navzlic hudi pomladanski suši je moj »Zlati krompir« le dozorel. Kakor sva se zmenila, Ti pošiljam en izvod s prošnjo, da kot zakrknjen Pohorc nekaj napišeš o nji za »Delo«. Da na knjigo ne boš pogledal preveč grdo, Te prosim, da vpoštevaš podnaslov, ki se glasi »Pohorske pravljice in pripovedke, kakor jih je povedal Oskar Hudales«. Vpoštevaj torej to kot olajševalno okolnost za morebitne napake in nedoslednosti, ki jih boš morda zasledil v mojem pripovedovanju. Ti imaš vsekakor bolj izbrušen odnos do vseh čudovitih naravnih in drugih pojavov pohorskega sveta in ljudi. Svojo mladost si preživel med pohorskimi gozdovi, grapami in potoki, med tamkajšnjimi ljudmi, ki so mislili in čustvovali drugače kot kjer koli drugod v Sloveniji, in boš morda nekoliko bolj občutljiv pri pisanju kritike te moje knjžice. Toda k pisanju me je vzbudila moja davna želja, ki se je rodila že v tistih letih, ko sem živel in delal na kozjanski Kapli (ali Kopli, kakor si zadnjič zatrjeval v »Delu«), kjer sem preživel svoja prva učiteljska leta (1924-1928). Kozjanski svet je sicer drugačen od pohorskega, toda v osnovi se ne razlikujeta mnogo. Morda se bo ta razlika v »Zlatem krompirju« rahlo poznala, vendar upam, da ne v takšni meri, da ne bi smel v podnaslov napisati, da po svoje pripovedujem pravljice in pripovedke s Pohorja.
Sicer pa presodi sam.
Malo me tolaži dejstvo, da je moje morebitne pomanjkljivosti popravil s svojimi imenitnimi ilustracijami Janez Vidic. Spregovori tudi o teh nekaj v istem smislu, kot boš govoril o mojem tekstu.
Odbor za podelitev Prežihove značke v Mariboru je »Zlati krompir« uvrstil med knjige, ki naj bi jih tekmovalci za značko prebrali. Do te odločitve je prišlo predvsem zato, ker knjiga le nekaj doprinaša k temu, da dobi mladi bralec kolikor mogoče pravilen odnos do čudovitega sveta pohorske pokrajine in pohorskih ljudi, katerim pohorske naravne značilnosti oblikujejo njihov značaj in duha njegovega čustvovanja še prav tako intenzivno kot v časih, ko so nastajale pohorske pravljice in pripovedke oziroma njihovi motivi. To pa je pravzaprav bilo tisto zdravo, kleno, prirodno, navzlic tujskemu prometu nespremenjeno, da sem te pravljice in pripovedke povedal, kakor sem jih pač povedal.
Z ženo sva se trenutno umaknila vsaj do konca maja v Celje k sinu Oskarju. Žena tu nekako laže prenaša svojo trdovratno bolezen in upam, da ji bo že samo to nekaj doprineslo k izboljšanju njenega zdravstvenega stanja. V Mariboru sva praktično docela sama. Tu pa je le nekaj več ljudi okrog naju, kar človeku v letih dobro dene. Zato Te prosim, piši mi na spodaj navedeni naslov, če mi imaš kaj sporočiti. Vedi pa, da bi kakega Tvojega pisma bil zelo vesel.
Še enkrat prosim, napiši kaj o »Zlatem krompirju« in posreduj, da bodo pri delu tudi kmalu priobčili, kar boš napisa. Vnaprej se ti zahvaljujem za prijaznost, žena in jaz pa Te prav iskreno pozdravljava.
Tvoj Oskar Hudales
O.H, Celje, Trubarjeva 36
Objavljamo zadnje pismo Oskarja Hudalesa Dragu Vresniku, po besedah Primoža Vresnika, ki nam ga je odstopil v objavo, njegovo zadnje pismo.
Celje, 20. 5. 1968
Dragi Drago,
navzlic hudi pomladanski suši je moj »Zlati krompir« le dozorel. Kakor sva se zmenila, Ti pošiljam en izvod s prošnjo, da kot zakrknjen Pohorc nekaj napišeš o nji za »Delo«. Da na knjigo ne boš pogledal preveč grdo, Te prosim, da vpoštevaš podnaslov, ki se glasi »Pohorske pravljice in pripovedke, kakor jih je povedal Oskar Hudales«. Vpoštevaj torej to kot olajševalno okolnost za morebitne napake in nedoslednosti, ki jih boš morda zasledil v mojem pripovedovanju. Ti imaš vsekakor bolj izbrušen odnos do vseh čudovitih naravnih in drugih pojavov pohorskega sveta in ljudi. Svojo mladost si preživel med pohorskimi gozdovi, grapami in potoki, med tamkajšnjimi ljudmi, ki so mislili in čustvovali drugače kot kjer koli drugod v Sloveniji, in boš morda nekoliko bolj občutljiv pri pisanju kritike te moje knjžice. Toda k pisanju me je vzbudila moja davna želja, ki se je rodila že v tistih letih, ko sem živel in delal na kozjanski Kapli (ali Kopli, kakor si zadnjič zatrjeval v »Delu«), kjer sem preživel svoja prva učiteljska leta (1924-1928). Kozjanski svet je sicer drugačen od pohorskega, toda v osnovi se ne razlikujeta mnogo. Morda se bo ta razlika v »Zlatem krompirju« rahlo poznala, vendar upam, da ne v takšni meri, da ne bi smel v podnaslov napisati, da po svoje pripovedujem pravljice in pripovedke s Pohorja.
Sicer pa presodi sam.
Malo me tolaži dejstvo, da je moje morebitne pomanjkljivosti popravil s svojimi imenitnimi ilustracijami Janez Vidic. Spregovori tudi o teh nekaj v istem smislu, kot boš govoril o mojem tekstu.
Odbor za podelitev Prežihove značke v Mariboru je »Zlati krompir« uvrstil med knjige, ki naj bi jih tekmovalci za značko prebrali. Do te odločitve je prišlo predvsem zato, ker knjiga le nekaj doprinaša k temu, da dobi mladi bralec kolikor mogoče pravilen odnos do čudovitega sveta pohorske pokrajine in pohorskih ljudi, katerim pohorske naravne značilnosti oblikujejo njihov značaj in duha njegovega čustvovanja še prav tako intenzivno kot v časih, ko so nastajale pohorske pravljice in pripovedke oziroma njihovi motivi. To pa je pravzaprav bilo tisto zdravo, kleno, prirodno, navzlic tujskemu prometu nespremenjeno, da sem te pravljice in pripovedke povedal, kakor sem jih pač povedal.
Z ženo sva se trenutno umaknila vsaj do konca maja v Celje k sinu Oskarju. Žena tu nekako laže prenaša svojo trdovratno bolezen in upam, da ji bo že samo to nekaj doprineslo k izboljšanju njenega zdravstvenega stanja. V Mariboru sva praktično docela sama. Tu pa je le nekaj več ljudi okrog naju, kar človeku v letih dobro dene. Zato Te prosim, piši mi na spodaj navedeni naslov, če mi imaš kaj sporočiti. Vedi pa, da bi kakega Tvojega pisma bil zelo vesel.
Še enkrat prosim, napiši kaj o »Zlatem krompirju« in posreduj, da bodo pri delu tudi kmalu priobčili, kar boš napisa. Vnaprej se ti zahvaljujem za prijaznost, žena in jaz pa Te prav iskreno pozdravljava.
Tvoj Oskar Hudales
O.H, Celje, Trubarjeva 36
Objavljamo zadnje pismo Oskarja Hudalesa Dragu Vresniku, po besedah Primoža Vresnika, ki nam ga je odstopil v objavo, njegovo zadnje pismo.
