In vendar boš preživel svoje življenje, prijatelj!
Zdaj se mu več ne moreš ogniti.
Ne pomaga ti več niti strah niti zaupanje.
Prišel si do konca
Do točke, kjer si od zmeraj bil:
Pred teboj je – zid,
Za teboj vrata – zaprta.
Svetloba iz tvojega srca v tebi se razsipa.
PO VODAH CETINE
Po vodah Cetine moje ljudstvo mrmra
Povorke mrtvih s kamenjem na ramenu
S kapljami znoja na čelu, s kapljami krvi v znoju
Korakajo – voda sega do grla – z zobmi zaritimi v prst
Po vodah Cetine moje ljudstvo gre
Povorke živih s planinami na temenu
Potoki znoja na čelu, potoki krvi v znoju
Korakajo – voda sega do nosu – z zobmi zaritimi v prst
Po vodah Cetine moje ljudstvo mrmra
Povorke mrtvih s kamenjem v drobovju
Jezera znoja na čelu, jezera krvi v znoju
Korakajo – voda je presahnila – z zobmi zaritimi v prst
Z vodami Cetine moje ljudstvo nehava
Povorka senc z mrtvimi v spominu;
Spremenjena v svetlobo, kjer je tvoj grob
Reka, izginula reka v črnem prepadu
VLEČEM BRIDKOST MEGLE TVOJIH GORA*
Grič
Tiha tišina uspavanjih sanjačev
Med zvezdami
Ki te gasijo nad zemljo
O, moja žgoča ljubezen
O, moja velika želja! Niti te ne pôjem
niti jočem;
Sem samo tu
Nem
V tebi
Tukaj
Med smrtjo in listjem
In opazujem in smrt in listje
In bridkost in meglo in veter
In nič
*Citat iz pesmi A. G. Matoša Gnijezdo bez sokola
BIOKOVO
Visoka svetlost
Ki se bojiš svoje lastne in še naše krvi
Razprostrta med nebom in morjem kakor ranjeni galeb
Razpeta med nami, ki smo bili
In kriki, ki še niso
Glej, iz grobov
Razgrajevanih skozi stoletja
(Brez bogov in brez svetišč in brez molitev)
Glej, iz zibk,
posejanih po daljnih tujih pejsažih
Tlijo žrtve naših teles
v cunjah
Iskrijo se žrtve naših nepomirjenih duš
In vzpenjajo se
In dvigujejo se kot nevidni dim
Do tebe, kamnito čudo
Neizprosno
Nepremično
Brez kril
K tebi, visoka svetlost
Živa, gibljiva in večna –
Brezkončna samo kolikor svetiš nad nami
FRANCE TROIS
Glasba ziblje misli s simfonijo iz Pariza
Misli burkajo v sebi čas, kakor da so voda
Soba postaja vaza, zimzelen barve mira
Knjiga zamišljen obraz
Beli papir – tesnoba
In to je vse, kar se dogaja: moj svet v tem času
Da bi ga napravila resničnega – seže vanj moja roka
in glasba utihne
France trois pošilja vesti:
Šestdeset ranjenih
Mrtvih dvainpetdeset
(Kot za tolažbo: »Vse muslimani«!)
A to je vse, kar tukaj živim
Kar živimo v velikem svetu jaz in ona
Ona, ki bere Villona
Da bi prisluhnila številkam med dvema stihoma
Moja mala deklica
Rojena na malem morju
Nekje v malem mestu
Ob mali
O, nepozabni luki
MED NEBOM IN ZEMLJO
Morje in kopno
Mesto nad obalo
In rob belega peska med nebom in zemljo
Glej, kako ga prebirajo
V višini bori
S prsti drobnimi kakor sončni žarki
Iglicami šepeta
Od katerega se nabira morje
Zrnce za zrncem svetlobe
Preostale iz davnine
Kaplja za kapljo znoja izcejenega iz umrle krvi
Na vsakem zrncu kakšna stopinja
Odtisnjena proti nebu;
Veter ljubkuje morje da v pokoju brez joka sanja
Kopno se postavlja na prste
In zaman čaka ladje
A mesto je zaprlo temo in se prekrilo z ostanki ostrešij
Z zidovij bežijo podgane
A nimajo kam
Padajo zvezde
Nekje se opotekajo stopinje
In se križajo na kontinentu, na oceanu, na nebu
Povorka iz davnin izvira
Povorka ne ponehava
Bobni
Povorka kar naprej koraka
Vse moje ljudstvo koraka med nebom in zemljo
V IZGINULI DEŽELI
Če pojem o tvoji biti — izgorim v večno
A takrat se, nestvaren kakor rajske ptice
Ponovno rojevam iz lastnega glasu
In besede obnavljam tisti večni pretekli čas
Ko stvaren stojim na tvojem čvrstem kamnu
(Pred menoj se blesti razprostrto morje)
In tako se znajdem v izginuli deželi
DIPTIH
I
Čakal sem te a te nisem dočakal
Okrutna Danica
In med tem ko bledim
Se vse bolj oddaljuješ
In tako počasi izginjam
V tihem navdihu:
Sledim svojemu žalostnemu zanosu
V svet, ki se ni hotel
ustvariti
II
Tukaj sem; samo globoko pokopan
V tem stvarnejšem molku
V katerega ne sega tvoj pogled
Niti tvoj jalovi sij
Nesmiselna zvezda
Iz nizke nižine
VES TA SVET
Ves ta svet
Razdrobljen v grude iz zlata, blata, iz česa že?
Kakor da se nas nikjer ne dotika
Čeprav neprestano lije, nas obsipava od vsepovsod
Ves ta svet; ah, ljubezen moja, ves
Morda ima tudi on neke skrivne razloge
Neko neotipljivo prasnov med nami in seboj
Ki ne obstaja a brez katere se ne da biti
Pravim prasnov, ker nihče ne ve kaj je
S ko jo poskušam imenovati
V tej daljno nestvarni besedi
Kakor da se s teboj budi, in razkriva za snom
*Iz zbirke »Moj križ svejedno gori«, ki je izšla v biblioteki Razlog pri Študentskem kulturnem centru Vseučilišča v Zagrebu leta 1971.
IN VENDAR BOŠ PREŽIVEL SVOJE ŽIVLJENJE, PRIJATELJ
In vendar boš preživel svoje življenje, prijatelj!
Zdaj se mu več ne moreš ogniti.
Ne pomaga ti več niti strah niti zaupanje.
Prišel si do konca
Do točke, kjer si od zmeraj bil:
Pred teboj je – zid,
Za teboj vrata – zaprta.
Svetloba iz tvojega srca v tebi se razsipa.
PO VODAH CETINE
Po vodah Cetine moje ljudstvo mrmra
Povorke mrtvih s kamenjem na ramenu
S kapljami znoja na čelu, s kapljami krvi v znoju
Korakajo – voda sega do grla – z zobmi zaritimi v prst
Po vodah Cetine moje ljudstvo gre
Povorke živih s planinami na temenu
Potoki znoja na čelu, potoki krvi v znoju
Korakajo – voda sega do nosu – z zobmi zaritimi v prst
Po vodah Cetine moje ljudstvo mrmra
Povorke mrtvih s kamenjem v drobovju
Jezera znoja na čelu, jezera krvi v znoju
Korakajo – voda je presahnila – z zobmi zaritimi v prst
Z vodami Cetine moje ljudstvo nehava
Povorka senc z mrtvimi v spominu;
Spremenjena v svetlobo, kjer je tvoj grob
Reka, izginula reka v črnem prepadu
VLEČEM BRIDKOST MEGLE TVOJIH GORA*
Grič
Tiha tišina uspavanjih sanjačev
Med zvezdami
Ki te gasijo nad zemljo
O, moja žgoča ljubezen
O, moja velika želja! Niti te ne pôjem
niti jočem;
Sem samo tu
Nem
V tebi
Tukaj
Med smrtjo in listjem
In opazujem in smrt in listje
In bridkost in meglo in veter
In nič
*Citat iz pesmi A. G. Matoša Gnijezdo bez sokola
BIOKOVO
Visoka svetlost
Ki se bojiš svoje lastne in še naše krvi
Razprostrta med nebom in morjem kakor ranjeni galeb
Razpeta med nami, ki smo bili
In kriki, ki še niso
Glej, iz grobov
Razgrajevanih skozi stoletja
(Brez bogov in brez svetišč in brez molitev)
Glej, iz zibk,
posejanih po daljnih tujih pejsažih
Tlijo žrtve naših teles
v cunjah
Iskrijo se žrtve naših nepomirjenih duš
In vzpenjajo se
In dvigujejo se kot nevidni dim
Do tebe, kamnito čudo
Neizprosno
Nepremično
Brez kril
K tebi, visoka svetlost
Živa, gibljiva in večna –
Brezkončna samo kolikor svetiš nad nami
FRANCE TROIS
Glasba ziblje misli s simfonijo iz Pariza
Misli burkajo v sebi čas, kakor da so voda
Soba postaja vaza, zimzelen barve mira
Knjiga zamišljen obraz
Beli papir – tesnoba
In to je vse, kar se dogaja: moj svet v tem času
Da bi ga napravila resničnega – seže vanj moja roka
in glasba utihne
France trois pošilja vesti:
Šestdeset ranjenih
Mrtvih dvainpetdeset
(Kot za tolažbo: »Vse muslimani«!)
A to je vse, kar tukaj živim
Kar živimo v velikem svetu jaz in ona
Ona, ki bere Villona
Da bi prisluhnila številkam med dvema stihoma
Moja mala deklica
Rojena na malem morju
Nekje v malem mestu
Ob mali
O, nepozabni luki
MED NEBOM IN ZEMLJO
Morje in kopno
Mesto nad obalo
In rob belega peska med nebom in zemljo
Glej, kako ga prebirajo
V višini bori
S prsti drobnimi kakor sončni žarki
Iglicami šepeta
Od katerega se nabira morje
Zrnce za zrncem svetlobe
Preostale iz davnine
Kaplja za kapljo znoja izcejenega iz umrle krvi
Na vsakem zrncu kakšna stopinja
Odtisnjena proti nebu;
Veter ljubkuje morje da v pokoju brez joka sanja
Kopno se postavlja na prste
In zaman čaka ladje
A mesto je zaprlo temo in se prekrilo z ostanki ostrešij
Z zidovij bežijo podgane
A nimajo kam
Padajo zvezde
Nekje se opotekajo stopinje
In se križajo na kontinentu, na oceanu, na nebu
Povorka iz davnin izvira
Povorka ne ponehava
Bobni
Povorka kar naprej koraka
Vse moje ljudstvo koraka med nebom in zemljo
V IZGINULI DEŽELI
Če pojem o tvoji biti — izgorim v večno
A takrat se, nestvaren kakor rajske ptice
Ponovno rojevam iz lastnega glasu
In besede obnavljam tisti večni pretekli čas
Ko stvaren stojim na tvojem čvrstem kamnu
(Pred menoj se blesti razprostrto morje)
In tako se znajdem v izginuli deželi
DIPTIH
I
Čakal sem te a te nisem dočakal
Okrutna Danica
In med tem ko bledim
Se vse bolj oddaljuješ
In tako počasi izginjam
V tihem navdihu:
Sledim svojemu žalostnemu zanosu
V svet, ki se ni hotel
ustvariti
II
Tukaj sem; samo globoko pokopan
V tem stvarnejšem molku
V katerega ne sega tvoj pogled
Niti tvoj jalovi sij
Nesmiselna zvezda
Iz nizke nižine
VES TA SVET
Ves ta svet
Razdrobljen v grude iz zlata, blata, iz česa že?
Kakor da se nas nikjer ne dotika
Čeprav neprestano lije, nas obsipava od vsepovsod
Ves ta svet; ah, ljubezen moja, ves
Morda ima tudi on neke skrivne razloge
Neko neotipljivo prasnov med nami in seboj
Ki ne obstaja a brez katere se ne da biti
Pravim prasnov, ker nihče ne ve kaj je
S ko jo poskušam imenovati
V tej daljno nestvarni besedi
Kakor da se s teboj budi, in razkriva za snom
*Iz zbirke »Moj križ svejedno gori«, ki je izšla v biblioteki Razlog pri Študentskem kulturnem centru Vseučilišča v Zagrebu leta 1971.
