedrzycke preprosto nisem poznal. Katere plati? Znanstvene, raziskovalne, literarnokritične. Tako torej nisem poznal velikega dela samozavedanja te intrigantne osebe, ki deluje na meji dveh jezikov in kultur. Ko se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pojavila na prizorišču mladoliterarnih sporov in ponudila več primerov drugačne občutljivosti in zavesti, je obveljala za glasnico novega glasu, svobodnega izražanja, povezanega na primer s pesniško gesto njenega brata Tomaža Šalamuna. Malokdo je tedaj vedel za njene pomembne znanstvene dosežke in pretehtan estetski okus, izhajajoč iz poglobljenega študija zgodovine slovenske in poljske književnosti. Zahvaljujoč tej knjigi smo dobili dostop do celote, kakršen je razvoj in kristalizacija pogledov neke osebe na vlogo poezije v življenju posameznega človeka, generacije ali naroda.
Najpomembnejša tema, vsaj v prvih tekstih, je opazovanje preobrazbe v pesniškem razumevanju in obravnavi samih besed, izhajajoče iz duha avantgarde. Preden pa se to zgodi, imamo najprej solidno in logično urejeno predavanje o specifičnosti slovenske narodne zavesti, nanj pa se navezuje skica o položaju te književnosti na prelomu iz 19. v 20. stoletje in vplivu Stanisława Przybyszewskega nanjo. Katarina Šalamun-Biedrzycka vidi povezavo med dogajanjem v slovenskem fin de sièclu in postopnim nastajanjem novih pogledov na umetnost, ki so kasneje predstavljali svetovnonazorsko osnovo domače pesniške avantgarde. Ob tej priložnosti so izrečene besede, ki so v svoji jasnovidnosti tako univerzalne, da se lahko nanašajo na vseevropsko spremembo zavesti. V skici z naslovom Začetki pesniške avantgarde na Slovenskem (Anton Podbevšek) beremo o »najpomembnejši manifestaciji zloma antropocentričnega (logocentričnega) pogleda v poeziji« in skupaj z avtorico pridemo do njegovih značilnosti. Izkaže se, da gre za »spremenjeni odnos do jezika«. Zgodovinsko gledano, trdi avtorica, bi morali občutek nemira v zvezi s tem pri nas povezovati z obdobjem Mlade Poljske, v Sloveniji pa s t.i. ekspresionizmom. »Vsakega predhodnika neantropocentričnega odnosa do sveta, v času, ko se je večina njegovih sodobnih pesnikov obupano borila za vrnitev k antropocentrizmu, je ta večina neusmiljeno obsojala ali pa mu vsaj določala vlogo autsiderja (vide, na Poljskem, npr. usodo Wacława Rolicza-Liederja). Primer usode tovrstnega pionirstva na Slovenskem je predavantgardna ustvarjalnost Antona Podbevška in njen potek v dvajsetih letih prejšnjega stoletja«.
Naslednji junak raziskave Katarine Šalamun Biedrzycke je Anton Vodnik. Pri obravnavi njegovega dela pozornost pritegne razmislek o samostojnosti jezika in opuščanju vere v njegovo neposredno referenčno moč. Avtorica si zastavlja vprašanje, »kdaj in v kolikšni meri je v določeni literarni smeri mogoče jasno opaziti osamosvajanje besedila, obrat od mimetičnosti k ustvarjanju nove realnosti, nediskurzivnost, posvečujočo se sami sebi in ne izražanju nečesa, kar naj bi bilo skrito za besedami.« Poglobljene analize posameznih besedil Vodnika pa se vrtijo okoli problematike »jezika, ki ni več le odraz, ampak postaja ločen, enako objektivno bivajoči svet«. Vse te sledi so avtorico pripeljale do izvirne vizije slovenske in evropske pesniške avantgarde, predstavljene v knjigi z naslovom Poezija Antona Podbevška in Antona Vodnika v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Sprememba vizije sveta, objavljeno na Poljskem leta 1980. O avtoričinem temperamentu, in ne le o erudiciji, o čilosti tega svobodnega duha in njegovi ustvarjalnosti pa priča dejstvo, da je pod psevdonimom Janina Śmiałek napisala recenzijo te (svoje!) knjige in drzno kritizirala njena nejasna ali dvomljiva mesta.
Tu se pokažejo vodilne poteze pisanja Katarine Šalamun Biedrzycke – neodvisnost, kljubovalnost, nestrinjanje s floskulami in banalnostmi, ki krožijo v humanistični vedi, sposobnost kreativnega in pogumnega pogleda v nekaj, kar naj bi avtoritete vnaprej določile. In tako jo »sprememba v viziji sveta«, ki jo je opazila in opisala, spremlja pri obravnavi kasnejših umetnikov. Tako so tu pesniki Božo Vodušek, Edvard Kocbek, Stanko Vuk (zanimiva primerjava z mladim Miłoszem) in prozaisti: Prežihov Voranc, Slavko Grum, Lojze Kovačič. V tem delu knjige pride do izraza tista pripoved, ki je morda najbolj zanimiva za poljskega bralca, saj Šalamun Biedrzycka začne primerjati sklope, motive in načine, ki tečejo sočasno v slovenski in poljski literaturi. Tukaj priporočam fragmente, ki kažejo na vzporednice med Prežihovo prozo in romanom Jalu Kurka Gripa divja v Naprawi ali Kovačičevo prozo in Schulzevimi novelami. Posebej zanimiva je skica o Gombrowiczu, gledanem s »slovenske distance«, če se lahko tako izrazimo, z vidika, ki podčrtava postopen odmik od hierarhije vprašanj in pojavov, ki so poudarjali središčni položaj človeka. To »izginotje« človeka v hierarhiji biti, značilno - po Šalamunu Biedrzycki - za slovensko literaturo, bo morda lahko osvetlilo tudi poljsko literaturo. Zato se zdi, kot piše avtor spremne besede Krzysztof Biedrzycki, »še bolj zanimiva interpretacija Gombrowicza, v katerem avtorica zasleduje manifestacije dvoumnega in ne vedno doslednega procesa preseganja antropocentrizma. Ko pogledamo s tega zornega kota, nismo presenečeni nad avtoričinem pozitivnim branjem piscev iz gibanja »umetniške revolucije« Bereze, danes na Poljskem bolj malo cenjenih in celo v velikem delu pozabljenih, pri katerih Šalamun Biedrzycka ni opazila toliko (ne le) literarnih novosti, kolikor prav razbijanje svetovnonazorske antropocentrične in hierarhične paradigme«.
Zagovor »Berezine šole«, čut za umetniške poskuse, ki se je izvajala pod njenim pokroviteljstvom, še enkrat kaže »krempelj« te raziskovalke in prevajalke, pogum za ustvarjanje lastne vizije pomembnih prebojev v literaturi. In to ni bila posledica idiosinkrazije ali kaprice, ampak filozofske konsekventnosti. Kdo ve, ali je ni ta doslednost spremljala tudi pri gradnji mostu med dvema kulturama, slovenske in poljske. Verjetno ni gradbenika z večjimi zaslugami v tej zadevi. Seznam prevodov iz slovenščine v poljščino in iz poljščine v slovenščino je res impozanten. To nista samo prej omenjena Gombrowicz ali Schulz, ampak tudi Kochanowski, Wyspiański, Miłosz, Różewicz, Szymborska, Pawlikowska-Jasnorzewska, Witkacy, Ważyk, Herbert, Nowak, Stachura, Wojaczek, Krynicki, Zagajewski, Kornhauser, Terlecki, Zadura, Szczypiorski, Podsiadło. In če Podsiadło, je tudi veliko ustvarjalcev mlajših generacij, kot so Świetlicki, Bonowicz, Kielar, M. Baran, Różycki, Stasiuk, A. Sosnowski, Goerke, Sośnicki, Biedrzycki, Siwczyk, Grzebalski, Sendecki, Lebda, Dehnel itd. Prekinjam ta seznam, tukaj ni prostora za celotno predstavitev. Če ne bi bilo strasti in truda Šalamun Biedrzycke, ne vem, ali bi sodobni slovenski bralec kaj vedel o novi poljski literaturi.
Po drugi strani pa moram opozoriti na vpliv slovenske književnosti na našo in posebej mojo pesniško zavest. Veliko dolgujem doživljanju pesmi Tomaža Šalamuna, ki jih je prevedla junakinja tega eseja. Toda kaj točno? Ali gre za to, da se osvobodiš - kot zdaj vidim - pretiranega antropocentrizma in, če gremo dalje, podobnega polocentrizma? Ali za zaupanje v moč jezika, za katerega bi bilo dovolj, da bi mu dovolili malo več, kot je predlagal zakonodajalec Miłosz? Težko je reči. Dejavnikov interakcije je bilo več. Nekaj je gotovo: svoj prehod iz pesniškega vrtca v mnogo višjo šolo dolgujem Rimbaudu našega časa, slovenskemu pesniku Tomažu Šalamunu. Poznam pričevanja drugih poljskih umetnikov, ki potrjujejo ta vpliv. Tu mislim na primer na Bartka Majzela, Zbigniewa Macheja ali Andrzeja Niewiadomskega. Pa se ne konča samo pri Šalamunu.
Spominjam se odkrivanja drugih slovenskih imen in pojavov moje generacije po antologiji Srebro in mah, ki nam jo je podarila ta neumorna prevajalka, in o kateri sem z navdušenjem pisal v reviji »Studium«: »Občutljivi bralec ima tu razodetij in razsvetljenj na pretek. (…) Kreativno in zavestno sestavljanje antologije tuje poezije tako postaja pomemben glas v razpravi o najnovejši poljski poeziji.« In od takrat pesništvi naših dveh narodov hodita vštric ... Seveda se šalim, ampak ta šala ima sporočilo. Gre za to, da imamo po zaslugi takšne prevajalke stalen vpogled v dogajanje v novi slovenski poeziji in obratno: Slovenci iz prvih bojnih vrst nenehno prejemajo poročila o estetskih spremembah, ki se dogajajo pri nas. In spet po njeni zaslugi. Ne poznam analognega procesa, povezanega z vplivom druge (razen anglosaške) poezije. Ne poznam je ne za srbsko, madžarsko, romunsko ali slovaško poezijo. Kot lahko vidite, je lahko vse odvisno od odločnosti enega samega človeka. Ene ženske. Torej smo na tekočem. Beremo Gregorja Strnišo, Tomaža Šalamuna, Aleša Debeljaka, Petra Semoliča, Svetlano Makarovič, Alojza Ihana, Miklavža Komelja, Toneta Škrjanca, Uroša Zupana, Meto Kušar, Tajo Kramberger, Jureta Jakoba, Primoža Čučnika, Aleša Štegra in mnoge druge, ki delijo avtoričino prepričanje, da je Slovenija pesniška velesila. »Seveda ne zato, ker pri nas vsako leto izide vsaj tristo pesniških zbirk, ampak zato, ker kljub splošni dekadenci in črnim barvam človeška misel še vedno zmore krožiti po svobodnih prostranstvih.«
Ko sem razmišljal o izbiri naslova za to recenzijo, sem krožil medi »svobodnimi prostranstvi« in »konstantnim glasom v tekoči diskusiji«. Na koncu sem se odločil za slednjega, ker bolj kot literarnokritični model sem imel v mislih osebnost. Nekoga, ki na vprašanja mladih pesnikov odgovarja, da je »najpomembnejša občutljivost za ustvarjalno energijo, ki jo najdemo v delu. Če se lahko prevajalec (ali kritik, moja opomba, KM) znajde v podobnem stanju duha, kot je bil avtor, ko je ustvaril dano delo, lahko postane medij-prenašalec te iste energije v drugo obliko.« Ta knjiga ni le »pogovor: avtoričin s pisatelji, ki jih je prebrala« in »pogovor dveh kultur« (K. Biedrzycki), temveč tudi specifičen, večsmeren in večžanrski zapis energije, ki se daje svetu in literaturi, in za katero verjamem, da ne bo nikoli izčrpana. V dobro vseh vpletenih strani.
Iz revije Twórczość, 2020/9
Katarina Šalamun-Biedrzycka, Wśród słoweńskich i polskich autorów. Rozprawy i artykuły, Kraków 2018, s. 448.
Ta knjiga me je osupnila ne samo zaradi bogastva tem in idej, ki jih vsebuje. Osnovni razlog je bil drug: te plati delovanja in dela Katarine Šalamun-Biedrzycke preprosto nisem poznal. Katere plati? Znanstvene, raziskovalne, literarnokritične. Tako torej nisem poznal velikega dela samozavedanja te intrigantne osebe, ki deluje na meji dveh jezikov in kultur. Ko se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pojavila na prizorišču mladoliterarnih sporov in ponudila več primerov drugačne občutljivosti in zavesti, je obveljala za glasnico novega glasu, svobodnega izražanja, povezanega na primer s pesniško gesto njenega brata Tomaža Šalamuna. Malokdo je tedaj vedel za njene pomembne znanstvene dosežke in pretehtan estetski okus, izhajajoč iz poglobljenega študija zgodovine slovenske in poljske književnosti. Zahvaljujoč tej knjigi smo dobili dostop do celote, kakršen je razvoj in kristalizacija pogledov neke osebe na vlogo poezije v življenju posameznega človeka, generacije ali naroda.
Najpomembnejša tema, vsaj v prvih tekstih, je opazovanje preobrazbe v pesniškem razumevanju in obravnavi samih besed, izhajajoče iz duha avantgarde. Preden pa se to zgodi, imamo najprej solidno in logično urejeno predavanje o specifičnosti slovenske narodne zavesti, nanj pa se navezuje skica o položaju te književnosti na prelomu iz 19. v 20. stoletje in vplivu Stanisława Przybyszewskega nanjo. Katarina Šalamun-Biedrzycka vidi povezavo med dogajanjem v slovenskem fin de sièclu in postopnim nastajanjem novih pogledov na umetnost, ki so kasneje predstavljali svetovnonazorsko osnovo domače pesniške avantgarde. Ob tej priložnosti so izrečene besede, ki so v svoji jasnovidnosti tako univerzalne, da se lahko nanašajo na vseevropsko spremembo zavesti. V skici z naslovom Začetki pesniške avantgarde na Slovenskem (Anton Podbevšek) beremo o »najpomembnejši manifestaciji zloma antropocentričnega (logocentričnega) pogleda v poeziji« in skupaj z avtorico pridemo do njegovih značilnosti. Izkaže se, da gre za »spremenjeni odnos do jezika«. Zgodovinsko gledano, trdi avtorica, bi morali občutek nemira v zvezi s tem pri nas povezovati z obdobjem Mlade Poljske, v Sloveniji pa s t.i. ekspresionizmom. »Vsakega predhodnika neantropocentričnega odnosa do sveta, v času, ko se je večina njegovih sodobnih pesnikov obupano borila za vrnitev k antropocentrizmu, je ta večina neusmiljeno obsojala ali pa mu vsaj določala vlogo autsiderja (vide, na Poljskem, npr. usodo Wacława Rolicza-Liederja). Primer usode tovrstnega pionirstva na Slovenskem je predavantgardna ustvarjalnost Antona Podbevška in njen potek v dvajsetih letih prejšnjega stoletja«.
Naslednji junak raziskave Katarine Šalamun Biedrzycke je Anton Vodnik. Pri obravnavi njegovega dela pozornost pritegne razmislek o samostojnosti jezika in opuščanju vere v njegovo neposredno referenčno moč. Avtorica si zastavlja vprašanje, »kdaj in v kolikšni meri je v določeni literarni smeri mogoče jasno opaziti osamosvajanje besedila, obrat od mimetičnosti k ustvarjanju nove realnosti, nediskurzivnost, posvečujočo se sami sebi in ne izražanju nečesa, kar naj bi bilo skrito za besedami.« Poglobljene analize posameznih besedil Vodnika pa se vrtijo okoli problematike »jezika, ki ni več le odraz, ampak postaja ločen, enako objektivno bivajoči svet«. Vse te sledi so avtorico pripeljale do izvirne vizije slovenske in evropske pesniške avantgarde, predstavljene v knjigi z naslovom Poezija Antona Podbevška in Antona Vodnika v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Sprememba vizije sveta, objavljeno na Poljskem leta 1980. O avtoričinem temperamentu, in ne le o erudiciji, o čilosti tega svobodnega duha in njegovi ustvarjalnosti pa priča dejstvo, da je pod psevdonimom Janina Śmiałek napisala recenzijo te (svoje!) knjige in drzno kritizirala njena nejasna ali dvomljiva mesta.
Tu se pokažejo vodilne poteze pisanja Katarine Šalamun Biedrzycke – neodvisnost, kljubovalnost, nestrinjanje s floskulami in banalnostmi, ki krožijo v humanistični vedi, sposobnost kreativnega in pogumnega pogleda v nekaj, kar naj bi avtoritete vnaprej določile. In tako jo »sprememba v viziji sveta«, ki jo je opazila in opisala, spremlja pri obravnavi kasnejših umetnikov. Tako so tu pesniki Božo Vodušek, Edvard Kocbek, Stanko Vuk (zanimiva primerjava z mladim Miłoszem) in prozaisti: Prežihov Voranc, Slavko Grum, Lojze Kovačič. V tem delu knjige pride do izraza tista pripoved, ki je morda najbolj zanimiva za poljskega bralca, saj Šalamun Biedrzycka začne primerjati sklope, motive in načine, ki tečejo sočasno v slovenski in poljski literaturi. Tukaj priporočam fragmente, ki kažejo na vzporednice med Prežihovo prozo in romanom Jalu Kurka Gripa divja v Naprawi ali Kovačičevo prozo in Schulzevimi novelami. Posebej zanimiva je skica o Gombrowiczu, gledanem s »slovenske distance«, če se lahko tako izrazimo, z vidika, ki podčrtava postopen odmik od hierarhije vprašanj in pojavov, ki so poudarjali središčni položaj človeka. To »izginotje« človeka v hierarhiji biti, značilno - po Šalamunu Biedrzycki - za slovensko literaturo, bo morda lahko osvetlilo tudi poljsko literaturo. Zato se zdi, kot piše avtor spremne besede Krzysztof Biedrzycki, »še bolj zanimiva interpretacija Gombrowicza, v katerem avtorica zasleduje manifestacije dvoumnega in ne vedno doslednega procesa preseganja antropocentrizma. Ko pogledamo s tega zornega kota, nismo presenečeni nad avtoričinem pozitivnim branjem piscev iz gibanja »umetniške revolucije« Bereze, danes na Poljskem bolj malo cenjenih in celo v velikem delu pozabljenih, pri katerih Šalamun Biedrzycka ni opazila toliko (ne le) literarnih novosti, kolikor prav razbijanje svetovnonazorske antropocentrične in hierarhične paradigme«.
Zagovor »Berezine šole«, čut za umetniške poskuse, ki se je izvajala pod njenim pokroviteljstvom, še enkrat kaže »krempelj« te raziskovalke in prevajalke, pogum za ustvarjanje lastne vizije pomembnih prebojev v literaturi. In to ni bila posledica idiosinkrazije ali kaprice, ampak filozofske konsekventnosti. Kdo ve, ali je ni ta doslednost spremljala tudi pri gradnji mostu med dvema kulturama, slovenske in poljske. Verjetno ni gradbenika z večjimi zaslugami v tej zadevi. Seznam prevodov iz slovenščine v poljščino in iz poljščine v slovenščino je res impozanten. To nista samo prej omenjena Gombrowicz ali Schulz, ampak tudi Kochanowski, Wyspiański, Miłosz, Różewicz, Szymborska, Pawlikowska-Jasnorzewska, Witkacy, Ważyk, Herbert, Nowak, Stachura, Wojaczek, Krynicki, Zagajewski, Kornhauser, Terlecki, Zadura, Szczypiorski, Podsiadło. In če Podsiadło, je tudi veliko ustvarjalcev mlajših generacij, kot so Świetlicki, Bonowicz, Kielar, M. Baran, Różycki, Stasiuk, A. Sosnowski, Goerke, Sośnicki, Biedrzycki, Siwczyk, Grzebalski, Sendecki, Lebda, Dehnel itd. Prekinjam ta seznam, tukaj ni prostora za celotno predstavitev. Če ne bi bilo strasti in truda Šalamun Biedrzycke, ne vem, ali bi sodobni slovenski bralec kaj vedel o novi poljski literaturi.
Po drugi strani pa moram opozoriti na vpliv slovenske književnosti na našo in posebej mojo pesniško zavest. Veliko dolgujem doživljanju pesmi Tomaža Šalamuna, ki jih je prevedla junakinja tega eseja. Toda kaj točno? Ali gre za to, da se osvobodiš - kot zdaj vidim - pretiranega antropocentrizma in, če gremo dalje, podobnega polocentrizma? Ali za zaupanje v moč jezika, za katerega bi bilo dovolj, da bi mu dovolili malo več, kot je predlagal zakonodajalec Miłosz? Težko je reči. Dejavnikov interakcije je bilo več. Nekaj je gotovo: svoj prehod iz pesniškega vrtca v mnogo višjo šolo dolgujem Rimbaudu našega časa, slovenskemu pesniku Tomažu Šalamunu. Poznam pričevanja drugih poljskih umetnikov, ki potrjujejo ta vpliv. Tu mislim na primer na Bartka Majzela, Zbigniewa Macheja ali Andrzeja Niewiadomskega. Pa se ne konča samo pri Šalamunu.
Spominjam se odkrivanja drugih slovenskih imen in pojavov moje generacije po antologiji Srebro in mah, ki nam jo je podarila ta neumorna prevajalka, in o kateri sem z navdušenjem pisal v reviji »Studium«: »Občutljivi bralec ima tu razodetij in razsvetljenj na pretek. (…) Kreativno in zavestno sestavljanje antologije tuje poezije tako postaja pomemben glas v razpravi o najnovejši poljski poeziji.« In od takrat pesništvi naših dveh narodov hodita vštric ... Seveda se šalim, ampak ta šala ima sporočilo. Gre za to, da imamo po zaslugi takšne prevajalke stalen vpogled v dogajanje v novi slovenski poeziji in obratno: Slovenci iz prvih bojnih vrst nenehno prejemajo poročila o estetskih spremembah, ki se dogajajo pri nas. In spet po njeni zaslugi. Ne poznam analognega procesa, povezanega z vplivom druge (razen anglosaške) poezije. Ne poznam je ne za srbsko, madžarsko, romunsko ali slovaško poezijo. Kot lahko vidite, je lahko vse odvisno od odločnosti enega samega človeka. Ene ženske. Torej smo na tekočem. Beremo Gregorja Strnišo, Tomaža Šalamuna, Aleša Debeljaka, Petra Semoliča, Svetlano Makarovič, Alojza Ihana, Miklavža Komelja, Toneta Škrjanca, Uroša Zupana, Meto Kušar, Tajo Kramberger, Jureta Jakoba, Primoža Čučnika, Aleša Štegra in mnoge druge, ki delijo avtoričino prepričanje, da je Slovenija pesniška velesila. »Seveda ne zato, ker pri nas vsako leto izide vsaj tristo pesniških zbirk, ampak zato, ker kljub splošni dekadenci in črnim barvam človeška misel še vedno zmore krožiti po svobodnih prostranstvih.«
Ko sem razmišljal o izbiri naslova za to recenzijo, sem krožil medi »svobodnimi prostranstvi« in »konstantnim glasom v tekoči diskusiji«. Na koncu sem se odločil za slednjega, ker bolj kot literarnokritični model sem imel v mislih osebnost. Nekoga, ki na vprašanja mladih pesnikov odgovarja, da je »najpomembnejša občutljivost za ustvarjalno energijo, ki jo najdemo v delu. Če se lahko prevajalec (ali kritik, moja opomba, KM) znajde v podobnem stanju duha, kot je bil avtor, ko je ustvaril dano delo, lahko postane medij-prenašalec te iste energije v drugo obliko.« Ta knjiga ni le »pogovor: avtoričin s pisatelji, ki jih je prebrala« in »pogovor dveh kultur« (K. Biedrzycki), temveč tudi specifičen, večsmeren in večžanrski zapis energije, ki se daje svetu in literaturi, in za katero verjamem, da ne bo nikoli izčrpana. V dobro vseh vpletenih strani.
