Sprašujejo me – kaj vem?
Kje je konec
kje je čarobni
let za raj
Žeblji kislih številk
Izmišljenih in nečimrnih
Iz možganov serijskih
Vrste in vrste se vrstijo
Po ulicah brezdušnih
Trhlih
Pod mračnim nebom
V dolini svetlobe
Neprave
Ko se klici
Pesnikov prekletih
Odbijajo nazaj
In kot človek vsak
Niti prvi in niti zadnji
Umirajo sami
TRENUTEK ZA ZMERAJ
(KLIŠE)
Nebo brez zvezd
In dolgi krogi
Brezkončni
Po kamnitih ulicah
Na udaru Neptunu
Strašnem
S soljo razgrizeni zidovi
Hodeče mase brezciljne
Brezimne
In tam v hitrici
V nemiru mira
Lažna
V pogledu enem
Večnost vsa
Skrita
Neslišane in temne
Oči njene nestvarne
Svetle
Več od stvarnega
En trenutek
Za vedno
SIVOST
Tam okrog gležnjev
Tam okrog praznine
V lascivnih in besnih
Krikih neznatnih
V znoju in alhkoholu
In dimu oholem
Neka drobna, tanka linija siva
Ki ovija vse
In tam v metežu, kjer si tujec
Občutiš to težko verigo
Tisti brez volje
Morda nedolžni
Morda ne
Niti ne občutijo, za mrakom
V daljavi prazni
Zvezde, črne krvi
Ki čaka, in čaka
VČASIH SO LJUDJE MESO
Meso, blatno in krvavo
Se prebija skozi mase
Umazano
Brez duše in brez življenja
Skozi znoj in gnilobo
Gre, samotno
Kakor izkrivljen nasmeh
Kot črna tema
Brez občutkov sama
KROG
Kakor da vse stoji
V krogu
Ko se usoda kroji
Kakor da vse teče
V krogu
Ko se ča sobrača
Kakor da je vse črno
V krogu
Ko je svetlobe samo zrno
Kakor da je vse mrtvo
V krogu
Ko se nekje lebdi živo
Kakor da smo vsi isti
V krogu
Niti umazani niti čisti
IZUMETNIČENE MEDITACIJE
Govoriti besede umirajočemu dihu
dihati misli v veter črnine
ko mali obroč stiska in razteguje
razpadajočo kri dvojne izdaje
Empatija in mislost pasivnosti množice
žalost in obžalovanje gledalcem
bes in bol hodcem
Iluzija iluzije po iluziji realnosti
vidim ljudi a ne vidim tiste zobe
ki so nekdaj davno grizli naprej
tisto kar je sladko in pravo
z malo slanosti
vse to je takrat bilo
in pravzpavrav kot da ni bilo
Zdaj sem bojazljivec in morda nor
vse bolj trda je moja usoda
vse bolj pisana in oddaljena vizija
a tudi zdaj in tukaj
pričakujem tisti občutek
ki se midotika nekega neumirjenega
miru
VMES
Mirno
Samo mirno
Iz ust
jim se jim premetavajo
Besede
Kot korak v tiste
Geslu tolažnem
Duševnem
Mehkem
Živeti svoj tkalski
Stroj
In v niti dajati
Samo niti
Ko sem sedel
Kot majhen
Morda velik
Je smrt bila strah
A strah me je
Zdaj
Včasih
Da bom živel vedno
PARFUMIRANI ŠARM
Nebo je brezbarvno
Še sonce je črno
Poti ploščate
Skozi aleje in aleje
Z deževnimi hudourniki
Človeškega zdriza
Lažnega, parfumiranega
Šarma
V štetju dni, štetju življenja
V štetju usode, štetju jutri
Za granikom, za betonom
Za skalami, za kartonom
Za trdnimi iluzijami
Nestvarnimi
V drhtenju, v strahu
V agoniji, v neznanju
V apatiji in brezčutnosti
V neljubezni in zverstvu
V hitrosti neuulovljivega
Ritma misli
Proseč na kolenih
Proseč na skovankah
Proseč kipe
Proseč praznini
Vsaj še za eno sekudno
V vsemirski samoti
DRAMA DRAMA DRAMA
Avtoagresija in pred življenjem čuvanje
na uspek iz megle fokusirnaje
Gnili paradižniki gnilih ljudi
gnela življenja gnilih čudi
Zlo od zunaj zlom znotraj
uničite, da pravo zlo
odprete
Masa nečista se nabira
z našim gnevom
se glorificira
In po poltenih poteh težkih
koraclja s koraki strašnimi
na veke vekov, v brezno
Gleda naprej
gleda nazaj
samo rojevaj in umri
A ti še naprej s stisnjenimi pestmi
za svetlobo in temo
iščeš smisel
te drame
PATETIKA
Pusti me pri miru, ti figura zlata
mar ne moreš biti vsaj malo častna
Malo naj letim čez polja bela
da se um in telo počutita cela
Nekje v daljavi sem nek pravi jaz
ki ga občutim včasih
Drugi se zaradi praznine tukaj ubijajo
preponosni, da kdaj na kolena padejo
Z neonskimi lažmi mrtvimi me tepejo
vsakega dne na dno me vlačijo
A jaz sanjam nekje v kaosu
edino čisto in morda končno
resnico
MODRI BES
Pomislil sem
Mirni vonj stanja
Tistega
Ki je edino
Doživel sem
Te črticce grozljive
Linije
Zapletene za vedno
Občutil sem
Kot pristnost drugo
Glas
Na kleči čisti
Videl sem
v žuboru mula
Žabo
z ukrivljenimi očmi
Poleti
Za morejm
Po črnini
Po bledežu
Si nisem zaželel
Nič
A občutil sem
Modri bes
IMPRESIJA
Koraki medeni
V malih in velikih
Zelenih skrinjah
Kjer je na platnu rdeče
Bratstvo kasne smrti
Vklesano
V plesu z ritmičnimi vzdihi
Kakor labodi v letu
Male ptice pojejo
O idejah večnih
Molijo za dane daljne
Ker mala a steklena vila
Marmorno svilo plete
Poskakujoči ljubimci
In mali neznatni liki
Se z meglo duševnih zvonov
Ljubijo in počasi udarjajo
V žičnato pesem
Ki s hafro melanholično
Mimo gre
ANIMA
Za linijo, linijo mrko
In linijo površno
Smejejo se mi
Iluzije lepe
Prekrasne
V njih je ona
Bela in sijajna
V njih je ona
Stvarna
Skozi daljave prazne
In puščavske
Razžarjene steze
Pada duša
Moja neizpolnjena
Misli nepoetične
Vpitje čudno
Skozi noči brez spanca
Svinčene
In tri vejice
Mrtve
V njih je ona
Bela in sijajna
V njih je ona
Stvarna
ESENCA = 0
Kot neprava ljubezen
Kot sla nepotrebna
Kot laž nečista
Raste, drobna in tanka
Želja, s strahom vodena
Valovom, v formah zunanjih
Form nepomembnih
Jašejo in odražajo se umi
Z vrvico povezani v krogu
Sluzastih ouroborov
Strah pred neobstojem
Je vse, kar smo videli
Na pragu resnice
Edine in čiste
Niti tope niti strašne
Enostavne
Osvobajajoče
Medtem ko mi po pisanih poteh
V mulju svojem plešemo
In sebe sami za rep
Vlečemo
SENTIMENTALNE PLESNI
Nesite me snežnim vrhovom
Nesite me deželam divjim
Kjer Quijote je taval
S konjem zvezdnim
Počasi me vlecite
Po zemeljskem prahu
Razkrvavite moje telo
Ubijte mojo neodločnost
Naj se ocean uduši
Naj tonejo planine
Naj se mesečnik vrne
In naj mi dušo pokoplje
Na starem emstu
Kjer sem v občutku hrabrem
In tako brezkončno davnem
Ostal nekje
Zakopan
Izginite ideje
In zli besi
Čudovite vile izbirne
Pohlevni papirji in svetloba
Neosko hladno
Izginite stoletne prakse
Vrnite me v hišo iz katere
Nikoli niti stopil nisem
AMERIŠKE SANJE
Stojiš v sferi
In čakaš boljše misli
Spominjaš se
Občutkov starih
A čas ne prihaja
Enostavno odhaja
Ti na mestu tečeš
Držiš svečo, jočeš
Na kristalnih kolenih
Povaljan v zvezdnem prahu
Sprašuješ se in sprašuješ
Ponosno se delaš
Da se resnično ne bojiš
Poleti
Strahu v obraz
V brezno kreni
Iz zbirke Patetika (Kanaan), Tonimir, Varaždinske Toplice, Ogranak Matice hrvatske, Varaždin 2017. Prevedel: Marjan Pungartnik
LET ZA RAJ
Sprašujejo me – kaj vem?
Kje je konec
kje je čarobni
let za raj
Žeblji kislih številk
Izmišljenih in nečimrnih
Iz možganov serijskih
Vrste in vrste se vrstijo
Po ulicah brezdušnih
Trhlih
Pod mračnim nebom
V dolini svetlobe
Neprave
Ko se klici
Pesnikov prekletih
Odbijajo nazaj
In kot človek vsak
Niti prvi in niti zadnji
Umirajo sami
TRENUTEK ZA ZMERAJ
(KLIŠE)
Nebo brez zvezd
In dolgi krogi
Brezkončni
Po kamnitih ulicah
Na udaru Neptunu
Strašnem
S soljo razgrizeni zidovi
Hodeče mase brezciljne
Brezimne
In tam v hitrici
V nemiru mira
Lažna
V pogledu enem
Večnost vsa
Skrita
Neslišane in temne
Oči njene nestvarne
Svetle
Več od stvarnega
En trenutek
Za vedno
SIVOST
Tam okrog gležnjev
Tam okrog praznine
V lascivnih in besnih
Krikih neznatnih
V znoju in alhkoholu
In dimu oholem
Neka drobna, tanka linija siva
Ki ovija vse
In tam v metežu, kjer si tujec
Občutiš to težko verigo
Tisti brez volje
Morda nedolžni
Morda ne
Niti ne občutijo, za mrakom
V daljavi prazni
Zvezde, črne krvi
Ki čaka, in čaka
VČASIH SO LJUDJE MESO
Meso, blatno in krvavo
Se prebija skozi mase
Umazano
Brez duše in brez življenja
Skozi znoj in gnilobo
Gre, samotno
Kakor izkrivljen nasmeh
Kot črna tema
Brez občutkov sama
KROG
Kakor da vse stoji
V krogu
Ko se usoda kroji
Kakor da vse teče
V krogu
Ko se ča sobrača
Kakor da je vse črno
V krogu
Ko je svetlobe samo zrno
Kakor da je vse mrtvo
V krogu
Ko se nekje lebdi živo
Kakor da smo vsi isti
V krogu
Niti umazani niti čisti
IZUMETNIČENE MEDITACIJE
Govoriti besede umirajočemu dihu
dihati misli v veter črnine
ko mali obroč stiska in razteguje
razpadajočo kri dvojne izdaje
Empatija in mislost pasivnosti množice
žalost in obžalovanje gledalcem
bes in bol hodcem
Iluzija iluzije po iluziji realnosti
vidim ljudi a ne vidim tiste zobe
ki so nekdaj davno grizli naprej
tisto kar je sladko in pravo
z malo slanosti
vse to je takrat bilo
in pravzpavrav kot da ni bilo
Zdaj sem bojazljivec in morda nor
vse bolj trda je moja usoda
vse bolj pisana in oddaljena vizija
a tudi zdaj in tukaj
pričakujem tisti občutek
ki se midotika nekega neumirjenega
miru
VMES
Mirno
Samo mirno
Iz ust
jim se jim premetavajo
Besede
Kot korak v tiste
Geslu tolažnem
Duševnem
Mehkem
Živeti svoj tkalski
Stroj
In v niti dajati
Samo niti
Ko sem sedel
Kot majhen
Morda velik
Je smrt bila strah
A strah me je
Zdaj
Včasih
Da bom živel vedno
PARFUMIRANI ŠARM
Nebo je brezbarvno
Še sonce je črno
Poti ploščate
Skozi aleje in aleje
Z deževnimi hudourniki
Človeškega zdriza
Lažnega, parfumiranega
Šarma
V štetju dni, štetju življenja
V štetju usode, štetju jutri
Za granikom, za betonom
Za skalami, za kartonom
Za trdnimi iluzijami
Nestvarnimi
V drhtenju, v strahu
V agoniji, v neznanju
V apatiji in brezčutnosti
V neljubezni in zverstvu
V hitrosti neuulovljivega
Ritma misli
Proseč na kolenih
Proseč na skovankah
Proseč kipe
Proseč praznini
Vsaj še za eno sekudno
V vsemirski samoti
DRAMA DRAMA DRAMA
Avtoagresija in pred življenjem čuvanje
na uspek iz megle fokusirnaje
Gnili paradižniki gnilih ljudi
gnela življenja gnilih čudi
Zlo od zunaj zlom znotraj
uničite, da pravo zlo
odprete
Masa nečista se nabira
z našim gnevom
se glorificira
In po poltenih poteh težkih
koraclja s koraki strašnimi
na veke vekov, v brezno
Gleda naprej
gleda nazaj
samo rojevaj in umri
A ti še naprej s stisnjenimi pestmi
za svetlobo in temo
iščeš smisel
te drame
PATETIKA
Pusti me pri miru, ti figura zlata
mar ne moreš biti vsaj malo častna
Malo naj letim čez polja bela
da se um in telo počutita cela
Nekje v daljavi sem nek pravi jaz
ki ga občutim včasih
Drugi se zaradi praznine tukaj ubijajo
preponosni, da kdaj na kolena padejo
Z neonskimi lažmi mrtvimi me tepejo
vsakega dne na dno me vlačijo
A jaz sanjam nekje v kaosu
edino čisto in morda končno
resnico
MODRI BES
Pomislil sem
Mirni vonj stanja
Tistega
Ki je edino
Doživel sem
Te črticce grozljive
Linije
Zapletene za vedno
Občutil sem
Kot pristnost drugo
Glas
Na kleči čisti
Videl sem
v žuboru mula
Žabo
z ukrivljenimi očmi
Poleti
Za morejm
Po črnini
Po bledežu
Si nisem zaželel
Nič
A občutil sem
Modri bes
IMPRESIJA
Koraki medeni
V malih in velikih
Zelenih skrinjah
Kjer je na platnu rdeče
Bratstvo kasne smrti
Vklesano
V plesu z ritmičnimi vzdihi
Kakor labodi v letu
Male ptice pojejo
O idejah večnih
Molijo za dane daljne
Ker mala a steklena vila
Marmorno svilo plete
Poskakujoči ljubimci
In mali neznatni liki
Se z meglo duševnih zvonov
Ljubijo in počasi udarjajo
V žičnato pesem
Ki s hafro melanholično
Mimo gre
ANIMA
Za linijo, linijo mrko
In linijo površno
Smejejo se mi
Iluzije lepe
Prekrasne
V njih je ona
Bela in sijajna
V njih je ona
Stvarna
Skozi daljave prazne
In puščavske
Razžarjene steze
Pada duša
Moja neizpolnjena
Misli nepoetične
Vpitje čudno
Skozi noči brez spanca
Svinčene
In tri vejice
Mrtve
V njih je ona
Bela in sijajna
V njih je ona
Stvarna
ESENCA = 0
Kot neprava ljubezen
Kot sla nepotrebna
Kot laž nečista
Raste, drobna in tanka
Želja, s strahom vodena
Valovom, v formah zunanjih
Form nepomembnih
Jašejo in odražajo se umi
Z vrvico povezani v krogu
Sluzastih ouroborov
Strah pred neobstojem
Je vse, kar smo videli
Na pragu resnice
Edine in čiste
Niti tope niti strašne
Enostavne
Osvobajajoče
Medtem ko mi po pisanih poteh
V mulju svojem plešemo
In sebe sami za rep
Vlečemo
SENTIMENTALNE PLESNI
Nesite me snežnim vrhovom
Nesite me deželam divjim
Kjer Quijote je taval
S konjem zvezdnim
Počasi me vlecite
Po zemeljskem prahu
Razkrvavite moje telo
Ubijte mojo neodločnost
Naj se ocean uduši
Naj tonejo planine
Naj se mesečnik vrne
In naj mi dušo pokoplje
Na starem emstu
Kjer sem v občutku hrabrem
In tako brezkončno davnem
Ostal nekje
Zakopan
Izginite ideje
In zli besi
Čudovite vile izbirne
Pohlevni papirji in svetloba
Neosko hladno
Izginite stoletne prakse
Vrnite me v hišo iz katere
Nikoli niti stopil nisem
AMERIŠKE SANJE
Stojiš v sferi
In čakaš boljše misli
Spominjaš se
Občutkov starih
A čas ne prihaja
Enostavno odhaja
Ti na mestu tečeš
Držiš svečo, jočeš
Na kristalnih kolenih
Povaljan v zvezdnem prahu
Sprašuješ se in sprašuješ
Ponosno se delaš
Da se resnično ne bojiš
Poleti
Strahu v obraz
V brezno kreni
Iz zbirke Patetika (Kanaan), Tonimir, Varaždinske Toplice, Ogranak Matice hrvatske, Varaždin 2017. Prevedel: Marjan Pungartnik
