To jutro smo ubili resnico.
Pustili smo jo, da trohni pred okni našega doma.
Vrnili se v sobo, šibki, silno smo obmolknili.
Vso noč nismo zatisnili oči.
Iskali smo se v storjenem.
V vogalih sobe, šepetih imaginacije.
Odkrili smo eno »stvar« več o sebi.
Da po tistimi okni ne leži samo resnica ampak tudi mi skupaj z resnico.
Brezrazložno okrvavljeni.
To jutro smo ubili resnico.
Lovili smo se za zrak,
bili akrobati lastnih ciljev.
Ubili smo resnico, nismo poslušali niti nje niti sebe.
To jutro smo jo poskušali oživeti.
Poskušali smo jo naslikati.
Napisati, samo da je ne bi izgovorili.
Klicali smo jo, prosili, da se njena duša vrne v telo.
Storili smo uboj z namero.
Streljali v resnico.
Tako belo.
Čisto.
Redko.
Težko.
ODER
Če te nekoč monsumi odnesejo na oder
plesat,
pleši tako, da dosežeš vrh svojega obstoja.
Od monsumov se lahko naučiš skritega prehoda iz labirinta.
Naučiti kovati Ikarjev let.
Da se spotikaš in se dotikaš žela prsti in tkeš s solzami stanje.
Naučiš, da se zvlečeš skozi svilene dotike pod kožo in
da pozabiš, da si kdajkoli plesal v tkivu pod kožo.
Dosežeš vrh svojega obstoja in si in nisi.
Kaj to ni božansko?
Ploskati plamenu sveče, ki gori z indigo modro bolečino.
Na odru, s spoznanjem križišče, od katerega oboliš.
Nemo se pozabi. Udari z bičem bitja.
Zakašlja.
Ozdravi …
Mižim, ne čutim, da utrujenost v meni kleči.
Sebe za slabost v kot puščam.
GLOBINA
Tu, kjer živim, obstaja globina,
bolj mistična od Jeriha.
Finejša, mračnejša globina, v kateri se koplje po
živem skeletu in se rušijo hrami žive rane.
V globini
me pogosto vprašajo, če gojim cvetje,
darujejo kaldrme iz trnja.
Postopoma izpijajo sokove iz mojih preobrazb v globini,
mečkajo, kakor se mečka pločevinka.
Puščajo na pločniku, podobnim meni, za tolažbo.
Prepuščajo, da se recikliram v tokovih čutenja.
Naprej od Jeriha, globlje od Jeriha, se spopadam
z burjami duše.
Očividec sem utripanju srčne aorte, ki izpisuje domove ljubimcev,
obsojenih na vse drugo, le na ljubezen ne.
Pogosto pozabljam, kako je ljubiti, ko mapiram gibe telesa.
Spuščam se po ščetki zografa
in razsipam v globino cinober življenja.
Odhajam z druge strani ogledala,
odporna za lastni pepel, odporna za lastno bolečino.
SPOZNANJE
To noč hodim.
Hodim in na nit nizam meglo s poti.
Čistim čas, tlačim v mrak topline odpuščanja.
Skozi nozdrvi mi gre vlažni zrak.
Za tantalskimi ledji je obešena resnica stopljenih likov.
Rojevam se v špranji.
Hrbtenica je moja igla, ki plete usodo med zemljo in nebom.
Postajam pohajač, štejem vlakna duše, vlite v telo, ki se ne zaveda obstoja.
Vódena, da hodim z luknjavimi čevlji s popackanimi vezalkami v blato.
Vódena, da bom obsojena v tej temi za zrno svetlobe, ki me je rodilo.
Korenine so v zemlji zakopane.
Veje drevesa spoznanja pričakuje rast listja.
Grem skozi štiri obroče vode in ognja, da bi oživila življenje iz popokov.
STIHIJA
Ovijam se okrog oljkine veje
in poslušam zvok golobičinih kril.
Nebo je spremenilo barvo.
Hrepenim za petim elementom, ki je zapustil tla.
Zapletam se v klobčič sledi, ki so jih napravili ljudje.
Za mano je ravnica.
V pesti stiskam zemljo žejne vode.
Drobim jo.
Hodim in za seboj razsipam zemeljski prah.
Veter ga seje v grlo časa.
Žene skozi lase.
Preživeto se rojeva kot pozabljeno.
Vozovi nas spremljajo.
V stihijo.
Zunaj časa.
Z kdo ve katerim koncem in začetkom.
JUTRANJA IDILA
Pred vrati mijavka mačka.
Ženska na terasi razgrinja moževo in svoje perilo med
ljubezen in zablode.
Potem v omari išče obleko, v kateri ga je vzljubila.
Skozi obleko so prešiti spomini, ki jih povezujejo zadnjikrat.
Z njimi bo umrla.
Ona sedi. On sedi.
Jutranja idila se plete v vonj toplega čaja.
Nimajo otrok.
O enem, ki ga pričakujejo, dvomijo, da je njihovo.
Eden naproti drugemu prelistavajo fotografije s poroke.
Mečeta jih po mizi, kakor dva kockarja, ki mečeta karte.
Začeta nezvestoba na ustih premaguje zavezo, ki gre čez okvir mladostne slike.
Kosilo je pozno dve minuti. Mož je nestrpen.
Ženska najde bidermajer.
Meče ga z balkona najsrečnejši ženski pred zakonom.
Odhaja pomirit se z možem.
Vsaka zabloda ima začetek.
Strah.
TISTE NOČI, KO BOM OSTARELA
Rešila bom križanke,
pustila šifre, da se nalagajo med valovi noči,
v kateri se ne prepoznam.
Govorila bom s teboj, kako nimamo radi snega.
O metežih bojazljivih misli, ki preletavajo v napačnem času.
In koliko je čas po nas dobil barvo korozije.
Govorila bom s teboj, kako dobro se je srečati z menoj v monologu
po odtrganih minutah v noči, ki jo imava rada z najtišjim bremenom …
Te noči, ko bom ostarela, boš vedel tisto, česar moj molk ne zna izgovoriti …
Tiste noči, ko bom ostarela, bom stekla k poti zibke,
ki me bo rodila z nespancem manj kot nocoj.
Potem se bom vprašala, koliko so jutra pustila pečate,
rojevajoč me vedno znova.
Tiste noči, ko bom ostarela, bom vedela nič in vse.
Takrate me kličite z drugim imenom.
Morda … Ana ali Marija.
Kakorkoli.
Obe v meni pišeta isto zgodbo z drugačnim koncem.
Iskanje.
Ne bivamo, dokler ne pronikemo
eden drugemu iz ustnic.
Ostajamo ohranjeni pred jutri, ki na naš um
natikajo pozabo.
Budimo se in se ljubimo s slovesi
na peronih brez številk, ki poganjajo kompase sveta.
Ti dobro veš, da nimam rada sloves, ona postavljajo vprašanja
negotovosti.
Na kakšnem od peronov mi puščaš sebe v zalog.
Zahtevaš, da si zamislim število, ki bo moje.
Obračam se, iščem štirilistno deteljico, čeprav dobro
veš, da takšne deteljice v meni budijo vzdihe.
Zahtevaš, da zastanem, brez ozira na dvom, ki me odznotraj
razjeda, razpenja na vse štiri strani sveta.
Nimam rada zastajanje, v meni budi oslabelost, ki me bo zlomila
huje od tebe.
Zahtevaš, da ostanem.
Ne da se mi ostati.
Bivanje na enem mestu me mrtvi.
Duši.
Postaja glas tistega včeraj, ki me spravlja ob pamet.
Zahtevaš, da iščem.
Na to pristajam.
Iščem objeme, ki bodo obmolknili in oprostili vse razen solz, ki so
izprale nostalgijo.
Konec.
To jutro smo ubili resnico.
Pustili smo jo, da trohni pred okni našega doma.
Vrnili se v sobo, šibki, silno smo obmolknili.
Vso noč nismo zatisnili oči.
Iskali smo se v storjenem.
V vogalih sobe, šepetih imaginacije.
Odkrili smo eno »stvar« več o sebi.
Da po tistimi okni ne leži samo resnica ampak tudi mi skupaj z resnico.
Brezrazložno okrvavljeni.
To jutro smo ubili resnico.
Lovili smo se za zrak,
bili akrobati lastnih ciljev.
Ubili smo resnico, nismo poslušali niti nje niti sebe.
To jutro smo jo poskušali oživeti.
Poskušali smo jo naslikati.
Napisati, samo da je ne bi izgovorili.
Klicali smo jo, prosili, da se njena duša vrne v telo.
Storili smo uboj z namero.
Streljali v resnico.
Tako belo.
Čisto.
Redko.
Težko.
ODER
Če te nekoč monsumi odnesejo na oder
plesat,
pleši tako, da dosežeš vrh svojega obstoja.
Od monsumov se lahko naučiš skritega prehoda iz labirinta.
Naučiti kovati Ikarjev let.
Da se spotikaš in se dotikaš žela prsti in tkeš s solzami stanje.
Naučiš, da se zvlečeš skozi svilene dotike pod kožo in
da pozabiš, da si kdajkoli plesal v tkivu pod kožo.
Dosežeš vrh svojega obstoja in si in nisi.
Kaj to ni božansko?
Ploskati plamenu sveče, ki gori z indigo modro bolečino.
Na odru, s spoznanjem križišče, od katerega oboliš.
Nemo se pozabi. Udari z bičem bitja.
Zakašlja.
Ozdravi …
Mižim, ne čutim, da utrujenost v meni kleči.
Sebe za slabost v kot puščam.
GLOBINA
Tu, kjer živim, obstaja globina,
bolj mistična od Jeriha.
Finejša, mračnejša globina, v kateri se koplje po
živem skeletu in se rušijo hrami žive rane.
V globini
me pogosto vprašajo, če gojim cvetje,
darujejo kaldrme iz trnja.
Postopoma izpijajo sokove iz mojih preobrazb v globini,
mečkajo, kakor se mečka pločevinka.
Puščajo na pločniku, podobnim meni, za tolažbo.
Prepuščajo, da se recikliram v tokovih čutenja.
Naprej od Jeriha, globlje od Jeriha, se spopadam
z burjami duše.
Očividec sem utripanju srčne aorte, ki izpisuje domove ljubimcev,
obsojenih na vse drugo, le na ljubezen ne.
Pogosto pozabljam, kako je ljubiti, ko mapiram gibe telesa.
Spuščam se po ščetki zografa
in razsipam v globino cinober življenja.
Odhajam z druge strani ogledala,
odporna za lastni pepel, odporna za lastno bolečino.
SPOZNANJE
To noč hodim.
Hodim in na nit nizam meglo s poti.
Čistim čas, tlačim v mrak topline odpuščanja.
Skozi nozdrvi mi gre vlažni zrak.
Za tantalskimi ledji je obešena resnica stopljenih likov.
Rojevam se v špranji.
Hrbtenica je moja igla, ki plete usodo med zemljo in nebom.
Postajam pohajač, štejem vlakna duše, vlite v telo, ki se ne zaveda obstoja.
Vódena, da hodim z luknjavimi čevlji s popackanimi vezalkami v blato.
Vódena, da bom obsojena v tej temi za zrno svetlobe, ki me je rodilo.
Korenine so v zemlji zakopane.
Veje drevesa spoznanja pričakuje rast listja.
Grem skozi štiri obroče vode in ognja, da bi oživila življenje iz popokov.
STIHIJA
Ovijam se okrog oljkine veje
in poslušam zvok golobičinih kril.
Nebo je spremenilo barvo.
Hrepenim za petim elementom, ki je zapustil tla.
Zapletam se v klobčič sledi, ki so jih napravili ljudje.
Za mano je ravnica.
V pesti stiskam zemljo žejne vode.
Drobim jo.
Hodim in za seboj razsipam zemeljski prah.
Veter ga seje v grlo časa.
Žene skozi lase.
Preživeto se rojeva kot pozabljeno.
Vozovi nas spremljajo.
V stihijo.
Zunaj časa.
Z kdo ve katerim koncem in začetkom.
JUTRANJA IDILA
Pred vrati mijavka mačka.
Ženska na terasi razgrinja moževo in svoje perilo med
ljubezen in zablode.
Potem v omari išče obleko, v kateri ga je vzljubila.
Skozi obleko so prešiti spomini, ki jih povezujejo zadnjikrat.
Z njimi bo umrla.
Ona sedi. On sedi.
Jutranja idila se plete v vonj toplega čaja.
Nimajo otrok.
O enem, ki ga pričakujejo, dvomijo, da je njihovo.
Eden naproti drugemu prelistavajo fotografije s poroke.
Mečeta jih po mizi, kakor dva kockarja, ki mečeta karte.
Začeta nezvestoba na ustih premaguje zavezo, ki gre čez okvir mladostne slike.
Kosilo je pozno dve minuti. Mož je nestrpen.
Ženska najde bidermajer.
Meče ga z balkona najsrečnejši ženski pred zakonom.
Odhaja pomirit se z možem.
Vsaka zabloda ima začetek.
Strah.
TISTE NOČI, KO BOM OSTARELA
Rešila bom križanke,
pustila šifre, da se nalagajo med valovi noči,
v kateri se ne prepoznam.
Govorila bom s teboj, kako nimamo radi snega.
O metežih bojazljivih misli, ki preletavajo v napačnem času.
In koliko je čas po nas dobil barvo korozije.
Govorila bom s teboj, kako dobro se je srečati z menoj v monologu
po odtrganih minutah v noči, ki jo imava rada z najtišjim bremenom …
Te noči, ko bom ostarela, boš vedel tisto, česar moj molk ne zna izgovoriti …
Tiste noči, ko bom ostarela, bom stekla k poti zibke,
ki me bo rodila z nespancem manj kot nocoj.
Potem se bom vprašala, koliko so jutra pustila pečate,
rojevajoč me vedno znova.
Tiste noči, ko bom ostarela, bom vedela nič in vse.
Takrate me kličite z drugim imenom.
Morda … Ana ali Marija.
Kakorkoli.
Obe v meni pišeta isto zgodbo z drugačnim koncem.
Iskanje.
Ne bivamo, dokler ne pronikemo
eden drugemu iz ustnic.
Ostajamo ohranjeni pred jutri, ki na naš um
natikajo pozabo.
Budimo se in se ljubimo s slovesi
na peronih brez številk, ki poganjajo kompase sveta.
Ti dobro veš, da nimam rada sloves, ona postavljajo vprašanja
negotovosti.
Na kakšnem od peronov mi puščaš sebe v zalog.
Zahtevaš, da si zamislim število, ki bo moje.
Obračam se, iščem štirilistno deteljico, čeprav dobro
veš, da takšne deteljice v meni budijo vzdihe.
Zahtevaš, da zastanem, brez ozira na dvom, ki me odznotraj
razjeda, razpenja na vse štiri strani sveta.
Nimam rada zastajanje, v meni budi oslabelost, ki me bo zlomila
huje od tebe.
Zahtevaš, da ostanem.
Ne da se mi ostati.
Bivanje na enem mestu me mrtvi.
Duši.
Postaja glas tistega včeraj, ki me spravlja ob pamet.
Zahtevaš, da iščem.
Na to pristajam.
Iščem objeme, ki bodo obmolknili in oprostili vse razen solz, ki so
izprale nostalgijo.
Konec.
