O LISICI IN LAČNIH DRVARJIH

Po daljšem sušnem obdobju je nekaj dni deževalo. Suha razpokana zemlja se je napila, posijalo je sonce in narava se je prebudila v prelepem jutru.

Otroci so se napotili v gozd po gobe. Že med potjo so počenjali vse mogoče vragolije. Našli so jurčke, lisičke, brezove gobane in turke, vse druge gobe so bole za njih strupene. Po dolgem iskanju so počivali na mahu pod drevesom.

Pogovarjali so se in opazovali visok bor v katerega je udarila strela. Po eni strani debla je bilo lubje razbrazdano od vrha do tal in brazde so bile vidne ponekod globoko v deblo. Malo stran paje bil velik kup vejevja. Martina je šla do njega in zagledala cekar.

»Pridite!« jih je klicala.

Približali so se in pogledali v notranjost.

»Kakšen velik kos mesa, pa kruh in štefan vina,« so se čudili. »Kdo je to pozabil?« je vprašala Ana.

»Nihče! Od drvarjev je. Dobro, da nas niso opazili, ko smo se približali. Spodili bi nas. Poglejte! Drevo pada,« ju je opozorila Martina.

Drevo se je počasi nagibalo, naenkrat pa je zgrmelo na tla. Janez se ni zmenil za padajoče drevo. Mikalo ga je meso. Bil je lačen, požiral je sline.

»Že dolgo nisem jedel mesa iz tunke. Naša je prazna,« je razmišljal, potegnil iz žepa zložljivi nož in zarezal v meso. Zadišalo je.

»Še meni ureži, jaz sem tudi lačna!« se je oglasila Ana. Martina pa se je razjezila.

»Sta znorela? Pustita vse pri miru. Kaj če nas zalotijo drvarji?«

»Skrijmo se v goščavo, malo pojejmo, ostanek odnesimo nazaj,« je dejal Janez in že hitel s kosom mesa proti goščavi. Ana je vzela kruh in se mu pridružila. Sedla sta na polomljene veje in jedla. Martina ju je sprva samo jezno gledala, a se ni mogla premagati in je še sama jedla. Slastno so jedli in kosa mesa in kruha sta se vidno manjšala. Ko so se nasitili, je Janez zavil ostanka kruha in mesa v prtiček, v katerega je bil zavit kruh in ga hotel odnesti v cekar.

»Tiho! Nekaj slišim!« ju je opozorila Ana. Janez je pomolil glavo skozi vejevje in zagledal drvarje. Šli so proti cekru.

»Bežimo!«

Tiho so se prebijali skozi goščavo na drugo stran in prišli na gozdno cesto. Tekli so po hribu navzdol, preskočili potok in se spet vzpeli skozi gozd, na drugi vrh. Zasopihani so popadali po listnatih tleh. Janez je še vedno v rokah držal meso, kruh je izgubil. Po krajšem počitku so jedli meso kar brez kruha. Košček, ki ga niso mogli pojesti, so vrgli v grmovje in krenili proti domu. Molčali so. Veselje, ki so ga čutili, ko so se mastili z mesom, se je sprevrglo v strah in zaskrbljenost.

»Kaj če zvedo starši?«

Doma je Martino zvijalo v trebuhu, Janezu je bilo slabo in je bruhal. Tudi Ana se ni najbolje počutila. Ponoči pa so jo v sanjah preganjali drvarji. Bežala je s kosom mesa, oni pa za njo s sekirami. Ko so jo dohiteli, so se spremenili v krdelo lisic. Ukradle so ji meso in jo napadle. Zadnji trenutek je splezala na najbližje drevo in se rešila pred ostrimi zobmi lisic. Sedela je na veji in objemala deblo. Lisice pa niso odnehale, zaletavale so se v drevo in jo majale. Ker je niso mogle stresti, so drevo izruvale. Takrat se je zbudila vsa potna in si oddahnila.

Drugi dan je prišel na obisk lovec Jaka. Bil je velik z navzgor zavihanimi brki in zelenim klobukom na glavi. Puško je nosil na rami. Ana je sedela pri mizi in risala. Lovca ni marala. Vedno je vzbujal v njej strah. Imelaje rada živali in ni razumela, zakaj jih ubija.

»Danes nisem bil dolgo na lovu, preveč sem utrujen. Včeraj sem pomagal podirati drevje Šipku. Tudi Gaber je pomagal. Delali smo kot črna živina.«

»Vem to je težko in nevarno delo,« je pristavil Anin oče.

»In še brez hrane smo ostali. Šipek je cekar s hrano postavil ob zložen kup vejevja, namesto da bi ga obesil na vejo drevesa. Kruh in meso sta izginila, le vino je ostalo. Gaber trdi, da se je gostila lisica.«

»Prebrisanka!« se je čudil oče. Anaje zardela kot kuhan rak.

»Jaz ne verjamem. Lisica bi odnesla samo meso brez kruha. Tudi prtiček je izginil. Menda ni lisica civilizirana, da bi si po jedi obrisala gobec. Rečem ti, Franc, iz cekra je odđla hrana z nekom na dveh nogah, ne na đtirih.«

»Misliđ?« Ani je padla barvica iz roke. Vsa nemirna si je grizla nohte. Vstala je in se napotila proti vratom.

»Kam gređ? Se bojiš, da te bo lovec zamenjal za lisico in odnesel v gozd?« se je pošalil oče. Za Ano težek položaj, je rešila mati, ki je prišla v kuhinjo. Ana je hitro smuknila na dvorišče.

»Kaj je z Ano?« je oče zaskrbljen vprašal ženo.

»Ne vem. Že včeraj se mi je zdelo, da je bolna.«

»Neverjetno! Kaj so vsi otroci zboleli? Tudi Hrastnik je dejal, da sta se njegova Martina in Janez včeraj slabo počutila in še danes sta bleda.«

»Kaj če so jedli strupene sadeže, ko so bili včeraj v gozdu in nabirali gobe?« je glasno razmišljala mati

»V gozdu so bili? Včeraj?« se je čudil Jaka in vsi so se spogledali.

Jaka je nadaljeval:

»Kaj pa. . . . ., če so jedli meso in kruh?« je stavek dopolnil oče.

»Prenajedli so se!«

»Ana!« seje zadrl oče.

»Pusti jo. Jaz ne bom nikomur povedal. Vidva pa se pomenita z njo sama. Skregaj jo, tepi pa ne. Otroci so otroci. Bili so lačni, meso imajo malokdaj na mizi.«

»Smrklji bom že pokazal!«

»Nikar! Spomni se, da smo tudi mi naredili kakšno neumnost, ko smo bili mladi.«
Pozdravil je in odšel proti domu. Oče je poklical Ano v kuhinjo.

»Imaš kaj povedati!« jo je vprašal injo z očmi premeril od glave do pet. Molčala je.

»Si bila ti tista lisica?«

Gledala je v tla in še vedno ni odgovorila.

»Govori!« se je zadrl.

»Ja, ne, vsi smo jedli. Bili smo lačni.«

»Vi ste bili lačni, kaj pa drvarji?«

»Nismo mislili pojesti vsega.«

»Nehaj iskati izgovore.«

»Najraje bi te premlatil kot snop.«

Gledal jo je, razmišljal in glasno dejal:

»Ne bom te. Ko bo spet prišel lovec, se mu boš opravičila.«

»Rajši me natepi!« je tiho rekla.

»Nič ne boš barantala. Končala sva. Pojdi v sadovnjak in poberi slive!«

Martina in Janez sta čez nekaj dni povedala Ani, da sta se sama izdala in krepko občutila leskovo palico.

Lovec Jaka je res držal besedo in nikoli se ni razvedelo, da so otroci pojedli njihovo kosilo. Po vasi pa so še dolgo krožile različne zgodbe o lisici in lačnih drvarjih.

Po daljšem sušnem obdobju je nekaj dni deževalo. Suha razpokana zemlja se je napila, posijalo je sonce in narava se je prebudila v prelepem jutru.

Otroci so se napotili v gozd po gobe. Že med potjo so počenjali vse mogoče vragolije. Našli so jurčke, lisičke, brezove gobane in turke, vse druge gobe so bole za njih strupene. Po dolgem iskanju so počivali na mahu pod drevesom.

Pogovarjali so se in opazovali visok bor v katerega je udarila strela. Po eni strani debla je bilo lubje razbrazdano od vrha do tal in brazde so bile vidne ponekod globoko v deblo. Malo stran paje bil velik kup vejevja. Martina je šla do njega in zagledala cekar.

»Pridite!« jih je klicala.

Približali so se in pogledali v notranjost.

»Kakšen velik kos mesa, pa kruh in štefan vina,« so se čudili. »Kdo je to pozabil?« je vprašala Ana.

»Nihče! Od drvarjev je. Dobro, da nas niso opazili, ko smo se približali. Spodili bi nas. Poglejte! Drevo pada,« ju je opozorila Martina.

Drevo se je počasi nagibalo, naenkrat pa je zgrmelo na tla. Janez se ni zmenil za padajoče drevo. Mikalo ga je meso. Bil je lačen, požiral je sline.

»Že dolgo nisem jedel mesa iz tunke. Naša je prazna,« je razmišljal, potegnil iz žepa zložljivi nož in zarezal v meso. Zadišalo je.

»Še meni ureži, jaz sem tudi lačna!« se je oglasila Ana. Martina pa se je razjezila.

»Sta znorela? Pustita vse pri miru. Kaj če nas zalotijo drvarji?«

»Skrijmo se v goščavo, malo pojejmo, ostanek odnesimo nazaj,« je dejal Janez in že hitel s kosom mesa proti goščavi. Ana je vzela kruh in se mu pridružila. Sedla sta na polomljene veje in jedla. Martina ju je sprva samo jezno gledala, a se ni mogla premagati in je še sama jedla. Slastno so jedli in kosa mesa in kruha sta se vidno manjšala. Ko so se nasitili, je Janez zavil ostanka kruha in mesa v prtiček, v katerega je bil zavit kruh in ga hotel odnesti v cekar.

»Tiho! Nekaj slišim!« ju je opozorila Ana. Janez je pomolil glavo skozi vejevje in zagledal drvarje. Šli so proti cekru.

»Bežimo!«

Tiho so se prebijali skozi goščavo na drugo stran in prišli na gozdno cesto. Tekli so po hribu navzdol, preskočili potok in se spet vzpeli skozi gozd, na drugi vrh. Zasopihani so popadali po listnatih tleh. Janez je še vedno v rokah držal meso, kruh je izgubil. Po krajšem počitku so jedli meso kar brez kruha. Košček, ki ga niso mogli pojesti, so vrgli v grmovje in krenili proti domu. Molčali so. Veselje, ki so ga čutili, ko so se mastili z mesom, se je sprevrglo v strah in zaskrbljenost.

»Kaj če zvedo starši?«

Doma je Martino zvijalo v trebuhu, Janezu je bilo slabo in je bruhal. Tudi Ana se ni najbolje počutila. Ponoči pa so jo v sanjah preganjali drvarji. Bežala je s kosom mesa, oni pa za njo s sekirami. Ko so jo dohiteli, so se spremenili v krdelo lisic. Ukradle so ji meso in jo napadle. Zadnji trenutek je splezala na najbližje drevo in se rešila pred ostrimi zobmi lisic. Sedela je na veji in objemala deblo. Lisice pa niso odnehale, zaletavale so se v drevo in jo majale. Ker je niso mogle stresti, so drevo izruvale. Takrat se je zbudila vsa potna in si oddahnila.

Drugi dan je prišel na obisk lovec Jaka. Bil je velik z navzgor zavihanimi brki in zelenim klobukom na glavi. Puško je nosil na rami. Ana je sedela pri mizi in risala. Lovca ni marala. Vedno je vzbujal v njej strah. Imelaje rada živali in ni razumela, zakaj jih ubija.

»Danes nisem bil dolgo na lovu, preveč sem utrujen. Včeraj sem pomagal podirati drevje Šipku. Tudi Gaber je pomagal. Delali smo kot črna živina.«

»Vem to je težko in nevarno delo,« je pristavil Anin oče.

»In še brez hrane smo ostali. Šipek je cekar s hrano postavil ob zložen kup vejevja, namesto da bi ga obesil na vejo drevesa. Kruh in meso sta izginila, le vino je ostalo. Gaber trdi, da se je gostila lisica.«

»Prebrisanka!« se je čudil oče. Anaje zardela kot kuhan rak.

»Jaz ne verjamem. Lisica bi odnesla samo meso brez kruha. Tudi prtiček je izginil. Menda ni lisica civilizirana, da bi si po jedi obrisala gobec. Rečem ti, Franc, iz cekra je odđla hrana z nekom na dveh nogah, ne na đtirih.«

»Misliđ?« Ani je padla barvica iz roke. Vsa nemirna si je grizla nohte. Vstala je in se napotila proti vratom.

»Kam gređ? Se bojiš, da te bo lovec zamenjal za lisico in odnesel v gozd?« se je pošalil oče. Za Ano težek položaj, je rešila mati, ki je prišla v kuhinjo. Ana je hitro smuknila na dvorišče.

»Kaj je z Ano?« je oče zaskrbljen vprašal ženo.

»Ne vem. Že včeraj se mi je zdelo, da je bolna.«

»Neverjetno! Kaj so vsi otroci zboleli? Tudi Hrastnik je dejal, da sta se njegova Martina in Janez včeraj slabo počutila in še danes sta bleda.«

»Kaj če so jedli strupene sadeže, ko so bili včeraj v gozdu in nabirali gobe?« je glasno razmišljala mati

»V gozdu so bili? Včeraj?« se je čudil Jaka in vsi so se spogledali.

Jaka je nadaljeval:

»Kaj pa. . . . ., če so jedli meso in kruh?« je stavek dopolnil oče.

»Prenajedli so se!«

»Ana!« seje zadrl oče.

»Pusti jo. Jaz ne bom nikomur povedal. Vidva pa se pomenita z njo sama. Skregaj jo, tepi pa ne. Otroci so otroci. Bili so lačni, meso imajo malokdaj na mizi.«

»Smrklji bom že pokazal!«

»Nikar! Spomni se, da smo tudi mi naredili kakšno neumnost, ko smo bili mladi.«
Pozdravil je in odšel proti domu. Oče je poklical Ano v kuhinjo.

»Imaš kaj povedati!« jo je vprašal injo z očmi premeril od glave do pet. Molčala je.

»Si bila ti tista lisica?«

Gledala je v tla in še vedno ni odgovorila.

»Govori!« se je zadrl.

»Ja, ne, vsi smo jedli. Bili smo lačni.«

»Vi ste bili lačni, kaj pa drvarji?«

»Nismo mislili pojesti vsega.«

»Nehaj iskati izgovore.«

»Najraje bi te premlatil kot snop.«

Gledal jo je, razmišljal in glasno dejal:

»Ne bom te. Ko bo spet prišel lovec, se mu boš opravičila.«

»Rajši me natepi!« je tiho rekla.

»Nič ne boš barantala. Končala sva. Pojdi v sadovnjak in poberi slive!«

Martina in Janez sta čez nekaj dni povedala Ani, da sta se sama izdala in krepko občutila leskovo palico.

Lovec Jaka je res držal besedo in nikoli se ni razvedelo, da so otroci pojedli njihovo kosilo. Po vasi pa so še dolgo krožile različne zgodbe o lisici in lačnih drvarjih.