Tih večer
in dvojica na klopci.
Ljubeče po laseh jo boža,
poljube niza ji po vratu.
Roka dviguje krilo
nad drhtečimi koleni,
jih razmika.
Prsti
tipajo po gumbih,
iščejo trepet srca.
Bakle v očeh gorijo.
Jezik je ognjen.
Zavrelo je telo.
Vse naokoli kipi
v pomladni sli.
Napita sta čudes.
Ljubezni mantra valovi,
se veča, širi, žari.
Dvojnosti več ni.
Dih sta v dihu Enosti.
V blestenje ujeta klopca plameni.
STARKA
V drevoredu,
kjer šume kostanjeva drevesa
in hrup mesta drhti tiše,
od devetih do desetih v sončnih dneh
sedi na klopci starka iz sosednje hiše.
V volneni ruti s srebrnino v laseh
mežika v nebo,
z zlatnino sonca vsa oblita,
v duši ji nekdanje dni cveto.
Včasih jo kdo obgovori,
a gluha je
in ne sliši.
V sinje dalje so oči ji potopljene,
v spev zemlje in neba,
ki ne ve za senčne ure ne bolesti.
Pesem iz rožnate mladosti
se ji v duši lesketa.
Nekoč je malce zakasnila
in bila sem zanjo v skrbeh.
Ko sedla je na klopco,
sem se oddahnila,
pozdravil jo je moj nasmeh.
Kmalu bo pomlad.
Zacvetela bodo kostanjeva drevesa,
a je več ne čakam.
Zaspala je.
Za vedno.
Nad njo šumi zelena le cipresa.
SPOMIN
malo za hec
me je poljubil
jaz pa sem se zaljubila zares
bilo je na klopci pod cvetočim kostanjem
večkrat obiskujem ta kraj
drevo so posekali
čez ostanek panja
drsi svetloba
in močan vonj po smoli
DOLGO VROČE POLETJE
Vso noč
mi je pohleven dež
šepetal o rasti.
Krožil in pretakal se je po žilah trav,
blagoslavljal zorenje,
drevesa so trepetala
od korenin do vrha.
Lahki šumi
so se pomenkovali.
Drhtele so bilke.
Nemir med zelenjem.
Hrepenenje žejne prsti.
Zjutraj sem se napila rose.
Na klopci pod kostanjem
sem še sama ozelenela.
ŽEJNE DLANI
razmajana klopca med kostanjema
na njej si zavežem zrahljani vezalki
in nastavim obraz soncu
drevesa se pripravljajo na jesen
golobi grulijo
zategli klici vlaka
na svod neba pripet oblak
v preprogi medenega travnika
poje čriček
potegnem te iz spomina
se zlijem v tišino
v bolečino napol končane pesmi
v hrepenenje po besedah
domišljam si stvari
ki se ne bodo zgodile
otročje nesmiselne
in še vedno ne znam odgovoriti
na tisoč vprašanj
ki sem jih glodala ves mesec
iz pajčevin minulosti
poslušam kri ki kroži po meni
srce plahuta kot mlada ptica
v beli luči popoldneva
izgubljam dneve
z mislijo na zapolnitev let
ki so pred mano
brez tebe
VEČERI SE
čas zapira pahljačo
pred odhodom sem
poslavljam se od
blebetanja sveta
od odprtih in zašitih ran
od tekanja za srečo
od vrhov
na katere se nisem povzpela
od ostankov ljubezni
vse bo zadnjič
zadnji metulj
zadnja ciklama
zadnja pesem
zadnji sprehod k poslednjemu robu
k sladkosti
v novo večno trajanje
na klopci v drevoredu
dogorevam
LJUBEZEN
Tih večer
in dvojica na klopci.
Ljubeče po laseh jo boža,
poljube niza ji po vratu.
Roka dviguje krilo
nad drhtečimi koleni,
jih razmika.
Prsti
tipajo po gumbih,
iščejo trepet srca.
Bakle v očeh gorijo.
Jezik je ognjen.
Zavrelo je telo.
Vse naokoli kipi
v pomladni sli.
Napita sta čudes.
Ljubezni mantra valovi,
se veča, širi, žari.
Dvojnosti več ni.
Dih sta v dihu Enosti.
V blestenje ujeta klopca plameni.
STARKA
V drevoredu,
kjer šume kostanjeva drevesa
in hrup mesta drhti tiše,
od devetih do desetih v sončnih dneh
sedi na klopci starka iz sosednje hiše.
V volneni ruti s srebrnino v laseh
mežika v nebo,
z zlatnino sonca vsa oblita,
v duši ji nekdanje dni cveto.
Včasih jo kdo obgovori,
a gluha je
in ne sliši.
V sinje dalje so oči ji potopljene,
v spev zemlje in neba,
ki ne ve za senčne ure ne bolesti.
Pesem iz rožnate mladosti
se ji v duši lesketa.
Nekoč je malce zakasnila
in bila sem zanjo v skrbeh.
Ko sedla je na klopco,
sem se oddahnila,
pozdravil jo je moj nasmeh.
Kmalu bo pomlad.
Zacvetela bodo kostanjeva drevesa,
a je več ne čakam.
Zaspala je.
Za vedno.
Nad njo šumi zelena le cipresa.
SPOMIN
malo za hec
me je poljubil
jaz pa sem se zaljubila zares
bilo je na klopci pod cvetočim kostanjem
večkrat obiskujem ta kraj
drevo so posekali
čez ostanek panja
drsi svetloba
in močan vonj po smoli
DOLGO VROČE POLETJE
Vso noč
mi je pohleven dež
šepetal o rasti.
Krožil in pretakal se je po žilah trav,
blagoslavljal zorenje,
drevesa so trepetala
od korenin do vrha.
Lahki šumi
so se pomenkovali.
Drhtele so bilke.
Nemir med zelenjem.
Hrepenenje žejne prsti.
Zjutraj sem se napila rose.
Na klopci pod kostanjem
sem še sama ozelenela.
ŽEJNE DLANI
razmajana klopca med kostanjema
na njej si zavežem zrahljani vezalki
in nastavim obraz soncu
drevesa se pripravljajo na jesen
golobi grulijo
zategli klici vlaka
na svod neba pripet oblak
v preprogi medenega travnika
poje čriček
potegnem te iz spomina
se zlijem v tišino
v bolečino napol končane pesmi
v hrepenenje po besedah
domišljam si stvari
ki se ne bodo zgodile
otročje nesmiselne
in še vedno ne znam odgovoriti
na tisoč vprašanj
ki sem jih glodala ves mesec
iz pajčevin minulosti
poslušam kri ki kroži po meni
srce plahuta kot mlada ptica
v beli luči popoldneva
izgubljam dneve
z mislijo na zapolnitev let
ki so pred mano
brez tebe
VEČERI SE
čas zapira pahljačo
pred odhodom sem
poslavljam se od
blebetanja sveta
od odprtih in zašitih ran
od tekanja za srečo
od vrhov
na katere se nisem povzpela
od ostankov ljubezni
vse bo zadnjič
zadnji metulj
zadnja ciklama
zadnja pesem
zadnji sprehod k poslednjemu robu
k sladkosti
v novo večno trajanje
