O POEZIJI, KI PRIHAJA V STIK Z ENERGIJO ŽIVLJENJA ...
Pogovor med Karolom Maliszewskim in Katarino Šalamun Biedrzycko, ob izidu knjige Otona Župančiča Čaša opojnosti v izboru, prevodu in spremni besedi Katarine Šalamun Biedrzycke, ki jo je izdalo Biuro Literackie
15. junija 2020.
Karol Maliszewski: Moje prvo srečanje s slovenščino in slovensko poezijo dolgujem vam, še posebej vašemu izboru pesmi Tomaža Šalamuna iz, če se ne motim, leta 1979, še bolj pa sem spoznal zgodovino te poezije in njene druge ustvarjalce iz antologije Srebro in mah11 iz leta 1995. Ste v njej prvič predstavili najodličnejše pesnike iz Slovenije, ali pa so bili kakšni prejšnji, meni neznani poskusi njihove predstavitve?
Katarina Šalamun Biedrzycka: Najodličnejše slovenske pesnike sem poskušala predstavljati na Poljskem že od leta 1966, ko sem prevzela lektorat slovenščine na Jagelonski univerzi. Najprej na tamkajšnjih literarnih večerih, potem pa v revijah. Tomaž Šalamun je bil objavljen že leta 1968 v »Życiu Literackem«, v istem letu Kocbek v »Tworczośći«, Strniša, čigar poznejše delo sem izdala kot knjižni izbor, leta 1969, v naslednjih letih pa so izhajali celi bloki slovenskih pesnikov, npr. v revijah »FA-art«, »Kresy« ali »Fraza«, v »Kwartalniku Artystycznym« celo kot Mala antologija slovenske poezije. Vedno obširnejši bloki so bili tudi v »Studium« in »Czasu Kulture« ali »Odri«, sicer pa je bibliografija vseh teh prevodov objavljena v moji poljski knjigi Med slovenskimi in poljskimi avtorji (Krakov 2018), kjer so seveda navedene tudi štiri knjige Tomaža Šalamuna, po dve knjigi Aleša Debeljaka in Uroša Zupana ter izbori Primoža Čučnika, Petra Semoliča, Mete Kušar in že prej omenjega Gregorja Strniše. Za tisk imam pripravljena tudi izbora pesmi Franceta Prešerna in Milana Jesiha2.
K. M.: V omenjeni antologiji so pritegnile mojo pozornost pesmi Otona Župančiča. Med slovenskimi modernisti se mi je njegov glas zdel najmočnejši. Kako pa vi vidite njegovo mesto in vlogo?
K.Š. B.: Župančič je bil močna osebnost, njegove pesmi (seveda ne vse) še danes izžarevajo pesniško energijo in zato je vse manj pomembno, v katero formacijo bi ga lahko kdo vključil. V spremni besedi ga sicer res umeščam v čas, a le zato, da bi ga lahko videli tudi kot človeka, ki je prehajal skozi različna faze svojega življenja, kar je povzročilo da so njegove pesmi v različnih obdobjih izražale pač različna občutja sveta. Najpomembnejše pa je seveda to, da mu je bilo dano pesmi ne samo pisati, ampak v ustvarjalnem aktu tudi vstopiti v stik z življenjsko energijo in jo obdržati v obliki edino možnih besed zanjo.
K. M.: Priznam, da me naslov izbora kar malo draži: Čaša opojnosti – ker se zelo zavestno in celo samoironično navezuje na nekaj, kar danes ni preveč dobro videno kot manira formacije Mlade Poljske. Ali ni v tem nekakšna estetska provokacija?
K.Š. B.:Čaša opojnosti je naslov prve zbirke našega avtorja iz leta 1899, založnik pa ga je predlagal za celoto. Čeprav bi se ga dejansko dalo povezati z, kot pravite, diskreditirano mladopoljsko maniro, pa bo bolje, če enaindvajsetletnemu mladeniču pač pustimo pravico, da je tako poimenoval svoje prve ekstaze.
K. M.: V spremni besedi v antologiji Mah in srebro pišete, da bodo v slovenski poeziji »za vedno ostale navdihnjene Župančičeve vizije, polne gibanja in svetlobe«, torej verjetno ne družbeni program, ampak nekatere imanentne značilnosti poetike so v vašem dojemanju na prvem mestu?
K.Š. B.: Seveda, vedno sem mislila, da v ocenjevanje poezije ne sodi iskanje družbenega programa!
K. M.: Kaj je bilo pri prevajanju pesmi najtežje pri tem avtorju? Kako ste se spopadli s prenosom ene jezikovne energije v drugo?
K.Š. B.: S prevajanjem Župančičevih pesmi sem začela že več kot pred pol stoletjem, ker sem želela tega pesnika predstaviti svojim študentom in študentkam na lektoratu slovenskega jezika. Vedno sem visoko cenila njegovo pesniško energijo, poskušati prevesti jo v drug jezik pa je mogoče samo na enak način kot pri katerem koli drugem ustvarjalcu: s poskusom vstopiti v podobno mišljenje in občutje, kot obstaja v izvirniku, in s poskusom ponovitve tega stanja v drugem jeziku. Najtežje so bile seveda rime, včasih je pač treba narediti izjemo od pravila, ki me sicer vodi: če ni poljubnosti pri ustvarjalčevi izbiri besed, se morajo v prevodu znajti prav te, iste besede.
K. M.: Zanima me tudi vprašanje soavtorstva prevoda. Na več mestih navajate, da ste neko pesem prevedli ne sami, ampak še z nekom. Na primer z Marianom Piechalom ali Zygmuntom Stoberskim. Kako je bilo to?
K.Š. B.: Ne, ne, tu gre za nesporazum. Res je, da sem pod prevodi treh pesmi navedla imena prevajalcev, ki ste jih omenili (pa še Leopolda Lewina), skupaj s svojim imenom na koncu. Vsi ti prevajalci, so sodelovali pri skupni izdaji poljske Antologije slovenska poezije iz leta 1973 (ki jo omenjam v Spremni besedi k Župančičevim pesmim). Njihove prevode navajam kot poklon tem pionirjem prevajanja slovenske poezije v poljščino, vendar pa, žal, vsebujejo toliko netočnosti in neprimernih dodatkov, da sem se čutila dolžno popraviti jih, in sem na ta način, verjamem, postala njihov soavtor. (Podobno soavtorstvo z mano ima npr Miłosz Biedrzycki v knjigah Mete Kušar Ljubljana in Uroša Zupana Počasna plovba ter v drugi pesmi v Dodatku v knjigi, o kateri govorimo. V prvi pesmi iz tega Dodatka je njegovo soavtorstvo še močnejše, ker je prevedel del, ki ga sama nisem). In če se vrnem še dlje, ob k vašemu prejšnjem vprašanju, tj.k problemu izbire besed, če se jih spreminja zaradi iskanja rim. Pesem o »skrivnostnem cvetu, roži mogoti », o tem simbolu ustvarjalne moči in izbranke, ki se spaja s tem simbolom, se konča takole:
vse bitje mi zahrepenelo je
za teboj, za teboj
ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota …
O, jaz sem bogat —
pomagaj, pomagaj mi dvigniti
moje duše zaklad!
In zdaj bom navedla Piechalov prevod v celoti in označila s poševnim tiskom mesta, ki so se mi zdela banalna in neprimerna (vrstica »nič ne more zadušiti veselja« pa sploh ne bi smela biti tam, ker v izvirniku ne takih besed, ne vzdušja, ki bi jih utemeljevalo, preprosto ni):
Moj kwiecie tajemniczy,
moja rożo magiczna,
szukałem cię, wołałem,
sto razy omijałem,
aż wreszcie cię ujrzałem.
Serce moje odgadło,
twoją siłę tajemną,
twe światło na mnie spadło,
rozjaśniło noc ciemną.
Barwy we mnie rozkwitły,
niepojęta ich liczba,
Moj kwiecie tajemniczy,
moja rożo magiczna!
O, jak jestem bogaty,
nic radości nie zgłuszy:
kwiaty wy, moje kwiaty,
największy skarb mej duszy!
Podobno je v pesmi Sebi v Lewinovem prevodu prišlo do precejšnjega nesporazuma (in to sem vam v pogovoru predstavila). Obe te pesmi, ta in prej navedena v Piechalovem prevodu, sta tako značilni za Župančiča, da bi ju morali poznati vsi študentje slovenistike, rada pa bi, da bi se seznanili z njima, če uporabljajo omenjeno Antologijo, vključno s popravki iz zdaj tu natisnjenih prevodov.
K. M.: Ne spomnim se, kje, ampak nekje ste napisali o Župančičevi poeziji, da jo »odlikuje vitalizem, besedno mojstrstvo in visoki standardi glede kakovosti človeškega duha, s čimer je celega pol stoletja vplival na način razmišljanja in čustvovanja Slovencev.« Bi lahko to izjavo nekoliko podrobneje razvili?
K.Š. B.: O njegovem besednem mojstrstvu se lahko vsak prepriča z branjem pesmi v tej knjigi (seveda mi vseh rim ni uspelo prenesti s podobno magijo, ampak ritem ja – nekaj pesmi, med njimi Dumo in Dies Irae, lahko vsak primerja tudi z izvirnikom v dvojezični izdaji, ki ste jo na začetku pogovora omenili, se pravi v antologiji Srebro in mah); kar se tiče avtorjevih moralnih zahtev v odnosu do sebe in drugih, lahko o tem priča marsikatera pesem iz mojega izbora; glede zadnjih dveh označitev, omenjenih v tistem citatu, pa vam bom navedla začetek in konec pesmi Vseh živih dan iz leta 1900 (v knjigi te pesmi res ni, ker nisem našla dovolj rim zanjo, je pa za pesnika zelo značilna):
Jaz čutim danes vseh živih dan,
moje srce kipi in polje,
[…………………………………..]
Ne čujete? - Tam od mračnih lesov
vrši vihar
[…………………………………..]
to dneva je novega žar.
O, bratje, na pot, življenju naprot!
[…………………………………..]
Oh, bratje, bratje - prišel je čas!
O bratje, bratje, kako je v vas?
Soli vaša polja zorana?
Zdaj zvezdeugodne vladajo,
zdaj semena zlata padajo -
so li vaša polja zorana?
Tako se torej spomnim, kako je moj oče rad citiral to pesem, kitica o kraškem vinu, o znamenitem teranu, pa je še zdaj izpisana na pročelju neke gostilne v tem delu Slovenije:
Moja duša je židane volje,
kot bila bi pila kraški teran.
K. M.: Ampak Župančič ni pisal samo takih huraoptimističnih pesmi?
K.Š. B.: Seveda ne. Prevzel je vlogo barda, »srca v sredini« ki govori v imenu svetlih in temnih plati lastnega naroda. Najbolj je ta pozicija prišla do izraza v pesnitvi Duma iz leta 1908 (v naši knjigi sem ji dala naslov Slovenska pesem), kjer po eni strani beremo: »Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti«, na drugi pa »Hodil po zemlji sem naši in pil nje bolesti«. Značilno za razpoloženje v Sloveniji v polovici prejšnjega stoletja je dejstvo, da je Tomaž Šalamun leta 1964 v svojem v pesmi Duma1964 travestiral to pesnitev tako, da je od nje vzel samo njeno kritično stran:
Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu
V svoji knjigi razprav in člankov Wśród słoweńskich i polskich autorów, v kateri si lahko preberete, v obliki citata, to pesem skoraj v celoti - in kjer tudi piše, da so avtorju po tednu dni zaslišanj v priporu zaradi tega »napada na politični sistem« grozili z dvanajstimi leti zapora - travestacije tega znamenitega verza nisem prevedla z navezavo na Župančiča, pač pa na – Mickiewicza: »O domovina, ti si kakor – čir na želodcu.«
K. M.: Kaj bi po vašem mnenju moralo ostati v današnjem času v bralcu teh pesmi, kakšen občutek ali vtis? Kakšno poslanico (sporočilo) mu prinašajo?
K.Š. B: Priznam, da me sama beseda »sporočilo« nekoliko draži. ko gre za poezijo. Rada bi, da bi bralec po vsak prebrani pesmi čutil zadovoljstvo, da se je srečal z neko energijo, z notranjo močjo nekoga, ki ga ni poznal. In da bi potem skušal prebrati še kaj njegovega v izvirniku.
K. M.: Najlepša hvala za intervju.
Opombi:
1Mah in srebro / Srebro i mech. Antologia poezji słoweńskiej, wybór i przekład K. Šalamun Biedrzycka, red. M. B. Kielar, Wydawnictwo »Pogranicze«, Sejny 1995.
2 Od tega časa sta oba izbora tudi izšla z nasovoma: Milan Jesih:Niemal, Warszawa: PIW 2022 in France Prešeren, Poezje, Krakow SPP 2022. (op. ur.)
3 Dr. Branko Šalamun (1914–2005), prevzet od nalog v zvezi z novo lastno državo in, kljub splošnim razmeram v svetu, nošen od navdušenja, ki ga je na začetku 20. stoletja vpeljal tam prav Župančič, se je po končani gimnaziji leta 1933 (Hitler in slutnja nove vojne!) odločil – da bi lahko služil ljudem in nikoli nikogar ne moral ubiti - postati zdravnik.
Pogovor med Karolom Maliszewskim in Katarino Šalamun Biedrzycko, ob izidu knjige Otona Župančiča Čaša opojnosti v izboru, prevodu in spremni besedi Katarine Šalamun Biedrzycke, ki jo je izdalo Biuro Literackie
15. junija 2020.
Karol Maliszewski: Moje prvo srečanje s slovenščino in slovensko poezijo dolgujem vam, še posebej vašemu izboru pesmi Tomaža Šalamuna iz, če se ne motim, leta 1979, še bolj pa sem spoznal zgodovino te poezije in njene druge ustvarjalce iz antologije Srebro in mah11 iz leta 1995. Ste v njej prvič predstavili najodličnejše pesnike iz Slovenije, ali pa so bili kakšni prejšnji, meni neznani poskusi njihove predstavitve?
Katarina Šalamun Biedrzycka: Najodličnejše slovenske pesnike sem poskušala predstavljati na Poljskem že od leta 1966, ko sem prevzela lektorat slovenščine na Jagelonski univerzi. Najprej na tamkajšnjih literarnih večerih, potem pa v revijah. Tomaž Šalamun je bil objavljen že leta 1968 v »Życiu Literackem«, v istem letu Kocbek v »Tworczośći«, Strniša, čigar poznejše delo sem izdala kot knjižni izbor, leta 1969, v naslednjih letih pa so izhajali celi bloki slovenskih pesnikov, npr. v revijah »FA-art«, »Kresy« ali »Fraza«, v »Kwartalniku Artystycznym« celo kot Mala antologija slovenske poezije. Vedno obširnejši bloki so bili tudi v »Studium« in »Czasu Kulture« ali »Odri«, sicer pa je bibliografija vseh teh prevodov objavljena v moji poljski knjigi Med slovenskimi in poljskimi avtorji (Krakov 2018), kjer so seveda navedene tudi štiri knjige Tomaža Šalamuna, po dve knjigi Aleša Debeljaka in Uroša Zupana ter izbori Primoža Čučnika, Petra Semoliča, Mete Kušar in že prej omenjega Gregorja Strniše. Za tisk imam pripravljena tudi izbora pesmi Franceta Prešerna in Milana Jesiha2.
K. M.: V omenjeni antologiji so pritegnile mojo pozornost pesmi Otona Župančiča. Med slovenskimi modernisti se mi je njegov glas zdel najmočnejši. Kako pa vi vidite njegovo mesto in vlogo?
K.Š. B.: Župančič je bil močna osebnost, njegove pesmi (seveda ne vse) še danes izžarevajo pesniško energijo in zato je vse manj pomembno, v katero formacijo bi ga lahko kdo vključil. V spremni besedi ga sicer res umeščam v čas, a le zato, da bi ga lahko videli tudi kot človeka, ki je prehajal skozi različna faze svojega življenja, kar je povzročilo da so njegove pesmi v različnih obdobjih izražale pač različna občutja sveta. Najpomembnejše pa je seveda to, da mu je bilo dano pesmi ne samo pisati, ampak v ustvarjalnem aktu tudi vstopiti v stik z življenjsko energijo in jo obdržati v obliki edino možnih besed zanjo.
K. M.: Priznam, da me naslov izbora kar malo draži: Čaša opojnosti – ker se zelo zavestno in celo samoironično navezuje na nekaj, kar danes ni preveč dobro videno kot manira formacije Mlade Poljske. Ali ni v tem nekakšna estetska provokacija?
K.Š. B.:Čaša opojnosti je naslov prve zbirke našega avtorja iz leta 1899, založnik pa ga je predlagal za celoto. Čeprav bi se ga dejansko dalo povezati z, kot pravite, diskreditirano mladopoljsko maniro, pa bo bolje, če enaindvajsetletnemu mladeniču pač pustimo pravico, da je tako poimenoval svoje prve ekstaze.
K. M.: V spremni besedi v antologiji Mah in srebro pišete, da bodo v slovenski poeziji »za vedno ostale navdihnjene Župančičeve vizije, polne gibanja in svetlobe«, torej verjetno ne družbeni program, ampak nekatere imanentne značilnosti poetike so v vašem dojemanju na prvem mestu?
K.Š. B.: Seveda, vedno sem mislila, da v ocenjevanje poezije ne sodi iskanje družbenega programa!
K. M.: Kaj je bilo pri prevajanju pesmi najtežje pri tem avtorju? Kako ste se spopadli s prenosom ene jezikovne energije v drugo?
K.Š. B.: S prevajanjem Župančičevih pesmi sem začela že več kot pred pol stoletjem, ker sem želela tega pesnika predstaviti svojim študentom in študentkam na lektoratu slovenskega jezika. Vedno sem visoko cenila njegovo pesniško energijo, poskušati prevesti jo v drug jezik pa je mogoče samo na enak način kot pri katerem koli drugem ustvarjalcu: s poskusom vstopiti v podobno mišljenje in občutje, kot obstaja v izvirniku, in s poskusom ponovitve tega stanja v drugem jeziku. Najtežje so bile seveda rime, včasih je pač treba narediti izjemo od pravila, ki me sicer vodi: če ni poljubnosti pri ustvarjalčevi izbiri besed, se morajo v prevodu znajti prav te, iste besede.
K. M.: Zanima me tudi vprašanje soavtorstva prevoda. Na več mestih navajate, da ste neko pesem prevedli ne sami, ampak še z nekom. Na primer z Marianom Piechalom ali Zygmuntom Stoberskim. Kako je bilo to?
K.Š. B.: Ne, ne, tu gre za nesporazum. Res je, da sem pod prevodi treh pesmi navedla imena prevajalcev, ki ste jih omenili (pa še Leopolda Lewina), skupaj s svojim imenom na koncu. Vsi ti prevajalci, so sodelovali pri skupni izdaji poljske Antologije slovenska poezije iz leta 1973 (ki jo omenjam v Spremni besedi k Župančičevim pesmim). Njihove prevode navajam kot poklon tem pionirjem prevajanja slovenske poezije v poljščino, vendar pa, žal, vsebujejo toliko netočnosti in neprimernih dodatkov, da sem se čutila dolžno popraviti jih, in sem na ta način, verjamem, postala njihov soavtor. (Podobno soavtorstvo z mano ima npr Miłosz Biedrzycki v knjigah Mete Kušar Ljubljana in Uroša Zupana Počasna plovba ter v drugi pesmi v Dodatku v knjigi, o kateri govorimo. V prvi pesmi iz tega Dodatka je njegovo soavtorstvo še močnejše, ker je prevedel del, ki ga sama nisem). In če se vrnem še dlje, ob k vašemu prejšnjem vprašanju, tj.k problemu izbire besed, če se jih spreminja zaradi iskanja rim. Pesem o »skrivnostnem cvetu, roži mogoti », o tem simbolu ustvarjalne moči in izbranke, ki se spaja s tem simbolom, se konča takole:
vse bitje mi zahrepenelo je
za teboj, za teboj
ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota …
O, jaz sem bogat —
pomagaj, pomagaj mi dvigniti
moje duše zaklad!
In zdaj bom navedla Piechalov prevod v celoti in označila s poševnim tiskom mesta, ki so se mi zdela banalna in neprimerna (vrstica »nič ne more zadušiti veselja« pa sploh ne bi smela biti tam, ker v izvirniku ne takih besed, ne vzdušja, ki bi jih utemeljevalo, preprosto ni):
Moj kwiecie tajemniczy,
moja rożo magiczna,
szukałem cię, wołałem,
sto razy omijałem,
aż wreszcie cię ujrzałem.
Serce moje odgadło,
twoją siłę tajemną,
twe światło na mnie spadło,
rozjaśniło noc ciemną.
Barwy we mnie rozkwitły,
niepojęta ich liczba,
Moj kwiecie tajemniczy,
moja rożo magiczna!
O, jak jestem bogaty,
nic radości nie zgłuszy:
kwiaty wy, moje kwiaty,
największy skarb mej duszy!
Podobno je v pesmi Sebi v Lewinovem prevodu prišlo do precejšnjega nesporazuma (in to sem vam v pogovoru predstavila). Obe te pesmi, ta in prej navedena v Piechalovem prevodu, sta tako značilni za Župančiča, da bi ju morali poznati vsi študentje slovenistike, rada pa bi, da bi se seznanili z njima, če uporabljajo omenjeno Antologijo, vključno s popravki iz zdaj tu natisnjenih prevodov.
K. M.: Ne spomnim se, kje, ampak nekje ste napisali o Župančičevi poeziji, da jo »odlikuje vitalizem, besedno mojstrstvo in visoki standardi glede kakovosti človeškega duha, s čimer je celega pol stoletja vplival na način razmišljanja in čustvovanja Slovencev.« Bi lahko to izjavo nekoliko podrobneje razvili?
K.Š. B.: O njegovem besednem mojstrstvu se lahko vsak prepriča z branjem pesmi v tej knjigi (seveda mi vseh rim ni uspelo prenesti s podobno magijo, ampak ritem ja – nekaj pesmi, med njimi Dumo in Dies Irae, lahko vsak primerja tudi z izvirnikom v dvojezični izdaji, ki ste jo na začetku pogovora omenili, se pravi v antologiji Srebro in mah); kar se tiče avtorjevih moralnih zahtev v odnosu do sebe in drugih, lahko o tem priča marsikatera pesem iz mojega izbora; glede zadnjih dveh označitev, omenjenih v tistem citatu, pa vam bom navedla začetek in konec pesmi Vseh živih dan iz leta 1900 (v knjigi te pesmi res ni, ker nisem našla dovolj rim zanjo, je pa za pesnika zelo značilna):
Jaz čutim danes vseh živih dan,
moje srce kipi in polje,
[…………………………………..]
Ne čujete? - Tam od mračnih lesov
vrši vihar
[…………………………………..]
to dneva je novega žar.
O, bratje, na pot, življenju naprot!
[…………………………………..]
Oh, bratje, bratje - prišel je čas!
O bratje, bratje, kako je v vas?
Soli vaša polja zorana?
Zdaj zvezdeugodne vladajo,
zdaj semena zlata padajo -
so li vaša polja zorana?
Tako se torej spomnim, kako je moj oče rad citiral to pesem, kitica o kraškem vinu, o znamenitem teranu, pa je še zdaj izpisana na pročelju neke gostilne v tem delu Slovenije:
Moja duša je židane volje,
kot bila bi pila kraški teran.
K. M.: Ampak Župančič ni pisal samo takih huraoptimističnih pesmi?
K.Š. B.: Seveda ne. Prevzel je vlogo barda, »srca v sredini« ki govori v imenu svetlih in temnih plati lastnega naroda. Najbolj je ta pozicija prišla do izraza v pesnitvi Duma iz leta 1908 (v naši knjigi sem ji dala naslov Slovenska pesem), kjer po eni strani beremo: »Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti«, na drugi pa »Hodil po zemlji sem naši in pil nje bolesti«. Značilno za razpoloženje v Sloveniji v polovici prejšnjega stoletja je dejstvo, da je Tomaž Šalamun leta 1964 v svojem v pesmi Duma1964 travestiral to pesnitev tako, da je od nje vzel samo njeno kritično stran:
Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu
V svoji knjigi razprav in člankov Wśród słoweńskich i polskich autorów, v kateri si lahko preberete, v obliki citata, to pesem skoraj v celoti - in kjer tudi piše, da so avtorju po tednu dni zaslišanj v priporu zaradi tega »napada na politični sistem« grozili z dvanajstimi leti zapora - travestacije tega znamenitega verza nisem prevedla z navezavo na Župančiča, pač pa na – Mickiewicza: »O domovina, ti si kakor – čir na želodcu.«
K. M.: Kaj bi po vašem mnenju moralo ostati v današnjem času v bralcu teh pesmi, kakšen občutek ali vtis? Kakšno poslanico (sporočilo) mu prinašajo?
K.Š. B: Priznam, da me sama beseda »sporočilo« nekoliko draži. ko gre za poezijo. Rada bi, da bi bralec po vsak prebrani pesmi čutil zadovoljstvo, da se je srečal z neko energijo, z notranjo močjo nekoga, ki ga ni poznal. In da bi potem skušal prebrati še kaj njegovega v izvirniku.
K. M.: Najlepša hvala za intervju.
Opombi:
1Mah in srebro / Srebro i mech. Antologia poezji słoweńskiej, wybór i przekład K. Šalamun Biedrzycka, red. M. B. Kielar, Wydawnictwo »Pogranicze«, Sejny 1995.
2 Od tega časa sta oba izbora tudi izšla z nasovoma: Milan Jesih:Niemal, Warszawa: PIW 2022 in France Prešeren, Poezje, Krakow SPP 2022. (op. ur.)
3 Dr. Branko Šalamun (1914–2005), prevzet od nalog v zvezi z novo lastno državo in, kljub splošnim razmeram v svetu, nošen od navdušenja, ki ga je na začetku 20. stoletja vpeljal tam prav Župančič, se je po končani gimnaziji leta 1933 (Hitler in slutnja nove vojne!) odločil – da bi lahko služil ljudem in nikoli nikogar ne moral ubiti - postati zdravnik.
