Na naših botaničnih izletih so imele veliko vlogo kraške trate mi Dražici in veliki, zeleni gozdni otoček Lipica. Tod naletiš v vseh časih rasti na bogata in vabljiva najdišča. Prvega smo dosegli iz predmestja Svetega Ivana. Pot se vije strmo navzgor, preseka reško državno cesto, nato še tir železnice čez Visoke Ture in zavije malo više v pravcato majhno sotesko, ki jo sestavljajo z obeh strani pritiskajoča kamnita pobočja »Preklane gore«. * Pogled nazaj na morje je vselej čudovit.
Ko je strma ožina za nami, stojimo na visoki kraški planoti. Pod nami leže trate. Po kraški navadi jih obdaja široko razpredena mreža nizkih kamnitih zidov. Prav na začetku pomladi, ko k morju še prihajajo mrzli vetrovi, raste tu cvet pri cvetu, naš lepi progasti žafran (Crocus variegatus). Ljubki zvončki pričenjajo nežno zvončkljati v svetlih tropih, pridruži se jim drobna, pokončna grozdasta hijacinta jagodaste hrušice (Muscari botryoides). Ob travnikih in poteh se je razcvetel tudi lepi, beli rani mošnjak (Thlaspi praecor). Sodi v to rastlinsko sliko, zato ga moramo omeniti. Kmalu nato naznanijo v tople, svilene kožuščke varno zaviti lepi temnovijoličasti zvončki gorskega kosmatinca (Anemone montana), da je blizu Velika noč. Saj jim pravimo velikonočnice. Kamorkoli pogledaš, povsod jih vidiš rasti v majhnih šopih in gnezdih. Ko padajo sončni žarki že pošev, zatrepeče daleč tja čez trate nežen, svilen, srebrnkast lesket in soj, kakor da bi se v pričakovanju velikega praznika pomladi razprostrla pražnje blesteča iz svilenih las in sončnih žarkov stkana preproga. Bodite pozdravljeni, dragi glasniki blažene dobe vstajenja! Šele v prvih aprilskih tednih se tam gori naposled popolnoma prebudi kraška pomlad. Toda ne zbudi se z velikim smehom, z že kar prešernim bahanjem, ki si ga sicer bohotna pomlad rada privošči, temveč v nepopisno tihem, sramežljivem svitu, s trpko milino, lastno samosvoji odljudnosti Krasa, polna je resne, skoraj otožne, čudovito pretresljive poezije. Saj Kras ne more in ne sme vriskati, kajti nad njim leži zmeraj nekaj kot bol vdane potrpežljivosti in odpovedi. Zato je tudi praznik pomladi tam gori skromen in preprost. Tu in tam obeša dren svoj zali, rumeni pomladni prapor. Okoli vasi se skriva za sivimi kamnitimi zidov nekaj redkih, skromnih dreves, ki cveto snežno belo in rožnato kot breskev. Kakor da so tam le po naključju. Daleč zadaj modre gore Krasa, na obzorju venec svetlih pomladnih oblakov. Nad vsem pa žarko sonce in veliko lepe, bele svetlobe. Povsod tišina, nikjer glasu živahnega veselja! Zajetni kraški obronki prestrezajo zamolkli hrup mesta. Na travniku so v polnem razcvetu kraške narcise (Narcissus angustifolius). Nežnejše, vitkejše in manj bohotne so kot narcise naših visokih gora, toda po vonju vsekakor prekašajo vse posestrime. Do koder seže oko, se v pomladnem vetriču zibljejo in priklanjajo lepi, beli cvetovi. Narcise, povsod narcise! Zrak je poln njihovega sladko opojnega duha. Mednje se vriva ljubki tržaški svišč (Gentiana tergestina), tu v osamljenih otočkih, tam v celih zaplatah, drugje zopet tke v daljavo in širjavo živo modre vezenine. Ob zidovih, v varnem zavetju grmovja se je naselila tretja, zelo plemenita cvetica, drobna, vitka kraška lilija gorska logarica (Frittilana tenella) s svojim kimajočim, znotraj nežno pikastim zvončkom. Tu je še bela in rumena vetrnica, prijetno dišeča, nežno razvejana polžarka (Isopyrum thalictroides) pa ozko-listi pljučnik z rdečimi mladimi in modrimi starejšimi cvetovi. Nedvomno dovolj cvetic. In vendar je ostala zemlja, iz katere tako ljubko in pestro poganjajo, trda in suha. Trpko resnobo na obličju Krasa lahko celo nežna roka pomladi le omili, ne more pa je izbrisati.
To bi bila skromna sličica kraške pomladi na Dražici. Toda pridružuje se ji še nekaj drugega. Nad vsem plava še nekaj neizrečeno lepega, česar ni mogoče opisati: tiho, sladko zvenenje in petje, še več, ljubka glasba. Vrtni strnad (Emberiza hortulana) skrbi zanjo. S črnega trna, z drena, s cvetočih dreves pošilja od blizu in od daleč sam skoraj zmeraj neviden, zdaj kot nežen zvok strune, zdaj kot hrepeneč klic svoj kratki, drobni motiv. Nesmrten je ta motiv: prve štiri note Beethovnove pete simfonije, trikrat kvinta — mala terca. Ne morem ga ločiti od vonja kraških narcis, od modrine svišča, od tenke postavice kraške lilije. Zame je motiv kraške pomladi. Vrtni strnad zna le tega, drugega ne. Ne zategne ga kot današnji dirigenti s svojimi umetniškimi kodri v koncertnih dvoranah in ne misli na vrata življenja, »na katera potrka usoda s štirimi bronastimi udarci!« Poje ga ves nedolžen iz svojega drobnega, veselo poveličujočega pomladansko razpoloženega srca. Kakor tih, srce poživljajoč glas narave, kot drobna sončna pesmica hvaležne stvarce se dviga plemenit in čist iz občutja in čarov svetle simfonije kraške pomladi.
Čas hiti. V vegetacijski sliki naših travnikov si naglo slede nove oblike, nove, sočnejše barve. Kmalu prevladajo velike rumene zvezde volnatega grinta (Senecio lanatus), na skrivnem kraju, ki ga v blodišču kraških gozdov ni lahko najti, cveti redka gomoljasta špajka (Valeriana tuberosa). Za njo dvigne težko, temnordečo cvetno glavico čudno mehka, čez in čez z belimi čopki pokrita, po muškatu dišeča jurjevina (Jurinea mollis). Nizko rastoča ilirska perunika (Iris illyrica) razvije na močno prisojnih, zavetnih prostorčkih svoje čudovito oblikovane, šlemaste, tu svetlo, tam temno vijoličaste cvetove. Kukavica se oglaša. Poletje prinese pisane metuljnice, bele medvejke, meliso in marjetice. Na jesen pa zavladajo nad vsem nežno risane, živobarvne in temno vijoličaste vrste kobulnic, ki polnijo ozračje z ostrim, opojnim eteričnim vonjem. Ozki prelaz bo pozneje, že za konec okrasil lepi, vijoličasti kobuljasti grenik (Iberis umbellata) in prav tam bo stražila orjaška, visoka piramidasta zvončica( Campanula pyramidalis). Čez sivi skalni oklep Krasa legajo vedno temnejši, vijoličasti odtenki. Listje grmov in dreves se je že živo pordečilo in porumenilo. Tu in tam žare plameneči grmi. Krepko zakoreninjeni ruj si je oblekel žareče jesensko oblačilo. Barve, ki jih pošilja morje, so zmeraj bolj resne. Nizko potujoče, še bolj pa zahajajoče sonce ovija vse v mračno žareč, včasih kar skrivnosten soj. Vse spet odreveni in se potopi v globok molk.
Sedaj je Kras silen, surov, brezobziren in neizprosen, ves posebnež. »Tak sem pač, Kras sem. Počnem kar me je volja in se ne pogajam!« reče surovo in kljubovalno ter samozavestno zre zimi in ledenim viharjem domače burje nasproti. Oborožil se je in se obdal z oklepom. Tudi hudiča ga ni strah!
Uro hoda je od Dražice do gozda okoli Lipice. Tja prideš skozi slikoviti vasici Padriče in Gropada. Sredi kraške dežele leži lep, gozdnat otok, poln cera. Obdaja ga zid, kajti bil je posest slovite cesarske dvorne kobilarne. Takrat je bila Lipica najljubša izletniška točka podjetne nemške kolonije v Trstu. Dandanes je dostop strogo prepovedan. Številne doline sredi gozda so najdišča lepih kraških cvetic. Spomladi cveto tam različne orhideje, kraška narcisa in lilija, v maju ponosna navadna potonika (Paeonia peregrina), kmalu za njo jesenček (Diptam) z ostrim eteričnim vonjem in skromna travnolistna perunika (Iris graminea) z močno navzgor zavihanimi lističi. Na redkih mestih, ki jih najdeš le, če imaš srečo, pa žari oranžno rdeča kranjska lilija (Lilium carniolicum). Čarobno bogastvo pestrih barv, za botanika pravi kraški raj! Sredi više ležečih poslopij kobilarne so v prijazni, zdaj že dolgo opuščeni gostilnici postregli z ocvrtimi piščanci, krofi in dobrim teranom pa tudi s prostranim razgledom na modrikasto okoliško hribovje.
Gozd je najlepši takrat, ko cveto binkoštne rože — potonike, Takole ga opeva naš dragi kraški pevec Baumbach:
Blesti v zelenju maja
krog Lipice gozdič
in zaljša se dolina
s cvetovi kot deklič.
Potonike žarijo,
do koder gre oko,
škrjančki žvrgolijo:
»Svatovati je lepo!«
Lepo je bilo popotovati z obema možema in bil sem pač zavidanja vreden mladenič. Kühnau je na svoj slovesno dostojanstveni način kar ganljivo skrbel zame. Baumbacha pa je bila sama sončna šaljivost. Venomer je pripovedoval zabavne dogodivščine in prijetne zgodbice iz svojih študentovskih ter popotniških časov. Večkrat sem pokukal v njegovo pesniško dušo, ki sem jo pol razumel, pol slutil. V svoji lepi, veliki skromnosti pa je tudi pozneje, ko mu je že lovorjev venec krasil čelo, le redko govoril o svojem pesniškem delovanju in še takrat le bežno, mimogrede. Često mi uhajajo misli nazaj na tiste čase. Kako hitro je med botaniziranjem, smehom in šalami minil tak praznični dan! Seveda tudi nikoli nismo pozabili stopiti v gostilno. Pozneje sem še veliko hodil po Krasu, dolga leta vsako nedeljo in praznik: kot mladenič, kot mož, kot star gospod. Vendar mi tako veseli in brez-tik skrbni časi niso bili nikoli več usojeni.
O Petru in Pavlu leta 1874 me je Kühnau vzel s seboj v Osp k rastišču gladkega naprsteca (Digitalis ferruginea). Bilo je pasje vroče in oba sva zbolela. Jaz sem sončarico kmalu prebolel, on pa je podlegel prehudi obremenitvi svojega hudo bolnega srca. Urška mu je z vso skrbjo stregla do konca. To je bila zame huda bolečina. Dolgo sem žaloval. Še danes po 57 letih pozdravljam njegov spomin v neomajni zvestobi in hvaležnosti, ki ne bo ugasnila do konca mojih dni.
Posli so cveteli. Oče je kupil konje in voz, a seveda predvsem za delo. Tako je prišel v hišo kočijaž Kristijan. Najprej sem si ga radovedno ogledoval, potem pa je ob prvi priložnosti prišlo med nama do poštene rokoborbe. Moral sem vendar vedeti, kdo je močnejši. Bil sem jaz. Ročno in lepo sem ga položil z obema lopaticama v travo. Takoj sva si postala dobra prijatelja. Vrlega, delavnega moža sem imel zmeraj rad. Bil in ostal je zvest kot zlato in vse življenje je z neomajnim zaupanjem prisegal na svojega srčno ljubljenega »gospoda Juloja«. Seveda si je tudi on prislužil svojo medaljo »quadraginta annorum«, kajti kdor je prišel k nam in je svojo dolžnost opravljal, ta je ostal.
V Schillerjevem društvu le Haydnovim »Letnim časom« sledila Mendelssohnova »Hvalnica« in njegov veliki oratorij »Elija«. V obeh je pela sopran Adina Bideleux. Prav gotovo je vse, kar je dihalo, tisti večer hvalilo gospoda! Dvospeva med ubogo vdovo in prerokom nisem nikoli slišal zapeti bolj iskreno, bolj Bogu vdano in bolj pretresljivo kot takrat. Kajti tudi bariton, skromen, povsem neznan tržaški učitelj, je pel izredno lepo iz polne, tople duše.
Kadar smo prišli na poletnih počitnicah v kako vaško cerkev, so vso mojo pozornost vselej pritegnile orgle. Slovesni zvok orgel me je vsega prevzel in že je zrasla v meni želja, da bi se poskusil na njih. Prvikrat sem sedel za orgle v Podkloštru. Ko sem končal in rdečih lic stopil k očetu, mi je ta na svoj ljubeznivi način povedal, da sem na orglah kar dobro zaigral klavir. Govoril mi je, da je treba orglati legato in sedati za orgle vselej s spoštovanjem, kajti za globoko preludiranje dajejo najširše možnosti in neskončno bogastvo. Orgle imajo lastno mogočno literaturo in v svoji kraljevski samosvojosti nikoli ne prenesejo klavirskih skladb. Za konec je še posebej poudaril, da je upravljanje registrov velika in težavna umetnost zase, ki terja veliko premisleka in vaje, zlasti pa tankega osebnega okusa. Ob tem mi je pogum močno uplahnil in težave, ki so se grmadile pred menoj, so se mi zdele nepremagljive. Kljub temu mi je po vaških cerkvah pogled spet in spet uhajal k orglam. Nekoč se je celo zgodilo, da sem v Kamnah na Gorenjskem na povabilo za glasbo navdušenega župnika orglal pri celi maši. Seveda sem lahko igral le po svoji presoji primerne klavirske skladbe. Vrh tega sem moral v danem trenutku brž premodulirati za petje treh domačih cerkvenih pevk, ki so strogo pazile, da so vse številne kitice njihovih cerkvenih pesmi prišle na vrsto o pravem času. Pošteno sem se namučil, pa sem požel le neuspeh, ker sem pri povzdigovanju igral na najtišjem registru nežen, kratek Mozartov stavek, ponos svojega programa. Za to me je star, pobožen kmet še pošteno nahrulil. Navzlic temu sem močno pridobil pri domačem gospodarju in pri okoliških prijateljih. Moje notranje zadovoljstvo pa je ostalo majhno, enako ničli, ali še kako stopinjo pod njo. Skesan sem pomislil na očetovo svarilo. Počutil sem se, kot se počuti velik goljuf v trenutkih, ko obžaluje svoje početje.
Prvi dobri organist, ki sem ga videl in slišal igrati, je bil Merk, učitelj mojih sestra. V tržaški evangeljski cerkvi je na tamošnjih orglah spremljal veliki slovesni zbor »Pojte našemu gospodu« v Händlovem »Judi Makabejcu«. Občudoval sem njegovo natančno pedalno tehniko: peta — prsti, peta — prsti. Gledal sem, kako je k posamičnim glasovom v zboru v fugi premišljeno potegnil primerni register. Prevzelo me je, ko je na koncu instrument zadonel iz vseh registrov. Najbrž je takrat dozorel v moji duši sklep, da moram tudi jaz nekoč to doseči. Pozneje bomo videli, kako sem slednjič res prav v tej cerkvi prišel do orgel in pričel napredovati v orglanju.
Leto 1875 mi je prineslo moj prvi visokogorski vzpon, Triglav! Takrat je bilo to še alpinistično dejanje. Zamisel vzpona na Triglav je v naglici zrasla na mojem zelniku, oče je želel peljati svoja fanta le iz primorske strani v Bohinj čez prelaz Škrbino. Kandidat za Triglav ali Veliki Klek najde dandanes skoraj že v vsakem dveletnem otroku dobro poučenega svetovalca za opremo, dostop in izvedbo. Takrat, pred dobrim polstoletjem pa je bila stvar še povsem drugačna, veliko težja. Nihče nam ni vedel nič povedati. »Pojdimo h gospodu Trudnu!«, se je domislil oče. »V Tolminu je doma in rad nas ima. Pri njem bomo izvedeli vse.« Gospod Truden je široko razkoračen stal za svojo prodajalno mizo in tožil o slabih časih, čeprav je bil že tedaj videti kaj premožen. Oče mu je razložil, za kaj gre. Gospod Truden je napeto poslušal. Dolgo ni ničesar razumel in vedno znova je ves razburjen in presenečen spraševal to in ono, o Škrbini pa ni bil še nikoli slišal. Končno je solznih oči dejal: »Prosim, rotim vas, gospod, nikar ne hodite tja!«
Pa sva le šla brat Pavel in jaz. Takrat je veljalo, da planinska tura brez brinovca sploh ni mogoča. Mama nama ga je dala s seboj stekleničko, poleg pa še sladkorja v kockah, češ da deluje žganje najbolje, če zaužiješ po kapljicah na sladkorju. Midva pa sva kaj kmalu prišla do tega, da je učinek še veliko boljši in krepkejši, če si ga privoščiva v požirkih. Kako se mi je vtisnila v spomin vsaka najmanjša nadrobnost te ture! Vidim samega sebe, kako na planinici Ravne nad Tolminom, ves razgret od naglega vzpona, še in še pijem čudovito vodo. Še danes mi zastane srce, če pomislim na poljane planik tik pod Škrbino ali na prvi pogled tja proti kralju Triglavu. In zdajci naju z one strani pozdravi iz globin, trepetajočih v sončni pripeki, tako sijoče, tako slepeče, s sijem in barvo tako omamno zrcalo, ne zeleno, ne modro, pravljično spokojno in vabljivo, da se dolgo nisva domislila, da gledava gladino Bohinjskega jezera. Potem zadnji počitek pri najvišjem studencu na bohinjski strani, že v gozdu. Tja sva prišla od sončne pripeke in brinovca tako izsušena, da je brat Pavel po lastni presoji popil kar pet litrov vode, jaz pa sem je potočil po grlu po vestni cenitvi le štiri litre. Kdo premore zlato pero, ki bi znalo popisati tako veselje v gorah, naslikati toliko lepoto? In s katerim kraljem ali cesarjem bi hotel menjati ti, mladi, od Boga blagoslovljeni srečnež, ki si se pravkar vrnil s prvega romanja v čarobno kraljestvo gora?
V primorskem odseku Alpenvereina sem naslednjo zimo prvič predaval o svojih turah leta 1875. V dunajskem časopisu »Botanische Zeitschrift« dr. Aleksandra Škofica je izšlo moje prvo botanično delo o prelazu Škrbina, o Črni prsti in Triglavu. Brez moje vednosti, v moje presenečenje in zadrego, toda v veliko veselje mojega očeta ga je v podlistku ponatisnil takratni časnik »Triester Zeitung«. Ves neznaten in šolsko nebogljen je bil ta članek, toda moji tržaški pokrovitelji in prijatelji so prisluhnili. Oče pa je zadovoljno ugotovil: »Pisati zna!«
Leto 1876 mi je prineslo maturo, ki takrat še ni bila tako preprosta, kot je dandanes. Od vsakogar, ki je mislil s študijem resno, je terjala hud napor. Iz vseh predmetov smo morali delati pismene in ustne izpite. Morali smo biti podkovani v nemški ter italijanski literaturi, logiki in psihologiji. Samo izpit iz verouka je obsegal snov štirih zajetnih bukev in vse si moral obvladati. Domov sem prinesel sijajno spričevalo, kar štiri odlične ocene so se košatile v njem. V latinščini mi je Tacit nastavil grdo past z nejasnim stavkom, ki je vseboval le tri besede. Srečno sem se izmazal, vendar moj profesor latinščine ni mogel preprečiti, da ne bi ozkosrčni šolski nadzornik potisnil mojega običajnega latinskega reda »odlično« navzdol na »prav dobro«. Fiziko sem opravil odlično, čeprav je profesor po krivici oporekal pravilnosti dolgega obrazca, ki sem ga moral napisati. O vprašanju investiturnega spora sem moral govoriti dvakrat: najprej pred profesorjem verouka, potem pred profesorjem zgodovine, našim spoštovanim svobodomiselnim Jesenkom, prvič v cerkvenem smislu, drugič — potem ko sem naglo presedlal — v zgodovinskem. Z opisom suženjskih razmer v Rimu sem si priboril četrto odlično oceno, najtežjo, iz zgodovine. »Mama, ničesar ne znam,« sem rekel, ko sem šel k izpitu. »Mama, vse znam!« je bil moj neskromni vzklik, opravičljiv edino le z veseljem zmagovalca, ko sem se vrnil.
* Objavljamo prvo poglavje iz knjige Delo, glasba in gore Juliusa Kugyja. Iz besedila smo izbrisali pripombe, ki so se nanašale na tržaški besednjak, ker je to danes splošno znano, in na domnevo (ugotovitev) o slovenstvu Kugyjevih staršev.
Na naših botaničnih izletih so imele veliko vlogo kraške trate mi Dražici in veliki, zeleni gozdni otoček Lipica. Tod naletiš v vseh časih rasti na bogata in vabljiva najdišča. Prvega smo dosegli iz predmestja Svetega Ivana. Pot se vije strmo navzgor, preseka reško državno cesto, nato še tir železnice čez Visoke Ture in zavije malo više v pravcato majhno sotesko, ki jo sestavljajo z obeh strani pritiskajoča kamnita pobočja »Preklane gore«. * Pogled nazaj na morje je vselej čudovit.
Ko je strma ožina za nami, stojimo na visoki kraški planoti. Pod nami leže trate. Po kraški navadi jih obdaja široko razpredena mreža nizkih kamnitih zidov. Prav na začetku pomladi, ko k morju še prihajajo mrzli vetrovi, raste tu cvet pri cvetu, naš lepi progasti žafran (Crocus variegatus). Ljubki zvončki pričenjajo nežno zvončkljati v svetlih tropih, pridruži se jim drobna, pokončna grozdasta hijacinta jagodaste hrušice (Muscari botryoides). Ob travnikih in poteh se je razcvetel tudi lepi, beli rani mošnjak (Thlaspi praecor). Sodi v to rastlinsko sliko, zato ga moramo omeniti. Kmalu nato naznanijo v tople, svilene kožuščke varno zaviti lepi temnovijoličasti zvončki gorskega kosmatinca (Anemone montana), da je blizu Velika noč. Saj jim pravimo velikonočnice. Kamorkoli pogledaš, povsod jih vidiš rasti v majhnih šopih in gnezdih. Ko padajo sončni žarki že pošev, zatrepeče daleč tja čez trate nežen, svilen, srebrnkast lesket in soj, kakor da bi se v pričakovanju velikega praznika pomladi razprostrla pražnje blesteča iz svilenih las in sončnih žarkov stkana preproga. Bodite pozdravljeni, dragi glasniki blažene dobe vstajenja! Šele v prvih aprilskih tednih se tam gori naposled popolnoma prebudi kraška pomlad. Toda ne zbudi se z velikim smehom, z že kar prešernim bahanjem, ki si ga sicer bohotna pomlad rada privošči, temveč v nepopisno tihem, sramežljivem svitu, s trpko milino, lastno samosvoji odljudnosti Krasa, polna je resne, skoraj otožne, čudovito pretresljive poezije. Saj Kras ne more in ne sme vriskati, kajti nad njim leži zmeraj nekaj kot bol vdane potrpežljivosti in odpovedi. Zato je tudi praznik pomladi tam gori skromen in preprost. Tu in tam obeša dren svoj zali, rumeni pomladni prapor. Okoli vasi se skriva za sivimi kamnitimi zidov nekaj redkih, skromnih dreves, ki cveto snežno belo in rožnato kot breskev. Kakor da so tam le po naključju. Daleč zadaj modre gore Krasa, na obzorju venec svetlih pomladnih oblakov. Nad vsem pa žarko sonce in veliko lepe, bele svetlobe. Povsod tišina, nikjer glasu živahnega veselja! Zajetni kraški obronki prestrezajo zamolkli hrup mesta. Na travniku so v polnem razcvetu kraške narcise (Narcissus angustifolius). Nežnejše, vitkejše in manj bohotne so kot narcise naših visokih gora, toda po vonju vsekakor prekašajo vse posestrime. Do koder seže oko, se v pomladnem vetriču zibljejo in priklanjajo lepi, beli cvetovi. Narcise, povsod narcise! Zrak je poln njihovega sladko opojnega duha. Mednje se vriva ljubki tržaški svišč (Gentiana tergestina), tu v osamljenih otočkih, tam v celih zaplatah, drugje zopet tke v daljavo in širjavo živo modre vezenine. Ob zidovih, v varnem zavetju grmovja se je naselila tretja, zelo plemenita cvetica, drobna, vitka kraška lilija gorska logarica (Frittilana tenella) s svojim kimajočim, znotraj nežno pikastim zvončkom. Tu je še bela in rumena vetrnica, prijetno dišeča, nežno razvejana polžarka (Isopyrum thalictroides) pa ozko-listi pljučnik z rdečimi mladimi in modrimi starejšimi cvetovi. Nedvomno dovolj cvetic. In vendar je ostala zemlja, iz katere tako ljubko in pestro poganjajo, trda in suha. Trpko resnobo na obličju Krasa lahko celo nežna roka pomladi le omili, ne more pa je izbrisati.
To bi bila skromna sličica kraške pomladi na Dražici. Toda pridružuje se ji še nekaj drugega. Nad vsem plava še nekaj neizrečeno lepega, česar ni mogoče opisati: tiho, sladko zvenenje in petje, še več, ljubka glasba. Vrtni strnad (Emberiza hortulana) skrbi zanjo. S črnega trna, z drena, s cvetočih dreves pošilja od blizu in od daleč sam skoraj zmeraj neviden, zdaj kot nežen zvok strune, zdaj kot hrepeneč klic svoj kratki, drobni motiv. Nesmrten je ta motiv: prve štiri note Beethovnove pete simfonije, trikrat kvinta — mala terca. Ne morem ga ločiti od vonja kraških narcis, od modrine svišča, od tenke postavice kraške lilije. Zame je motiv kraške pomladi. Vrtni strnad zna le tega, drugega ne. Ne zategne ga kot današnji dirigenti s svojimi umetniškimi kodri v koncertnih dvoranah in ne misli na vrata življenja, »na katera potrka usoda s štirimi bronastimi udarci!« Poje ga ves nedolžen iz svojega drobnega, veselo poveličujočega pomladansko razpoloženega srca. Kakor tih, srce poživljajoč glas narave, kot drobna sončna pesmica hvaležne stvarce se dviga plemenit in čist iz občutja in čarov svetle simfonije kraške pomladi.
Čas hiti. V vegetacijski sliki naših travnikov si naglo slede nove oblike, nove, sočnejše barve. Kmalu prevladajo velike rumene zvezde volnatega grinta (Senecio lanatus), na skrivnem kraju, ki ga v blodišču kraških gozdov ni lahko najti, cveti redka gomoljasta špajka (Valeriana tuberosa). Za njo dvigne težko, temnordečo cvetno glavico čudno mehka, čez in čez z belimi čopki pokrita, po muškatu dišeča jurjevina (Jurinea mollis). Nizko rastoča ilirska perunika (Iris illyrica) razvije na močno prisojnih, zavetnih prostorčkih svoje čudovito oblikovane, šlemaste, tu svetlo, tam temno vijoličaste cvetove. Kukavica se oglaša. Poletje prinese pisane metuljnice, bele medvejke, meliso in marjetice. Na jesen pa zavladajo nad vsem nežno risane, živobarvne in temno vijoličaste vrste kobulnic, ki polnijo ozračje z ostrim, opojnim eteričnim vonjem. Ozki prelaz bo pozneje, že za konec okrasil lepi, vijoličasti kobuljasti grenik (Iberis umbellata) in prav tam bo stražila orjaška, visoka piramidasta zvončica( Campanula pyramidalis). Čez sivi skalni oklep Krasa legajo vedno temnejši, vijoličasti odtenki. Listje grmov in dreves se je že živo pordečilo in porumenilo. Tu in tam žare plameneči grmi. Krepko zakoreninjeni ruj si je oblekel žareče jesensko oblačilo. Barve, ki jih pošilja morje, so zmeraj bolj resne. Nizko potujoče, še bolj pa zahajajoče sonce ovija vse v mračno žareč, včasih kar skrivnosten soj. Vse spet odreveni in se potopi v globok molk.
Sedaj je Kras silen, surov, brezobziren in neizprosen, ves posebnež. »Tak sem pač, Kras sem. Počnem kar me je volja in se ne pogajam!« reče surovo in kljubovalno ter samozavestno zre zimi in ledenim viharjem domače burje nasproti. Oborožil se je in se obdal z oklepom. Tudi hudiča ga ni strah!
Uro hoda je od Dražice do gozda okoli Lipice. Tja prideš skozi slikoviti vasici Padriče in Gropada. Sredi kraške dežele leži lep, gozdnat otok, poln cera. Obdaja ga zid, kajti bil je posest slovite cesarske dvorne kobilarne. Takrat je bila Lipica najljubša izletniška točka podjetne nemške kolonije v Trstu. Dandanes je dostop strogo prepovedan. Številne doline sredi gozda so najdišča lepih kraških cvetic. Spomladi cveto tam različne orhideje, kraška narcisa in lilija, v maju ponosna navadna potonika (Paeonia peregrina), kmalu za njo jesenček (Diptam) z ostrim eteričnim vonjem in skromna travnolistna perunika (Iris graminea) z močno navzgor zavihanimi lističi. Na redkih mestih, ki jih najdeš le, če imaš srečo, pa žari oranžno rdeča kranjska lilija (Lilium carniolicum). Čarobno bogastvo pestrih barv, za botanika pravi kraški raj! Sredi više ležečih poslopij kobilarne so v prijazni, zdaj že dolgo opuščeni gostilnici postregli z ocvrtimi piščanci, krofi in dobrim teranom pa tudi s prostranim razgledom na modrikasto okoliško hribovje.
Gozd je najlepši takrat, ko cveto binkoštne rože — potonike, Takole ga opeva naš dragi kraški pevec Baumbach:
Blesti v zelenju maja
krog Lipice gozdič
in zaljša se dolina
s cvetovi kot deklič.
Potonike žarijo,
do koder gre oko,
škrjančki žvrgolijo:
»Svatovati je lepo!«
Lepo je bilo popotovati z obema možema in bil sem pač zavidanja vreden mladenič. Kühnau je na svoj slovesno dostojanstveni način kar ganljivo skrbel zame. Baumbacha pa je bila sama sončna šaljivost. Venomer je pripovedoval zabavne dogodivščine in prijetne zgodbice iz svojih študentovskih ter popotniških časov. Večkrat sem pokukal v njegovo pesniško dušo, ki sem jo pol razumel, pol slutil. V svoji lepi, veliki skromnosti pa je tudi pozneje, ko mu je že lovorjev venec krasil čelo, le redko govoril o svojem pesniškem delovanju in še takrat le bežno, mimogrede. Često mi uhajajo misli nazaj na tiste čase. Kako hitro je med botaniziranjem, smehom in šalami minil tak praznični dan! Seveda tudi nikoli nismo pozabili stopiti v gostilno. Pozneje sem še veliko hodil po Krasu, dolga leta vsako nedeljo in praznik: kot mladenič, kot mož, kot star gospod. Vendar mi tako veseli in brez-tik skrbni časi niso bili nikoli več usojeni.
O Petru in Pavlu leta 1874 me je Kühnau vzel s seboj v Osp k rastišču gladkega naprsteca (Digitalis ferruginea). Bilo je pasje vroče in oba sva zbolela. Jaz sem sončarico kmalu prebolel, on pa je podlegel prehudi obremenitvi svojega hudo bolnega srca. Urška mu je z vso skrbjo stregla do konca. To je bila zame huda bolečina. Dolgo sem žaloval. Še danes po 57 letih pozdravljam njegov spomin v neomajni zvestobi in hvaležnosti, ki ne bo ugasnila do konca mojih dni.
Posli so cveteli. Oče je kupil konje in voz, a seveda predvsem za delo. Tako je prišel v hišo kočijaž Kristijan. Najprej sem si ga radovedno ogledoval, potem pa je ob prvi priložnosti prišlo med nama do poštene rokoborbe. Moral sem vendar vedeti, kdo je močnejši. Bil sem jaz. Ročno in lepo sem ga položil z obema lopaticama v travo. Takoj sva si postala dobra prijatelja. Vrlega, delavnega moža sem imel zmeraj rad. Bil in ostal je zvest kot zlato in vse življenje je z neomajnim zaupanjem prisegal na svojega srčno ljubljenega »gospoda Juloja«. Seveda si je tudi on prislužil svojo medaljo »quadraginta annorum«, kajti kdor je prišel k nam in je svojo dolžnost opravljal, ta je ostal.
V Schillerjevem društvu le Haydnovim »Letnim časom« sledila Mendelssohnova »Hvalnica« in njegov veliki oratorij »Elija«. V obeh je pela sopran Adina Bideleux. Prav gotovo je vse, kar je dihalo, tisti večer hvalilo gospoda! Dvospeva med ubogo vdovo in prerokom nisem nikoli slišal zapeti bolj iskreno, bolj Bogu vdano in bolj pretresljivo kot takrat. Kajti tudi bariton, skromen, povsem neznan tržaški učitelj, je pel izredno lepo iz polne, tople duše.
Kadar smo prišli na poletnih počitnicah v kako vaško cerkev, so vso mojo pozornost vselej pritegnile orgle. Slovesni zvok orgel me je vsega prevzel in že je zrasla v meni želja, da bi se poskusil na njih. Prvikrat sem sedel za orgle v Podkloštru. Ko sem končal in rdečih lic stopil k očetu, mi je ta na svoj ljubeznivi način povedal, da sem na orglah kar dobro zaigral klavir. Govoril mi je, da je treba orglati legato in sedati za orgle vselej s spoštovanjem, kajti za globoko preludiranje dajejo najširše možnosti in neskončno bogastvo. Orgle imajo lastno mogočno literaturo in v svoji kraljevski samosvojosti nikoli ne prenesejo klavirskih skladb. Za konec je še posebej poudaril, da je upravljanje registrov velika in težavna umetnost zase, ki terja veliko premisleka in vaje, zlasti pa tankega osebnega okusa. Ob tem mi je pogum močno uplahnil in težave, ki so se grmadile pred menoj, so se mi zdele nepremagljive. Kljub temu mi je po vaških cerkvah pogled spet in spet uhajal k orglam. Nekoč se je celo zgodilo, da sem v Kamnah na Gorenjskem na povabilo za glasbo navdušenega župnika orglal pri celi maši. Seveda sem lahko igral le po svoji presoji primerne klavirske skladbe. Vrh tega sem moral v danem trenutku brž premodulirati za petje treh domačih cerkvenih pevk, ki so strogo pazile, da so vse številne kitice njihovih cerkvenih pesmi prišle na vrsto o pravem času. Pošteno sem se namučil, pa sem požel le neuspeh, ker sem pri povzdigovanju igral na najtišjem registru nežen, kratek Mozartov stavek, ponos svojega programa. Za to me je star, pobožen kmet še pošteno nahrulil. Navzlic temu sem močno pridobil pri domačem gospodarju in pri okoliških prijateljih. Moje notranje zadovoljstvo pa je ostalo majhno, enako ničli, ali še kako stopinjo pod njo. Skesan sem pomislil na očetovo svarilo. Počutil sem se, kot se počuti velik goljuf v trenutkih, ko obžaluje svoje početje.
Prvi dobri organist, ki sem ga videl in slišal igrati, je bil Merk, učitelj mojih sestra. V tržaški evangeljski cerkvi je na tamošnjih orglah spremljal veliki slovesni zbor »Pojte našemu gospodu« v Händlovem »Judi Makabejcu«. Občudoval sem njegovo natančno pedalno tehniko: peta — prsti, peta — prsti. Gledal sem, kako je k posamičnim glasovom v zboru v fugi premišljeno potegnil primerni register. Prevzelo me je, ko je na koncu instrument zadonel iz vseh registrov. Najbrž je takrat dozorel v moji duši sklep, da moram tudi jaz nekoč to doseči. Pozneje bomo videli, kako sem slednjič res prav v tej cerkvi prišel do orgel in pričel napredovati v orglanju.
Leto 1875 mi je prineslo moj prvi visokogorski vzpon, Triglav! Takrat je bilo to še alpinistično dejanje. Zamisel vzpona na Triglav je v naglici zrasla na mojem zelniku, oče je želel peljati svoja fanta le iz primorske strani v Bohinj čez prelaz Škrbino. Kandidat za Triglav ali Veliki Klek najde dandanes skoraj že v vsakem dveletnem otroku dobro poučenega svetovalca za opremo, dostop in izvedbo. Takrat, pred dobrim polstoletjem pa je bila stvar še povsem drugačna, veliko težja. Nihče nam ni vedel nič povedati. »Pojdimo h gospodu Trudnu!«, se je domislil oče. »V Tolminu je doma in rad nas ima. Pri njem bomo izvedeli vse.« Gospod Truden je široko razkoračen stal za svojo prodajalno mizo in tožil o slabih časih, čeprav je bil že tedaj videti kaj premožen. Oče mu je razložil, za kaj gre. Gospod Truden je napeto poslušal. Dolgo ni ničesar razumel in vedno znova je ves razburjen in presenečen spraševal to in ono, o Škrbini pa ni bil še nikoli slišal. Končno je solznih oči dejal: »Prosim, rotim vas, gospod, nikar ne hodite tja!«
Pa sva le šla brat Pavel in jaz. Takrat je veljalo, da planinska tura brez brinovca sploh ni mogoča. Mama nama ga je dala s seboj stekleničko, poleg pa še sladkorja v kockah, češ da deluje žganje najbolje, če zaužiješ po kapljicah na sladkorju. Midva pa sva kaj kmalu prišla do tega, da je učinek še veliko boljši in krepkejši, če si ga privoščiva v požirkih. Kako se mi je vtisnila v spomin vsaka najmanjša nadrobnost te ture! Vidim samega sebe, kako na planinici Ravne nad Tolminom, ves razgret od naglega vzpona, še in še pijem čudovito vodo. Še danes mi zastane srce, če pomislim na poljane planik tik pod Škrbino ali na prvi pogled tja proti kralju Triglavu. In zdajci naju z one strani pozdravi iz globin, trepetajočih v sončni pripeki, tako sijoče, tako slepeče, s sijem in barvo tako omamno zrcalo, ne zeleno, ne modro, pravljično spokojno in vabljivo, da se dolgo nisva domislila, da gledava gladino Bohinjskega jezera. Potem zadnji počitek pri najvišjem studencu na bohinjski strani, že v gozdu. Tja sva prišla od sončne pripeke in brinovca tako izsušena, da je brat Pavel po lastni presoji popil kar pet litrov vode, jaz pa sem je potočil po grlu po vestni cenitvi le štiri litre. Kdo premore zlato pero, ki bi znalo popisati tako veselje v gorah, naslikati toliko lepoto? In s katerim kraljem ali cesarjem bi hotel menjati ti, mladi, od Boga blagoslovljeni srečnež, ki si se pravkar vrnil s prvega romanja v čarobno kraljestvo gora?
V primorskem odseku Alpenvereina sem naslednjo zimo prvič predaval o svojih turah leta 1875. V dunajskem časopisu »Botanische Zeitschrift« dr. Aleksandra Škofica je izšlo moje prvo botanično delo o prelazu Škrbina, o Črni prsti in Triglavu. Brez moje vednosti, v moje presenečenje in zadrego, toda v veliko veselje mojega očeta ga je v podlistku ponatisnil takratni časnik »Triester Zeitung«. Ves neznaten in šolsko nebogljen je bil ta članek, toda moji tržaški pokrovitelji in prijatelji so prisluhnili. Oče pa je zadovoljno ugotovil: »Pisati zna!«
Leto 1876 mi je prineslo maturo, ki takrat še ni bila tako preprosta, kot je dandanes. Od vsakogar, ki je mislil s študijem resno, je terjala hud napor. Iz vseh predmetov smo morali delati pismene in ustne izpite. Morali smo biti podkovani v nemški ter italijanski literaturi, logiki in psihologiji. Samo izpit iz verouka je obsegal snov štirih zajetnih bukev in vse si moral obvladati. Domov sem prinesel sijajno spričevalo, kar štiri odlične ocene so se košatile v njem. V latinščini mi je Tacit nastavil grdo past z nejasnim stavkom, ki je vseboval le tri besede. Srečno sem se izmazal, vendar moj profesor latinščine ni mogel preprečiti, da ne bi ozkosrčni šolski nadzornik potisnil mojega običajnega latinskega reda »odlično« navzdol na »prav dobro«. Fiziko sem opravil odlično, čeprav je profesor po krivici oporekal pravilnosti dolgega obrazca, ki sem ga moral napisati. O vprašanju investiturnega spora sem moral govoriti dvakrat: najprej pred profesorjem verouka, potem pred profesorjem zgodovine, našim spoštovanim svobodomiselnim Jesenkom, prvič v cerkvenem smislu, drugič — potem ko sem naglo presedlal — v zgodovinskem. Z opisom suženjskih razmer v Rimu sem si priboril četrto odlično oceno, najtežjo, iz zgodovine. »Mama, ničesar ne znam,« sem rekel, ko sem šel k izpitu. »Mama, vse znam!« je bil moj neskromni vzklik, opravičljiv edino le z veseljem zmagovalca, ko sem se vrnil.
* Objavljamo prvo poglavje iz knjige Delo, glasba in gore Juliusa Kugyja. Iz besedila smo izbrisali pripombe, ki so se nanašale na tržaški besednjak, ker je to danes splošno znano, in na domnevo (ugotovitev) o slovenstvu Kugyjevih staršev.
