S kakšno slutnjo ljubezen dvigujeva na prestol, medtem ko se kot živi trupli spotikava skozi labirinte sveta, ukletega in fantazijskega? Pesnika se ne vpraša, on išče šepetaje.
Duri se zapirajo, za njimi ostajajo neprebavljeni ostanki naših preteklih tavanj.
Noč je že, midva pa imava privid jutra.
Kako izgovoriti to nepojmljivost večne privlačnosti skrivnosti ženske?
V prepad se vržem z voljo puščavnika, čisto do dna, ob razpoki,
ki jo tako strastno izpolnjuje reka.
Na nekatera vprašanja ostaneva nema, kot metafora.
SFINGI
»Uganka je«, zašepeta angel …
Razvejani spiralni vrhovi
tvojih prsi
vedno budnih
za ples mojih prstov
ki se odlaga
odlaga
neznosno pričakovanje
vse do trenutka
v katerem je pomen
znova odkrit
in tvoje iskanje
končno
zadovoljeno
PREOBRAZBA
kaplja tvoje krvi
polzi po mojem oknu
skozi katero gledam
na ulico
ljudi
brez oblačil
brez čustev
kaplja se zaustavi
tik ob mojem čelu
prislonjenem na okno
in priča sem
preoblikovanju
krvi v vrtnico
MOLK IZ ZAVEZE
rad bi slikal tvojo kožo
na zidove tega hrama
medtem pa bi me sonce, ki ne zaide,
klicalo v zavetje
hočem lizati tvojo lepoto
in se namesto vina
napajati s tvojimi lasmi
pristaja nama ta zaobljubljeni
molk, ki se z žuborenjem potoka
pretaka
neizprosno
REZIME
Odcedil sem kri iz svojih zmečkanih udov in čakal,
da se krhka žlindra preoblikuje v obelisk.
Nekje v zatemnjenih kotih sem sanjal, da iz rdečine kalijo vrtnice.
Ničesar več ni bilo, da se me dotakne in me blagoslovi.
Ostalo je samo znamenje, kot opozorilo in namig.
ODHOD
Slovesno osvetljena obrežja se izlivajo med
zmrzlimi prsti mojih nedotaknjenih pesti.
Na ostri bradavici dojke kaplja sanjave ekstaze
kot brst.
Snegovi katedral nimajo več tako ostrih
obrisov kot labirinti skrbi,
v katerih se znajdevam, ovit
črkujem lepljivo srno verzov
tla brenčijo in mesto se sesuva
skozi vijugave linije razcepov.
Medtem ko je žvenket kočije spominjal na opojnost
jutranje meglice
in mrmranje sanjarij na pečini orošene skale
čakanja.
ZDRUŽITEV
Na belini papirja
tvoje telo vtiskujem
z drhtečo roko
vrezujem simbole
papir vpija tvojo kri
gledam kako se krepiš
kot horizont antike
v tem ritualnem združevanju
krvi in papirja
nečistujem
KRVAVA
Ubila si me
s svojo dlanjo, ki osvaja
vsako mojo poro
Izkrvavel sem
na tvojim prsih
iz razrezanih zenic
kapljala je ostra kri
napolnjujoč
vsako tvojo
skrito napako
Samo tako
vtkan v skromnost
tvojega utripa
postal sem
samo tvoj
SPOKOJNOST
Mistična reka vijugavo hiti
po tvojem obrazu
v katerega se je ugnezdil
spokoj
napolnjuje ga s svojo velikodušno modrino
in zvonko vrezuje
znamenja pozabljenih skrivnosti
PLES V OZADJU POSKUSA
Zanosi, hitenja, nevprašljiva hlastanja
Po živem pesku prepovedane zone
Vulkansko rošenje – kaplja za kapljo
Nektar, rosa brezkrvne zemlje
Nekoč so tu bili ljudje, pomislim
Poskus z glavo v prepad
Pod vulkanom se pojejo skrivnostne ode
Vzela je roko ponujeno za ples
In zakorakala v somrak
Zavihal je ovratnik srajce
In se potopil v magmo mesta
Trepet, mrmranje, klokot
Vse izhaja iz sredice
Nano-mesto uničenih palač
Požiram latice prebujenega vesolja
Med prsti se cedijo
zadnje kaplje slapa
Izpljunem ostriža v okno
Razlijem se na vetru
V zrnje osvobojen
S kakšno slutnjo ljubezen dvigujeva na prestol, medtem ko se kot živi trupli spotikava skozi labirinte sveta, ukletega in fantazijskega? Pesnika se ne vpraša, on išče šepetaje.
Duri se zapirajo, za njimi ostajajo neprebavljeni ostanki naših preteklih tavanj.
Noč je že, midva pa imava privid jutra.
Kako izgovoriti to nepojmljivost večne privlačnosti skrivnosti ženske?
V prepad se vržem z voljo puščavnika, čisto do dna, ob razpoki,
ki jo tako strastno izpolnjuje reka.
Na nekatera vprašanja ostaneva nema, kot metafora.
SFINGI
»Uganka je«, zašepeta angel …
Razvejani spiralni vrhovi
tvojih prsi
vedno budnih
za ples mojih prstov
ki se odlaga
odlaga
neznosno pričakovanje
vse do trenutka
v katerem je pomen
znova odkrit
in tvoje iskanje
končno
zadovoljeno
PREOBRAZBA
kaplja tvoje krvi
polzi po mojem oknu
skozi katero gledam
na ulico
ljudi
brez oblačil
brez čustev
kaplja se zaustavi
tik ob mojem čelu
prislonjenem na okno
in priča sem
preoblikovanju
krvi v vrtnico
MOLK IZ ZAVEZE
rad bi slikal tvojo kožo
na zidove tega hrama
medtem pa bi me sonce, ki ne zaide,
klicalo v zavetje
hočem lizati tvojo lepoto
in se namesto vina
napajati s tvojimi lasmi
pristaja nama ta zaobljubljeni
molk, ki se z žuborenjem potoka
pretaka
neizprosno
REZIME
Odcedil sem kri iz svojih zmečkanih udov in čakal,
da se krhka žlindra preoblikuje v obelisk.
Nekje v zatemnjenih kotih sem sanjal, da iz rdečine kalijo vrtnice.
Ničesar več ni bilo, da se me dotakne in me blagoslovi.
Ostalo je samo znamenje, kot opozorilo in namig.
ODHOD
Slovesno osvetljena obrežja se izlivajo med
zmrzlimi prsti mojih nedotaknjenih pesti.
Na ostri bradavici dojke kaplja sanjave ekstaze
kot brst.
Snegovi katedral nimajo več tako ostrih
obrisov kot labirinti skrbi,
v katerih se znajdevam, ovit
črkujem lepljivo srno verzov
tla brenčijo in mesto se sesuva
skozi vijugave linije razcepov.
Medtem ko je žvenket kočije spominjal na opojnost
jutranje meglice
in mrmranje sanjarij na pečini orošene skale
čakanja.
ZDRUŽITEV
Na belini papirja
tvoje telo vtiskujem
z drhtečo roko
vrezujem simbole
papir vpija tvojo kri
gledam kako se krepiš
kot horizont antike
v tem ritualnem združevanju
krvi in papirja
nečistujem
KRVAVA
Ubila si me
s svojo dlanjo, ki osvaja
vsako mojo poro
Izkrvavel sem
na tvojim prsih
iz razrezanih zenic
kapljala je ostra kri
napolnjujoč
vsako tvojo
skrito napako
Samo tako
vtkan v skromnost
tvojega utripa
postal sem
samo tvoj
SPOKOJNOST
Mistična reka vijugavo hiti
po tvojem obrazu
v katerega se je ugnezdil
spokoj
napolnjuje ga s svojo velikodušno modrino
in zvonko vrezuje
znamenja pozabljenih skrivnosti
PLES V OZADJU POSKUSA
Zanosi, hitenja, nevprašljiva hlastanja
Po živem pesku prepovedane zone
Vulkansko rošenje – kaplja za kapljo
Nektar, rosa brezkrvne zemlje
Nekoč so tu bili ljudje, pomislim
Poskus z glavo v prepad
Pod vulkanom se pojejo skrivnostne ode
Vzela je roko ponujeno za ples
In zakorakala v somrak
Zavihal je ovratnik srajce
In se potopil v magmo mesta
Trepet, mrmranje, klokot
Vse izhaja iz sredice
Nano-mesto uničenih palač
Požiram latice prebujenega vesolja
Med prsti se cedijo
zadnje kaplje slapa
Izpljunem ostriža v okno
Razlijem se na vetru
V zrnje osvobojen
