KRATKE HLAČE

Karlek je sedel na pragu. Skrčil je kolena, glavo položil nanje in dušil solze. Ana se mu je tiho približala in ga potegnila za ramena. Vztrepetal je, se prestrašil in jo pogledal.

»Kaj je?«

»Nič!« ji je odrezavo odgovoril.

»Ni mu bilo do pogovora. Ana se je obrnila in že hotela oditi. Takrat pa ji je dejal, naj ostane in sede.

»Si bil tepen?«

»Ne! Jutri grem k obhajilu. Mama mi je kupila obleko. Hlače mi segajo malo čez kolena. Nočem takih, hočem takšne kot jih ima tvoj bratranec, bolj kratke.«

»Reci mami naj jih odreže!«

»Noče!«

»Jih pa sam odreži!«

»Kako?«

»Ja s škarjami!«

Brez besed je odšel v hišo in prinesel škarje. Zarezal je v hlačnico. Tope škarje so hlačnico na enem mestu samo razcefrale.

»Mi imamo ostre škarje, lepo ravno režejo. Moja mama jih uporablja, ko nam šiva obleke. Ima jih v predalu šivalnega stroja. Otroci jih ne smemo uporabljati, za rezanje papirja imamo druge.«

»Kaj mi pomaga, če imate vi škarje, ki ravno režejo.«

»Veš kaj, pri nas tudi ni nobenega doma. Grem domov ponje.«

Vrnila se je in prinesla velike krojaške škarje.

»Drži, jaz bom odrezal!«

Z obema rokama je prijel škarje in zarezal v hlačnico. Nekajkrat je stisnil in komad hlačnice je odletel na tla. Tudi drugo je hitro skrajšal.

»Vidiš, kako režejo naše škarje,« Se je pohvalila. Hitro je odšla domov in vrnila škarje na svoje mesto. Karlek je pospravil hlače, odrezana kosa pa vrgel v smeti. Zmenila sta se, da se dobita pri veliki češnji. Po lestvi sta šla nanjo in splezala vsak na svojo vejo. Vesela sta zobala slastne sadeže in pozabila na hlače. Vmes je Karlek žvižgal, Ana gaje posnemala. Ko seje vrnila njegova mama, je odšla domov.

Pri Ani doma so sedeli za mizo in večerjali. Nekdo je potrkal in vstopila sta Karlek in njegova mama. Karlek je jokal, soseda pa je vihtela njegove hlače in bila vsa razburjena.

»Poglejte, kaj je naredil, smrkavec! Ne bo mogel k obhajilu. Tako lepo obleko sem mu kupila, on pa odreže hlačnice.«

Karlek si je zastrl obraz z roko in sklonil glavo. Ana se je prestrašila. Povesila je pogled, si grizla ustnice in bila vsa rdeča v obraz.

»Joj, če bo povedal, da sem vzela škarje in pomagala pri rezanju.«

Soseda je prijela Karleka za ramo in ga potisnila pred Anino mamo.

»Prosi teto, da popravi hlače, če se sploh dajo popraviti. Odrezal si jih, kot bi delal stopnice in še ena hlačnica je krajša. Le kaj ti pade na pamet. . . Še dobro, da sem opazila nocoj!« je tarnala in se prijemala za glavo.

»Lepo prosim!« je tiho spregovoril. Mama je prijela hlače in jih ogledovala.

»Bo šlo! Zravnala jih bom in bodo ravno lepe kratke hlače.«

Pogledala je Karleka in ga prijela za skuštrano glavo.

»Ne jokaj! Popravila jih bom in jutri boš lahko šel k obhajilu.«

Karlek je nehal jokati. Ana ga je pogledala. Bila mu je hvaležna, da je ni zatožil. Drugi dan je ponosno stal med vrstniki in zdelo se mu je, da vsi občudujejo njegove kratke hlače. Ana je sedela na klopi poleg mame. Zagledal jo je. Rahlo se ji je nasmehnil in ona mu je nasmeh vrnila.

Karlek je sedel na pragu. Skrčil je kolena, glavo položil nanje in dušil solze. Ana se mu je tiho približala in ga potegnila za ramena. Vztrepetal je, se prestrašil in jo pogledal.

»Kaj je?«

»Nič!« ji je odrezavo odgovoril.

»Ni mu bilo do pogovora. Ana se je obrnila in že hotela oditi. Takrat pa ji je dejal, naj ostane in sede.

»Si bil tepen?«

»Ne! Jutri grem k obhajilu. Mama mi je kupila obleko. Hlače mi segajo malo čez kolena. Nočem takih, hočem takšne kot jih ima tvoj bratranec, bolj kratke.«

»Reci mami naj jih odreže!«

»Noče!«

»Jih pa sam odreži!«

»Kako?«

»Ja s škarjami!«

Brez besed je odšel v hišo in prinesel škarje. Zarezal je v hlačnico. Tope škarje so hlačnico na enem mestu samo razcefrale.

»Mi imamo ostre škarje, lepo ravno režejo. Moja mama jih uporablja, ko nam šiva obleke. Ima jih v predalu šivalnega stroja. Otroci jih ne smemo uporabljati, za rezanje papirja imamo druge.«

»Kaj mi pomaga, če imate vi škarje, ki ravno režejo.«

»Veš kaj, pri nas tudi ni nobenega doma. Grem domov ponje.«

Vrnila se je in prinesla velike krojaške škarje.

»Drži, jaz bom odrezal!«

Z obema rokama je prijel škarje in zarezal v hlačnico. Nekajkrat je stisnil in komad hlačnice je odletel na tla. Tudi drugo je hitro skrajšal.

»Vidiš, kako režejo naše škarje,« Se je pohvalila. Hitro je odšla domov in vrnila škarje na svoje mesto. Karlek je pospravil hlače, odrezana kosa pa vrgel v smeti. Zmenila sta se, da se dobita pri veliki češnji. Po lestvi sta šla nanjo in splezala vsak na svojo vejo. Vesela sta zobala slastne sadeže in pozabila na hlače. Vmes je Karlek žvižgal, Ana gaje posnemala. Ko seje vrnila njegova mama, je odšla domov.

Pri Ani doma so sedeli za mizo in večerjali. Nekdo je potrkal in vstopila sta Karlek in njegova mama. Karlek je jokal, soseda pa je vihtela njegove hlače in bila vsa razburjena.

»Poglejte, kaj je naredil, smrkavec! Ne bo mogel k obhajilu. Tako lepo obleko sem mu kupila, on pa odreže hlačnice.«

Karlek si je zastrl obraz z roko in sklonil glavo. Ana se je prestrašila. Povesila je pogled, si grizla ustnice in bila vsa rdeča v obraz.

»Joj, če bo povedal, da sem vzela škarje in pomagala pri rezanju.«

Soseda je prijela Karleka za ramo in ga potisnila pred Anino mamo.

»Prosi teto, da popravi hlače, če se sploh dajo popraviti. Odrezal si jih, kot bi delal stopnice in še ena hlačnica je krajša. Le kaj ti pade na pamet. . . Še dobro, da sem opazila nocoj!« je tarnala in se prijemala za glavo.

»Lepo prosim!« je tiho spregovoril. Mama je prijela hlače in jih ogledovala.

»Bo šlo! Zravnala jih bom in bodo ravno lepe kratke hlače.«

Pogledala je Karleka in ga prijela za skuštrano glavo.

»Ne jokaj! Popravila jih bom in jutri boš lahko šel k obhajilu.«

Karlek je nehal jokati. Ana ga je pogledala. Bila mu je hvaležna, da je ni zatožil. Drugi dan je ponosno stal med vrstniki in zdelo se mu je, da vsi občudujejo njegove kratke hlače. Ana je sedela na klopi poleg mame. Zagledal jo je. Rahlo se ji je nasmehnil in ona mu je nasmeh vrnila.