Majhna sem, nekdo, verjetno mama, me vozi v vozičku po Ulici svobode. Zrak je poln tihih besed prebivalcev, ki so že davno odšli. Toda slišim jih, in to je moj prvi spomin na naše mesto. Njihove pojoče govorice se bom naučila kasneje, nekaj malega v šoli, in potem bodo z leti prihajale nove in nove besede. A vem, da sem jih takrat, v vozičku, slišala prvič, neslišno so napolnjevale zrak med visokimi hišami tiste ozke ulice. Še danes se imenuje tako, čeprav se zdi, da si tega imena že dolgo, dolgo ne zasluži več. Nihče v tem mestu namreč ni več svoboden.
Po ulici, ki jo je včasih, tako kot obalo in trg, poplavilo morje, smo vsako jutro hodili v šolo. Živahni, klepetavi, radovedni, nedolžni, veseli otroci. V šolski uniformi, s torbo na hrbtu, z vrečko za copate in vrečko za malico. Živžav med odmori, ulice, trgi, obala in vsa zelena okolica polni otrok ob popoldnevih in potem poleti, tudi ob večerih. Pozimi, ko je burja prepihala vse vogale in kotičke in praznine našega mesta, da so jambori lesenih jadrnic v malem pristanišču zamolklo udarjali drug ob drugega, se je z dimnikov na stisnjenih strehah valil dim, mi pa smo včasih do jutra brali knjige, stisnjeni in skriti, z lučko v roki, pod toplimi odejami.
Potem, ne ve se, ne kdaj ne kako, se je v mestu pojavila diskoteka. V zbirki romantičnih črno belih fotografij našega mesta je njena notranjost danes videti moreča, odbijajoča, peklensko grda, strašljiva. Velika krogla z nešteto stekelci, ki se je vrtela v neznanskem hrupu glasbe in barvnih žarometov – in mi skupaj z njo. Vrtinčasto prepletanje prepotenih teles v temnem prostoru, polnem dima in kislega vonja po vinu, ki je teklo po grlih in se razlivalo po mizah in tleh. Prestrašene oči otroka v oglušujoči glasbi skozi temo rdeče zelenega dima iščejo obraz in roke, kjer bi našle zavetje, toplino, tolažbo. V kotu podoba žene v dolgi črni obleki, s črnim pajčolanom in lesenim križcem, meč in kri v trebuhu. »Ne, ne, ne! To boli! Boli. Boli. Boli. Ne, ne, ne! Neeeeeeee!«
Kot v pravljici pade v široko, globoko, temno jamo. Pada, pada, pada… Znajde se na drugem koncu sveta. Dežela je lepa, sončna, zelena. Z belimi okroglimi kamenčki na obali širnega morja modrikasto srebrne barve, ki se razliva vse do brezkončnega obzorja. Čoln v plitvini. Kot da čaka. »Pridi, stopi…«, vabeče šepeta neznan, mil ženski glas. Pod belimi oblaki… v nežnem pljuskanju valov… drsi čoln počasi naprej, ob obali, med otoki, med otoke, med otroke. Daleč, daleč, vse do Afrike. Da, želi si tja. Želi si tja, da lahko piše. Da lahko v pismu domov napiše, kaj je resnica, kaj življenje, trpljenje in kaj resnična sreča. Za kaj si je vredno prizadevati, za kaj je vredno zastaviti vse svoje moči. Ne za cunje, ne za avto, ne za plačo, ne za ugled. Nikoli in nikdar ne za biti več.
In gre. Gre med otroke. V vasi z okroglimi kočami iz steptane zemlje, z ograjami iz trnja, s kokoškami in kozami na prašnih dvoriščih. Med otroke velikih oči, ki znajo uloviti kuščarja, splezati na drevo, izdelati igračo, napisati svoje ime v pesek, da ga nato izbriše veter. Med ženske v pisanih oblačilih s širokim belim nasmehom, ki prinašajo vodo od daleč in pestujejo dojenčke na golih prsih. Med može in žene, ki znajo delati z rokami, igrati na boben, plesati, pripovedovati, pobožati kodre, potolažiti, ujeti v dlan solzo, pot, sok in kri.
V viharni noči razbitine čolna na neznani obali. Odpre oči. Premakne utrujeno, mokro, otrplo, trpeče telo. Počasi stopi, pusti za seboj čoln in se napoti proč od obale, v notranjost. Pride do mestnih vrat. Vse je kot v sanjah, a vendar nekam znano. Seveda. Saj to je moja ulica. Moja Ulica svobode. A kaj se je zgodilo v času, ko me ni bilo? Tistih tihih, neslišnih, neznanih besed v pojočih glasovih davno minulih prebivalcev ni več. Na ulicah ni otrok. Le še avtomobili. In bledi obrazi mladih, suhih ljudi brez življenja, upadlih oči, žalostno v stran nagnjenih glav, sključenih postav, brezzobih ust. In od daleč, od blizu, od vsepovsod, glasovi. Parajoči, oglušujoči glasovi, ki se zlijejo z mesom in zatresejo telo do kosti, da šklepeta od nemira in bolečine. Nikogar ne pozna več. Kot bi minila tisočletja. Še hiše si niso podobne. Še hiše si zatiskajo ušesa, da bi lahko v okna ujele bitje srca.
»Rad bi, da bi v tem mestu poleti šepetali«, reče deček, ko si pred hrupom nemočno zatiska ušesa. Niti mamice ne sliši in strah ga je, da se bosta v množici izgubila oba.
»Kako drugače je v deželi, od koder se vračam«, reče, ko se nejeverno, nejevoljno ozira naokrog. Tam se glas ljudi zliva z glasom narave in zdi se, kot da vse v zraku poje. Poje ubrano, da prikliče noč in zvezde in luno in tišino. Da si lahko v tišini odpočijeta nebo in zemlja in morje, da zaspijo otroci in žene in možje. Tukaj vse kriči, opolzke, grobe, grde, bogokletne besede režejo zrak do krvi, ki se zliva kot dež, da zaboli tudi telo. V tem zraku, nasičenem s težkimi glasovi, ne slišiš duše…
»Rad bi, da bi v tem mestu poleti šepetali«, trmasto ponovi mali deček. »Rad bi slišal zvezde, kako v pesmi nežno, počasi potujejo po nebu.«
»Rada bi slišala zvezde v srebrnih odsevih pljuskanja valov, rada bi slišala kresnice, te zvezdice nočnih travnikov, rada bi v žareči tišini dočakala zorenje zlatega dne«, zapoje droben glasek male punčke. Z okna stare hiše se njena prošnja tiho razlije po vsej ulici.
Ju bo slišal kak duhec in otroško molitev ponesel v nebo?
Majhna sem, nekdo, verjetno mama, me vozi v vozičku po Ulici svobode. Zrak je poln tihih besed prebivalcev, ki so že davno odšli. Toda slišim jih, in to je moj prvi spomin na naše mesto. Njihove pojoče govorice se bom naučila kasneje, nekaj malega v šoli, in potem bodo z leti prihajale nove in nove besede. A vem, da sem jih takrat, v vozičku, slišala prvič, neslišno so napolnjevale zrak med visokimi hišami tiste ozke ulice. Še danes se imenuje tako, čeprav se zdi, da si tega imena že dolgo, dolgo ne zasluži več. Nihče v tem mestu namreč ni več svoboden.
Po ulici, ki jo je včasih, tako kot obalo in trg, poplavilo morje, smo vsako jutro hodili v šolo. Živahni, klepetavi, radovedni, nedolžni, veseli otroci. V šolski uniformi, s torbo na hrbtu, z vrečko za copate in vrečko za malico. Živžav med odmori, ulice, trgi, obala in vsa zelena okolica polni otrok ob popoldnevih in potem poleti, tudi ob večerih. Pozimi, ko je burja prepihala vse vogale in kotičke in praznine našega mesta, da so jambori lesenih jadrnic v malem pristanišču zamolklo udarjali drug ob drugega, se je z dimnikov na stisnjenih strehah valil dim, mi pa smo včasih do jutra brali knjige, stisnjeni in skriti, z lučko v roki, pod toplimi odejami.
Potem, ne ve se, ne kdaj ne kako, se je v mestu pojavila diskoteka. V zbirki romantičnih črno belih fotografij našega mesta je njena notranjost danes videti moreča, odbijajoča, peklensko grda, strašljiva. Velika krogla z nešteto stekelci, ki se je vrtela v neznanskem hrupu glasbe in barvnih žarometov – in mi skupaj z njo. Vrtinčasto prepletanje prepotenih teles v temnem prostoru, polnem dima in kislega vonja po vinu, ki je teklo po grlih in se razlivalo po mizah in tleh. Prestrašene oči otroka v oglušujoči glasbi skozi temo rdeče zelenega dima iščejo obraz in roke, kjer bi našle zavetje, toplino, tolažbo. V kotu podoba žene v dolgi črni obleki, s črnim pajčolanom in lesenim križcem, meč in kri v trebuhu. »Ne, ne, ne! To boli! Boli. Boli. Boli. Ne, ne, ne! Neeeeeeee!«
Kot v pravljici pade v široko, globoko, temno jamo. Pada, pada, pada… Znajde se na drugem koncu sveta. Dežela je lepa, sončna, zelena. Z belimi okroglimi kamenčki na obali širnega morja modrikasto srebrne barve, ki se razliva vse do brezkončnega obzorja. Čoln v plitvini. Kot da čaka. »Pridi, stopi…«, vabeče šepeta neznan, mil ženski glas. Pod belimi oblaki… v nežnem pljuskanju valov… drsi čoln počasi naprej, ob obali, med otoki, med otoke, med otroke. Daleč, daleč, vse do Afrike. Da, želi si tja. Želi si tja, da lahko piše. Da lahko v pismu domov napiše, kaj je resnica, kaj življenje, trpljenje in kaj resnična sreča. Za kaj si je vredno prizadevati, za kaj je vredno zastaviti vse svoje moči. Ne za cunje, ne za avto, ne za plačo, ne za ugled. Nikoli in nikdar ne za biti več.
In gre. Gre med otroke. V vasi z okroglimi kočami iz steptane zemlje, z ograjami iz trnja, s kokoškami in kozami na prašnih dvoriščih. Med otroke velikih oči, ki znajo uloviti kuščarja, splezati na drevo, izdelati igračo, napisati svoje ime v pesek, da ga nato izbriše veter. Med ženske v pisanih oblačilih s širokim belim nasmehom, ki prinašajo vodo od daleč in pestujejo dojenčke na golih prsih. Med može in žene, ki znajo delati z rokami, igrati na boben, plesati, pripovedovati, pobožati kodre, potolažiti, ujeti v dlan solzo, pot, sok in kri.
V viharni noči razbitine čolna na neznani obali. Odpre oči. Premakne utrujeno, mokro, otrplo, trpeče telo. Počasi stopi, pusti za seboj čoln in se napoti proč od obale, v notranjost. Pride do mestnih vrat. Vse je kot v sanjah, a vendar nekam znano. Seveda. Saj to je moja ulica. Moja Ulica svobode. A kaj se je zgodilo v času, ko me ni bilo? Tistih tihih, neslišnih, neznanih besed v pojočih glasovih davno minulih prebivalcev ni več. Na ulicah ni otrok. Le še avtomobili. In bledi obrazi mladih, suhih ljudi brez življenja, upadlih oči, žalostno v stran nagnjenih glav, sključenih postav, brezzobih ust. In od daleč, od blizu, od vsepovsod, glasovi. Parajoči, oglušujoči glasovi, ki se zlijejo z mesom in zatresejo telo do kosti, da šklepeta od nemira in bolečine. Nikogar ne pozna več. Kot bi minila tisočletja. Še hiše si niso podobne. Še hiše si zatiskajo ušesa, da bi lahko v okna ujele bitje srca.
»Rad bi, da bi v tem mestu poleti šepetali«, reče deček, ko si pred hrupom nemočno zatiska ušesa. Niti mamice ne sliši in strah ga je, da se bosta v množici izgubila oba.
»Kako drugače je v deželi, od koder se vračam«, reče, ko se nejeverno, nejevoljno ozira naokrog. Tam se glas ljudi zliva z glasom narave in zdi se, kot da vse v zraku poje. Poje ubrano, da prikliče noč in zvezde in luno in tišino. Da si lahko v tišini odpočijeta nebo in zemlja in morje, da zaspijo otroci in žene in možje. Tukaj vse kriči, opolzke, grobe, grde, bogokletne besede režejo zrak do krvi, ki se zliva kot dež, da zaboli tudi telo. V tem zraku, nasičenem s težkimi glasovi, ne slišiš duše…
»Rad bi, da bi v tem mestu poleti šepetali«, trmasto ponovi mali deček. »Rad bi slišal zvezde, kako v pesmi nežno, počasi potujejo po nebu.«
»Rada bi slišala zvezde v srebrnih odsevih pljuskanja valov, rada bi slišala kresnice, te zvezdice nočnih travnikov, rada bi v žareči tišini dočakala zorenje zlatega dne«, zapoje droben glasek male punčke. Z okna stare hiše se njena prošnja tiho razlije po vsej ulici.
Ju bo slišal kak duhec in otroško molitev ponesel v nebo?
