Pred koncem življenja, ko se prepustiš navadam,
a pozabiš, da je srce tvoj prijatelj in sotrpin,
v vseh nesrečah, ki te neprestano oblegajo,
je pravzaprav že prepozno: s priklicovanjem smrti
lastno telo te kaznuje, zaradi bolečine in izdaje
A prvi takti stresa so naivni, kakor vetrič
na klaviaturi, kakor napoved glavne teme zgodbe:
težko dihanje, napadi kašlja namesto molka,
in lahkomiselnost (ki jo zmanjšujejo Strauss kapljice,
s hitrim klicem na infotelefon, številka ta in ta)
In potem sledi pridušeni krč v prsih, potres,
ko se svet v celoti prevrača: brizga obup
namesto krvi v žilah, in ni več časa
za vprašanja in odgovore; ker se prikazni množe,
kot v najgrših sanjah, in v noči čarovnic
Kdor ni imel strupa na jeziku, ne more vedeti,
kaj je vse strašno, peklensko, v srčnem napadu:
v gluhem času neurja, ko zapreš oči,
slišiš tihi preludij angela – nebeško vojsko,
ki te čaka na drugi obali, če ti je sojeno*
* Pesem je bila v objavljena v prejšnji Fischerjevi zbirki Čas neviht in je neposredna povezuje zbirki.
BALADA O LICEMERJU
Od srečanja z mejami licemerja, sem pred kratkim
postal bogatejši za nova razočaranja, in bolečine,
za katere se ne prodajajo antidepresivi; trajajo dolgo,
ker je farizejstvo brezmejno in nepredvidljivo,
kot aritmija življenja, po vseh mirnih letih
Z logaritmi sreče, znova, sem imel nesrečo
brez podpore angelov, v računih hrvaške naive,
kjer so kmetje kovali zvezde za božična drevesca:
tukaj so bile sladkarije brezplačne, in lepo zavite,
da se negativci ne bi spomnili uboštva, in začnejo streljati
Okužen z virusom dobrote, neozdravljivo boleznijo,
še iz prejšnjih tihih stoletjih, honoriral sem laži,
besede nečiste iz lepih ust: zdelo se je nemogoče,
da tu ne zrastejo vrtnice, čemerike, materina dušica,
ob vseh negi in zlatem prahu, darove svetlobe
Ko te prevarajo vrli sopotniki, ki si jim verjel
in jim hranil ambicije, kot redko semenje zlobe,
ostaja samo porog, a na lastni račun: jezik,
še topel in veder, kot nedolžni v norišnici šteje dni,
pomračen od bleščanja, laži, prevar, ukan; a farizeji
potujejo s tajnim jezikom in ne izstopajo na mejah
STRAH OPTIMIZMA KROŽI PO EVROPI
Tektonske motnje v glavah mogočnežev, se od nekdaj
merijo z mikroni, drobnim premiki, nevidnimi
za običajno oko: Bog je nanje pozabi, ko je širil
ljubezen med ljudmi in živalmi, živim in neživim cvetjem:
a mogočneži so bili zaljubljeni samo vase, v svojo moč,
ujeti v gluhem pohlepu, ponujali so ogolel optimizem
Mogočneži so nežno ubijali svoje podanike in namerno,
poljubljali so robove še močnejših, da bi potrdili skupnost
in zabrisali naftne madeže na nečistih vesteh: nikoli
niti poleti niti pozimi s svojih rožnatih oken niso videli
potreb tistih, ki se hranijo iz kontejnerjev, njihov jutri;
lagali so trmasto o srečni prihodnosti, s prsti v medu
Strah optimizma zdaj kroži po Evropi, v senci bombašev
in gnile demokracije, ki prisega na svetlobo, ki je ni,
kakor na obrambne mehanizme za lepoto smrti; še angeli
s svojimi neonskimi baklami se več ne znajdejo v temi
in razsulu družinskih vrednosti: v pohodih Nečastnega
so laži postale resnice, a za nesreče skrbi dnevna politika
ČRNI KROGI NA VODI
Kako črni krogi na vodi se širijo novice, zastrašujoče,
o bombaših-samomorilcih kot o globalnem terorju,
ki je zdaj prišel v samo srce Evrope: Pariz, Nica,
Bruselj, München … jasni so znaki evolucije norosti,
bi rekel Jendričko: in nihče več ni dovolj daleč
in niti preblizu zločinu, da bi bil osnovano sumljiv
Kot črni krogi na vodi se rojevajo bolezni, še otroške,
za katere ni zdravila, zaradi manka ljubezni: unikatnost
tako obolelega briše statistika, kakor žilava žival
brez okusa, barve in vonja; gre za, pravijo, padec v temo
ali za Wertherjev sindrom, a on ne zna za meje bolečine
in niti za letni čas; vsak dan je zanj ugoden za zlo
Kot črni krogi na vodi rastejo strahovi, vse obsežnejši,
da se bo dogodilo novo prelitje krvi, morda že danes,
in v tem mojem mestu: zbegani pogledi ne zbujajo nade,
ker so teroristi nepredvidljivi, kot fantje iz soseščine,
samo malo mračnejši in neljubeznivejši: so lepa čreda
radikalnih ideologov, postave brez obraza, vzgojeni za smrt
Kot črni krogi na vodi potuje panika med ljudmi,
navajenimi na nesreče, epidemije in strah; kdo bo umrl
in kdo bo preživel – zmagovalno bo sporočil žolti tisk
ob najpomembnejših borznih poročilih: življenja navadnih goltalcev
vesti z društvenih mrež so tako ali tako nezanimivi zanje;
večno življenje je namenjeno srečnežem, ki ga bodo plačali
BLAŽENE POBLAZNELOSTI
Do splošnega razsutja sveta tiho carujejo norosti
kakor črvičkov v jabolki, in nadvse učinkovito: do sitosti
in njihove polne zrelosti manije se širijo s svetlobno hitrostjo
in vtiskujejo svoj temni sijaj v hišo človeškega porekla
Če se bojuje v imenu Stvarnika, a proti njegovi volji,
zmagovalcev in poraženih ni, a je krvi do kolen:
potrošnja pesimizma je vse večja, kakor rastejo tudi težave;
a špiclji in biriči dokazujejo, zakaj ne domovina neljubljena
Kaj nam je še preostalo od običajnega življenja, od lepote vrtnice
v lastnem vrtu, ki več niti ne diha, ker se vonj norosti plazi
še v sobe staršev, sredi belega dne, pred očmi otrok:
blažen je tisti, ki lahko tudi za smrt izmoli svoje svetnike
V okrilju poblaznelosti, kjer nič ni sveto, le kriki
obupancev ali zlomljenih duš, zabliskajo v globalni temi:
pravičneži takrat padajo prvi, ker so izgubili sanje
o deželi pravičnosti, brez laži: svojo muko goltajo samo
MOJA LADJA V STEKLENICI
Kot ladja v steklenici ziblje se moje življenje, vsak dan
na virtualnih valovih, razpenja jadra navzkrižno,
in nadvse naivno: pot moje ladje ni odvisen od mene,
ker ga vodijo veter in sonce, megle in oblaki,
skozi vse štiri letne čase; mornarji so ga izdali
Moja ladja se ne skriva, ampak plove v neobstoj
vsega vidnega in čutilnega, po pokrajinah duha,
in pomirjena s čistimi sekundami večnosti: vampirji
ki so ga čakali v zasedah, so ostali brez kruha,
a njihovi vrli potomci v isti domovini so postali ovaduhi
Moja ladja v steklenici je imela luko, v tajnem kotičku očesa,
iz katere je davno izplaval, po tihem redu plovbe,
v predele, ki se jih je hotelo osvojiti: in Scile in Karibde
kakor tudi druge ljubke pošasti, ni jih bilo mogoče povoziti
brez bučnih žrtev; v svobodo je bilo nevarno vstopati
Še gledam morje, kjer se dviguje k meni, in pravim mu
morje zlato kakor Pupačić, ko ščitim svojo ladjo v steklenici
na poti brez vrnitve: nisem življenje reševal z zlatom
ampak posadko, ko je ladjo zapuščala pred vsemi nevihtami:
moj so obraz sopotniki nakazili – z medijskim blatom.
KO PORUŠIŠ ZIDOVE
Ko porušiš zidove samote, grajene dolga leta,
se pokaže svetloba, brez predora, v kateri ni sijaja
niti čistosti pejsaža; dvorišč z otroki, domačijska,
ki si jih pomnil, so bila izpraznjena glasov angelov,
in drugih metafor stvarnosti: zasebnost je izključena
Svobodni trg idej je slaba tolažba, kot oblaki
ki ne prinašajo dežja ali arije, ki se jih ne da slišati,
ker je Edith Piaf že dolgo mrtva; morda je tudi smrt
razumnih besed zelo blizu: nismo jih znali razbrati
na družbenih mrežah, pred globalno depresijo
V kulturi brezupa tudi ni pomembno kako bodo preživeli
osamljenci kakor tisti nenavajeni na prosperiteto,
če se ga ne da jesti, polnega konzervansov: prava redkost je,
namesto tartufov najti koščke sreče, celo v spancu,
ki ti ne prihaja na oči, niti v mračnem drobovju besed
Se lahko še da ohraniti lastni dom, zunaj zidov
samote, ko prisluškuješ samo sledem prijateljev: tukaj,
na severozahodu sveta, kot končno dejanje zgodovine
več nič ni podobno sebi; od belosvetnega kiča
in lažnih obljub se zdaj rešuje – kdor se še lahko
MANIPULATORJI S STVARNOSTJO
A- G. Matošu v spomin
Vse bolj se mi zdi, da ne prebivam na tej Zemlji
kjer sem se rodil, ampak na nekem drugem planetu,
meni neznanem: vsemogočni mediji mi sporočajo
da tisto , kar poslušam niti ne slišim, ker samo oni slišijo
pravo resnico o petju lastovk v mojem dvorišču
Tako me manipulatorji s stvarnostjo zmanjšujejo v številko
ali osebno identifikacijsko številko, brez rojstnega imena
in priimka, ko me pretvarjajo v brezosebnega davčnega
obveznika: ko širijo prevare, nimajo nasprotnika,
razen še slabših lažnivcev, hudobnih in polnih hudodelstev
Da laž ob laži lahko postane hrana, cvrkutajo ptice,
ko se naši predniki prevračajo v grobu: gosi v megli,
ujete v preteklosti, oživljajo ponovno tihe prikazni
kot krti, ko prilezejo iz svojih rovov; modrine,
tiste za dihanje in zdravje, nam nudijo na kapalke
Ko ima pozaba visoko ceno – kraljujejo tarnanja
in že zdavnaj iztrošene ideologije, brez prihodnosti,
o čemer je že Matoš, razdvojen, pisal; a naši mediji
kot psi tranzicije so poglodali tudi kosti demokracije:
namesto srečne domovine se nam reži smrt Kroacije.
KAKO IZGOVARJATI NJENO IME
Željku Sabolu
*
Ko si izgovarjal njeno ime – Hrvaška, še nisi vedel
in niti mogel slutiti za vse nesreče, ki jo bodo spremljale
nezvestobe in zanke, kesanja in grožnje, za bojevnike
ki jih ni ve: za mrtve ona ni bila samo dom
ampak tudi edino zatočišče proti surovi zgodovini
Ko si izgovarjal njeno ime: Hrvaška, ta čudna beseda,
ki si jo stoletja samo črkoval, pogosto si se spraševal
zakaj so hiše brez ljudi, in imetja brez gospodarja,
in nisi našel odgovora: oni so ohranili domovino
z žrtvovanjem vsega, kar so imeli, z molitvijo na ustnicah
Ko si izgovarjal njeno ime: Hrvaška, že v strahu,
si videl podobe, podobne svojim sosedom, v besu
zaradi lastne nemoči, majhnosti pod zvezdami;
a prišleki, srečni v pijanstvu¸ki so splavali iz mitov,
edino so znali jemati – vse do praznih zibelk
Ko si izgovarjal njeno ime: Hrvaška, namesto bajke
o kateri si sanjal, se je pred teboj razgrnila puščava,
ker govor zapovedi ali laži nisi želel sprejeti;
v nekem nevojnem času nas morda vendarle čaka
zadnji del zakopanega zaklada: srečna Hrvaška.
Svojo antologijsko domoljubno pesem »Ko izgovorim tvoje ime« je hrvaško pesnik Željko Sabol (1941–1991) prvotno objavil v »Kajkavsem koledarju« za 1971. leto. Takratni ideološki dušebrižniki so ocenili pesem za »šovinistično« in ta koledar sodno prepovedali, zaradi česar so njen avtor in urednika koledarja (E. Fischer in D. Feletar) kot hrvaški pomladniki ’71. bili podvrženi večletni politični difamaciji. V skladu s preroškimi stihi svoje pesmi je Ž. Sabol v času srbočetniške agresije na Hrvaško, ko ni mogel prenesti njenega uničevanja, 5. septembra 1991 napravil samomor.
MOLITEV NA MORSKI PEŠČINI
Moj bog, pomagaj tistim, ki se jih je domovina odrekla
in zdaj potujejo v po nemilem morju, v velikanskem strahu
da ne bodo dosegli rešne obale: izgnani iz domov
s svojih stoletnih ognjišč, so izgubljeni v vsemiru
in iščejo deželo, ki bi jih sprejela, da vsaj umrejo v miru
V begu od brezumnosti lastni bratov, utonulih v terorju
pregnanci več ne verjamejo niti svojemu bogu, samo kriki
napoteni v nebo, na surovih valovih, bili so z njimi:
kot begunci iz pekla postali so tudi brodolomci, v temi,
sredi oceana; na morski peščini zastali so, pretepeni
In čudno, prijemanje kopna pomenilo je nadaljevanje kalvarije
za mučence ki so preživeli; njih čakajo nove meje
in ponižanja, nedostojna človeka; smrti, bolezni in kriki
ne prihajajo v srca birokracije, ker močni želijo svoje nacije
brez mešanja krvnih telesc; temu služijo izstrelki policije
Moj bog, bodi milosten do obupancev brez dežele,
tudi oni so tvoji otroci, rojeni, da so neverni, grešni,
brez lastne krivde; naj je tvoja roka blaga in naj tolaži,
ker v Evropi demokracije so tudi žrtvam zaprta vrata:
v sli po svobodi ljudstva trpe, mogočneži se igrajo vojne
PLAVALEC NA VALOVIH POEZIJE
Nikici Petraku,v spomin
Blažen čas je že za teboj, za celo večnost,
ko življenje več ni nevarno: ko si se pridružil prednikom
si lahko miren; ali ko izzivaš angele z vzkliki
kot deček v zibelki penast potrjevati tudi odvezanost.
Ti resnično nisi izgubljeni potnik brez nade na vrnitev,
ker si znal izpeljati tudi vpis človeške ljubezni v srca stvari;
a ljubezen ne umira s telesom, odporna je na trhle snovi
in zelo blizka Bogu; tebe še čaka nebeška naloga
Življenje se mora nekje nadaljevati, si slutil v besedah
tistim starinskim, svobodnim, trajnim kako kamen:
ostal si plavalec na valovih poezije, zaslužnega imena
in to v hrvaškem jeziku, izpostavljenem ugrabiteljskim očem
V gradnji nekega tišjega sveta si bil osamljen in čuden,
znali se le da človeški zakoni niso niti naravni niti jasni;
ko si šel čez Aheront, povsem zbran, stopil si v krog častni
naših nesmrtnikov: tu ostajaš milostljiv in večno buden*
* Sintagme, označene s kurzivo, so prevzete iz Petrakovih pesmi
TVOJE OČI, PO SPOMINU
Anici
Po ultramarinu neba sem si zapomnil tvoje oči,
zasanjane, zunaj pustega prostora in časa,
s pogledom na podobo Bogorodice: pri umiranju,
so namesto besed spregovorile solze, zgovornejše
od stotine psalmov, bolj ubijalske kakor snajperisti,
ker se niso mogle odpočiti, zaustaviti trpljenje
Nekaj neminljivega, modrega, je ostalo vpisano
globoko, kakor na starih bakropisih strastnih
mojstrov: v tvojih očeh, ko si se dvigovala
ob vsakem otroškem dihu, in nenadni stok, trmasto,
se je oblikovala potrpežljivost, skrbno materinstvo;
vse ti je bilo nepravično odvzeto, brez razloga
Zdaj tvoje oči potujejo, v nemirnih časih,
posnete samo v mojem spominu, kakor biseri,
odkritih sredi čudne noči, sredi ničnosti:
čas brezumnosti je, ko pijanci politizirajo
in se potoki in jezera ne bleščijo niti na mesečini,
ko protestirajo zaradi strupov; ali se tako zdi
Pomnim tvoje oči, ker ne izgubljajo sijaja in niti pristnosti
po tolikih letih: ta usodna zvestoba
morda niti ni s tega sveta kakor niti slovesa,
ki ne prenehajo, čeprav so vse luči pogašene,
a tvoje srce vztrajno dela; slišijo ga vsemirski turisti
na letih do raja kot svoje zadnje postaje
SOBA IZ OTROŠTVA
Včasih pomislim kako dobro bi bilo zaspati trdno,
in se potem prebuditi v neki drugi hiši, osvetljeni,
ki je nikoli nisem obiskal, a mi je v njej vse poznano:
knjige na policah, nerazvrščene, kakor tudi poti in ceste
s posebno državno skrbjo; v kuhinji, na mizi cvetje
in skodelice s kavo brez kofeina, da srce poje ob svečah
Ko sedim v sobi iz sanj, ugledam na oknu rojstni kraj,
zelen kakor otroške oči, z njivami in orači na pomlad,
ko narava menja svoj plašč, ker prihaja novo stoletje
na nebesnih stezah, namesto zvezd, sijejo kometi,
in njihovi kristali žarijo moje čelo, zapisujejo mi usodo,
a jaz niti danes ne vem, kakšna bo, kakšni so njeni dometi.
V pričakovanju čudeža, ob milosti poklicnih ubijalcev
se ukoreninjam v tej drugi hipi, sobi iz otroštva,
kjer se me ne dotikajo ravnodušne stvari, samo mala ptica
zožena v kletko iz svobode, je pravi dar mojega očetovstva:
kot večni podnajemnik, ki ga je nasilje spustilo do dna,
zdaj slavim življenje in čakam, da me strel prebudi iz sna.
OTROCI (SAMO)MORILCI
V sistemu nasilja, ki smo mu očividci, kot spote iz solzne doline neznani bojevnici pošiljajo grožnje svetu,
da se pripravi za nove smrti: v mračni krajini,
kjer še zvezde trepetajo v strahu, napovedujejo vojne
in ničevost za nevernike; a ne ve se, kdo so verni
ali izbranci za večno življenje; poti so brezmerne
Najtežji zločin je od nedolžnih otrok napraviti morilce,
ker oni ne vedo, kaj počnejo in zakaj to delajo skrivno;
takšna je nevidna roka zlih duhov: pomračenega uma
in zbrisanih spominov, otrokom narisati obraz zle zamisli
kot igro, ki jih bo rešila; takrat bodo dobili krila angela
in svoje mesto v raju, čeprav bodo postali – prgišče pepela
Od neznosne lahkote ubijanja so slabši kriki
tistih, ki bodo preživeli, ko se rušijo tudi zadnje sanje
a mrk pameti trese Evropo: reži se Nečastni
ko birokrati izmišljajo – lahko oblake jemo
in kako doseči begunce pred smrtjo; v goli paniki
že nihče ne ve, kdo bo padel na zaprti meji
V GLOBALNEM SVETU
Osamljenost prva prodre med zemljo in zrakom,
v vsakem kotičku spominov kakor tudi tisoč let
pred nami, kakor tudi vsaka tragedija, osebna in strašna;
raste kakor vetra, kadar ne zapreš vseh oken
v hiši, ki je nimaš: tako je rojen Munchov krik
v očeh povsem neznanega človeka, obglavljenega
Če se občutiš sam, v množici navijačev, z zaponko
na ustih, in zapuščen, vej: nihče ti ne bo pomagal
ker nisi prodal duše in niti prekril oči pred podobo
prihoda nevihte; v globalnem svetu, v vojnah,
nemost se plača in ob vseh lažeh sramotnih vodjev
ki se režijo na zvezde, uboge, kot solze devic
Vendar nihče ne more prevarati časa ali prikriti
pozno jesen, ko zre siromaštvo, vladajo bolezni,
in azilanti iščejo zatočišče; jezdeci apokalipse
tedaj znova jahajo in prinašajo grozo kot melodramo:
v globalnem svetu obilja, ki mu ne pripadamo,
nas samo še samota hrani skrbno, brez prestanka
Prevedel: Marjan Pungartnik. Objavljamo prvi razdelek »Moja ladja v steklenici« (Moj brod u boci), v katerega ne spada prva pesem. Zbirka je letos prejela prestižno nagrado »Tin Ujević«, ki jo podeljuje Društvo hrvaških književnikov.
PRELUDIJ ZA ANGINO PECTORIS
Pred koncem življenja, ko se prepustiš navadam,
a pozabiš, da je srce tvoj prijatelj in sotrpin,
v vseh nesrečah, ki te neprestano oblegajo,
je pravzaprav že prepozno: s priklicovanjem smrti
lastno telo te kaznuje, zaradi bolečine in izdaje
A prvi takti stresa so naivni, kakor vetrič
na klaviaturi, kakor napoved glavne teme zgodbe:
težko dihanje, napadi kašlja namesto molka,
in lahkomiselnost (ki jo zmanjšujejo Strauss kapljice,
s hitrim klicem na infotelefon, številka ta in ta)
In potem sledi pridušeni krč v prsih, potres,
ko se svet v celoti prevrača: brizga obup
namesto krvi v žilah, in ni več časa
za vprašanja in odgovore; ker se prikazni množe,
kot v najgrših sanjah, in v noči čarovnic
Kdor ni imel strupa na jeziku, ne more vedeti,
kaj je vse strašno, peklensko, v srčnem napadu:
v gluhem času neurja, ko zapreš oči,
slišiš tihi preludij angela – nebeško vojsko,
ki te čaka na drugi obali, če ti je sojeno*
* Pesem je bila v objavljena v prejšnji Fischerjevi zbirki Čas neviht in je neposredna povezuje zbirki.
BALADA O LICEMERJU
Od srečanja z mejami licemerja, sem pred kratkim
postal bogatejši za nova razočaranja, in bolečine,
za katere se ne prodajajo antidepresivi; trajajo dolgo,
ker je farizejstvo brezmejno in nepredvidljivo,
kot aritmija življenja, po vseh mirnih letih
Z logaritmi sreče, znova, sem imel nesrečo
brez podpore angelov, v računih hrvaške naive,
kjer so kmetje kovali zvezde za božična drevesca:
tukaj so bile sladkarije brezplačne, in lepo zavite,
da se negativci ne bi spomnili uboštva, in začnejo streljati
Okužen z virusom dobrote, neozdravljivo boleznijo,
še iz prejšnjih tihih stoletjih, honoriral sem laži,
besede nečiste iz lepih ust: zdelo se je nemogoče,
da tu ne zrastejo vrtnice, čemerike, materina dušica,
ob vseh negi in zlatem prahu, darove svetlobe
Ko te prevarajo vrli sopotniki, ki si jim verjel
in jim hranil ambicije, kot redko semenje zlobe,
ostaja samo porog, a na lastni račun: jezik,
še topel in veder, kot nedolžni v norišnici šteje dni,
pomračen od bleščanja, laži, prevar, ukan; a farizeji
potujejo s tajnim jezikom in ne izstopajo na mejah
STRAH OPTIMIZMA KROŽI PO EVROPI
Tektonske motnje v glavah mogočnežev, se od nekdaj
merijo z mikroni, drobnim premiki, nevidnimi
za običajno oko: Bog je nanje pozabi, ko je širil
ljubezen med ljudmi in živalmi, živim in neživim cvetjem:
a mogočneži so bili zaljubljeni samo vase, v svojo moč,
ujeti v gluhem pohlepu, ponujali so ogolel optimizem
Mogočneži so nežno ubijali svoje podanike in namerno,
poljubljali so robove še močnejših, da bi potrdili skupnost
in zabrisali naftne madeže na nečistih vesteh: nikoli
niti poleti niti pozimi s svojih rožnatih oken niso videli
potreb tistih, ki se hranijo iz kontejnerjev, njihov jutri;
lagali so trmasto o srečni prihodnosti, s prsti v medu
Strah optimizma zdaj kroži po Evropi, v senci bombašev
in gnile demokracije, ki prisega na svetlobo, ki je ni,
kakor na obrambne mehanizme za lepoto smrti; še angeli
s svojimi neonskimi baklami se več ne znajdejo v temi
in razsulu družinskih vrednosti: v pohodih Nečastnega
so laži postale resnice, a za nesreče skrbi dnevna politika
ČRNI KROGI NA VODI
Kako črni krogi na vodi se širijo novice, zastrašujoče,
o bombaših-samomorilcih kot o globalnem terorju,
ki je zdaj prišel v samo srce Evrope: Pariz, Nica,
Bruselj, München … jasni so znaki evolucije norosti,
bi rekel Jendričko: in nihče več ni dovolj daleč
in niti preblizu zločinu, da bi bil osnovano sumljiv
Kot črni krogi na vodi se rojevajo bolezni, še otroške,
za katere ni zdravila, zaradi manka ljubezni: unikatnost
tako obolelega briše statistika, kakor žilava žival
brez okusa, barve in vonja; gre za, pravijo, padec v temo
ali za Wertherjev sindrom, a on ne zna za meje bolečine
in niti za letni čas; vsak dan je zanj ugoden za zlo
Kot črni krogi na vodi rastejo strahovi, vse obsežnejši,
da se bo dogodilo novo prelitje krvi, morda že danes,
in v tem mojem mestu: zbegani pogledi ne zbujajo nade,
ker so teroristi nepredvidljivi, kot fantje iz soseščine,
samo malo mračnejši in neljubeznivejši: so lepa čreda
radikalnih ideologov, postave brez obraza, vzgojeni za smrt
Kot črni krogi na vodi potuje panika med ljudmi,
navajenimi na nesreče, epidemije in strah; kdo bo umrl
in kdo bo preživel – zmagovalno bo sporočil žolti tisk
ob najpomembnejših borznih poročilih: življenja navadnih goltalcev
vesti z društvenih mrež so tako ali tako nezanimivi zanje;
večno življenje je namenjeno srečnežem, ki ga bodo plačali
BLAŽENE POBLAZNELOSTI
Do splošnega razsutja sveta tiho carujejo norosti
kakor črvičkov v jabolki, in nadvse učinkovito: do sitosti
in njihove polne zrelosti manije se širijo s svetlobno hitrostjo
in vtiskujejo svoj temni sijaj v hišo človeškega porekla
Če se bojuje v imenu Stvarnika, a proti njegovi volji,
zmagovalcev in poraženih ni, a je krvi do kolen:
potrošnja pesimizma je vse večja, kakor rastejo tudi težave;
a špiclji in biriči dokazujejo, zakaj ne domovina neljubljena
Kaj nam je še preostalo od običajnega življenja, od lepote vrtnice
v lastnem vrtu, ki več niti ne diha, ker se vonj norosti plazi
še v sobe staršev, sredi belega dne, pred očmi otrok:
blažen je tisti, ki lahko tudi za smrt izmoli svoje svetnike
V okrilju poblaznelosti, kjer nič ni sveto, le kriki
obupancev ali zlomljenih duš, zabliskajo v globalni temi:
pravičneži takrat padajo prvi, ker so izgubili sanje
o deželi pravičnosti, brez laži: svojo muko goltajo samo
MOJA LADJA V STEKLENICI
Kot ladja v steklenici ziblje se moje življenje, vsak dan
na virtualnih valovih, razpenja jadra navzkrižno,
in nadvse naivno: pot moje ladje ni odvisen od mene,
ker ga vodijo veter in sonce, megle in oblaki,
skozi vse štiri letne čase; mornarji so ga izdali
Moja ladja se ne skriva, ampak plove v neobstoj
vsega vidnega in čutilnega, po pokrajinah duha,
in pomirjena s čistimi sekundami večnosti: vampirji
ki so ga čakali v zasedah, so ostali brez kruha,
a njihovi vrli potomci v isti domovini so postali ovaduhi
Moja ladja v steklenici je imela luko, v tajnem kotičku očesa,
iz katere je davno izplaval, po tihem redu plovbe,
v predele, ki se jih je hotelo osvojiti: in Scile in Karibde
kakor tudi druge ljubke pošasti, ni jih bilo mogoče povoziti
brez bučnih žrtev; v svobodo je bilo nevarno vstopati
Še gledam morje, kjer se dviguje k meni, in pravim mu
morje zlato kakor Pupačić, ko ščitim svojo ladjo v steklenici
na poti brez vrnitve: nisem življenje reševal z zlatom
ampak posadko, ko je ladjo zapuščala pred vsemi nevihtami:
moj so obraz sopotniki nakazili – z medijskim blatom.
KO PORUŠIŠ ZIDOVE
Ko porušiš zidove samote, grajene dolga leta,
se pokaže svetloba, brez predora, v kateri ni sijaja
niti čistosti pejsaža; dvorišč z otroki, domačijska,
ki si jih pomnil, so bila izpraznjena glasov angelov,
in drugih metafor stvarnosti: zasebnost je izključena
Svobodni trg idej je slaba tolažba, kot oblaki
ki ne prinašajo dežja ali arije, ki se jih ne da slišati,
ker je Edith Piaf že dolgo mrtva; morda je tudi smrt
razumnih besed zelo blizu: nismo jih znali razbrati
na družbenih mrežah, pred globalno depresijo
V kulturi brezupa tudi ni pomembno kako bodo preživeli
osamljenci kakor tisti nenavajeni na prosperiteto,
če se ga ne da jesti, polnega konzervansov: prava redkost je,
namesto tartufov najti koščke sreče, celo v spancu,
ki ti ne prihaja na oči, niti v mračnem drobovju besed
Se lahko še da ohraniti lastni dom, zunaj zidov
samote, ko prisluškuješ samo sledem prijateljev: tukaj,
na severozahodu sveta, kot končno dejanje zgodovine
več nič ni podobno sebi; od belosvetnega kiča
in lažnih obljub se zdaj rešuje – kdor se še lahko
MANIPULATORJI S STVARNOSTJO
A- G. Matošu v spomin
Vse bolj se mi zdi, da ne prebivam na tej Zemlji
kjer sem se rodil, ampak na nekem drugem planetu,
meni neznanem: vsemogočni mediji mi sporočajo
da tisto , kar poslušam niti ne slišim, ker samo oni slišijo
pravo resnico o petju lastovk v mojem dvorišču
Tako me manipulatorji s stvarnostjo zmanjšujejo v številko
ali osebno identifikacijsko številko, brez rojstnega imena
in priimka, ko me pretvarjajo v brezosebnega davčnega
obveznika: ko širijo prevare, nimajo nasprotnika,
razen še slabših lažnivcev, hudobnih in polnih hudodelstev
Da laž ob laži lahko postane hrana, cvrkutajo ptice,
ko se naši predniki prevračajo v grobu: gosi v megli,
ujete v preteklosti, oživljajo ponovno tihe prikazni
kot krti, ko prilezejo iz svojih rovov; modrine,
tiste za dihanje in zdravje, nam nudijo na kapalke
Ko ima pozaba visoko ceno – kraljujejo tarnanja
in že zdavnaj iztrošene ideologije, brez prihodnosti,
o čemer je že Matoš, razdvojen, pisal; a naši mediji
kot psi tranzicije so poglodali tudi kosti demokracije:
namesto srečne domovine se nam reži smrt Kroacije.
KAKO IZGOVARJATI NJENO IME
Željku Sabolu
*
Ko si izgovarjal njeno ime – Hrvaška, še nisi vedel
in niti mogel slutiti za vse nesreče, ki jo bodo spremljale
nezvestobe in zanke, kesanja in grožnje, za bojevnike
ki jih ni ve: za mrtve ona ni bila samo dom
ampak tudi edino zatočišče proti surovi zgodovini
Ko si izgovarjal njeno ime: Hrvaška, ta čudna beseda,
ki si jo stoletja samo črkoval, pogosto si se spraševal
zakaj so hiše brez ljudi, in imetja brez gospodarja,
in nisi našel odgovora: oni so ohranili domovino
z žrtvovanjem vsega, kar so imeli, z molitvijo na ustnicah
Ko si izgovarjal njeno ime: Hrvaška, že v strahu,
si videl podobe, podobne svojim sosedom, v besu
zaradi lastne nemoči, majhnosti pod zvezdami;
a prišleki, srečni v pijanstvu¸ki so splavali iz mitov,
edino so znali jemati – vse do praznih zibelk
Ko si izgovarjal njeno ime: Hrvaška, namesto bajke
o kateri si sanjal, se je pred teboj razgrnila puščava,
ker govor zapovedi ali laži nisi želel sprejeti;
v nekem nevojnem času nas morda vendarle čaka
zadnji del zakopanega zaklada: srečna Hrvaška.
Svojo antologijsko domoljubno pesem »Ko izgovorim tvoje ime« je hrvaško pesnik Željko Sabol (1941–1991) prvotno objavil v »Kajkavsem koledarju« za 1971. leto. Takratni ideološki dušebrižniki so ocenili pesem za »šovinistično« in ta koledar sodno prepovedali, zaradi česar so njen avtor in urednika koledarja (E. Fischer in D. Feletar) kot hrvaški pomladniki ’71. bili podvrženi večletni politični difamaciji. V skladu s preroškimi stihi svoje pesmi je Ž. Sabol v času srbočetniške agresije na Hrvaško, ko ni mogel prenesti njenega uničevanja, 5. septembra 1991 napravil samomor.
MOLITEV NA MORSKI PEŠČINI
Moj bog, pomagaj tistim, ki se jih je domovina odrekla
in zdaj potujejo v po nemilem morju, v velikanskem strahu
da ne bodo dosegli rešne obale: izgnani iz domov
s svojih stoletnih ognjišč, so izgubljeni v vsemiru
in iščejo deželo, ki bi jih sprejela, da vsaj umrejo v miru
V begu od brezumnosti lastni bratov, utonulih v terorju
pregnanci več ne verjamejo niti svojemu bogu, samo kriki
napoteni v nebo, na surovih valovih, bili so z njimi:
kot begunci iz pekla postali so tudi brodolomci, v temi,
sredi oceana; na morski peščini zastali so, pretepeni
In čudno, prijemanje kopna pomenilo je nadaljevanje kalvarije
za mučence ki so preživeli; njih čakajo nove meje
in ponižanja, nedostojna človeka; smrti, bolezni in kriki
ne prihajajo v srca birokracije, ker močni želijo svoje nacije
brez mešanja krvnih telesc; temu služijo izstrelki policije
Moj bog, bodi milosten do obupancev brez dežele,
tudi oni so tvoji otroci, rojeni, da so neverni, grešni,
brez lastne krivde; naj je tvoja roka blaga in naj tolaži,
ker v Evropi demokracije so tudi žrtvam zaprta vrata:
v sli po svobodi ljudstva trpe, mogočneži se igrajo vojne
PLAVALEC NA VALOVIH POEZIJE
Nikici Petraku,v spomin
Blažen čas je že za teboj, za celo večnost,
ko življenje več ni nevarno: ko si se pridružil prednikom
si lahko miren; ali ko izzivaš angele z vzkliki
kot deček v zibelki penast potrjevati tudi odvezanost.
Ti resnično nisi izgubljeni potnik brez nade na vrnitev,
ker si znal izpeljati tudi vpis človeške ljubezni v srca stvari;
a ljubezen ne umira s telesom, odporna je na trhle snovi
in zelo blizka Bogu; tebe še čaka nebeška naloga
Življenje se mora nekje nadaljevati, si slutil v besedah
tistim starinskim, svobodnim, trajnim kako kamen:
ostal si plavalec na valovih poezije, zaslužnega imena
in to v hrvaškem jeziku, izpostavljenem ugrabiteljskim očem
V gradnji nekega tišjega sveta si bil osamljen in čuden,
znali se le da človeški zakoni niso niti naravni niti jasni;
ko si šel čez Aheront, povsem zbran, stopil si v krog častni
naših nesmrtnikov: tu ostajaš milostljiv in večno buden*
* Sintagme, označene s kurzivo, so prevzete iz Petrakovih pesmi
TVOJE OČI, PO SPOMINU
Anici
Po ultramarinu neba sem si zapomnil tvoje oči,
zasanjane, zunaj pustega prostora in časa,
s pogledom na podobo Bogorodice: pri umiranju,
so namesto besed spregovorile solze, zgovornejše
od stotine psalmov, bolj ubijalske kakor snajperisti,
ker se niso mogle odpočiti, zaustaviti trpljenje
Nekaj neminljivega, modrega, je ostalo vpisano
globoko, kakor na starih bakropisih strastnih
mojstrov: v tvojih očeh, ko si se dvigovala
ob vsakem otroškem dihu, in nenadni stok, trmasto,
se je oblikovala potrpežljivost, skrbno materinstvo;
vse ti je bilo nepravično odvzeto, brez razloga
Zdaj tvoje oči potujejo, v nemirnih časih,
posnete samo v mojem spominu, kakor biseri,
odkritih sredi čudne noči, sredi ničnosti:
čas brezumnosti je, ko pijanci politizirajo
in se potoki in jezera ne bleščijo niti na mesečini,
ko protestirajo zaradi strupov; ali se tako zdi
Pomnim tvoje oči, ker ne izgubljajo sijaja in niti pristnosti
po tolikih letih: ta usodna zvestoba
morda niti ni s tega sveta kakor niti slovesa,
ki ne prenehajo, čeprav so vse luči pogašene,
a tvoje srce vztrajno dela; slišijo ga vsemirski turisti
na letih do raja kot svoje zadnje postaje
SOBA IZ OTROŠTVA
Včasih pomislim kako dobro bi bilo zaspati trdno,
in se potem prebuditi v neki drugi hiši, osvetljeni,
ki je nikoli nisem obiskal, a mi je v njej vse poznano:
knjige na policah, nerazvrščene, kakor tudi poti in ceste
s posebno državno skrbjo; v kuhinji, na mizi cvetje
in skodelice s kavo brez kofeina, da srce poje ob svečah
Ko sedim v sobi iz sanj, ugledam na oknu rojstni kraj,
zelen kakor otroške oči, z njivami in orači na pomlad,
ko narava menja svoj plašč, ker prihaja novo stoletje
na nebesnih stezah, namesto zvezd, sijejo kometi,
in njihovi kristali žarijo moje čelo, zapisujejo mi usodo,
a jaz niti danes ne vem, kakšna bo, kakšni so njeni dometi.
V pričakovanju čudeža, ob milosti poklicnih ubijalcev
se ukoreninjam v tej drugi hipi, sobi iz otroštva,
kjer se me ne dotikajo ravnodušne stvari, samo mala ptica
zožena v kletko iz svobode, je pravi dar mojega očetovstva:
kot večni podnajemnik, ki ga je nasilje spustilo do dna,
zdaj slavim življenje in čakam, da me strel prebudi iz sna.
OTROCI (SAMO)MORILCI
V sistemu nasilja, ki smo mu očividci, kot spote iz solzne doline neznani bojevnici pošiljajo grožnje svetu,
da se pripravi za nove smrti: v mračni krajini,
kjer še zvezde trepetajo v strahu, napovedujejo vojne
in ničevost za nevernike; a ne ve se, kdo so verni
ali izbranci za večno življenje; poti so brezmerne
Najtežji zločin je od nedolžnih otrok napraviti morilce,
ker oni ne vedo, kaj počnejo in zakaj to delajo skrivno;
takšna je nevidna roka zlih duhov: pomračenega uma
in zbrisanih spominov, otrokom narisati obraz zle zamisli
kot igro, ki jih bo rešila; takrat bodo dobili krila angela
in svoje mesto v raju, čeprav bodo postali – prgišče pepela
Od neznosne lahkote ubijanja so slabši kriki
tistih, ki bodo preživeli, ko se rušijo tudi zadnje sanje
a mrk pameti trese Evropo: reži se Nečastni
ko birokrati izmišljajo – lahko oblake jemo
in kako doseči begunce pred smrtjo; v goli paniki
že nihče ne ve, kdo bo padel na zaprti meji
V GLOBALNEM SVETU
Osamljenost prva prodre med zemljo in zrakom,
v vsakem kotičku spominov kakor tudi tisoč let
pred nami, kakor tudi vsaka tragedija, osebna in strašna;
raste kakor vetra, kadar ne zapreš vseh oken
v hiši, ki je nimaš: tako je rojen Munchov krik
v očeh povsem neznanega človeka, obglavljenega
Če se občutiš sam, v množici navijačev, z zaponko
na ustih, in zapuščen, vej: nihče ti ne bo pomagal
ker nisi prodal duše in niti prekril oči pred podobo
prihoda nevihte; v globalnem svetu, v vojnah,
nemost se plača in ob vseh lažeh sramotnih vodjev
ki se režijo na zvezde, uboge, kot solze devic
Vendar nihče ne more prevarati časa ali prikriti
pozno jesen, ko zre siromaštvo, vladajo bolezni,
in azilanti iščejo zatočišče; jezdeci apokalipse
tedaj znova jahajo in prinašajo grozo kot melodramo:
v globalnem svetu obilja, ki mu ne pripadamo,
nas samo še samota hrani skrbno, brez prestanka
Prevedel: Marjan Pungartnik. Objavljamo prvi razdelek »Moja ladja v steklenici« (Moj brod u boci), v katerega ne spada prva pesem. Zbirka je letos prejela prestižno nagrado »Tin Ujević«, ki jo podeljuje Društvo hrvaških književnikov.
