Prvi spomini iz otroških let me vodijo v skromno hišo v ulici San Anastasio v Trstu. Sprva je imela hišno številko osem, pozneje pa štirinajst. Stala je v breg na koncu dolgega otoka hiš ob robu mesta, že blizu stare ceste na Opčine. Imela je eno nadstropje, lep balkon in čedne zelene naoknice. Hišo in ureditev okoli nje je obdajal udobni mir prisrčnega bidermajerskega sloga. Takrat so nam štiri obstoječe sobe zadostovale. Obilje stranskih prostorov z že kar zapravljivo porazdelitvijo je pripomoglo, da je bilo bivanje v hiši zelo prijetno. Podi so bili leseni, prostorna kuhinja pa je bila tlakovana s kamnitimi ploščicami. Šele čez dolga leta, ko se je naša blaginja povečala, so dobile sobe in hodniki lep parket. Ko so se meni in bratu Pavlu pridružile druga za drugo še štiri sestre in se je pričelo vse prav lepo razvijati, smo v sosednji hiši najeli še celo stanovanje. Poslej smo mogli govoriti kar o »prednjih« in »zadnjih« sobanah. To drugo stanovanje je ležalo natanko v isti višini kot naše. Le nekaj zidov je bilo treba podreti in že smo dobili neopazen prehod iz tega v ono. Zadnja okna so gledala na dvorišče in vrt. Poslopje je stalo na blagem pobočju. Pet širokih stopnic je vodilo do prvega, okrasnega vrta, še pet do drugega, sočivnega, kjer je stal vodnjak, zadnje tri stopnice pa so peljale na vrh. Na prvem vrtu je raslo lepo in visoko sadno drevje, med njim tudi orjaška marelica, ki je dajala senco vsemu dvorišču in je slovela po obilju krasnega sadja. Potem je bila tam še žlahtna hruška in nekaj sliv. Tik ob senčnici, ki se je bočila čez petero stopnic, je stala plemenita, kot sveča ravna, lepo raščena mimoza. Njeni listi s tankimi žilicami so se vsak večer zvili, kot da bi šlo drevo spat. Tu si videl skrbno gojene rožne grme in v vrstah posajene kosmulje. V kotu zgoraj pa se je v senci bezga in brezlistnega, z rdečimi cvetovi posejanega judeževega drevesa skrivala ljubka utica, ki sta jo preraščala kovačnik in jasmin. V njej je stala težka okrogla marmornata miza in kraj nje lesene klopi. Vzdolž vsega visokega vrtnega zidu pa so vodile s trto obrasle hladnice — pergole in jeseni so vabljivo viseli z njih grozdi raznih trt. Nekateri so bili kar težki od jagod, debelih kakor slive. Okrog slikovitega, globokega in hladnega vodnjaka in nad njim na drugem, precej večjem vrtu se je prav tako bohotila vinska trta. Vrste same trte so levo in desno oklepale tudi zelenjavne gredice. Živa meja belega in rdečega cvetja je obraščala visoki zid, ki je padal k spodaj ležečim tujim terasam in vrtovom. Z vrha vrta si v tistih prvih časih videl košček modrega morja. Pozneje so nam ta prijazni pogled zazidali. Prav zgoraj na robu pa je čepela stara, že razpadajoča vrtna hišica. Služila je za bivališče staremu vrtnarju Juriju. Ta je še hodil v kmečki noši tržaškega Krasa, v modrem suknjiču, okrašenem z velikimi bingljajočimi kovinskimi gumbi, imel je kratke, široke hlače, ki so imele na kolenih razporek, in bele dokolenke. Ob svečanih priložnostih si je posadil na glavo značilno rjavo kožuhovinasto kučmo, ki je bila videti kot kak nizek naslanjač.
Nad vsem tem domovanjem se je razlivalo toliko sonca in svetlobe, bleščave in topline! Kot sijoče modro čudo se je smehljalo južno nebo, skozi ozračje se je v barvah lesketalo morje. Sonce naše mladosti je risalo nad nami svoje slavoloke, ko je zahajalo, pa se je poslavljalo z žarečimi snopi žarkovja. Kovačnik in jasmin sta dehtela, žarele so rdeče poletne rože, zorelo je grozdje. Varno so me čuvali in nežno vodili v tem prijetnem domačem kraljestvu, da sem se zavedel: glej, tu si!
Rodil sem se 19. julija 1858 v vili Graffemberg grofa Coroninija v Gorici, ko je po Trstu razsajala kolera. Je mogoče tu vzrok moje ljubezni do Soče, do Julijcev, iz katerih le-ta vre, do voda Julijcev, ki jih ona vodi k morju? Sem zato zmeraj žele! letovati ob njej? Krščen sem bil v Trstu.
Našo hišo so tedaj obdajali travniki in vrtovi. Po njih so v prvi pomladi mojega življenja cveteli nežnobarvni mandlji in marelice, naš stari bidermajerski slog se je čudovito prilegal okviru dehteče belih in bleščeče rdečih rož. Včasih nismo smeli iz sob, pa smo skozi šipe gledali, kako se zunaj krivi in pripogiblje drevje. Grozeče in sovražno je bilo videti, kako se je nekaj stokaje in tuleč drvilo po zraku. Bila je zima in burja je pihala od severovzhoda. Mi pa smo mislili, da so drevesa huda in delajo veter.
Oče je odhajal zdoma zgodaj zjutraj, vračal pa se je le opoldne in pozno zvečer, često vidno utrujen. Spraševal sem, kam neki hodi, pa so mi vselej odgovarjali, da na delo. Zato sem, ko je prišel, oprezoval, ali ne nosi morda na rami krampa all lopate. Ker nisem opazil nič takega, si stvari dolgo nisem zna! razložiti. Pozneje sem se tudi sam dodobra naučil dela brez krampa in lopate in trudnih vračanj domov. Šele počasi se mi je odprlo, da je oče trgovec in kaj to pomeni. Skupno z družabnikom je vodil veliko trgovsko hišo, ki jo je bil ustanovil leta 1842. Ime firme je bila »Pfeiffer & Kugy«. Bila je zelo ugledna in med prvimi v Trstu. Predstavljala je tako imenovano tržaško komisijsko podjetje. Po morju je uvažala blago iz vseh koncev sveta. Iz daljnih čezmorskih dežel ter kolonij je prihajala kava, olja in suho južno sadje za trgovce avstro-ogrskega zaledja, Švice, južne Nemčije, Poljske, Rusije in južnih dežel. Vse to je terjalo obilo dela in skrbi. Toda Trst je tedaj preživljal svoje zlate čase. Bil je pristanišče za lep del srednje in južne Evrope in seveda za celotno avstro-ogrsko monarhijo. Konkurenca Hamburga takrat še ni bila tako občutna in močna kot pozneje in zlasti dandanes. Če si bil priden, previden in pošten, si z nekaj sreče takrat lahko brž postal majhen kraljič, če ti je bila sreča posebno mila in si bil zelo spreten, pa zatrdno pravi pravcati kralj.
Mojemu očetu to ni bilo usojeno. Bil je sicer izredno sposoben trgovec, veliko je vedel in znal o svoji stroki, držal se je Jasnih načel, vendar je bil pri vsej pridnosti in odločnosti nekam premehak, vse preveč idealen, predvsem pa preveč zaupljiv. Trikrat je moral pričeti od kraja, ko so ga nesrečna poroštva za prijatelje vrgla domala na začetek. Vendar pri tem ni izgubil potrpljenja in volje. Vselej vztrajen, pogumen in močan je zaupal v Boga in v lastne sile. Moja mati ga je nagovarjala, naj bi nama sinovoma vse povedal, naučila naj bi se iz tega. On pa je vsako-vsakokrat odbil, češ da nama noče greniti otroških let in omajati zaupanja v človeka. Tako je to opravila mati sama in zgodaj smo izvedeli, kaj je zvestoba in nezvestoba, kaj poslovne skrbi. Oče se je dokopal le do čednega premoženja, kakega resničnega bogastva pa si ni nakopičil. Toda kaj velja vse preobilje zemeljskih dobrin spričo bogastva nravnih zakladov, ki jih je leto in dan z besedo in vzorom polagal v naše mlade dušice!
Doma je bil iz kmečke hiše v Lipi, majhni vasici blizu Podkloštra na Koroškem. To je bila in je še danes slovenska zemlja, močno prežeta z nemškim elementom. Često mi je pravil, kako Je pozimi hodil več kot pol ure daleč v šolo bos. Že zgodaj so ga dali v uk v trgovino, najprej v Celovec v znano trgovsko in rudarsko-industrijsko hišo Juliusa von Rainerja. Sinovi, zlasti August von Rainer zu Harbach, so mu tudi pozneje ostali prijatelji. Potlej je odšel v Trst in tam je spoznal mojo mater, najstarejšo hčer finančnega svetnika Jovana Vesela, slovenskega pesnika, ki ga pod pesniškim imenom Koseski jugoslovanski narodi še danes visoko časte. Sam je napisal le nekaj manjših dol. Velikega pomena za njegov narod in le-tega literaturo pa je, da je prevedel številne pesmi, balade in drame Friedricha Schillerja v slovenščino in da se je ob koncu svojega dolgega življenja povzpel celo do prevajanja same Dantejeve »Divine commedie«. Prevod »Inferna« je doživel natis, »Purgatorio« je ostril le v rokopisu, »Paradiso« pa mu ni bil več usojen. Bil je velik duh in mož očarljivih starinskih manir. Ko mi je bilo deset let, me je pričel vikati. Mama mu je to očitala, on pa ji je poudarkom odgovoril: »Saj je vendar že gimnazijec!« In ko sem staremu gospodu nekega dne po nesreči krepko stopil na nogo, mi je na svoj prijetni, dobrotljivi način dejal: »Po svojih nogah naj hodi mladi mož, ne po tujih!«
Oba moja starša sta bila resnično pobožna, toda v cerkev nista hodila. »Moliti se pravi delati,« sem često slišal reči očeta. Ko je zvečer legel k počitku, pa je vselej globoko iz srca spregovoril nekaj prošnjih besed. Pri ljubem Bogu so prav gotovo štele prav toliko kot naučena večerna molitev.
V jedilnici smo imeli klavir. Bil je nenavadno dolg in stal je na okroglih podstavkih iz stekla. Glas je imel prijetno mehak in čist, nekoliko je pa le spominjal na stari spinet. Kakega modernega fortissima nisi spravil iz njega, stari klasiki pa so na njem prišli lepo do izraza. Tipke so bile nekam ozke, tudi nekolikanj porumenele. Na spodnji c-oktavi so stali nemški notni znaki, napisani z latinskimi črkami v črnem tušu. Instrument je bil delo nekega Bibra, tako je pravila majhna tablica nad klaviaturo. Le-te ni zapiral pokrov kot dandanes. Klavir se je odpiral kot kaka starinska omara. Moj oče ga je imel zelo rad. Včasih je pod večer sedel za njega in pričel tiho fantazirati. Akordi so si sledili v nežnih sozvočjih, disonance so se brž jasno razpletle v pravilnih zvočnih sosledjih gostolevkov in skal, tudi preskokov ni bilo čuti. Moduliral je, kakor je navada v uvodih na orglah. Takoj si opazil, kako dobro se spozna na harmonijo. Vsi srno spoštljivo poslušali. Še danes ga slišim! Imel je zelo lep, mehak udarec. Nikdar nisem čul kakega resničnega forte, le zdaj pa zdaj prijetno naraščanje, ki pa je brž izzvenelo v mirnem pianu.
Takšen kot za klavirjem je bil tudi v življenju. Bil je mož redkih, tihih, mirnih besedi. Ne pomnim, da bi bil kdaj izustil ostrejšo besedo. Znal je biti zelo veder in prisrčen, včasih se je nasmejal do solz, vse pa vedno v blago ubranem pianu ali v naglo zamrlem mezzoforte svoje klavirske igre. Če smo otroci kaj zagrešili, nas je pokaral ljubeznivo in tako le še učinkoviteje. Če so grehi bili večji, tako včasih ne prav odlična šolska spričevala, se ni razjezil, vendar ga je bolelo in tiho je trpel. To pa je na nas delovalo močneje kot še takšna pridiga. Ko sem v prvem semestru tretjega letnika prava po stari študentovski navadi veliko slavil in prav nič študiral, je ob mojem odhodu iz Trsta na Dunaj pred drugim semestrom dejal zelo resno in nekam žalostno: »Kajne, Julius, sedaj boš pa zopet pridno študiral?« »Bom, oče,« sem skrušen obljubil in se takoj z vsem ognjem zakopal v stvarno in dedno pravo pa v splošni del državljanskega zakonika. Ob koncu semestra sem poslal s kolokvijev domov odlična spričevala. Oče je bil ganjen, jaz pa tako vesel!
Nekoč je moral ošteti nekega nižjega uslužbenca podjetja. Opravila sta v stranski sobi. Ko je prišel zopet k nam, je izjavil: »Sedaj sem mu jih pa prav kuriozno napél!« Mi pa smo bili iz stranske sobe čuli samo njegov mirni blagi glas. Se je pa mama znala že vse drugače »kuriozno« izraziti v besedi in tonu! Najbolj »kuriozen« od nas vseh pa sem postal jaz, če je kdaj v poznejšem življenju naneslo, da sem moral komu kaj »kuriozno« povedati.
Našo mater pa je bilo kaj lahko slišati. Kadar je čez dvoriščno okno zaklicala svoj zategli »Gior-giooo!«, ko je bilo treba po opravkih v mesto, je njen glas valovil čez drevje in vrt kot vedra budnica do duše starega vrtnarja. Ta ji je takoj iz vseh pljuč vrnil svoj »vegno — vegnoo — že grem, že greeem!« in poln občudovanja tiho dodal svoj »benedetta questa vose — blagoslovljen ta glas!« Bila je močna, zelo temperamentna osebnost, imenitna gospodinja, hitra in natančna v ukazih, neutrudna in vesela pri delu. Srca je bila toplega in na pravem mestu ji je bilo. Bila je dobrosrčna in človeška, usmiljena in vselej pripravljena pomagati slabotnim, do vseh enaka, najsi so bili visokega ali nizkega rodu, revni ali bogati. Včasih je bila ostra, toda vselej pravična, skromnega, a trdnega nastopa, pokončna in odkritosrčna, pozorna, odločna in jasna. Mnogim nesrečnežem je bila v tolažbo in pomoč. Posli so se je bali in jo hkrati oboževali. V hiši je hotela imeti red, otroke pa pridne, sposobne, zavedajoče se svojih dolžnosti. Njena neizčrpna ljubezen in brezkrajna zvestoba je objemala vse. Do nasprotnikov očeta, otrok in doma je bila ostra, bojevita, neizprosna. Laž in pretvarjanje je ustrezno kaznovala. Rada se je pridružila našemu smehu in šali, nikoli pa ni prekoračila mere in namena. Če smo ji predlagali nekaj, kar ji je bilo po volji, če ji je bila naša namera všeč, je rekla le: »Dobra misel!« Ti dve besedi sta nam postali krilatica. Če sta bili izrečeni bolj iz vljudnosti in brez pravega prepričanja, se je to takoj pokazalo v manj navdušenem tonu in vedeli smo, pri čem smo. Svojo posebno skrb je slej ko prej poklanjala tistemu otroku, ki je je bil najbolj potreben. Bila je preprosta in do sebe brez zahtev, glede otrok pa polna visoko letečih načrtov. Vojaškim suknjam ni bila naklonjena. »Non voglio sciabole — ne maram sabelj!« je često dejala, ko so sestre dorasle. Vendar je pozneje, ko je bila že babica, prišlo do izjem. Tedaj namreč, ko je v našo hišo zahajal naš sloviti veliki admiral Anton Haus, ki pač ni bil kaka »sciabola«, ampak jasen in širok duh. Pa takrat, ko se je prikazal nekdo iz generalnega štaba in hotel za ženo njeno posebno ljubko vnukinjo. Tako nežno in spretno si je zna! oviti mamo okrog prsta, da je rada popustila v tem posebnem in seve neogibnem primeru.
Očetu in tudi nama bratoma, ko sva postala njegova naslednika, je bila v trgovskih poslih vselej svetovalka z jasnim pogledom v prihodnost. Marsikaj bi se bilo mogoče bolje izteklo, če bi jo bili poslušali in napravili po njenem. Ker je veliko razdajala, jo je moralo obdajati obilje. Zlasti si je želela hiše in posestva, vendar se ji želja ni izpolnila. In kadar sedaj sanjarim o njej, jo gledam tam gori v raju v ljubki hiši z zelenimi okenci, kakršna je bila naša. Na licu ji igra mil, dobrotljiv nasmešek, vendar je kot veleposestnica vzravnana v svoji resnobni vzvišenosti. Zdi se mi, da nosi na beli glavi dražestno kronico. Nedvomno ji jo je posadil na glavo sam ljubi Bog, ki jo tako ceni in tako rad posluša njen modri nasvet.
Še nekdo tretji je takrat bival v naši hiši: stara pestunja Uršula Šebenik iz Logatca na Kranjskem, naša »Urška«. Prišla je k hiši še pred materjo in oče je pravil, da je bila vselej taka kot takrat, ko je stopila v mojo zavest. Imela je starikav, suhljat obraz, kot svinčnik tanke sive kitke in majhno, drobno, kar krhko postavico. Kot senca neslišno je drsala po hiši, bila povsod in nikjer. Senca se je včasih zgostila v tiho prisluškujoče uho, ki se je pritiskalo na ključavnice in se dolgo ni odmaknilo. Kajti Urška je morala vedeti prav vse. Tisto, česar ji nismo povedali ali zaupali, je izvedela s prisluškovanjem. Bila je zelo pobožna in vse cerkve so je bile polne. Njena podstrešna sobica je bila vsa navešena samih svetih podob. Še močnejša je bila v loteriji. Preučevala je vse listke, tuhtala nad številkami, brala v sanjah, potem pa je nam otrokom bleščečih oči vneto zatrjevala, kako je le za las manjkalo pa bi bila zadela »ambo« ali »terno«. Uboga Urška! Nikdar ni doživela sreče ne v ljubezni ne v igri. Nikakih prihrankov ni imela, kajti vse svoje skromne dohodke je »stavila« v loterijo in vse izgubila. Le dvesto goldinarjev je takoj spočetka zaupala očetovim rokam in jih vložila v podjetje. Ti naj bi tudi po njeni smrti ostali hiši in ji prinašali srečo. Mami je bila nadvse dragocena opora, zlasti pri otroški negi. V naših otroških boleznih nam je stregla noč in dan z ganljivo predanostjo, vztrajnostjo in vzdržljivostjo, kakršne ne bi bil nihče prisodil njenemu šibkemu telesu. Takrat sploh ni potrebovala spanja, le včasih je malce zadremala ob bolniški posteljici. Hiši in nam vsem je bila neomajno zvesta. Dokler je živela, je vsak večer, ko smo šli k počitku, prihajala zapovrstjo k našim posteljam in nam z nežno roko skrbno poravnavala odeje čez ramena in hrbte. Kdo od nas bi sicer hotel ali mogel zaspati!
Urška pa ni bila zgolj otroška negovalka. Enako popolna je bila v sobah, v pralnici in likalnici, pa tudi imenitna kuharica je bila. Oče jo je često spraševal, kako neki dela, da ji gre vse tako od rok. »Z ljubeznijo!« je odgovarjala. Saj to je bilo tisto! Naj povem le o njeni špinači Bila in ostala je nedosegljiva, prava pesem. Z vilicami bi jo jedel. Po njej hrepenimo otroci še danes. In če svoji skrbni gospodinji rečem: »Danes je bila špinačo, kakor tista čudovita, ki jo je pripravljala Urška,« je vsa hvaležna, vesela in ponosna in si ne želi večje pohvale.
Seveda do majhnih nesporazumov v gospodinjstvu že pride in mama je bila čvrste narave. Takrat je Urška povezala svoje svete podobice in ostalo kramo v culico in odšla. Kje neki je, smo se v strahu spraševali, kadar je je tako iznenada zmanjkalo. Pri gospe Velasti, je vedela mama. Ta gospa je bila že od nekdaj Urškina velika dobrotnica. Pri njej je vedno tako čudovito dišalo po pečenkini omaki in divjačini. Tam je našla Urška zatočišče in kotiček, kjer se je lahko kujala. Na našo hišo pa je leglo kot mora, siv oblak se je potegnil čez sonce, vsi z dobro mamo vred smo se potlačeno plazili naokrog. A glej! Drugi dan, najpozneje pa tretji je bila Urška spet doma. S culico v naročju je zamišljeno ždela v kuhinji in čakala. Vsi, tudi mama, smo jo pozdravili z velikim vikom in vse je bilo zopet dobro. Do prihodnjega prepirčka. Kake tri ali štirikrat se je to ponovilo.
Ko je Urška odslužila štirideset let, sem zanjo zaprosil in častno medaljo »quadraginta annorum«. Ker pa sem se bal, da podelitve ne bi več doživela, sem eno kupil in ji jo zelo svečano predal v cesarjevem imenu. Bila je vsa blažena. Takoj si jo je obesila in se ni več ločila od nje. Tudi ko je pozneje prispela z občine prava medalja, je to ni zmedlo, ostala je pri »cesarski.«!
Prišel je dan, ko je morala zaradi starostne oslabelosti umreti. Z mamo sva bila pri njej. Le eno skrb je še imela: kje in kako jo bomo pokopali. Povedali smo ji, da z vso častjo v našem družinskem grobu. To smo ji obljubili mogoče malo tudi iz sebičnosti, kajti vedeli smo, kako zelo nam bo lahko koristila ob veliki budnici na sodni dan. Zadovoljna je legla nazaj, dihala tiho in počasi. Vedno počasneje. Kako potrpežljivo in spokojno je ležala negibna, že vsa svetniška! Nato ji je dih malo zastal, a se je spet povrnil. To se je nekajkrat ponovilo. Odmori so postajali vse daljši. Končno je dihanje povsem ponehalo in se ni več vrnilo. Tako srečne in mirne smrti nisem več videl. Ponesli smo jo v rodbinski grob, kjer je že dolgo počival oče. Vse njeno življenje je bilo eno samo čudovito zvesto izpolnjevanje dolžnosti. Tudi Urška je seveda v nebesih. Najlaže jo tam dobite v bližini cesarsko-kraljeve loterije. Gleda v listke, preskuša številke, stavi in dobiva!
Otroke nas je vzgajala mama. Toda v dveh važnih vprašanjih je odločil oče: glede jezika in glasbe. Materin jezik moje matere je bil italijanski. Tako sva fanta do petega ali šestega leta govorila le laški, niti besedice nisva znala nemško. Nekega dne pa je oče dejal, češ da je nemški Korošec in zato želi, da se otroci vzgajajo v nemškem duhu. Preobrat je bil izveden takoj. Starša in tudi Urška so odtlej govorili z nama le nemško. Spominjam se, kako sva se z bratom često sredi igre ustavila in si rekla: »Tako, odslej govoriva nemško!« Potem sva v latovščini vpila drug na drugega, da je bilo veselje. V hišo pa je prišel učitelj nemščine, Margreiter po imenu, tip pravega avstrijskega vaškega učitelja: sloka, suha prikazen, koščen obraz, dolg koničast nos, dobrotljive oči, otepajoči repi na suknjiču. Naučil naju je prvih osnov branja in pisanja, potem sva ga zapustila doraščajočim sestram, sama pa sva prišla v takratno slovito nemško mestno šolo »Haupt-Elementar-Klassenschule«. Tam je učil beden, oguljen, potlačen učitelj, ki smo mu često morali ponuditi iztegnjeno roko, da nas Je lahko krepko počil po njej z ravnilom. Še veliko slabši je bil ravnatelj. Imel je hinavske poteze in krute oči. V roki je nosil bambusovo paličico in dečke z njo često prav barbarsko pretepal. Včasih je menda to bilo vzgojno sredstvo, a mene je na moč ogorčilo. V naši blagi hiši česa takega nismo poznali. Mene se nista ne učitelj ne ravnatelj nikdar dotaknila, vedno sta bila zelo ljubezniva z menoj. To je bila njuna sreča. Kajti pri Bogu bi jima z obrestmi vrnil, velik in močan kot sem bil, prvemu z ravnilom, drugemu s paličico! Tako sem bil sklenil.
Margreiterja pa se vsi radi in hvaležno spominjamo. Postal je nekak kos našega hišnega pohištva. Tudi pozneje, ko smo mu že vsi odrasli, je često prišel na obisk. »Moji otroci! Kje so moji otroci?« je živahno klical že pri vratih. Ko je umiral, me je mati poslala obiskat ga v bolnišnico. Prinesel sem mu steklenko malinovca in vprašal, ali kaj potrebuje. »Da,« je dejal »pet goldinarjev bi rad imel.« »Imam pa le tri,« sem boječe odvrnil »Sem z njimi!« je vzkliknil, vzel denar in ga skril, potem pa se je izgubil v bednem, blodnem fantaziranju o nekakšnih škarjah za luč. Te besede so postale potlej ena od naših krilatic. Mogoče ne bi bilo napak, če bi bili v našem poznejšem življenju bolj odločno izgovarjali tisti »Sem s tem!« našega dobrega umirajočega učitelja in ga tudi zares uporabljali.
Ne spomnim se več, kako je prišlo do tega, a nenadoma vidim samega sebe za klavirjem, gledam nizko oktavo, ki so na njej bile napisane črke. Imel sem učiteljico, plemenito, skromno gospodično mehkega neodločnega glasu, z mnogimi vložki nepristnih las pod pravimi po tedanji modi. Gospodična Mosser je imela mirne živce, bila je zelo potrpežljiva in dobra. Ne morem trditi, da bi sedal h klavirju z navdušenjem. Kadar naj bi se pričela ura, me je bilo težko najti. Vendar je bila učiteljica nedvomno dobra, kajti čez začetno stopnjo sem prišel brž in z lahkoto, na način, ki se ga danes sploh ne zavedam. Natančneje se vsega spomnim šele od časa, ko sem že znal igrati. Brat je imel uro pred menoj. »Kako se imenuje h s križcem?« ga je vprašala učiteljica. »Hais,« je odgovoril. »In h z bejem?« »Has,« se je odrezal brat. Očitno je bilo tisto poletje zelo »heiss« — vroče.
Kmalu sem opazil, da se je gospodična Mosser bolj bala mene kot jaz nje. To mi je bilo všeč in temu ustrezno sem ravnal. Če je ob njej sedel brat, sem se kdaj pa kdaj na skrivaj splazil pod klavir, se oprl obenj z rameni in ga privzdignil. Videti je bilo, kot da je potres in vselej se je na moč prestrašila. Njena metoda je bila povsem praktična, le pianistična, o kaki teoriji v njej ni bilo sledu. Pazila je, da je igra potekala tekoče, čisto in tudi ritmično, a muzikalno me ni znala pritegniti. Kadar sva igrala salonske skladbe, ki so bile takrat v navadi in so se imenovale »Mon rêve« ali podobno, sem se sila dolgočasil in nisem čutil nobenega veselja. Očetu to ni ušlo in ga je močno užalostilo. Bil je globok, iz sebe črpajoč muzik, ves predan klasiki.
Beethoven mu je pomenil višek. Govoril je z učiteljico in že sem se znašel pred svojim prvim Beethovnom, pred sonato v as-duru. Odtlej me je spremljala vse življenje. Prepričan sem, da znam »marcia funebre« še zdaj zaigrati dovolj prepričljivo. Pa tudi ne ravno lahki finale sem svoj čas igral tako, kot menim, da je edino prav. Poslej je šlo bolje. Oče pa je napravil še več. V naši trgovski hiši je tedaj delal tudi Richard Kühnau, ki sem o njem pripovedoval že v svoji knjigi o gorah. Z lastnim podjetjem v romunskem Galacu ni imel sreče, pa si je našel mesto pri naši firmi kot glavni knjigovodja. Bil je resen glasbenik klasične smeri, kot takratni rajhovski Nemci velik idealist, navdušen pevec, goreč, a povsem neškodljiv govornik pri omizjih in društven delavec. Prijazni, plemeniti, angelsko dobri mož ni poznal laži in zahrbtnosti. Njega je naprosil oče, naj se pri njegovih fantih zavzame za glasbo. Kühnau se je lotil posla s sebi lastno ognjevitostjo in kmalu se je nekega večera prikazal s štiriročno izdajo Beethovnovega septeta. »Septuor« je bilo napisano na naslovni strani. Brat Pavel naj bi igral bas, jaz pa violinski part. Kühnau se je često presedal zdaj na desno, zdaj na levo, da nama je zaigral najino vlogo. Njegova igra ni bila kaj posebnega, le ostanki nekoč pridobljene tehnike. Dobro pa je držal takt, bil je trden v ritmu in tankočuten v dinamiki, sovražil je preveč pedala. Tam, kjer je česa manjkalo, je lepo pomagala njegova velika glasbena izkušenost ter živo navdušenje. Mama je često stala poleg in ga dobrohotno hvalila: »Kako vam brzijo prsti, gospod Kühnau!« Zmeraj mu je dobro delo! Naletel sem na nekaj tehniških težav, na primer v nebeških variacijah, zlasti v tisti, ki jo je naša izdaja v celoti določila igralcu violinskega dela. Pavel pa je odločno zatrjeval, da je njegova spremljava čudovitega veselega speva v triu Scherza sploh najtežje, kar je mogoče obvladati in jaz sem moral hočeš nočeš občudujoče pritrditi. Seveda takrat vseh brezprimernih motivov in poti septeta nisva znala izraziti tako kot pozneje in še bolj danes po več kot šestdesetih letih. Toda njegova lepota naju je do kraja prevzela in ukrotila. Kühnau je nad uspehom kar sijal, oče pa je bil hvaležen in ganjen. Po septetu naju je Kühnau popeljal k Beethovnovim simfonijam. Začela sva s prvo in drugo, nadaljevala pa s peto in šesto, mogočno »Eroico«, v kateri se oglaša ptičje petje, prepeličji klic in kukanje kukavice. Uspehi so rasli bolj in bolj. Temu dragemu možu, ki ga bom vselej ohranil v zvestem spominu, in pa tržaškemu »Schillervereinu« dolgujem, da sem v pravi dobi globoko sprejemljive mladosti stopil iz ozkih, temačnih tesni klavirskih vaj v širne, svetle dvorane muzike. Kakšna puščoba in praznina vlada tam! Kot naveličanosti polno čakanje po železniških postajah, preden odpelje vlak v tvojo smer! Pravemu muziko morajo iz oči goreti žarke sveče. Blagoslovljen spomin mož, ki so znali v naših mladih, upov polnih, po višinah in širinah hrepenečih srcih prižgati sveti ogenj pravega, globoko občutenega odnosa do glasbe!
»Schillerverein« je bil zbirališče tržaških Nemcev. Nemška kolonija je bila takrat številna. Bili so časi, ko je društvo štelo dva tisoč članov. Njegov namen je bil družabnost, literarna dejavnost in glasba. V tem smislu je to dolga desetletja odlično vodeno društvo postalo za Trst velikega kulturnega pomena. Delo, ki ga je bilo opravilo na področju glasbe, čutimo še dandanes, čeprav se nove generacije tega ne zavedajo. Glasbeno vodstvo je bilo zaupano enemu najgenialnejših muzikov, kar sem jih srečal v svojem življenju, Juliusu Hellerju. Bil je Helmesbergerjev učenec, koncertni mojster in violinist, poklican, da doseže svetovno slavo, pa je že kmalu začel zanemarjati svojo čudovito tehniko. Ponašal se je z izrednim okusom, blestečo duhovitostjo, redko široko izobrazbo, z velikimi življenjskimi izkušnjami in s trdnim nastopom odrezavega svetovljana. Bil je zares božanski Beethovnov interpret. Slišal sem domala vse velike goslače svojih časov, toda nobeden me ni pri dirigiranju Beethovnovih kvartetov ali ob izvajanju čudovitega violinskega koncerta bolj prevzel kot Julius Heller. On, ki je segal nad vse druge za stolp visoko, se je zadovoljil s svojim tako skromnim glasbenim mestom v Trstu. In vendar mu je bila božja dobrota položila v zibel darove, ki bi ga usposobili za najvišje. Pozneje sem se mu močno približal. Posta! sem njegov učenec v harmoniji in generalbasu, veliko sem z njim muziciral. Tudi v Schillerjevem društvu sem bil desetletja ob njegovi strani sprva kot upravni svetnik, pozneje pa kot eden od treh ravnateljev. Spočetka sem bil ves neznaten spričo njegove sile in veličine, nato pa vse močnejši in sposobnejši sodelavec.
Bil sem še prav majhen deček, ko je Schillerjevo društvo pod Hellerjevim vodstvom izvedlo Haydnovo »Stvarjenje«. Koncert je bil v nekem gledališču, imenovanem »Teatro Armonia«. Vsi smo sedeli v eni loži. Oče me je bil sicer pripravil na to, kar naj bi prišlo, toda dobro se spomnim, da me je mogočno, za večnost izklesano, posvečeno mesto razodetja »In bila je luč!« do kraja prevzelo. Oče je imel solzne oči. Orkester so sestavljali poklicni glasbeniki in dobri diletanti, zbor pa člani društva. Sopranske partije arhangela Gabrijela je z opojnim glasom pela neka gospodična Ricci. Oblečena je bila v nebesno modro angelsko oblačilo in zdelo se mi je, da se je pravkar spustila z neba. Sodelovala sta čudovit, majsko svež tenor, dr. Gnesda, in krepak bas, Kitke, Standiglov učenec in posnemalec. Mama pa se je kar raztajala ob dvospevu Adama in Eve »Predragi soprogi« Lepo in občuteno sta ga pela baron Georg vitez plemeniti Zahony in neka gospa plemenita Goracucchi. Še dolgo smo vsi živeli od tega »Stvarjenja«.
»Haupt-Elementar-Klassenschule« z zahrbtnim in krutim ravnateljem je bila za menoj. Leta 1868 sem prišel na tržaško nemško gimnazijo »Alauda est laeta«. Novi učitelji, novi nauki! V prostih urah sem gledal okoli sebe. Kdo je najmočnejši? Hotel sem biti jaz in tako sem postal eden najhujših pretepačev stoletja. Povodov je bilo vselej dovolj. Rim in Kartagina, Grki in Perzijci, Sparta in Atene, potem nemško-francoska vojna. Spočetka sem včasih podlegel, a kmalu sem spoznal, kaj je opoj zmage in začeli so me zelo spoštovati in se me bati. Če mi je stal ob strani moj poznejši svak Emil Oblasser, pravcati zlatolasi Siegfried, sem se lahko spoprijel celo z dvanajstimi ali štirinajstimi Francozi. V naskoku sva vsak od svoje strani hkrati napadla polno zasedeni kateder, da je vse škripalo in se kadilo. »Kaj ste pa naredili?« je vprašal dobri italijanski profesor Piccioba, ko je vstopil in videl, da je razred poln smodnikovega dima. Takrat sem postal tudi mojster v umetnosti pretvarjanja in svetohlinstva. Ponavadi jo je skupil Emil, jaz pa sem jo odnesel brez kazni. Zato sem mu često velikodušno pisal pismene kazni. Včasih se je pa le primerilo, da me je ta ali oni profesor presenetil ob nepravem trenutku, ko sem ravno klečal na premaganem sovražniku. Ko me ni bilo domov, je mater zaskrbelo, stekla je v gimnazijo in me našla globoko zamišljenega v »zaporu«. Srečanje je bilo vselej zabavno. Po! skesan, pol v zadregi sem se smehljal, da ni vedela, ali naj se smeji ali jezi. Prišel je dobrosrčni ravnatelj Loser in mi velikodušno odpustil, midva pa sva jo zadovoljna družno mahnila domov. Spotoma sem ji pripovedoval, kako je bilo, in seveda slikal svojo nedolžnost v najlepši luči. Zgodilo se je celo, da smo neki višji razred po jezičnem odposlancu v celoti izzvali k odločilnemu spopadu. Toda eden izmed sošolcev je vse strahopetno naznanil. Prišlo je do mučne preiskave in sprva je kazalo, da bo zelo nevarna. Toda ob našem trdnem zadržanju se je vse brez posledic porazgubilo v pesku. Sošolca nočem imenovati. Odtlej je nosil v večen spomin ime Efialt, ki se ga še danes drži. Sicer pa sem bil v gimnaziji priden in sem vneto študiral. Težko mi res ni bilo, saj sem bil odprte glave in sem vse zlahka doumel. Malo je pomagalo častihlepje. Hotel sem biti med prvimi v razredu, če le mogoče, sploh prvi. To pa se mi ni posrečilo. Nikakor namreč ni bilo moč premagati nadarjenega velikega »guleža« in, žal, tudi tožljivca, ki je imel tč mesto in ga branil z občudovanja vredno žilavostjo ter silo. (Pozneje je postal zelo spreten odvetnik.) Na drugo ali tretje mesto pa sem se skoraj vedno pretolkel.
Še nekaj me je krepko podžigalo k pridnosti, vnemi in delu za uspeh: materino veliko veselje in srčno topla pohvala in pa to, da so očetu oči tako zasijale, če sem domov prinesel dobro spričevalo. Kot nekoč tudi še danes, ko sem že star mož, hvaležno mislim nanj. Kadar storim kaj takega, kar ljudje potem pohvalijo, se zagledam nazaj v davne čase in premišljam, češ ali mu ne bi v dobrem, mirnem obrazu zažarele oči in bi rekel: »Julius, tole si pa dobro napravili« Kjerkoli sem, blagoslavljam njega in njegov spomin.
Med mojimi sošolci so bili imenitni fantje: Jenny, Medicus, Oblasser, Solla. Mnoge nas je celo življenje vezalo iskreno prijateljstvo, z Oblasserjem tudi dobro svaštvo. Nekaj jih je umrlo zelo zgodaj, dva še v gimnaziji. Eden od njih je bil srčno dobri, blesteče nadarjeni in močno objokovani Štefan Perugia.
Starša sta se močno zanimala za naše šolske zadeve. Če se nam je zdelo, da smo zapostavljeni ali da se nam godi krivica, je mama vročekrvno, a tudi s pametnim nasvetom zmeraj pomagala in tolažila.
Cerkveno tišino po šolskih sobah in hodnikih je včasih pretrgalo glasno in jezno bevskanje. Profesor prirodopisa, svetni duhovnik Acurti, se je spopadel s šolskim slugo ali celo s kakim kolegom profesorjem. To je bilo nekaj! Vse je prisluhnilo. Obstali so strogi izpraševalci in ponižni vprašanci. Na ustnicah so zastale lepe besede, posušil se je neizčrpni, plemeniti vrelec misli in znanja, ki vre iz latinske in grške slovnice, umolknili so pesniki Rima, filozofi Grčije. Vreščeči bojni kriki so doneli, kot da strašna nevihta buči in vrši s prvinsko silo skozi posvečene hišne prostore. Toda enako iznenada, kot je nastalo, se je razburjenje tudi poleglo. Po suhem, ostro rezanem profesorjevem obličju se je razlil prijazen smehljaj. Z ljubeznivim glasom je prijateljsko pozdravil: »Dober dan, gospod kolega!«
Mene je imel profesor Acurti zelo rad. Nekoč sem v šolski nalogi, ki sem jo načečkal prav na hitro, napisal samostojno, očitno novo in, kot se mi je zdelo, zelo prikladno porazdelitev žafranov na našem Krasu glede na sestavo čebulice. Tedaj mi je dal za vse čase v vseh svojih predmetih redki red odlično. Njegov zgled je potegnil za seboj še druge profesorje. V drugi gimnaziji sem pod njegovim vodstvom postal zelo navdušen botanik. Prvo in drugo poglavje moje knjige o gorah pripovedujeta marsikaj, kar dopolnjuje ta in naslednja izvajanja. Kmalu sem postal priznan strokovnjak za kraško floro. Tuji botaniki so me pričeli obiskovati. Dosegel sem svoj lastni skromni, mali sloves.
Tudi Richard Kühnau se je bil medtem z velikim veseljem in vso temeljitostjo, ki jo je premogel, posvetil tej najljubeznivejši vseli znanosti. Tako je že v drugo posegel v moje življenje. Kajti jemal me je s seboj na marsikak večji botanični izlet, ki bi se ga sicer zavoljo svoje mladosti takrat še ne mogel udeležiti. Še več! Seznanil me je s slovitimi in uglednimi možmi, ki jim dolgujem najlepše pobude. To pa mi je bilo še bolj dragoceno. Med njimi sta bila Muzius pl. Tomasini in Rudolf Baumbach. Prvi mi je zbudil zanimanje za modro cvetlico mojega srca, bajeslovno Scabioso Trento, in me napotil na pravljično potovanje v njeno čudežno deželo. Iskanje te rože je »kot privid in pesem blaženega zvoka«, kot nežna povest hrepenenja napolnjevalo velik de! mojega življenja. Drugi pa je v mojo dovzetno dušo prelil vso romantiko svojega z milostjo obdarjenega pesniškega srca, zlate zaklade svoje poezije. Zato menim, da se pač smem imenovati Baumbachovega učenca v širšem smislu.
Tako me je botanika milo in tiho pripeljala h goram. Pri Saussuru in Tyndallu je to storila fizika, pri Hacquetu mineralogija in botanika, pri drugih morda fiziološka raziskavanja. Jaz pa sem se sprva v željah in upih, zatem v opojni resničnosti dvignil od kraške cvetane k alpski flori. V nežni, trpki kraški pokrajini, na dehtečih narcisnih poljanah Čavna, v cvetja polnih logih Lipice, okrog trdno grajene, kljubovalne cerkvice na Repentaboru, po širokih hrbtiščih Kokoši pa na strmem skalnatem nosu Nanosa sem prvič pričel sanjati o cvetlicah Julijcev in o staroslavnem svetišču Triglava. Moje srce je bilo torej že vnaprej pripravljeno. O vsem tem govori v moji knjigi poglavje »Pomlad v gorah«.
Oče mi je že v moji rani mladosti govoril o gorah. Najbrž je moral to storiti. Nosil je gore v sebi, mogoče nevede, kot jaz sam. Le temno se spomnim ene njegovih pripovedi. Govoril je o nekem drznem vzponu in kako je gorski vodnik tvegal in mojstrsko skočil s skale na ledeni greben. Menda je bila nekaka bajka s Tödija. Moj Bog, ta skok! V srcu je vroče zaplalo, spogledala sva se polna razumevanja in občudovanja takega dejanja. in še danes mi je žal, da v svojem gora bogatem življenju nisem nikdar stopil na Tödi. Če sem iskal in našel v robnih pečeh pod Kontoveljem alpski volčin (Daphne alpina), če sem prinesel jegličev s sten Drage pri Orleku ali iz škocjanskih tesni, so se mi vselej zdeli kot cvetni sli gorske cvetane. V skalnih puščavah in tokavah po Krasu, kjer vlada samota in pripoveduje orjaško delo voda o minulih tisočletjih, sem slutil visoke, svetu odmaknjene pode julijskih visokih gora. Tam od severa so me pozdravljale tiho bleščeče snežne poljane Kanina, v nebo štrleči Krn, kraljevska krona Triglava, preko lesketajočega se morja pa blaženi euganejski griči, modrikasti Monte Baldo, vojske Dolomitov. Vse je vabilo, klicalo! Prišli so dnevi mojega ognjenega krsta v stenah Dobrača nad Podkloštrom pa deževno romanje na Krn, ki je utonilo v potokih piva. Vedno silnejše je postajalo globoko zadrževano hrepenenje, bolj in bolj žive k svetlim višavam gora kipeče želje.
Ni planilo iznenada, v enem samem zagonu. Vse je prišlo korakoma in postopoma, v pravilnem zaporedju lepega neprekinjenega razvoja. Prišlo je tako, kot je priti moralo. Ko je bil ta razvoj po letih upov in čakanja končan, sem se nedopovedljivo srečen, ves pijan lepote ter vriskajoč od sreče znašel na blestečih prsih gora!
Še precej pred botaniko me je močno privlačila zoologija. Natanko se spominjam svojega silnega navdušenja, ko mi je oče podaril prvo živalsko slikanico, za takratne čase resnično imenitno delo. Če pomislim nazaj na tisto presrečno uro, še danes duham močni vonj po firnežu, ki je uhajal iz velikih, barvastih tiskov slikanice. Ko je prišlo pozneje v hišo šest zvezkov Brehma, sem slednji dan listal po njem, ga študiral in očetu skoraj vsak večer bral mesta, ki so me prav posebno pritegnila. Vse življenje sem zelo ljubil živali. Te ljubezni mi je še v poznejših letih ostalo toliko, da sem spoštljivo posvetil štiri zgodbice o živalih spominu štirinožnih hišnih stanovalcev iz davno minulih časov. Najdete jih v tej knjigi.
Kadar smo poleti zvečer imeli okna odprta, je od gora sem prinašalo daljne, čudovite glasove. Prihajali so s pristave, ki je stala sredi visokih dreves ob stari opčinski cesti. Adina Bideleux je pela narodne pesmi in Schubertove speve. Imela je najlepši glas, kar sem jih kdaj slišal: čudovit sopran, jasen in svež, kol da je ščinkovčev, otožen in sladak kot slavčkovo petje, očarljivo temno obarvan kot hrepeneči spev kosov. Če je pela Adina Bideleux, so ptice molčale in poslušale. Ob njenem petju si lahko solznih oči zavriskal, na dnu srca pa postal pobožen. Ko jo pozneje v skladbi Maxa Brucha »Breze in jelše« pela sklepno besede, polne občutja »Tako se spušča, tako se dviga šepetanje glasov v menjajočem se toku«, ali če je intonirala v Eliji »Svet, svet, svet si ti, o Gospod«, mi je šel srh po hrbtu. Ganjeni in brez besed nismo mogli ubežati čaru njenega petja. Mogoče je imela nekaj podobnega v svojem glasu velika Marija Wilt. Adina ni bila lepa. Kot otrok je bila prava frklja. Ni bila prišla v prave roke, pa so učitelji na njej več pokvarili kot popravili. Morda ji je prav zato pozneje glas opešal. Že dolgo je tega, kar je brez slave umrla v daljni deželi. Jaz pa še vedno slišim ta glas, kako se ves zmagoslaven in bleščeč dviga v višave ali pa ob izpevu pesmi blago zamira na krilih upadajoče melodije.
Vzgojeni smo bili v domoljubnem smislu kot dobri Staroavstrijci, a brez šovinističnih pretiravanj, brez vika in krika. Zgodaj smo se naučili spoštovati prepričanje vsakogar, čeprav je bilo našemu nasprotno. Le resnično in pošteno je moralo biti. To je veljalo tudi za verska čustva. Zato so nas enako radi sprejemali tako v italijanskih in slovenskih krogih Trsta kot v nemških. Naše in moje osnovno pravilo je bilo, da ima vsak narod polno pravico in tudi dolžnost, da se razvija. Leto 1866 je bilo za očeta leto velikih skrbi, poteklo pa je bolje, kot smo se bali. V mojih prvih spominih živi porazna vest o nesrečni bitki pri Kraljevem Gradcu, sledila pa so boljša poročila o uspehih v Italiji. Ko smo slavili v mogočnem ljudskem in mornarskem slavju velikega junaka morja z Visa, Tegetthoffa, naju je fanta tja peljala Urška. Nebeško smo se zabavali ob šaljivem teku v vrečah in ob težavnem plezanju na gladko naoljeni jambor »Cucagne«. Tisto praznovanje mi je zelo jasno ostalo v spominu. Še vedno slišim grmeči »hura«, ko se je prikazal zmagoviti poveljnik mornarice, ter slovesne akorde državne himne.
Kadar se je oče poleti šel zdravit v Rogaško Slatino, je naju fanta jemal s seboj. Čeprav sva bila zdrava kot ribi, sva tudi midva opravila vso kuro, pila vodo in junaško prenašala posledice. Jaz sem pridno botaniziral, našel pa sem le običajne rastline, kakršne rastejo v jarkih in ob plotovih.
Leta 1870 smo prvič prišli na Koroško. Za očeta je bilo to svidenje po dolgih letih. Stanovali smo na njegovi domačiji v Lipi. Teta Neža je gospodinjila in nam kuhala najboljše jedi. Prijazne in pridne so bile njene tri hčere, naše sestrične: najstarejša Nežka, Monika, ki si je tako želela izobrazbe in je, žal, po svoji volji nesrečno končala, ter Urška s svojimi čudovito sanjavimi modrimi očmi. Središče doma in dela je bil najstarejši brat, stric Simon, postaven star kmet mirnega značaja in odličnega, častitljivega ponašanja, ki je izdajalo nekdanjega vojaka. V letih 1848 in 1859 se je vojskoval v Italiji in postal celo korporal. Veliko je videl in doživel, vedel je čudo napetih vojaških in bojnih zgodb, ki smo jih fantje odprtih ust poslušali. Velik revež pa je bil tretji brat Jakob, ki ga je hudo mučil protin. In kako dober je bil! Kadar smo odhajali, je vselej tako bridko jokal! Vsi trije bratje so si bili močno podobni. Na kmetiji so imeli konje, žrebičke, govedo, teleta in prašiče. Takoj smo se lotili dela. Jaz sem pomagal na poljih in njivah, drzno vozil polno naložene senene voze v senik, seka! sem drva, mlatil, se bratovsko družil s hlapci ter pastirji in kočijažil na zapravljivčku v Podklošter ter v Beljaške toplice. Tako sem kmalu dobil žulje na roke in kmečko ponašanje. Kadar sem vedel, da sem sam, sem preskušal tudi svoj glas ter vriskal in pel, kolikor mi je velevalo srce. V majhnih potočkih na močvirnih travnikih sem lovil rake in našel posebno lepo, vlažno jaso, ki je bila vsa modra močvirskega svišča (Gentiana pneumonanthe). Po majavih močvirnih šopih sem previdno prišel do grozljivo rjastih mest v močvirju, kjer sem prvič zagledal, kako obe naši vrsti rosik s široko odprtimi cvetnimi lističi prežita na žuželke. Tudi velik, lep, bledo rumen svišč je rasel tamkaj in zdel se mi je nekam čuden. A takrat se mi ni posrečilo, da bi ga dokončno opredilil, in še manj bi mogel to danes po spominu. Mogoče pa je bil le različica pneumonanthe, čeprav je imel le en sam cvet in je po vsem videzu sodil nekam drugam.
Kadar sem dvignil oči, sem zagledal pred seboj ves dolgi Dobrač od častitljivega starega stolpa pri Federaunu z gozdnatimi hrbti, ki so lezli više in više, tja do belih sten nad Podkloštrom. Le-te so bile tam, kjer je leta 1348 zgrmel nizdol orjaški podor, rdečkaste. Bolj zadaj proti zahodu se je dvigal Ojsternik. Julijskih Alp na jugu ni bilo videti. Za to je bilo treba iti na Korenski prelaz, nad Kranjsko goro. To sem tudi često storil. Gori sem potem strmel na ono stran nem, v pričakovanju in poln spoštovanja pa tudi dvomov, ali sem poklican, sposoben, zmožen.
Oče je rad hodil z nami na bregove čiste, brzeče Zilje, rad nas je tudi vodil na proščenja v Ziljski dolini, kjer smo gledali lepe narodne noše, štehvanje fantov na konjih in druge ostanke srednjeveških iger. To so bili lepi, veseli časi!
Nikoli ne bom pozabil prvega dne svidenja s Koroško. Šli smo v občinski gozd. Oče nam je velel nabrati dračja in je zakuril ogenjček, prvi v mojem življenju. Tako je najbrž delal, ko je tu kot majhen, bosonog deček pasel krave. Ostali smo do mraka, ko je ukazal ogenj pogasiti. Nato smo šli v bližnje Peče v gostilno, v kateri so zvečer posedali fantje. Oče je dal prinesti vina, oni pa so prepevali svoje koroške pesmi, tiste prelepe, vesele, sladko žalostne, srce stiskajoče in osvobajajoče pesmi. Peli so o fantiču, ki mora popotovati po tujih cestah, ljubico pa je moral prepustiti drugemu, o dekletu, zapuščenem kot kamen na cesti, ubrali so strumno koračnico koroških fantov, ki se vračajo domov. Oče se je ves raznežil in je tiho pripeval. Čutili smo, kako ga je iz vsake pesmi nežno in mehko pogledalo ljubo zvesto oko domovine. Potlej smo počasi odšli proti domu. Na njivah je oves visoko dvigal zrelo klasje, cvetoča ajda je širila močan, sladek vonj po medu. Topla poletna noč je mehko legala nad dolino. Gozdovi so spali, stara ozvezdja pozdravljala. O Koroška!
Takrat ali leto pozneje sem šel prvič na Dobrač. Prvikrat sem spal na senu. Tedaj sem videl Julijce v vsem sijaju in krasoti zahajajočega sonca. Reke ognjenih pramenov so se razlivale čeznje in jih obsipale s plamenečimi venci žareče rdečih rož. Gledal sem jih tudi ob sončnem vzhodu, ko so se prve ljubke jutranje svetlobe, še vse sramežljive in čiste poigravale v njihovih slovitih stenah. Bil je zlat dan, poln upov in obetov. Pomenil je zarjo tiste polovice stoletja, v kateri so me večno dobre in zveste gore obsule s svojimi čarobnimi darovi. Toda tudi botanik v meni je zavriskal, ko sem na vrhu našel za kapelo nežno alpsko azalejo (Azalea procumbens). Že dolgo je bila cilj mojih želja.
Naš študij je dobro napredoval. Za latinščino in grščino nam je oče najel instruktorje iz višjih razredov gimnazije, ki so prihajali vsak dan. Bili so skrbno izbrani in so se odlično obnesli. Prvi nas je učil izredno nadarjeni Matejčič, ki je pozneje dosegel visoko mesto v prosveti. Ko je odšel na univerzo, mu je sledil Fabris, silno skromen pa tudi resen in sposoben mladenič. Obeh se hvaležno spominjam.
Sestre so zrasle in prišle v evangeljsko šolo. Našo hišo so pričeli popoldne polniti učitelji. Komaj je odšel eden, je že prišel drugi. Za južino je mama povabila h kavi instruktorje in vaditelje z otroki vred. Črno kavo so prinesli v trebušasti dolgovrati steklenki. Zavita v bele prte je ležala v lesketajočem se medeninastem ogrodju kot kak dojenček. Mleka je nalivala mama po želji. Učitelji so hvalili kavo in pecivo in se pogovarjali z mamo, otroci pa smo bili tihi in požrešni.
Mimo mene se pomika tudi vrsta hišnih beračev iz mojih dni. Il orbo — slepec, il zoifo — šepavec in podobno jih je imenovala Urška. Tudi neki res beden, pritlikav, pohabljen deček se jim je pozneje pridružil. Mama je s sočutjem ganljivo brižno skrbela zanj. Saj je bila tako ponosna na ravne ude svojih otrok in se je za to često zahvaljevala Bogu. Pobič je često posedal na našem vrtu. Gotovo so to bile najlepše urice njegovega nesrečnega, kratkega življenja. Kdaj pa kdaj so pozvonili tuji godci in včasih so smeli noter. Postavili so se na dvorišču in zapeli kako ulično popevko tistih časov:
»Ma no te ga ancora capio
Ch’el Tonci xe mio,
Lo voio sposarl«
ali pa
»Olí, olí, olá!
Strazzona come va?
Per oggi la va bene,
Domani no se sa!«
Ob trgatvi so nam dali majhne krive pipce in smeli smo pomagati. Grozdje je letelo v velike odprte čebre. Giorgio si je skrbno opral noge, nato pa stopil vanje in mendral po grozdju tako dolgo, da je iztekel ves sok. Vino je bilo zelo lahko, na moč lahko, čez mero lahko in malce kiselkasto. Bilo pa je, kot je oče ponosno poudarjal, vsaj pristno. Seveda si z njim ne bi mogel razvneti glave in se ga nalesti. Nam je prijalo in imenovali smo ga skromno »vinetto — vinček«. Zasmehljivci in zavistniki naše hiše pa so mu rekli »lacrimae Kugy«.
Nad našo hišo so legli mrki časi. Družabnikov sin je vstopil v podjetje in že so se pričele intrige in hujskanje proti očetu. Vedno bolj jasno in odkrito je kazalo, da ga hočejo izriniti iz podjetja. Namesto da bi borbo sprejel, se je oče globoko prizadet in užaljen zaprl vase. Ni bil kos nizkotni, grdi igri. Prišlo je še hujše. Ugotovil je, da skladiščnik poneverja in na veliko krade blago. Oče je zahteval odpust, družabnik pa je menil, da se mora postaviti v bran za nezvestega moža. Oče je postajal zmeraj bolj potrt, izgubil je vso voljo. Tuhtal je in tuhtal in naposled živčno obolel. Nič niso pomagali ljubeznivi, krepki materini poskusi, nič dobronamerno prigovarjanje prijateljev. Po glavi so mu brodile fiksne ideje, ki so se vrtele v žalostnem krogu okrog dvomov o starih kapitalnih knjiženjih, o obubožanju in o usodi nas otrok. Zdravnik je opozoril, da tako stanje rado vodi do samomorilskih misli. Priporočil je največjo pazljivost in nenehno budnost. Kmalu smo v našo grozo res ugotovili, da je bil njegov strah utemeljen. Mati je uro za uro, noč za nočjo opravljala svojo dolžnost na občudovanja vreden način, čeprav se je često topila v vročih solzah. Midva fanta sva pomagala, kolikor sva mogla. Položaja morda res nisva vselej razumela, a nekako čutila sva grozno nevarnost za nas vse. Sestre pa so bile še premlade. Vsemu temu se je pridružila še huda izguba kapitala. V času očetove bolezni je bil družabnik zaupal celo premoženje v blagu nekemu ničvrednežu, ki je na lepem z denarjem izginil. Naša ladja je nezadržno plula pogubi nasproti. Nekega jutra pa so očeta dvignili iz postelje. Družabnika so morali ponoči na vrat na nos operirati. Umiral je. In umrl. Na mah je oče zopet zgrabil za vajeti. Takoj je našel staro moč in energijo. Ne bom pozabil njegovih oči, ko je iz hude preizkušnje vstali mož nekega poznega večera prišel domov in pokazal odpustnico nezvestemu uradniku. Toda bil je velikodušen kot vselej. Družabnikovemu sinu je ponudil, naj ostane v podjetju s primernimi pogoji. Ta pa jih ni sprejel, postavil je drugačne, nesprejemljive. Oče je odgovoril tako, da je takoj odpovedal družabništvo. Likvidiral je staro firmo »Pfeiffer-Kugy«, ustanovil novo »P. Kugy« in izplačal dediče. Le-ti so skovali še marsikatero zahrbtno ukano, celo konkurenčno podjetje so ustanovili. Usoda pa je odločila za nas. Nasprotniki so se drug za drugim izpridili in pomrli. Brat Pavel, ki se je takrat ukvarjal pretežno z zgodovino in filozofijo, je ponosno ugotovil: »To je izenačujoča pravičnost!«
Oče kot da se je na novo rodil! Izredno hitro in mojstrsko je izpeljal težavno likvidacijo. Mimogrede je povzdignil novo podjetje na tisto mesto in mu dal tisti ugled, ki ga je imelo staro. Srečna leta so mu pomagala, težki časi so bili premagani. Ljubi Bog je bil takrat sklenil tako, da se njihov dramatični potek ni sprevrgel v žaloigro. Varoval me je tudi pozneje, ko so moja pota vodila med kaj težavnimi in nevarnimi čermi. Bodi mi milostljiv še vnaprej, dokler mu bo pač všeč!
Prijatelji so svetovali očetu, naj me vzame iz šol in pritegne k delu v trgovini. Kar zmrazilo me je, ko sem to izvedel. On pa je brez pomišljanja odločil: »Najprej naj doštudira, potem pa pride, če hoče.«
Še ko je bil bolan, so ga poslali v Šentlenartske toplice, skrite med gorami in gozdovi pri Himmelbergu na Koroškem. Uspeh je bil takrat le boren, bežen, začasen. A Sveti Lenart se je očetu močno priljubil kot letovišče. Fanta naju je zopet jemal s seboj. Tam gori je bila vselej prijetna, vesela druščina. Hodili smo na manjše izlete, se učili koroških pesmi in jih peli. Razgledišča so se imenovala »nebesa« in mislim, da sem bil takrat v sedmih nebesih. Prečudoviti strmi travniki so bili posejani z zlatimi cvetovi arnike, prave koroške košenice. Lepega dne smo se seznanili z dvema imenitnima fantoma. Bila sta Felix in Oskar plemenita Luschan. Kako vitka in postavna sta bila z nahrbtnikoma na hrbtih in gorskima palicama v rokah! Vsi trije z očetom smo se z njima tesno spoprijateljili. Ob večerih smo kurili velike kresove, da so svetili daleč v doline. Prekopavali smo slednji s travo prerasel kup zemlje ali peska, misleč, da gre za keltska grobišča. Globoko v Krški dolini v Mali Glodnici so v kovačnici svojega očeta domovall Spitzerjevi fantje: učeni Hugo, krepki Max in mlajši bratje. Z njimi sem prišel do staroslavne, veselo pojoče Blatniške planine, do dehteče cvetoče špajke na Heidnerhöhe. Odkril sem poezijo gozda in čar planin, koroški zrak in koroško veselje. Veselo smo vriskali ob prihodu, potrti smo odhajali. Očetova domovina se je domače nasmihala tudi nam!
V poznejših letih je hodil tja gor z očetom Rudolf Baumbach. O tem pripoveduje moja »Pomlad v gorah«.
K redni dejavnosti Schillerjevega društva so sodili tudi orkestralni koncerti. Z Emilom Oblasserjem po pouku nisva prišla zmeraj takoj domov, včasih sva celo zamudila kosilo. Sedla sva na galerijo dvorane Schillerjevega društva in pozorno poslušala vaje. Heller se je med svojim genialnim dirigiranjem rad šalil. Kadar je nagovoril »signore trombone — gospe pozavne«, je postala vsa dvorana dobre volje. V orkestru je sedelo veliko dobrih samoukov. Profesor Acurti je kot ovčica mirno igra! čelo, Adinin oče flavto. Med nami rečeno: bilo je slišati več pihanja kot flavte in včasih je bilo videti, kot da pljuje v instrument. Lepo je pa le bilo in Heller je bil do odličnega starega gospoda posebno spoštljiv. Šele tedaj sem temeljito spozna! »Eroico« v barvah orkestra. Junaške misli so ob tem burkale mojega mladega duha. »Peta« me je vselej globoko pretresla. Heller ni pozna! močnega poudarjanja in zavlačujočega igranja štirih velikih udarcev vodilnega motiva v prvem stavku. To je prišlo šele pozneje v navado in meni se je zmeraj zdelo za lase privlečeno. Ob »Šesti« sem občutil vso brezprimerno poetičnost narave, »Sedma« je kar vriskala in plesala skozi moje veselo utripajoče, navdušeno srce.
Toda vse to je stopilo zame v ozadje, ko so se pričele vaje za Haydnove »Štiri letne čase«. Kajti tu se je zvenenju orkestra pridružila še muzikalično recitirana beseda in moč speva. Izvedba je delovala name kot razodetje. Neka gospodična Eberhard je pela Hanno, zagrebški tenor Gerbič Luko, Simona zopet neuničljivi Kitke. Le enkrat je pri neki vaji vskočil naš tenor iz društva, dr. Gnesda. Tako prisrčno preprosto in tako čudovito je pel, da se mi še danes širijo prsi, če se spomnim slovesno zgrajene jutranje molitve, ko Luka pobožno in veselo upajoč zapoje: »Bodi milostno, dobro nebo, in odpri se!«
Res globoko in za dolgo lahko take prireditve posežejo v glasbeno življenje širokih krogov družbe, da, celega mesta, čeprav se glede umetniške višine in popolnosti ne morejo meriti s podobnimi po velikih središčih. V slednji družini je moč najti člana, ki prispeva, čeprav še tako skromno, svoje sile k orkestru ali zboru, kjer doživlja mogočne spodbude. Zadovoljen, pa tudi začuden, kako se njegov drobni prispevek pod spretno roko učinkovito vrašča v mogočno celoto, se sijočih lic vrača domov z vaj in nastopa. Tudi taka stvar pomaga preko vsakdanjih težav. Globoko se usede v mlada in tudi stara srca.
Sam ne vem, kako je prišlo, toda nenadoma se je v glasbi znašla ob moji strani moja lepa, tiha, ljubka in mila sestra Marija. Jaz sem spremljal, ona pa je pela sopranske recitative in arije v »Letnih časih«. Pela je z drobnim, nežnim, nadvse čistim, še napol otroškim glaskom. Pozneje je postala Marija velika mojstrica v recitativu in arijah. Kako ljubko je zapela tisto: »Dobrodošel edaj, o temni log!« Oče je bil ves ganjen in očaran. Večjega veselja mu nisva mogla narediti, kot če sva zvečer, ko je ves truden prišel domov, sedla h klavirju in mu zaigrala. Tudi mama je bila navdušena. Vse življenje je čutila posebno slabost za klasične recitative. Vselej je pustila delo in se tiho približala. Sestra je pozneje s klavirsko igro in petjem požela mnogo uspehov. Toda tisti lepi, daljni večeri so ostali v njenem čistem srcu zapisani kot najsrečnejši v življenju.
Še dve glasbeni stvaritvi sta takrat močno odjeknili v moji duši: Verdijeva »Aida« in njegov veliki »Requiem«. Prvo je bil napisal pred kratkim za svečano odprtje Sueškega prekopa. V Trstu so jo igrali v »Teatro grande«. Peli so najboljši pevci takratne Italije. Ne verjamem, da bi bil kdaj poprej ali da bom še kdaj v prihodnosti slišal peti tako lepo. Prvačila je čudovita pevka Stolz. Njen nastop in njen glas sta bila enako kraljevska. Poslej mi je bila »Aida« najljubša opera. Niti »Lohengrin« in »Tannhäuser« je nista mogla spodriniti v mojem mladem srcu. Kolikor starejši sem postajal, toliko bolj je v meni rasel Verdi in z njim ljubezen do Aide. V »Requiemu« so peli isti nepozabni umetniki. Dirigiral je Franco Faccio, močan, morda pretirano teatraličen tudi v »Requiemu«, toda nepopisno je znal pritegniti poslušalce. Slišati in videti bi bili morali, kako je viharne, doneče gmote v orkestru in zboru pripeljal do mogočnega učinka v glavni pavzi odlomka »Dies irae«. Vsem zastal dih. Še danes se prevzet spoštovanja in občudovanja klanjam temu mojstru vseh mojstrov mlade Italije, kadar se iz padajočih, dolgo zadrževanih tonov v »Domine Jesu« skozi magično žareče besede »Sed signifer Sanctus Michael« v nebeški lepoti zablesti sopranska melodija. Enako čutim, ko tenor in bas v slavospevu pobožnega srca pošljeta pred ožarjeni božji prestol najgloblji darilni spev: »Hostias et preces tibi.«
Naša dobra gospodična Mosser se je poročila in odšla v Ameriko. Obstrmeli smo. Tako daljnega potovanja ji pač ne bi bili nikdar prisodili. Dolgo smo se posvetovali, kdo naj ji sledi. Tedanji najboljši tržaški klavirski učitelj Edvard Bix, ki je bil domala enakovreden Hellerju, še ni prišel v poštev. Šele pozneje sva z Marijo prišla v njegovo zares izredno šolo. Izbor je slednjič zadel nekega gospoda Kristofa, ki so ga bili staršem priporočili kot dobrega glasbenika. Brez dvoma je to tudi bil. Toda stari pianist je bil že nekam propadel, dotrajan in zanemarjen, sicer zelo nadarjen, a še bolj domišljav. Poučeval je sila zviška. Več mu je bilo do honorarjev in kaj spretno je znal zahtevati predujme. Mojim sestram je bil pravo strašilo. Zmeraj je po čem zaudarjal. Često je kar na stolu zadremal ali zaspal. Kljub temu je bil dober učitelj in pod njegovim vodstvom smo vsi močno napredovali. Sicer pa smo bili, zlasti Marija, marljivi in nadarjeni učenci. Brat Pavel je že odnehal, klavir ga ni več veselil. Vendar pa je ostal vse življenje dober glasbenik z dobro mero razumevanja in tanko izbrušenim čutom za presojo. Gospod Kristof je uporabljal pri pouku zelo nazorne prispodobe. Če nam je izenačena tehnika igre pri Mozartu delala preglavice, je priporočil: »Tole morate igrati, kot da nesete kozarec vode.« Ko smo prišli do mnogoglasnih stavkov in vezane Bachove igre, je dejal: »Tole morate igrati, kot da stiskate limono.« In k Beethovnovim sforzatom je menil: »Tole morate igrati, kot da zabijate žebelj!« Tako smo na hrbtih rok nosili kozarce vode, stiskali limone in zabijali žeblje z vso silo, kolikor je je prenesel naš stari klavir.
Mama je imela navado plačevati ure, ko se jih je nabralo za ducat. Včasih pa je želel gospod Kristof denar za uro takoj. In če se je zgodilo, da mame ni bilo doma, nam je huda predla. Uro je često krepko podaljšal, zadelo pa je, žal, skoraj vselej nesrečno Ano, zadnjo v vrsti! »Ena, dve, tri«, se je jokavo glasilo izza zaprtih vrat. Stoje smo sočutno poslušali. »Ena« se je borila z zadrževanim obupom, »dve« je bil stok trpinčene duše v najgloblji stiski, »tri« pa je izražal vso brezupno bedo puste klavirske ure brez konca in kraja. Ob tem so obilno drle solze, gospod Kristof pa je neomajno s trdim glasom sipal grajo. Tu bo menda vzrok, da ni klavir Ane nikdar prav veselil. Toda tudi ona je imela precej glasbenega daru. Pogosto nas je razveselila z lastnimi, na klavirju improviziranimi fantazijami, ki jih je odlikoval drzen polet in ki so v kričečih barvah, polne šale slikale tisto, kar nam je hotela povedati.
Ne morem trditi, da bi bil veliko vadil. Kadar sem v kratko odmerjenem prostem času, ki mi ga je puščalo učenje na gimnaziji, sedel h klavirju, sem se le malo ukvarjal s čistimi pianističnimi vajami, z etudami in pasažami, pač pa z igranjem pesmi, zlasti oratorijev, če sem jih le kje iztaknil. Bolj in bolj sem sanjaril v velikih delih Haydna, Mendelssohna, Bacha in Händla, bolj in bolj sem se posvečal oratorijem teh mojstrov. To sem počel povsem neodvisno od učitelja, sledeč jasnemu klicu svojega srca. Mati je o tem pripovedovala gospodu Kristofu in ta je velel, naj mu kaj zaigram. Izbral sem Mozartov »Requiem« in menda mi je šlo kar od rok. Kajti opazil sem, da so se zaspane učiteljeve zenice širile, da se je v njih prižgalo nekaj, kar bi utegnilo pomeniti presenečenje, veselje in ponos na učenca. Poslej je ravnal z menoj zelo spoštljivo. Ko sem nekoč doma v njegovi navzočnosti spremljal na klavirju nekega gospoda Schallerja, ki je pel Schubertove pesmi, sva si postala kar tovariša. Bile so tiste tolikrat zapete, a zmeraj nesmrtne pesmi: »Radovednež«, »Popotnik«, prelepa »Kam?«. Po mojem jih je Schaller pel zelo lepo in občuteno. Tako me je pripeljal k Schubertu, ki mi je postal pozneje srčno ljubljen zasebni svetnik. Nerodno je bilo le to, da je gospod Kristof mojega toplega, blagoglasnega pevca v svojih temnih trenutkih zamenjaval z gostilničarjem na Opčinah in trmasto trdil, da mu je bil prav on »stregel« zadnjo nedeljo.
Že zgodaj so me poslali v telovadnico. Postati sem hotel močan, zato sem vneto telovadil. Kot oče, ki sem ga kmalu prerasel, sem bil zelo krepko raščen, zalit, prav nič mršav. Kot on sem bil tudi jaz izvrsten glavač in potapljač. Preden so po odprtju Sueškega prekopa zašli v Jadran in celo do Trsta morski psi, smo pogosto delali dolge plavalne izlete do ladij, zasidranih zunaj na sidriščih. Počivali smo na plovkah in svetilnikih. V skokih na glavo očeta nisem dosegel. Še v poznejših letih je skakal z deske mirno in z elegantno zanesljivostjo, da ga je vse občudovalo. Kot telovadec nisem bil med najspretnejšimi, vendar pa zelo zanesljiv, v drži vselej popoln, boljši na bradlji kot na drogu. Zanj sem bil pretežak. Postal sem predtelovadec v drugi vrsti, uteži pa sem dvigal kot pravi atlet. Kmalu je bilo telo čvrsto povezano z mišicami. Na kopališču je vse gledalo za menoj. Menda sem bil videi kot kak mlad Herkul. Moj oče je mrzlega burjastega dne rešil nekemu dečku življenje s tem, da se je s tveganim skokom pognal v zimsko morje. Mnogo pozneje sem Jaz privlekel na suho pijanca, ki se je že utapljal pod kljunom ladje in klical na pomoč. Bil sem močan, srčen in drzen. Kmalu sem v mestu veljal za enega najmočnejših.
Ob nedeljah in praznikih sem se potepal po Krasu in botaniziral. Redkokdaj sem bil sam. Največkrat sem bil s Kühnauom ali Baumbachom ali kar z obema. Baumbach je bil krepkejši pešec od onega. Nikoli ga nisem videl trudnega. Ne Kühnau ne Baumbach nista bila nikdar planinca v našem smislu, vendar sta oba močno vplivala na moj gorniški razvoj. Razvijal sem se seveda v gornika stare smeri, v takega, ki nastaja kratko malo kot »čist norec« iz vzorne ljubezni do narave, v gornika, ki sta mu slednji sport in samoljubje v gorah še povsem tuja. Na tem mestu bi rad povedal, kako zelo je Baumbachova kot že prej tudi Viktorja v. Scheffela romantika snubila mojo dušo za gorski svet, kako sem ob tem zaslutil in začutil gore. Pomislite samo, kaj je moral mojemu mlademu srcu pomeniti Baumbachov »Zlatorog«, v katerem stoji od vsega početka stara častitljiva katedrala Triglava kot orjaški oltar daritvi vseh pobožnih želja k višavam.
Prvi spomini iz otroških let me vodijo v skromno hišo v ulici San Anastasio v Trstu. Sprva je imela hišno številko osem, pozneje pa štirinajst. Stala je v breg na koncu dolgega otoka hiš ob robu mesta, že blizu stare ceste na Opčine. Imela je eno nadstropje, lep balkon in čedne zelene naoknice. Hišo in ureditev okoli nje je obdajal udobni mir prisrčnega bidermajerskega sloga. Takrat so nam štiri obstoječe sobe zadostovale. Obilje stranskih prostorov z že kar zapravljivo porazdelitvijo je pripomoglo, da je bilo bivanje v hiši zelo prijetno. Podi so bili leseni, prostorna kuhinja pa je bila tlakovana s kamnitimi ploščicami. Šele čez dolga leta, ko se je naša blaginja povečala, so dobile sobe in hodniki lep parket. Ko so se meni in bratu Pavlu pridružile druga za drugo še štiri sestre in se je pričelo vse prav lepo razvijati, smo v sosednji hiši najeli še celo stanovanje. Poslej smo mogli govoriti kar o »prednjih« in »zadnjih« sobanah. To drugo stanovanje je ležalo natanko v isti višini kot naše. Le nekaj zidov je bilo treba podreti in že smo dobili neopazen prehod iz tega v ono. Zadnja okna so gledala na dvorišče in vrt. Poslopje je stalo na blagem pobočju. Pet širokih stopnic je vodilo do prvega, okrasnega vrta, še pet do drugega, sočivnega, kjer je stal vodnjak, zadnje tri stopnice pa so peljale na vrh. Na prvem vrtu je raslo lepo in visoko sadno drevje, med njim tudi orjaška marelica, ki je dajala senco vsemu dvorišču in je slovela po obilju krasnega sadja. Potem je bila tam še žlahtna hruška in nekaj sliv. Tik ob senčnici, ki se je bočila čez petero stopnic, je stala plemenita, kot sveča ravna, lepo raščena mimoza. Njeni listi s tankimi žilicami so se vsak večer zvili, kot da bi šlo drevo spat. Tu si videl skrbno gojene rožne grme in v vrstah posajene kosmulje. V kotu zgoraj pa se je v senci bezga in brezlistnega, z rdečimi cvetovi posejanega judeževega drevesa skrivala ljubka utica, ki sta jo preraščala kovačnik in jasmin. V njej je stala težka okrogla marmornata miza in kraj nje lesene klopi. Vzdolž vsega visokega vrtnega zidu pa so vodile s trto obrasle hladnice — pergole in jeseni so vabljivo viseli z njih grozdi raznih trt. Nekateri so bili kar težki od jagod, debelih kakor slive. Okrog slikovitega, globokega in hladnega vodnjaka in nad njim na drugem, precej večjem vrtu se je prav tako bohotila vinska trta. Vrste same trte so levo in desno oklepale tudi zelenjavne gredice. Živa meja belega in rdečega cvetja je obraščala visoki zid, ki je padal k spodaj ležečim tujim terasam in vrtovom. Z vrha vrta si v tistih prvih časih videl košček modrega morja. Pozneje so nam ta prijazni pogled zazidali. Prav zgoraj na robu pa je čepela stara, že razpadajoča vrtna hišica. Služila je za bivališče staremu vrtnarju Juriju. Ta je še hodil v kmečki noši tržaškega Krasa, v modrem suknjiču, okrašenem z velikimi bingljajočimi kovinskimi gumbi, imel je kratke, široke hlače, ki so imele na kolenih razporek, in bele dokolenke. Ob svečanih priložnostih si je posadil na glavo značilno rjavo kožuhovinasto kučmo, ki je bila videti kot kak nizek naslanjač.
Nad vsem tem domovanjem se je razlivalo toliko sonca in svetlobe, bleščave in topline! Kot sijoče modro čudo se je smehljalo južno nebo, skozi ozračje se je v barvah lesketalo morje. Sonce naše mladosti je risalo nad nami svoje slavoloke, ko je zahajalo, pa se je poslavljalo z žarečimi snopi žarkovja. Kovačnik in jasmin sta dehtela, žarele so rdeče poletne rože, zorelo je grozdje. Varno so me čuvali in nežno vodili v tem prijetnem domačem kraljestvu, da sem se zavedel: glej, tu si!
Rodil sem se 19. julija 1858 v vili Graffemberg grofa Coroninija v Gorici, ko je po Trstu razsajala kolera. Je mogoče tu vzrok moje ljubezni do Soče, do Julijcev, iz katerih le-ta vre, do voda Julijcev, ki jih ona vodi k morju? Sem zato zmeraj žele! letovati ob njej? Krščen sem bil v Trstu.
Našo hišo so tedaj obdajali travniki in vrtovi. Po njih so v prvi pomladi mojega življenja cveteli nežnobarvni mandlji in marelice, naš stari bidermajerski slog se je čudovito prilegal okviru dehteče belih in bleščeče rdečih rož. Včasih nismo smeli iz sob, pa smo skozi šipe gledali, kako se zunaj krivi in pripogiblje drevje. Grozeče in sovražno je bilo videti, kako se je nekaj stokaje in tuleč drvilo po zraku. Bila je zima in burja je pihala od severovzhoda. Mi pa smo mislili, da so drevesa huda in delajo veter.
Oče je odhajal zdoma zgodaj zjutraj, vračal pa se je le opoldne in pozno zvečer, često vidno utrujen. Spraševal sem, kam neki hodi, pa so mi vselej odgovarjali, da na delo. Zato sem, ko je prišel, oprezoval, ali ne nosi morda na rami krampa all lopate. Ker nisem opazil nič takega, si stvari dolgo nisem zna! razložiti. Pozneje sem se tudi sam dodobra naučil dela brez krampa in lopate in trudnih vračanj domov. Šele počasi se mi je odprlo, da je oče trgovec in kaj to pomeni. Skupno z družabnikom je vodil veliko trgovsko hišo, ki jo je bil ustanovil leta 1842. Ime firme je bila »Pfeiffer & Kugy«. Bila je zelo ugledna in med prvimi v Trstu. Predstavljala je tako imenovano tržaško komisijsko podjetje. Po morju je uvažala blago iz vseh koncev sveta. Iz daljnih čezmorskih dežel ter kolonij je prihajala kava, olja in suho južno sadje za trgovce avstro-ogrskega zaledja, Švice, južne Nemčije, Poljske, Rusije in južnih dežel. Vse to je terjalo obilo dela in skrbi. Toda Trst je tedaj preživljal svoje zlate čase. Bil je pristanišče za lep del srednje in južne Evrope in seveda za celotno avstro-ogrsko monarhijo. Konkurenca Hamburga takrat še ni bila tako občutna in močna kot pozneje in zlasti dandanes. Če si bil priden, previden in pošten, si z nekaj sreče takrat lahko brž postal majhen kraljič, če ti je bila sreča posebno mila in si bil zelo spreten, pa zatrdno pravi pravcati kralj.
Mojemu očetu to ni bilo usojeno. Bil je sicer izredno sposoben trgovec, veliko je vedel in znal o svoji stroki, držal se je Jasnih načel, vendar je bil pri vsej pridnosti in odločnosti nekam premehak, vse preveč idealen, predvsem pa preveč zaupljiv. Trikrat je moral pričeti od kraja, ko so ga nesrečna poroštva za prijatelje vrgla domala na začetek. Vendar pri tem ni izgubil potrpljenja in volje. Vselej vztrajen, pogumen in močan je zaupal v Boga in v lastne sile. Moja mati ga je nagovarjala, naj bi nama sinovoma vse povedal, naučila naj bi se iz tega. On pa je vsako-vsakokrat odbil, češ da nama noče greniti otroških let in omajati zaupanja v človeka. Tako je to opravila mati sama in zgodaj smo izvedeli, kaj je zvestoba in nezvestoba, kaj poslovne skrbi. Oče se je dokopal le do čednega premoženja, kakega resničnega bogastva pa si ni nakopičil. Toda kaj velja vse preobilje zemeljskih dobrin spričo bogastva nravnih zakladov, ki jih je leto in dan z besedo in vzorom polagal v naše mlade dušice!
Doma je bil iz kmečke hiše v Lipi, majhni vasici blizu Podkloštra na Koroškem. To je bila in je še danes slovenska zemlja, močno prežeta z nemškim elementom. Često mi je pravil, kako Je pozimi hodil več kot pol ure daleč v šolo bos. Že zgodaj so ga dali v uk v trgovino, najprej v Celovec v znano trgovsko in rudarsko-industrijsko hišo Juliusa von Rainerja. Sinovi, zlasti August von Rainer zu Harbach, so mu tudi pozneje ostali prijatelji. Potlej je odšel v Trst in tam je spoznal mojo mater, najstarejšo hčer finančnega svetnika Jovana Vesela, slovenskega pesnika, ki ga pod pesniškim imenom Koseski jugoslovanski narodi še danes visoko časte. Sam je napisal le nekaj manjših dol. Velikega pomena za njegov narod in le-tega literaturo pa je, da je prevedel številne pesmi, balade in drame Friedricha Schillerja v slovenščino in da se je ob koncu svojega dolgega življenja povzpel celo do prevajanja same Dantejeve »Divine commedie«. Prevod »Inferna« je doživel natis, »Purgatorio« je ostril le v rokopisu, »Paradiso« pa mu ni bil več usojen. Bil je velik duh in mož očarljivih starinskih manir. Ko mi je bilo deset let, me je pričel vikati. Mama mu je to očitala, on pa ji je poudarkom odgovoril: »Saj je vendar že gimnazijec!« In ko sem staremu gospodu nekega dne po nesreči krepko stopil na nogo, mi je na svoj prijetni, dobrotljivi način dejal: »Po svojih nogah naj hodi mladi mož, ne po tujih!«
Oba moja starša sta bila resnično pobožna, toda v cerkev nista hodila. »Moliti se pravi delati,« sem često slišal reči očeta. Ko je zvečer legel k počitku, pa je vselej globoko iz srca spregovoril nekaj prošnjih besed. Pri ljubem Bogu so prav gotovo štele prav toliko kot naučena večerna molitev.
V jedilnici smo imeli klavir. Bil je nenavadno dolg in stal je na okroglih podstavkih iz stekla. Glas je imel prijetno mehak in čist, nekoliko je pa le spominjal na stari spinet. Kakega modernega fortissima nisi spravil iz njega, stari klasiki pa so na njem prišli lepo do izraza. Tipke so bile nekam ozke, tudi nekolikanj porumenele. Na spodnji c-oktavi so stali nemški notni znaki, napisani z latinskimi črkami v črnem tušu. Instrument je bil delo nekega Bibra, tako je pravila majhna tablica nad klaviaturo. Le-te ni zapiral pokrov kot dandanes. Klavir se je odpiral kot kaka starinska omara. Moj oče ga je imel zelo rad. Včasih je pod večer sedel za njega in pričel tiho fantazirati. Akordi so si sledili v nežnih sozvočjih, disonance so se brž jasno razpletle v pravilnih zvočnih sosledjih gostolevkov in skal, tudi preskokov ni bilo čuti. Moduliral je, kakor je navada v uvodih na orglah. Takoj si opazil, kako dobro se spozna na harmonijo. Vsi srno spoštljivo poslušali. Še danes ga slišim! Imel je zelo lep, mehak udarec. Nikdar nisem čul kakega resničnega forte, le zdaj pa zdaj prijetno naraščanje, ki pa je brž izzvenelo v mirnem pianu.
Takšen kot za klavirjem je bil tudi v življenju. Bil je mož redkih, tihih, mirnih besedi. Ne pomnim, da bi bil kdaj izustil ostrejšo besedo. Znal je biti zelo veder in prisrčen, včasih se je nasmejal do solz, vse pa vedno v blago ubranem pianu ali v naglo zamrlem mezzoforte svoje klavirske igre. Če smo otroci kaj zagrešili, nas je pokaral ljubeznivo in tako le še učinkoviteje. Če so grehi bili večji, tako včasih ne prav odlična šolska spričevala, se ni razjezil, vendar ga je bolelo in tiho je trpel. To pa je na nas delovalo močneje kot še takšna pridiga. Ko sem v prvem semestru tretjega letnika prava po stari študentovski navadi veliko slavil in prav nič študiral, je ob mojem odhodu iz Trsta na Dunaj pred drugim semestrom dejal zelo resno in nekam žalostno: »Kajne, Julius, sedaj boš pa zopet pridno študiral?« »Bom, oče,« sem skrušen obljubil in se takoj z vsem ognjem zakopal v stvarno in dedno pravo pa v splošni del državljanskega zakonika. Ob koncu semestra sem poslal s kolokvijev domov odlična spričevala. Oče je bil ganjen, jaz pa tako vesel!
Nekoč je moral ošteti nekega nižjega uslužbenca podjetja. Opravila sta v stranski sobi. Ko je prišel zopet k nam, je izjavil: »Sedaj sem mu jih pa prav kuriozno napél!« Mi pa smo bili iz stranske sobe čuli samo njegov mirni blagi glas. Se je pa mama znala že vse drugače »kuriozno« izraziti v besedi in tonu! Najbolj »kuriozen« od nas vseh pa sem postal jaz, če je kdaj v poznejšem življenju naneslo, da sem moral komu kaj »kuriozno« povedati.
Našo mater pa je bilo kaj lahko slišati. Kadar je čez dvoriščno okno zaklicala svoj zategli »Gior-giooo!«, ko je bilo treba po opravkih v mesto, je njen glas valovil čez drevje in vrt kot vedra budnica do duše starega vrtnarja. Ta ji je takoj iz vseh pljuč vrnil svoj »vegno — vegnoo — že grem, že greeem!« in poln občudovanja tiho dodal svoj »benedetta questa vose — blagoslovljen ta glas!« Bila je močna, zelo temperamentna osebnost, imenitna gospodinja, hitra in natančna v ukazih, neutrudna in vesela pri delu. Srca je bila toplega in na pravem mestu ji je bilo. Bila je dobrosrčna in človeška, usmiljena in vselej pripravljena pomagati slabotnim, do vseh enaka, najsi so bili visokega ali nizkega rodu, revni ali bogati. Včasih je bila ostra, toda vselej pravična, skromnega, a trdnega nastopa, pokončna in odkritosrčna, pozorna, odločna in jasna. Mnogim nesrečnežem je bila v tolažbo in pomoč. Posli so se je bali in jo hkrati oboževali. V hiši je hotela imeti red, otroke pa pridne, sposobne, zavedajoče se svojih dolžnosti. Njena neizčrpna ljubezen in brezkrajna zvestoba je objemala vse. Do nasprotnikov očeta, otrok in doma je bila ostra, bojevita, neizprosna. Laž in pretvarjanje je ustrezno kaznovala. Rada se je pridružila našemu smehu in šali, nikoli pa ni prekoračila mere in namena. Če smo ji predlagali nekaj, kar ji je bilo po volji, če ji je bila naša namera všeč, je rekla le: »Dobra misel!« Ti dve besedi sta nam postali krilatica. Če sta bili izrečeni bolj iz vljudnosti in brez pravega prepričanja, se je to takoj pokazalo v manj navdušenem tonu in vedeli smo, pri čem smo. Svojo posebno skrb je slej ko prej poklanjala tistemu otroku, ki je je bil najbolj potreben. Bila je preprosta in do sebe brez zahtev, glede otrok pa polna visoko letečih načrtov. Vojaškim suknjam ni bila naklonjena. »Non voglio sciabole — ne maram sabelj!« je često dejala, ko so sestre dorasle. Vendar je pozneje, ko je bila že babica, prišlo do izjem. Tedaj namreč, ko je v našo hišo zahajal naš sloviti veliki admiral Anton Haus, ki pač ni bil kaka »sciabola«, ampak jasen in širok duh. Pa takrat, ko se je prikazal nekdo iz generalnega štaba in hotel za ženo njeno posebno ljubko vnukinjo. Tako nežno in spretno si je zna! oviti mamo okrog prsta, da je rada popustila v tem posebnem in seve neogibnem primeru.
Očetu in tudi nama bratoma, ko sva postala njegova naslednika, je bila v trgovskih poslih vselej svetovalka z jasnim pogledom v prihodnost. Marsikaj bi se bilo mogoče bolje izteklo, če bi jo bili poslušali in napravili po njenem. Ker je veliko razdajala, jo je moralo obdajati obilje. Zlasti si je želela hiše in posestva, vendar se ji želja ni izpolnila. In kadar sedaj sanjarim o njej, jo gledam tam gori v raju v ljubki hiši z zelenimi okenci, kakršna je bila naša. Na licu ji igra mil, dobrotljiv nasmešek, vendar je kot veleposestnica vzravnana v svoji resnobni vzvišenosti. Zdi se mi, da nosi na beli glavi dražestno kronico. Nedvomno ji jo je posadil na glavo sam ljubi Bog, ki jo tako ceni in tako rad posluša njen modri nasvet.
Še nekdo tretji je takrat bival v naši hiši: stara pestunja Uršula Šebenik iz Logatca na Kranjskem, naša »Urška«. Prišla je k hiši še pred materjo in oče je pravil, da je bila vselej taka kot takrat, ko je stopila v mojo zavest. Imela je starikav, suhljat obraz, kot svinčnik tanke sive kitke in majhno, drobno, kar krhko postavico. Kot senca neslišno je drsala po hiši, bila povsod in nikjer. Senca se je včasih zgostila v tiho prisluškujoče uho, ki se je pritiskalo na ključavnice in se dolgo ni odmaknilo. Kajti Urška je morala vedeti prav vse. Tisto, česar ji nismo povedali ali zaupali, je izvedela s prisluškovanjem. Bila je zelo pobožna in vse cerkve so je bile polne. Njena podstrešna sobica je bila vsa navešena samih svetih podob. Še močnejša je bila v loteriji. Preučevala je vse listke, tuhtala nad številkami, brala v sanjah, potem pa je nam otrokom bleščečih oči vneto zatrjevala, kako je le za las manjkalo pa bi bila zadela »ambo« ali »terno«. Uboga Urška! Nikdar ni doživela sreče ne v ljubezni ne v igri. Nikakih prihrankov ni imela, kajti vse svoje skromne dohodke je »stavila« v loterijo in vse izgubila. Le dvesto goldinarjev je takoj spočetka zaupala očetovim rokam in jih vložila v podjetje. Ti naj bi tudi po njeni smrti ostali hiši in ji prinašali srečo. Mami je bila nadvse dragocena opora, zlasti pri otroški negi. V naših otroških boleznih nam je stregla noč in dan z ganljivo predanostjo, vztrajnostjo in vzdržljivostjo, kakršne ne bi bil nihče prisodil njenemu šibkemu telesu. Takrat sploh ni potrebovala spanja, le včasih je malce zadremala ob bolniški posteljici. Hiši in nam vsem je bila neomajno zvesta. Dokler je živela, je vsak večer, ko smo šli k počitku, prihajala zapovrstjo k našim posteljam in nam z nežno roko skrbno poravnavala odeje čez ramena in hrbte. Kdo od nas bi sicer hotel ali mogel zaspati!
Urška pa ni bila zgolj otroška negovalka. Enako popolna je bila v sobah, v pralnici in likalnici, pa tudi imenitna kuharica je bila. Oče jo je često spraševal, kako neki dela, da ji gre vse tako od rok. »Z ljubeznijo!« je odgovarjala. Saj to je bilo tisto! Naj povem le o njeni špinači Bila in ostala je nedosegljiva, prava pesem. Z vilicami bi jo jedel. Po njej hrepenimo otroci še danes. In če svoji skrbni gospodinji rečem: »Danes je bila špinačo, kakor tista čudovita, ki jo je pripravljala Urška,« je vsa hvaležna, vesela in ponosna in si ne želi večje pohvale.
Seveda do majhnih nesporazumov v gospodinjstvu že pride in mama je bila čvrste narave. Takrat je Urška povezala svoje svete podobice in ostalo kramo v culico in odšla. Kje neki je, smo se v strahu spraševali, kadar je je tako iznenada zmanjkalo. Pri gospe Velasti, je vedela mama. Ta gospa je bila že od nekdaj Urškina velika dobrotnica. Pri njej je vedno tako čudovito dišalo po pečenkini omaki in divjačini. Tam je našla Urška zatočišče in kotiček, kjer se je lahko kujala. Na našo hišo pa je leglo kot mora, siv oblak se je potegnil čez sonce, vsi z dobro mamo vred smo se potlačeno plazili naokrog. A glej! Drugi dan, najpozneje pa tretji je bila Urška spet doma. S culico v naročju je zamišljeno ždela v kuhinji in čakala. Vsi, tudi mama, smo jo pozdravili z velikim vikom in vse je bilo zopet dobro. Do prihodnjega prepirčka. Kake tri ali štirikrat se je to ponovilo.
Ko je Urška odslužila štirideset let, sem zanjo zaprosil in častno medaljo »quadraginta annorum«. Ker pa sem se bal, da podelitve ne bi več doživela, sem eno kupil in ji jo zelo svečano predal v cesarjevem imenu. Bila je vsa blažena. Takoj si jo je obesila in se ni več ločila od nje. Tudi ko je pozneje prispela z občine prava medalja, je to ni zmedlo, ostala je pri »cesarski.«!
Prišel je dan, ko je morala zaradi starostne oslabelosti umreti. Z mamo sva bila pri njej. Le eno skrb je še imela: kje in kako jo bomo pokopali. Povedali smo ji, da z vso častjo v našem družinskem grobu. To smo ji obljubili mogoče malo tudi iz sebičnosti, kajti vedeli smo, kako zelo nam bo lahko koristila ob veliki budnici na sodni dan. Zadovoljna je legla nazaj, dihala tiho in počasi. Vedno počasneje. Kako potrpežljivo in spokojno je ležala negibna, že vsa svetniška! Nato ji je dih malo zastal, a se je spet povrnil. To se je nekajkrat ponovilo. Odmori so postajali vse daljši. Končno je dihanje povsem ponehalo in se ni več vrnilo. Tako srečne in mirne smrti nisem več videl. Ponesli smo jo v rodbinski grob, kjer je že dolgo počival oče. Vse njeno življenje je bilo eno samo čudovito zvesto izpolnjevanje dolžnosti. Tudi Urška je seveda v nebesih. Najlaže jo tam dobite v bližini cesarsko-kraljeve loterije. Gleda v listke, preskuša številke, stavi in dobiva!
Otroke nas je vzgajala mama. Toda v dveh važnih vprašanjih je odločil oče: glede jezika in glasbe. Materin jezik moje matere je bil italijanski. Tako sva fanta do petega ali šestega leta govorila le laški, niti besedice nisva znala nemško. Nekega dne pa je oče dejal, češ da je nemški Korošec in zato želi, da se otroci vzgajajo v nemškem duhu. Preobrat je bil izveden takoj. Starša in tudi Urška so odtlej govorili z nama le nemško. Spominjam se, kako sva se z bratom često sredi igre ustavila in si rekla: »Tako, odslej govoriva nemško!« Potem sva v latovščini vpila drug na drugega, da je bilo veselje. V hišo pa je prišel učitelj nemščine, Margreiter po imenu, tip pravega avstrijskega vaškega učitelja: sloka, suha prikazen, koščen obraz, dolg koničast nos, dobrotljive oči, otepajoči repi na suknjiču. Naučil naju je prvih osnov branja in pisanja, potem sva ga zapustila doraščajočim sestram, sama pa sva prišla v takratno slovito nemško mestno šolo »Haupt-Elementar-Klassenschule«. Tam je učil beden, oguljen, potlačen učitelj, ki smo mu često morali ponuditi iztegnjeno roko, da nas Je lahko krepko počil po njej z ravnilom. Še veliko slabši je bil ravnatelj. Imel je hinavske poteze in krute oči. V roki je nosil bambusovo paličico in dečke z njo često prav barbarsko pretepal. Včasih je menda to bilo vzgojno sredstvo, a mene je na moč ogorčilo. V naši blagi hiši česa takega nismo poznali. Mene se nista ne učitelj ne ravnatelj nikdar dotaknila, vedno sta bila zelo ljubezniva z menoj. To je bila njuna sreča. Kajti pri Bogu bi jima z obrestmi vrnil, velik in močan kot sem bil, prvemu z ravnilom, drugemu s paličico! Tako sem bil sklenil.
Margreiterja pa se vsi radi in hvaležno spominjamo. Postal je nekak kos našega hišnega pohištva. Tudi pozneje, ko smo mu že vsi odrasli, je često prišel na obisk. »Moji otroci! Kje so moji otroci?« je živahno klical že pri vratih. Ko je umiral, me je mati poslala obiskat ga v bolnišnico. Prinesel sem mu steklenko malinovca in vprašal, ali kaj potrebuje. »Da,« je dejal »pet goldinarjev bi rad imel.« »Imam pa le tri,« sem boječe odvrnil »Sem z njimi!« je vzkliknil, vzel denar in ga skril, potem pa se je izgubil v bednem, blodnem fantaziranju o nekakšnih škarjah za luč. Te besede so postale potlej ena od naših krilatic. Mogoče ne bi bilo napak, če bi bili v našem poznejšem življenju bolj odločno izgovarjali tisti »Sem s tem!« našega dobrega umirajočega učitelja in ga tudi zares uporabljali.
Ne spomnim se več, kako je prišlo do tega, a nenadoma vidim samega sebe za klavirjem, gledam nizko oktavo, ki so na njej bile napisane črke. Imel sem učiteljico, plemenito, skromno gospodično mehkega neodločnega glasu, z mnogimi vložki nepristnih las pod pravimi po tedanji modi. Gospodična Mosser je imela mirne živce, bila je zelo potrpežljiva in dobra. Ne morem trditi, da bi sedal h klavirju z navdušenjem. Kadar naj bi se pričela ura, me je bilo težko najti. Vendar je bila učiteljica nedvomno dobra, kajti čez začetno stopnjo sem prišel brž in z lahkoto, na način, ki se ga danes sploh ne zavedam. Natančneje se vsega spomnim šele od časa, ko sem že znal igrati. Brat je imel uro pred menoj. »Kako se imenuje h s križcem?« ga je vprašala učiteljica. »Hais,« je odgovoril. »In h z bejem?« »Has,« se je odrezal brat. Očitno je bilo tisto poletje zelo »heiss« — vroče.
Kmalu sem opazil, da se je gospodična Mosser bolj bala mene kot jaz nje. To mi je bilo všeč in temu ustrezno sem ravnal. Če je ob njej sedel brat, sem se kdaj pa kdaj na skrivaj splazil pod klavir, se oprl obenj z rameni in ga privzdignil. Videti je bilo, kot da je potres in vselej se je na moč prestrašila. Njena metoda je bila povsem praktična, le pianistična, o kaki teoriji v njej ni bilo sledu. Pazila je, da je igra potekala tekoče, čisto in tudi ritmično, a muzikalno me ni znala pritegniti. Kadar sva igrala salonske skladbe, ki so bile takrat v navadi in so se imenovale »Mon rêve« ali podobno, sem se sila dolgočasil in nisem čutil nobenega veselja. Očetu to ni ušlo in ga je močno užalostilo. Bil je globok, iz sebe črpajoč muzik, ves predan klasiki.
Beethoven mu je pomenil višek. Govoril je z učiteljico in že sem se znašel pred svojim prvim Beethovnom, pred sonato v as-duru. Odtlej me je spremljala vse življenje. Prepričan sem, da znam »marcia funebre« še zdaj zaigrati dovolj prepričljivo. Pa tudi ne ravno lahki finale sem svoj čas igral tako, kot menim, da je edino prav. Poslej je šlo bolje. Oče pa je napravil še več. V naši trgovski hiši je tedaj delal tudi Richard Kühnau, ki sem o njem pripovedoval že v svoji knjigi o gorah. Z lastnim podjetjem v romunskem Galacu ni imel sreče, pa si je našel mesto pri naši firmi kot glavni knjigovodja. Bil je resen glasbenik klasične smeri, kot takratni rajhovski Nemci velik idealist, navdušen pevec, goreč, a povsem neškodljiv govornik pri omizjih in društven delavec. Prijazni, plemeniti, angelsko dobri mož ni poznal laži in zahrbtnosti. Njega je naprosil oče, naj se pri njegovih fantih zavzame za glasbo. Kühnau se je lotil posla s sebi lastno ognjevitostjo in kmalu se je nekega večera prikazal s štiriročno izdajo Beethovnovega septeta. »Septuor« je bilo napisano na naslovni strani. Brat Pavel naj bi igral bas, jaz pa violinski part. Kühnau se je često presedal zdaj na desno, zdaj na levo, da nama je zaigral najino vlogo. Njegova igra ni bila kaj posebnega, le ostanki nekoč pridobljene tehnike. Dobro pa je držal takt, bil je trden v ritmu in tankočuten v dinamiki, sovražil je preveč pedala. Tam, kjer je česa manjkalo, je lepo pomagala njegova velika glasbena izkušenost ter živo navdušenje. Mama je često stala poleg in ga dobrohotno hvalila: »Kako vam brzijo prsti, gospod Kühnau!« Zmeraj mu je dobro delo! Naletel sem na nekaj tehniških težav, na primer v nebeških variacijah, zlasti v tisti, ki jo je naša izdaja v celoti določila igralcu violinskega dela. Pavel pa je odločno zatrjeval, da je njegova spremljava čudovitega veselega speva v triu Scherza sploh najtežje, kar je mogoče obvladati in jaz sem moral hočeš nočeš občudujoče pritrditi. Seveda takrat vseh brezprimernih motivov in poti septeta nisva znala izraziti tako kot pozneje in še bolj danes po več kot šestdesetih letih. Toda njegova lepota naju je do kraja prevzela in ukrotila. Kühnau je nad uspehom kar sijal, oče pa je bil hvaležen in ganjen. Po septetu naju je Kühnau popeljal k Beethovnovim simfonijam. Začela sva s prvo in drugo, nadaljevala pa s peto in šesto, mogočno »Eroico«, v kateri se oglaša ptičje petje, prepeličji klic in kukanje kukavice. Uspehi so rasli bolj in bolj. Temu dragemu možu, ki ga bom vselej ohranil v zvestem spominu, in pa tržaškemu »Schillervereinu« dolgujem, da sem v pravi dobi globoko sprejemljive mladosti stopil iz ozkih, temačnih tesni klavirskih vaj v širne, svetle dvorane muzike. Kakšna puščoba in praznina vlada tam! Kot naveličanosti polno čakanje po železniških postajah, preden odpelje vlak v tvojo smer! Pravemu muziko morajo iz oči goreti žarke sveče. Blagoslovljen spomin mož, ki so znali v naših mladih, upov polnih, po višinah in širinah hrepenečih srcih prižgati sveti ogenj pravega, globoko občutenega odnosa do glasbe!
»Schillerverein« je bil zbirališče tržaških Nemcev. Nemška kolonija je bila takrat številna. Bili so časi, ko je društvo štelo dva tisoč članov. Njegov namen je bil družabnost, literarna dejavnost in glasba. V tem smislu je to dolga desetletja odlično vodeno društvo postalo za Trst velikega kulturnega pomena. Delo, ki ga je bilo opravilo na področju glasbe, čutimo še dandanes, čeprav se nove generacije tega ne zavedajo. Glasbeno vodstvo je bilo zaupano enemu najgenialnejših muzikov, kar sem jih srečal v svojem življenju, Juliusu Hellerju. Bil je Helmesbergerjev učenec, koncertni mojster in violinist, poklican, da doseže svetovno slavo, pa je že kmalu začel zanemarjati svojo čudovito tehniko. Ponašal se je z izrednim okusom, blestečo duhovitostjo, redko široko izobrazbo, z velikimi življenjskimi izkušnjami in s trdnim nastopom odrezavega svetovljana. Bil je zares božanski Beethovnov interpret. Slišal sem domala vse velike goslače svojih časov, toda nobeden me ni pri dirigiranju Beethovnovih kvartetov ali ob izvajanju čudovitega violinskega koncerta bolj prevzel kot Julius Heller. On, ki je segal nad vse druge za stolp visoko, se je zadovoljil s svojim tako skromnim glasbenim mestom v Trstu. In vendar mu je bila božja dobrota položila v zibel darove, ki bi ga usposobili za najvišje. Pozneje sem se mu močno približal. Posta! sem njegov učenec v harmoniji in generalbasu, veliko sem z njim muziciral. Tudi v Schillerjevem društvu sem bil desetletja ob njegovi strani sprva kot upravni svetnik, pozneje pa kot eden od treh ravnateljev. Spočetka sem bil ves neznaten spričo njegove sile in veličine, nato pa vse močnejši in sposobnejši sodelavec.
Bil sem še prav majhen deček, ko je Schillerjevo društvo pod Hellerjevim vodstvom izvedlo Haydnovo »Stvarjenje«. Koncert je bil v nekem gledališču, imenovanem »Teatro Armonia«. Vsi smo sedeli v eni loži. Oče me je bil sicer pripravil na to, kar naj bi prišlo, toda dobro se spomnim, da me je mogočno, za večnost izklesano, posvečeno mesto razodetja »In bila je luč!« do kraja prevzelo. Oče je imel solzne oči. Orkester so sestavljali poklicni glasbeniki in dobri diletanti, zbor pa člani društva. Sopranske partije arhangela Gabrijela je z opojnim glasom pela neka gospodična Ricci. Oblečena je bila v nebesno modro angelsko oblačilo in zdelo se mi je, da se je pravkar spustila z neba. Sodelovala sta čudovit, majsko svež tenor, dr. Gnesda, in krepak bas, Kitke, Standiglov učenec in posnemalec. Mama pa se je kar raztajala ob dvospevu Adama in Eve »Predragi soprogi« Lepo in občuteno sta ga pela baron Georg vitez plemeniti Zahony in neka gospa plemenita Goracucchi. Še dolgo smo vsi živeli od tega »Stvarjenja«.
»Haupt-Elementar-Klassenschule« z zahrbtnim in krutim ravnateljem je bila za menoj. Leta 1868 sem prišel na tržaško nemško gimnazijo »Alauda est laeta«. Novi učitelji, novi nauki! V prostih urah sem gledal okoli sebe. Kdo je najmočnejši? Hotel sem biti jaz in tako sem postal eden najhujših pretepačev stoletja. Povodov je bilo vselej dovolj. Rim in Kartagina, Grki in Perzijci, Sparta in Atene, potem nemško-francoska vojna. Spočetka sem včasih podlegel, a kmalu sem spoznal, kaj je opoj zmage in začeli so me zelo spoštovati in se me bati. Če mi je stal ob strani moj poznejši svak Emil Oblasser, pravcati zlatolasi Siegfried, sem se lahko spoprijel celo z dvanajstimi ali štirinajstimi Francozi. V naskoku sva vsak od svoje strani hkrati napadla polno zasedeni kateder, da je vse škripalo in se kadilo. »Kaj ste pa naredili?« je vprašal dobri italijanski profesor Piccioba, ko je vstopil in videl, da je razred poln smodnikovega dima. Takrat sem postal tudi mojster v umetnosti pretvarjanja in svetohlinstva. Ponavadi jo je skupil Emil, jaz pa sem jo odnesel brez kazni. Zato sem mu često velikodušno pisal pismene kazni. Včasih se je pa le primerilo, da me je ta ali oni profesor presenetil ob nepravem trenutku, ko sem ravno klečal na premaganem sovražniku. Ko me ni bilo domov, je mater zaskrbelo, stekla je v gimnazijo in me našla globoko zamišljenega v »zaporu«. Srečanje je bilo vselej zabavno. Po! skesan, pol v zadregi sem se smehljal, da ni vedela, ali naj se smeji ali jezi. Prišel je dobrosrčni ravnatelj Loser in mi velikodušno odpustil, midva pa sva jo zadovoljna družno mahnila domov. Spotoma sem ji pripovedoval, kako je bilo, in seveda slikal svojo nedolžnost v najlepši luči. Zgodilo se je celo, da smo neki višji razred po jezičnem odposlancu v celoti izzvali k odločilnemu spopadu. Toda eden izmed sošolcev je vse strahopetno naznanil. Prišlo je do mučne preiskave in sprva je kazalo, da bo zelo nevarna. Toda ob našem trdnem zadržanju se je vse brez posledic porazgubilo v pesku. Sošolca nočem imenovati. Odtlej je nosil v večen spomin ime Efialt, ki se ga še danes drži. Sicer pa sem bil v gimnaziji priden in sem vneto študiral. Težko mi res ni bilo, saj sem bil odprte glave in sem vse zlahka doumel. Malo je pomagalo častihlepje. Hotel sem biti med prvimi v razredu, če le mogoče, sploh prvi. To pa se mi ni posrečilo. Nikakor namreč ni bilo moč premagati nadarjenega velikega »guleža« in, žal, tudi tožljivca, ki je imel tč mesto in ga branil z občudovanja vredno žilavostjo ter silo. (Pozneje je postal zelo spreten odvetnik.) Na drugo ali tretje mesto pa sem se skoraj vedno pretolkel.
Še nekaj me je krepko podžigalo k pridnosti, vnemi in delu za uspeh: materino veliko veselje in srčno topla pohvala in pa to, da so očetu oči tako zasijale, če sem domov prinesel dobro spričevalo. Kot nekoč tudi še danes, ko sem že star mož, hvaležno mislim nanj. Kadar storim kaj takega, kar ljudje potem pohvalijo, se zagledam nazaj v davne čase in premišljam, češ ali mu ne bi v dobrem, mirnem obrazu zažarele oči in bi rekel: »Julius, tole si pa dobro napravili« Kjerkoli sem, blagoslavljam njega in njegov spomin.
Med mojimi sošolci so bili imenitni fantje: Jenny, Medicus, Oblasser, Solla. Mnoge nas je celo življenje vezalo iskreno prijateljstvo, z Oblasserjem tudi dobro svaštvo. Nekaj jih je umrlo zelo zgodaj, dva še v gimnaziji. Eden od njih je bil srčno dobri, blesteče nadarjeni in močno objokovani Štefan Perugia.
Starša sta se močno zanimala za naše šolske zadeve. Če se nam je zdelo, da smo zapostavljeni ali da se nam godi krivica, je mama vročekrvno, a tudi s pametnim nasvetom zmeraj pomagala in tolažila.
Cerkveno tišino po šolskih sobah in hodnikih je včasih pretrgalo glasno in jezno bevskanje. Profesor prirodopisa, svetni duhovnik Acurti, se je spopadel s šolskim slugo ali celo s kakim kolegom profesorjem. To je bilo nekaj! Vse je prisluhnilo. Obstali so strogi izpraševalci in ponižni vprašanci. Na ustnicah so zastale lepe besede, posušil se je neizčrpni, plemeniti vrelec misli in znanja, ki vre iz latinske in grške slovnice, umolknili so pesniki Rima, filozofi Grčije. Vreščeči bojni kriki so doneli, kot da strašna nevihta buči in vrši s prvinsko silo skozi posvečene hišne prostore. Toda enako iznenada, kot je nastalo, se je razburjenje tudi poleglo. Po suhem, ostro rezanem profesorjevem obličju se je razlil prijazen smehljaj. Z ljubeznivim glasom je prijateljsko pozdravil: »Dober dan, gospod kolega!«
Mene je imel profesor Acurti zelo rad. Nekoč sem v šolski nalogi, ki sem jo načečkal prav na hitro, napisal samostojno, očitno novo in, kot se mi je zdelo, zelo prikladno porazdelitev žafranov na našem Krasu glede na sestavo čebulice. Tedaj mi je dal za vse čase v vseh svojih predmetih redki red odlično. Njegov zgled je potegnil za seboj še druge profesorje. V drugi gimnaziji sem pod njegovim vodstvom postal zelo navdušen botanik. Prvo in drugo poglavje moje knjige o gorah pripovedujeta marsikaj, kar dopolnjuje ta in naslednja izvajanja. Kmalu sem postal priznan strokovnjak za kraško floro. Tuji botaniki so me pričeli obiskovati. Dosegel sem svoj lastni skromni, mali sloves.
Tudi Richard Kühnau se je bil medtem z velikim veseljem in vso temeljitostjo, ki jo je premogel, posvetil tej najljubeznivejši vseli znanosti. Tako je že v drugo posegel v moje življenje. Kajti jemal me je s seboj na marsikak večji botanični izlet, ki bi se ga sicer zavoljo svoje mladosti takrat še ne mogel udeležiti. Še več! Seznanil me je s slovitimi in uglednimi možmi, ki jim dolgujem najlepše pobude. To pa mi je bilo še bolj dragoceno. Med njimi sta bila Muzius pl. Tomasini in Rudolf Baumbach. Prvi mi je zbudil zanimanje za modro cvetlico mojega srca, bajeslovno Scabioso Trento, in me napotil na pravljično potovanje v njeno čudežno deželo. Iskanje te rože je »kot privid in pesem blaženega zvoka«, kot nežna povest hrepenenja napolnjevalo velik de! mojega življenja. Drugi pa je v mojo dovzetno dušo prelil vso romantiko svojega z milostjo obdarjenega pesniškega srca, zlate zaklade svoje poezije. Zato menim, da se pač smem imenovati Baumbachovega učenca v širšem smislu.
Tako me je botanika milo in tiho pripeljala h goram. Pri Saussuru in Tyndallu je to storila fizika, pri Hacquetu mineralogija in botanika, pri drugih morda fiziološka raziskavanja. Jaz pa sem se sprva v željah in upih, zatem v opojni resničnosti dvignil od kraške cvetane k alpski flori. V nežni, trpki kraški pokrajini, na dehtečih narcisnih poljanah Čavna, v cvetja polnih logih Lipice, okrog trdno grajene, kljubovalne cerkvice na Repentaboru, po širokih hrbtiščih Kokoši pa na strmem skalnatem nosu Nanosa sem prvič pričel sanjati o cvetlicah Julijcev in o staroslavnem svetišču Triglava. Moje srce je bilo torej že vnaprej pripravljeno. O vsem tem govori v moji knjigi poglavje »Pomlad v gorah«.
Oče mi je že v moji rani mladosti govoril o gorah. Najbrž je moral to storiti. Nosil je gore v sebi, mogoče nevede, kot jaz sam. Le temno se spomnim ene njegovih pripovedi. Govoril je o nekem drznem vzponu in kako je gorski vodnik tvegal in mojstrsko skočil s skale na ledeni greben. Menda je bila nekaka bajka s Tödija. Moj Bog, ta skok! V srcu je vroče zaplalo, spogledala sva se polna razumevanja in občudovanja takega dejanja. in še danes mi je žal, da v svojem gora bogatem življenju nisem nikdar stopil na Tödi. Če sem iskal in našel v robnih pečeh pod Kontoveljem alpski volčin (Daphne alpina), če sem prinesel jegličev s sten Drage pri Orleku ali iz škocjanskih tesni, so se mi vselej zdeli kot cvetni sli gorske cvetane. V skalnih puščavah in tokavah po Krasu, kjer vlada samota in pripoveduje orjaško delo voda o minulih tisočletjih, sem slutil visoke, svetu odmaknjene pode julijskih visokih gora. Tam od severa so me pozdravljale tiho bleščeče snežne poljane Kanina, v nebo štrleči Krn, kraljevska krona Triglava, preko lesketajočega se morja pa blaženi euganejski griči, modrikasti Monte Baldo, vojske Dolomitov. Vse je vabilo, klicalo! Prišli so dnevi mojega ognjenega krsta v stenah Dobrača nad Podkloštrom pa deževno romanje na Krn, ki je utonilo v potokih piva. Vedno silnejše je postajalo globoko zadrževano hrepenenje, bolj in bolj žive k svetlim višavam gora kipeče želje.
Ni planilo iznenada, v enem samem zagonu. Vse je prišlo korakoma in postopoma, v pravilnem zaporedju lepega neprekinjenega razvoja. Prišlo je tako, kot je priti moralo. Ko je bil ta razvoj po letih upov in čakanja končan, sem se nedopovedljivo srečen, ves pijan lepote ter vriskajoč od sreče znašel na blestečih prsih gora!
Še precej pred botaniko me je močno privlačila zoologija. Natanko se spominjam svojega silnega navdušenja, ko mi je oče podaril prvo živalsko slikanico, za takratne čase resnično imenitno delo. Če pomislim nazaj na tisto presrečno uro, še danes duham močni vonj po firnežu, ki je uhajal iz velikih, barvastih tiskov slikanice. Ko je prišlo pozneje v hišo šest zvezkov Brehma, sem slednji dan listal po njem, ga študiral in očetu skoraj vsak večer bral mesta, ki so me prav posebno pritegnila. Vse življenje sem zelo ljubil živali. Te ljubezni mi je še v poznejših letih ostalo toliko, da sem spoštljivo posvetil štiri zgodbice o živalih spominu štirinožnih hišnih stanovalcev iz davno minulih časov. Najdete jih v tej knjigi.
Kadar smo poleti zvečer imeli okna odprta, je od gora sem prinašalo daljne, čudovite glasove. Prihajali so s pristave, ki je stala sredi visokih dreves ob stari opčinski cesti. Adina Bideleux je pela narodne pesmi in Schubertove speve. Imela je najlepši glas, kar sem jih kdaj slišal: čudovit sopran, jasen in svež, kol da je ščinkovčev, otožen in sladak kot slavčkovo petje, očarljivo temno obarvan kot hrepeneči spev kosov. Če je pela Adina Bideleux, so ptice molčale in poslušale. Ob njenem petju si lahko solznih oči zavriskal, na dnu srca pa postal pobožen. Ko jo pozneje v skladbi Maxa Brucha »Breze in jelše« pela sklepno besede, polne občutja »Tako se spušča, tako se dviga šepetanje glasov v menjajočem se toku«, ali če je intonirala v Eliji »Svet, svet, svet si ti, o Gospod«, mi je šel srh po hrbtu. Ganjeni in brez besed nismo mogli ubežati čaru njenega petja. Mogoče je imela nekaj podobnega v svojem glasu velika Marija Wilt. Adina ni bila lepa. Kot otrok je bila prava frklja. Ni bila prišla v prave roke, pa so učitelji na njej več pokvarili kot popravili. Morda ji je prav zato pozneje glas opešal. Že dolgo je tega, kar je brez slave umrla v daljni deželi. Jaz pa še vedno slišim ta glas, kako se ves zmagoslaven in bleščeč dviga v višave ali pa ob izpevu pesmi blago zamira na krilih upadajoče melodije.
Vzgojeni smo bili v domoljubnem smislu kot dobri Staroavstrijci, a brez šovinističnih pretiravanj, brez vika in krika. Zgodaj smo se naučili spoštovati prepričanje vsakogar, čeprav je bilo našemu nasprotno. Le resnično in pošteno je moralo biti. To je veljalo tudi za verska čustva. Zato so nas enako radi sprejemali tako v italijanskih in slovenskih krogih Trsta kot v nemških. Naše in moje osnovno pravilo je bilo, da ima vsak narod polno pravico in tudi dolžnost, da se razvija. Leto 1866 je bilo za očeta leto velikih skrbi, poteklo pa je bolje, kot smo se bali. V mojih prvih spominih živi porazna vest o nesrečni bitki pri Kraljevem Gradcu, sledila pa so boljša poročila o uspehih v Italiji. Ko smo slavili v mogočnem ljudskem in mornarskem slavju velikega junaka morja z Visa, Tegetthoffa, naju je fanta tja peljala Urška. Nebeško smo se zabavali ob šaljivem teku v vrečah in ob težavnem plezanju na gladko naoljeni jambor »Cucagne«. Tisto praznovanje mi je zelo jasno ostalo v spominu. Še vedno slišim grmeči »hura«, ko se je prikazal zmagoviti poveljnik mornarice, ter slovesne akorde državne himne.
Kadar se je oče poleti šel zdravit v Rogaško Slatino, je naju fanta jemal s seboj. Čeprav sva bila zdrava kot ribi, sva tudi midva opravila vso kuro, pila vodo in junaško prenašala posledice. Jaz sem pridno botaniziral, našel pa sem le običajne rastline, kakršne rastejo v jarkih in ob plotovih.
Leta 1870 smo prvič prišli na Koroško. Za očeta je bilo to svidenje po dolgih letih. Stanovali smo na njegovi domačiji v Lipi. Teta Neža je gospodinjila in nam kuhala najboljše jedi. Prijazne in pridne so bile njene tri hčere, naše sestrične: najstarejša Nežka, Monika, ki si je tako želela izobrazbe in je, žal, po svoji volji nesrečno končala, ter Urška s svojimi čudovito sanjavimi modrimi očmi. Središče doma in dela je bil najstarejši brat, stric Simon, postaven star kmet mirnega značaja in odličnega, častitljivega ponašanja, ki je izdajalo nekdanjega vojaka. V letih 1848 in 1859 se je vojskoval v Italiji in postal celo korporal. Veliko je videl in doživel, vedel je čudo napetih vojaških in bojnih zgodb, ki smo jih fantje odprtih ust poslušali. Velik revež pa je bil tretji brat Jakob, ki ga je hudo mučil protin. In kako dober je bil! Kadar smo odhajali, je vselej tako bridko jokal! Vsi trije bratje so si bili močno podobni. Na kmetiji so imeli konje, žrebičke, govedo, teleta in prašiče. Takoj smo se lotili dela. Jaz sem pomagal na poljih in njivah, drzno vozil polno naložene senene voze v senik, seka! sem drva, mlatil, se bratovsko družil s hlapci ter pastirji in kočijažil na zapravljivčku v Podklošter ter v Beljaške toplice. Tako sem kmalu dobil žulje na roke in kmečko ponašanje. Kadar sem vedel, da sem sam, sem preskušal tudi svoj glas ter vriskal in pel, kolikor mi je velevalo srce. V majhnih potočkih na močvirnih travnikih sem lovil rake in našel posebno lepo, vlažno jaso, ki je bila vsa modra močvirskega svišča (Gentiana pneumonanthe). Po majavih močvirnih šopih sem previdno prišel do grozljivo rjastih mest v močvirju, kjer sem prvič zagledal, kako obe naši vrsti rosik s široko odprtimi cvetnimi lističi prežita na žuželke. Tudi velik, lep, bledo rumen svišč je rasel tamkaj in zdel se mi je nekam čuden. A takrat se mi ni posrečilo, da bi ga dokončno opredilil, in še manj bi mogel to danes po spominu. Mogoče pa je bil le različica pneumonanthe, čeprav je imel le en sam cvet in je po vsem videzu sodil nekam drugam.
Kadar sem dvignil oči, sem zagledal pred seboj ves dolgi Dobrač od častitljivega starega stolpa pri Federaunu z gozdnatimi hrbti, ki so lezli više in više, tja do belih sten nad Podkloštrom. Le-te so bile tam, kjer je leta 1348 zgrmel nizdol orjaški podor, rdečkaste. Bolj zadaj proti zahodu se je dvigal Ojsternik. Julijskih Alp na jugu ni bilo videti. Za to je bilo treba iti na Korenski prelaz, nad Kranjsko goro. To sem tudi često storil. Gori sem potem strmel na ono stran nem, v pričakovanju in poln spoštovanja pa tudi dvomov, ali sem poklican, sposoben, zmožen.
Oče je rad hodil z nami na bregove čiste, brzeče Zilje, rad nas je tudi vodil na proščenja v Ziljski dolini, kjer smo gledali lepe narodne noše, štehvanje fantov na konjih in druge ostanke srednjeveških iger. To so bili lepi, veseli časi!
Nikoli ne bom pozabil prvega dne svidenja s Koroško. Šli smo v občinski gozd. Oče nam je velel nabrati dračja in je zakuril ogenjček, prvi v mojem življenju. Tako je najbrž delal, ko je tu kot majhen, bosonog deček pasel krave. Ostali smo do mraka, ko je ukazal ogenj pogasiti. Nato smo šli v bližnje Peče v gostilno, v kateri so zvečer posedali fantje. Oče je dal prinesti vina, oni pa so prepevali svoje koroške pesmi, tiste prelepe, vesele, sladko žalostne, srce stiskajoče in osvobajajoče pesmi. Peli so o fantiču, ki mora popotovati po tujih cestah, ljubico pa je moral prepustiti drugemu, o dekletu, zapuščenem kot kamen na cesti, ubrali so strumno koračnico koroških fantov, ki se vračajo domov. Oče se je ves raznežil in je tiho pripeval. Čutili smo, kako ga je iz vsake pesmi nežno in mehko pogledalo ljubo zvesto oko domovine. Potlej smo počasi odšli proti domu. Na njivah je oves visoko dvigal zrelo klasje, cvetoča ajda je širila močan, sladek vonj po medu. Topla poletna noč je mehko legala nad dolino. Gozdovi so spali, stara ozvezdja pozdravljala. O Koroška!
Takrat ali leto pozneje sem šel prvič na Dobrač. Prvikrat sem spal na senu. Tedaj sem videl Julijce v vsem sijaju in krasoti zahajajočega sonca. Reke ognjenih pramenov so se razlivale čeznje in jih obsipale s plamenečimi venci žareče rdečih rož. Gledal sem jih tudi ob sončnem vzhodu, ko so se prve ljubke jutranje svetlobe, še vse sramežljive in čiste poigravale v njihovih slovitih stenah. Bil je zlat dan, poln upov in obetov. Pomenil je zarjo tiste polovice stoletja, v kateri so me večno dobre in zveste gore obsule s svojimi čarobnimi darovi. Toda tudi botanik v meni je zavriskal, ko sem na vrhu našel za kapelo nežno alpsko azalejo (Azalea procumbens). Že dolgo je bila cilj mojih želja.
Naš študij je dobro napredoval. Za latinščino in grščino nam je oče najel instruktorje iz višjih razredov gimnazije, ki so prihajali vsak dan. Bili so skrbno izbrani in so se odlično obnesli. Prvi nas je učil izredno nadarjeni Matejčič, ki je pozneje dosegel visoko mesto v prosveti. Ko je odšel na univerzo, mu je sledil Fabris, silno skromen pa tudi resen in sposoben mladenič. Obeh se hvaležno spominjam.
Sestre so zrasle in prišle v evangeljsko šolo. Našo hišo so pričeli popoldne polniti učitelji. Komaj je odšel eden, je že prišel drugi. Za južino je mama povabila h kavi instruktorje in vaditelje z otroki vred. Črno kavo so prinesli v trebušasti dolgovrati steklenki. Zavita v bele prte je ležala v lesketajočem se medeninastem ogrodju kot kak dojenček. Mleka je nalivala mama po želji. Učitelji so hvalili kavo in pecivo in se pogovarjali z mamo, otroci pa smo bili tihi in požrešni.
Mimo mene se pomika tudi vrsta hišnih beračev iz mojih dni. Il orbo — slepec, il zoifo — šepavec in podobno jih je imenovala Urška. Tudi neki res beden, pritlikav, pohabljen deček se jim je pozneje pridružil. Mama je s sočutjem ganljivo brižno skrbela zanj. Saj je bila tako ponosna na ravne ude svojih otrok in se je za to često zahvaljevala Bogu. Pobič je često posedal na našem vrtu. Gotovo so to bile najlepše urice njegovega nesrečnega, kratkega življenja. Kdaj pa kdaj so pozvonili tuji godci in včasih so smeli noter. Postavili so se na dvorišču in zapeli kako ulično popevko tistih časov:
»Ma no te ga ancora capio
Ch’el Tonci xe mio,
Lo voio sposarl«
ali pa
»Olí, olí, olá!
Strazzona come va?
Per oggi la va bene,
Domani no se sa!«
Ob trgatvi so nam dali majhne krive pipce in smeli smo pomagati. Grozdje je letelo v velike odprte čebre. Giorgio si je skrbno opral noge, nato pa stopil vanje in mendral po grozdju tako dolgo, da je iztekel ves sok. Vino je bilo zelo lahko, na moč lahko, čez mero lahko in malce kiselkasto. Bilo pa je, kot je oče ponosno poudarjal, vsaj pristno. Seveda si z njim ne bi mogel razvneti glave in se ga nalesti. Nam je prijalo in imenovali smo ga skromno »vinetto — vinček«. Zasmehljivci in zavistniki naše hiše pa so mu rekli »lacrimae Kugy«.
Nad našo hišo so legli mrki časi. Družabnikov sin je vstopil v podjetje in že so se pričele intrige in hujskanje proti očetu. Vedno bolj jasno in odkrito je kazalo, da ga hočejo izriniti iz podjetja. Namesto da bi borbo sprejel, se je oče globoko prizadet in užaljen zaprl vase. Ni bil kos nizkotni, grdi igri. Prišlo je še hujše. Ugotovil je, da skladiščnik poneverja in na veliko krade blago. Oče je zahteval odpust, družabnik pa je menil, da se mora postaviti v bran za nezvestega moža. Oče je postajal zmeraj bolj potrt, izgubil je vso voljo. Tuhtal je in tuhtal in naposled živčno obolel. Nič niso pomagali ljubeznivi, krepki materini poskusi, nič dobronamerno prigovarjanje prijateljev. Po glavi so mu brodile fiksne ideje, ki so se vrtele v žalostnem krogu okrog dvomov o starih kapitalnih knjiženjih, o obubožanju in o usodi nas otrok. Zdravnik je opozoril, da tako stanje rado vodi do samomorilskih misli. Priporočil je največjo pazljivost in nenehno budnost. Kmalu smo v našo grozo res ugotovili, da je bil njegov strah utemeljen. Mati je uro za uro, noč za nočjo opravljala svojo dolžnost na občudovanja vreden način, čeprav se je često topila v vročih solzah. Midva fanta sva pomagala, kolikor sva mogla. Položaja morda res nisva vselej razumela, a nekako čutila sva grozno nevarnost za nas vse. Sestre pa so bile še premlade. Vsemu temu se je pridružila še huda izguba kapitala. V času očetove bolezni je bil družabnik zaupal celo premoženje v blagu nekemu ničvrednežu, ki je na lepem z denarjem izginil. Naša ladja je nezadržno plula pogubi nasproti. Nekega jutra pa so očeta dvignili iz postelje. Družabnika so morali ponoči na vrat na nos operirati. Umiral je. In umrl. Na mah je oče zopet zgrabil za vajeti. Takoj je našel staro moč in energijo. Ne bom pozabil njegovih oči, ko je iz hude preizkušnje vstali mož nekega poznega večera prišel domov in pokazal odpustnico nezvestemu uradniku. Toda bil je velikodušen kot vselej. Družabnikovemu sinu je ponudil, naj ostane v podjetju s primernimi pogoji. Ta pa jih ni sprejel, postavil je drugačne, nesprejemljive. Oče je odgovoril tako, da je takoj odpovedal družabništvo. Likvidiral je staro firmo »Pfeiffer-Kugy«, ustanovil novo »P. Kugy« in izplačal dediče. Le-ti so skovali še marsikatero zahrbtno ukano, celo konkurenčno podjetje so ustanovili. Usoda pa je odločila za nas. Nasprotniki so se drug za drugim izpridili in pomrli. Brat Pavel, ki se je takrat ukvarjal pretežno z zgodovino in filozofijo, je ponosno ugotovil: »To je izenačujoča pravičnost!«
Oče kot da se je na novo rodil! Izredno hitro in mojstrsko je izpeljal težavno likvidacijo. Mimogrede je povzdignil novo podjetje na tisto mesto in mu dal tisti ugled, ki ga je imelo staro. Srečna leta so mu pomagala, težki časi so bili premagani. Ljubi Bog je bil takrat sklenil tako, da se njihov dramatični potek ni sprevrgel v žaloigro. Varoval me je tudi pozneje, ko so moja pota vodila med kaj težavnimi in nevarnimi čermi. Bodi mi milostljiv še vnaprej, dokler mu bo pač všeč!
Prijatelji so svetovali očetu, naj me vzame iz šol in pritegne k delu v trgovini. Kar zmrazilo me je, ko sem to izvedel. On pa je brez pomišljanja odločil: »Najprej naj doštudira, potem pa pride, če hoče.«
Še ko je bil bolan, so ga poslali v Šentlenartske toplice, skrite med gorami in gozdovi pri Himmelbergu na Koroškem. Uspeh je bil takrat le boren, bežen, začasen. A Sveti Lenart se je očetu močno priljubil kot letovišče. Fanta naju je zopet jemal s seboj. Tam gori je bila vselej prijetna, vesela druščina. Hodili smo na manjše izlete, se učili koroških pesmi in jih peli. Razgledišča so se imenovala »nebesa« in mislim, da sem bil takrat v sedmih nebesih. Prečudoviti strmi travniki so bili posejani z zlatimi cvetovi arnike, prave koroške košenice. Lepega dne smo se seznanili z dvema imenitnima fantoma. Bila sta Felix in Oskar plemenita Luschan. Kako vitka in postavna sta bila z nahrbtnikoma na hrbtih in gorskima palicama v rokah! Vsi trije z očetom smo se z njima tesno spoprijateljili. Ob večerih smo kurili velike kresove, da so svetili daleč v doline. Prekopavali smo slednji s travo prerasel kup zemlje ali peska, misleč, da gre za keltska grobišča. Globoko v Krški dolini v Mali Glodnici so v kovačnici svojega očeta domovall Spitzerjevi fantje: učeni Hugo, krepki Max in mlajši bratje. Z njimi sem prišel do staroslavne, veselo pojoče Blatniške planine, do dehteče cvetoče špajke na Heidnerhöhe. Odkril sem poezijo gozda in čar planin, koroški zrak in koroško veselje. Veselo smo vriskali ob prihodu, potrti smo odhajali. Očetova domovina se je domače nasmihala tudi nam!
V poznejših letih je hodil tja gor z očetom Rudolf Baumbach. O tem pripoveduje moja »Pomlad v gorah«.
K redni dejavnosti Schillerjevega društva so sodili tudi orkestralni koncerti. Z Emilom Oblasserjem po pouku nisva prišla zmeraj takoj domov, včasih sva celo zamudila kosilo. Sedla sva na galerijo dvorane Schillerjevega društva in pozorno poslušala vaje. Heller se je med svojim genialnim dirigiranjem rad šalil. Kadar je nagovoril »signore trombone — gospe pozavne«, je postala vsa dvorana dobre volje. V orkestru je sedelo veliko dobrih samoukov. Profesor Acurti je kot ovčica mirno igra! čelo, Adinin oče flavto. Med nami rečeno: bilo je slišati več pihanja kot flavte in včasih je bilo videti, kot da pljuje v instrument. Lepo je pa le bilo in Heller je bil do odličnega starega gospoda posebno spoštljiv. Šele tedaj sem temeljito spozna! »Eroico« v barvah orkestra. Junaške misli so ob tem burkale mojega mladega duha. »Peta« me je vselej globoko pretresla. Heller ni pozna! močnega poudarjanja in zavlačujočega igranja štirih velikih udarcev vodilnega motiva v prvem stavku. To je prišlo šele pozneje v navado in meni se je zmeraj zdelo za lase privlečeno. Ob »Šesti« sem občutil vso brezprimerno poetičnost narave, »Sedma« je kar vriskala in plesala skozi moje veselo utripajoče, navdušeno srce.
Toda vse to je stopilo zame v ozadje, ko so se pričele vaje za Haydnove »Štiri letne čase«. Kajti tu se je zvenenju orkestra pridružila še muzikalično recitirana beseda in moč speva. Izvedba je delovala name kot razodetje. Neka gospodična Eberhard je pela Hanno, zagrebški tenor Gerbič Luko, Simona zopet neuničljivi Kitke. Le enkrat je pri neki vaji vskočil naš tenor iz društva, dr. Gnesda. Tako prisrčno preprosto in tako čudovito je pel, da se mi še danes širijo prsi, če se spomnim slovesno zgrajene jutranje molitve, ko Luka pobožno in veselo upajoč zapoje: »Bodi milostno, dobro nebo, in odpri se!«
Res globoko in za dolgo lahko take prireditve posežejo v glasbeno življenje širokih krogov družbe, da, celega mesta, čeprav se glede umetniške višine in popolnosti ne morejo meriti s podobnimi po velikih središčih. V slednji družini je moč najti člana, ki prispeva, čeprav še tako skromno, svoje sile k orkestru ali zboru, kjer doživlja mogočne spodbude. Zadovoljen, pa tudi začuden, kako se njegov drobni prispevek pod spretno roko učinkovito vrašča v mogočno celoto, se sijočih lic vrača domov z vaj in nastopa. Tudi taka stvar pomaga preko vsakdanjih težav. Globoko se usede v mlada in tudi stara srca.
Sam ne vem, kako je prišlo, toda nenadoma se je v glasbi znašla ob moji strani moja lepa, tiha, ljubka in mila sestra Marija. Jaz sem spremljal, ona pa je pela sopranske recitative in arije v »Letnih časih«. Pela je z drobnim, nežnim, nadvse čistim, še napol otroškim glaskom. Pozneje je postala Marija velika mojstrica v recitativu in arijah. Kako ljubko je zapela tisto: »Dobrodošel edaj, o temni log!« Oče je bil ves ganjen in očaran. Večjega veselja mu nisva mogla narediti, kot če sva zvečer, ko je ves truden prišel domov, sedla h klavirju in mu zaigrala. Tudi mama je bila navdušena. Vse življenje je čutila posebno slabost za klasične recitative. Vselej je pustila delo in se tiho približala. Sestra je pozneje s klavirsko igro in petjem požela mnogo uspehov. Toda tisti lepi, daljni večeri so ostali v njenem čistem srcu zapisani kot najsrečnejši v življenju.
Še dve glasbeni stvaritvi sta takrat močno odjeknili v moji duši: Verdijeva »Aida« in njegov veliki »Requiem«. Prvo je bil napisal pred kratkim za svečano odprtje Sueškega prekopa. V Trstu so jo igrali v »Teatro grande«. Peli so najboljši pevci takratne Italije. Ne verjamem, da bi bil kdaj poprej ali da bom še kdaj v prihodnosti slišal peti tako lepo. Prvačila je čudovita pevka Stolz. Njen nastop in njen glas sta bila enako kraljevska. Poslej mi je bila »Aida« najljubša opera. Niti »Lohengrin« in »Tannhäuser« je nista mogla spodriniti v mojem mladem srcu. Kolikor starejši sem postajal, toliko bolj je v meni rasel Verdi in z njim ljubezen do Aide. V »Requiemu« so peli isti nepozabni umetniki. Dirigiral je Franco Faccio, močan, morda pretirano teatraličen tudi v »Requiemu«, toda nepopisno je znal pritegniti poslušalce. Slišati in videti bi bili morali, kako je viharne, doneče gmote v orkestru in zboru pripeljal do mogočnega učinka v glavni pavzi odlomka »Dies irae«. Vsem zastal dih. Še danes se prevzet spoštovanja in občudovanja klanjam temu mojstru vseh mojstrov mlade Italije, kadar se iz padajočih, dolgo zadrževanih tonov v »Domine Jesu« skozi magično žareče besede »Sed signifer Sanctus Michael« v nebeški lepoti zablesti sopranska melodija. Enako čutim, ko tenor in bas v slavospevu pobožnega srca pošljeta pred ožarjeni božji prestol najgloblji darilni spev: »Hostias et preces tibi.«
Naša dobra gospodična Mosser se je poročila in odšla v Ameriko. Obstrmeli smo. Tako daljnega potovanja ji pač ne bi bili nikdar prisodili. Dolgo smo se posvetovali, kdo naj ji sledi. Tedanji najboljši tržaški klavirski učitelj Edvard Bix, ki je bil domala enakovreden Hellerju, še ni prišel v poštev. Šele pozneje sva z Marijo prišla v njegovo zares izredno šolo. Izbor je slednjič zadel nekega gospoda Kristofa, ki so ga bili staršem priporočili kot dobrega glasbenika. Brez dvoma je to tudi bil. Toda stari pianist je bil že nekam propadel, dotrajan in zanemarjen, sicer zelo nadarjen, a še bolj domišljav. Poučeval je sila zviška. Več mu je bilo do honorarjev in kaj spretno je znal zahtevati predujme. Mojim sestram je bil pravo strašilo. Zmeraj je po čem zaudarjal. Često je kar na stolu zadremal ali zaspal. Kljub temu je bil dober učitelj in pod njegovim vodstvom smo vsi močno napredovali. Sicer pa smo bili, zlasti Marija, marljivi in nadarjeni učenci. Brat Pavel je že odnehal, klavir ga ni več veselil. Vendar pa je ostal vse življenje dober glasbenik z dobro mero razumevanja in tanko izbrušenim čutom za presojo. Gospod Kristof je uporabljal pri pouku zelo nazorne prispodobe. Če nam je izenačena tehnika igre pri Mozartu delala preglavice, je priporočil: »Tole morate igrati, kot da nesete kozarec vode.« Ko smo prišli do mnogoglasnih stavkov in vezane Bachove igre, je dejal: »Tole morate igrati, kot da stiskate limono.« In k Beethovnovim sforzatom je menil: »Tole morate igrati, kot da zabijate žebelj!« Tako smo na hrbtih rok nosili kozarce vode, stiskali limone in zabijali žeblje z vso silo, kolikor je je prenesel naš stari klavir.
Mama je imela navado plačevati ure, ko se jih je nabralo za ducat. Včasih pa je želel gospod Kristof denar za uro takoj. In če se je zgodilo, da mame ni bilo doma, nam je huda predla. Uro je često krepko podaljšal, zadelo pa je, žal, skoraj vselej nesrečno Ano, zadnjo v vrsti! »Ena, dve, tri«, se je jokavo glasilo izza zaprtih vrat. Stoje smo sočutno poslušali. »Ena« se je borila z zadrževanim obupom, »dve« je bil stok trpinčene duše v najgloblji stiski, »tri« pa je izražal vso brezupno bedo puste klavirske ure brez konca in kraja. Ob tem so obilno drle solze, gospod Kristof pa je neomajno s trdim glasom sipal grajo. Tu bo menda vzrok, da ni klavir Ane nikdar prav veselil. Toda tudi ona je imela precej glasbenega daru. Pogosto nas je razveselila z lastnimi, na klavirju improviziranimi fantazijami, ki jih je odlikoval drzen polet in ki so v kričečih barvah, polne šale slikale tisto, kar nam je hotela povedati.
Ne morem trditi, da bi bil veliko vadil. Kadar sem v kratko odmerjenem prostem času, ki mi ga je puščalo učenje na gimnaziji, sedel h klavirju, sem se le malo ukvarjal s čistimi pianističnimi vajami, z etudami in pasažami, pač pa z igranjem pesmi, zlasti oratorijev, če sem jih le kje iztaknil. Bolj in bolj sem sanjaril v velikih delih Haydna, Mendelssohna, Bacha in Händla, bolj in bolj sem se posvečal oratorijem teh mojstrov. To sem počel povsem neodvisno od učitelja, sledeč jasnemu klicu svojega srca. Mati je o tem pripovedovala gospodu Kristofu in ta je velel, naj mu kaj zaigram. Izbral sem Mozartov »Requiem« in menda mi je šlo kar od rok. Kajti opazil sem, da so se zaspane učiteljeve zenice širile, da se je v njih prižgalo nekaj, kar bi utegnilo pomeniti presenečenje, veselje in ponos na učenca. Poslej je ravnal z menoj zelo spoštljivo. Ko sem nekoč doma v njegovi navzočnosti spremljal na klavirju nekega gospoda Schallerja, ki je pel Schubertove pesmi, sva si postala kar tovariša. Bile so tiste tolikrat zapete, a zmeraj nesmrtne pesmi: »Radovednež«, »Popotnik«, prelepa »Kam?«. Po mojem jih je Schaller pel zelo lepo in občuteno. Tako me je pripeljal k Schubertu, ki mi je postal pozneje srčno ljubljen zasebni svetnik. Nerodno je bilo le to, da je gospod Kristof mojega toplega, blagoglasnega pevca v svojih temnih trenutkih zamenjaval z gostilničarjem na Opčinah in trmasto trdil, da mu je bil prav on »stregel« zadnjo nedeljo.
Že zgodaj so me poslali v telovadnico. Postati sem hotel močan, zato sem vneto telovadil. Kot oče, ki sem ga kmalu prerasel, sem bil zelo krepko raščen, zalit, prav nič mršav. Kot on sem bil tudi jaz izvrsten glavač in potapljač. Preden so po odprtju Sueškega prekopa zašli v Jadran in celo do Trsta morski psi, smo pogosto delali dolge plavalne izlete do ladij, zasidranih zunaj na sidriščih. Počivali smo na plovkah in svetilnikih. V skokih na glavo očeta nisem dosegel. Še v poznejših letih je skakal z deske mirno in z elegantno zanesljivostjo, da ga je vse občudovalo. Kot telovadec nisem bil med najspretnejšimi, vendar pa zelo zanesljiv, v drži vselej popoln, boljši na bradlji kot na drogu. Zanj sem bil pretežak. Postal sem predtelovadec v drugi vrsti, uteži pa sem dvigal kot pravi atlet. Kmalu je bilo telo čvrsto povezano z mišicami. Na kopališču je vse gledalo za menoj. Menda sem bil videi kot kak mlad Herkul. Moj oče je mrzlega burjastega dne rešil nekemu dečku življenje s tem, da se je s tveganim skokom pognal v zimsko morje. Mnogo pozneje sem Jaz privlekel na suho pijanca, ki se je že utapljal pod kljunom ladje in klical na pomoč. Bil sem močan, srčen in drzen. Kmalu sem v mestu veljal za enega najmočnejših.
Ob nedeljah in praznikih sem se potepal po Krasu in botaniziral. Redkokdaj sem bil sam. Največkrat sem bil s Kühnauom ali Baumbachom ali kar z obema. Baumbach je bil krepkejši pešec od onega. Nikoli ga nisem videl trudnega. Ne Kühnau ne Baumbach nista bila nikdar planinca v našem smislu, vendar sta oba močno vplivala na moj gorniški razvoj. Razvijal sem se seveda v gornika stare smeri, v takega, ki nastaja kratko malo kot »čist norec« iz vzorne ljubezni do narave, v gornika, ki sta mu slednji sport in samoljubje v gorah še povsem tuja. Na tem mestu bi rad povedal, kako zelo je Baumbachova kot že prej tudi Viktorja v. Scheffela romantika snubila mojo dušo za gorski svet, kako sem ob tem zaslutil in začutil gore. Pomislite samo, kaj je moral mojemu mlademu srcu pomeniti Baumbachov »Zlatorog«, v katerem stoji od vsega početka stara častitljiva katedrala Triglava kot orjaški oltar daritvi vseh pobožnih želja k višavam.
