Ne morem ga pozabiti. Pregloboko je pogledal vame. Mavrico je pripeljal v temen prostor, zvezdni prah je razpršil okoli in me razpenil v pesem.
Z ognjemetom besed je spremenil pločevinasto popoldne v zibelko pomladi.
Ne vem, zakaj sta najini zvezdi padli v tolmun.
Ko sem ju hotela zajeti in obesiti na nebo, sem skalila ljubezen.
Odhajam od doma v temno ulico, da ga poiščem. Pozabila sem ugasiti luči. Ko se sama vrnem iz teme, vse sije v slepeči pravljični luči, kot da me čaka.
Takšen je spomin nanj.
Prišel je mimogrede in mi ponujal svojo samoto. Upehana ljubezen je hodila z njim. Lačna in lakotna je bila na preži, da mi ukrade srce.
Njegove besede so se kotalile kot orehi v košari se zadevale drugo ob drugo. Ko me je lovil na trnek iz besed, je vlamljal v moje sanje.
Velike besede, velike obljube. Preblizu mi je prišel.
Zbežala sem pred pripeko ljubezni.
Dotakneva se s kozarcema.
Nekaj se v nama premakne. Ognjemet spomina.
Škrlatna meglica kot val v mladost seže, srce poboža, preden se odmakne.
Grenak je požirek vina.
Težak vetrc mimo dahne.
Ženin vonj parfuma.
