Tretjič. Od svojih petnajst let starosti naprej sem bil pod močnim vplivom življenja in mišljenja dr. Ludvika Zamenhofa, pobudnika in oblikovalca mednarodnega jezika esperanta. Zoper njegov jezik, ki mi je kmalu postal nekakšna »očetovščina« v dopolnilo moji slovenski materinščini, seveda tudi danes nimam nikake pripombe. A ta plemeniti človek ni ostal samo pri jeziku, temveč je svoje genialno delo dopolnil tudi s posebnimi pogledi na človeka, človeštvo, narodna in verska vprašanja. S katoliške pozicije gledano bi ga lahko imenovali pionirja sodobnega verskega ekumenizma. Tako je ustvaril lasten verski koncept, s katerim je hotel odpraviti spore med posameznimi verstvi in cerkvami v analogiji z logiko svojega jezika tako, da bi vsakdo poleg vere, v kateri je bil vzgojen, sprejel še nekakšno skupno vero vsega človeštva. Tako bi po njegovem konceptu vsakdo ostal pripadnik svoje izvirne vere in verske oz. cerkvene skupnosti, v medsebojnem stiku pripadnikov različnih verstev pa bi vsakdo manifestiral svoj »hilelizem«, kakor je najprej imenoval svoj sistem po judovskem rabinu, Jezusovem sodobniku Hilelu, oz. »homaranizem«, kakor se je odločil imenovati svoj sistem pozneje, ko se je začel bati, da njegov verski sistem ni dovolj nevtralen in je še vedno preveč judovski – sam je namreč bil judovskega rodu, v verskem smislu pa pripadnik liberalnega judovstva, pozneje pa splošne vere v »Skrivnostno moč« (La Forto Mistera), »ki ji nekateri pravijo bog«, ki naj bi svojo voljo zapisala vsakemu človeku v srce, njeno bistvo pa naj bi bilo v vseh verstvih znano Zlato pravilo: Česar ne želiš, da bi drugi storil tebi, tudi ti ne stori drugemu! Ta nauk se mi je od vsega začetka zdel zelo logičen in najboljša osnova za mir med verstvi, ki je za Hansa Künga osnova za vsakršen mir na svetu. Mir in delo za mir sta namreč ves čas bila moja osrednja ne le etična, temveč tudi verska vrednota in skrb. In prav v tem Zamenhofovem konceptu sem ves čas videl najboljšo osnovo za dosego tega miru in odpravo vojn in medčloveške nasilnosti. Bil sem pravi učenec tega genialnega človeka, ki je dal človeštvu najprej tako učinkovito in preprosto, učenemu in neučenemu dostopno mednarodno sporazumevalno sredstvo, pred katerim razlike v moči in veljavi posameznih narodnih jezikov izginejo in zavlada jezikovna pravičnost – nato pa mu je, sicer anonimno, brez svojega podpisa, ker se je bal, da bi sicer spravil v dvom svoj jezik, dal še sistem ekumenske strpnosti in sožitja, ki bi, če bi ga človeštvo sprejelo, enkrat za vselej končal vse versko motivirane vojne in nasilje. In to nisem videl v nikakršnem nasprotju s katolištvom, ki sem ga sam tako goreče sprejemal. Tudi v nejm sem namreč občudoval prav ekumenskega duha in toleranco do drugih verstev in cerkva. Na tem mestu se želim opravičiti svojemu tedanjemu posrednemu predstojniku dr. Colerusu Geldernu, tedaj tudi duhovnemu asistentu škofijskega referata za katoliške izobražence. Pred leti, v pripravah na molitveno osmino za edinost kristjanov, kjer sem vedno vneto sodeloval, sva se v telefonskem pogovoru sporekla, saj je bil do te prireditve in tudi sicer do zamisli ekumenizma zelo zadržan in skeptičen. Najin prepir je trajal skoraj celo uro – in danes bi se častitljivemu gospodu rad opravičil za svoje vehementno vztrajanje pri zamisli in obliki teh prireditev, saj prav rad priznavam, da je imel tedaj povsem prav on in sem se jaz povsem motil! Ali je iz njega, čeprav katoliškega duhovnika in katoliško mislečega filozofa zavidljivega horizonta in globine, govorila resnica Božje besede, ali pa je v tej zadevi pač dosledno sledil predkoncilskemu ekskluzivnemu katoliškemu duhu, tega ne morem reči, dejstvo pa je, da so bila njegova izvajanja pravilna, kakor so bila moja v vročici napačnega prepričanja zmotna in protibiblijska. O, kako si želim, da bi se tudi on kmalu osebno srečal z Jezusom Kristusom in sprejel njegov resnični in čisti nauk in z njim gotovost odrešenja, ki je največja pridobitev živega človeka na zemlji! Danes ne želim zapustiti in pozabiti Zamenhofovega mednarodnega jezika, ki mi je približal toliko čudovitih ljudi in mi odprl pestrost in bogastvo kulturnega sveta, ob vsej današnji skepsi, ki jo gojim tudi do kulture, a vendar ne proti njej, če je sama dovolj kultivirana in se tako razume za ponižno deklo v Gospodovem načrtu. Ta jezik mi je tudi ohranjal in premoščal zanimanje za vero in Božjo besedo v desetletnem obdobju mojega mladeniškega ateizma, ko sem vendarle odpiral Sveto pismo v esperantskem (Zamenhofovem) prevodu. Zamenhof se nikakor ni zmotil v svojem jeziku, saj je hotel z njim ljudem, predvsem še preprostim in revnejšim ljudem lajšati bremena in odpravljati krivice, do katerih prihaja v stikih med jeziki velikih in majhnih narodov. Vsekakor pa se v celoti poslavljam od hude verske zmote, ki sem ji sicer za toliko časa in v taki intenzivnosti zapadel iz najboljšega namena in želje, da bi prispeval svoj neznaten delež k miru na svetu; a zmota ni manjša, tudi če se je porodila iz dobrega in najboljšega namena! V Svetem pismu se nam ne razodeva kakšna »skrivnostna moč«, kakor imenuje Boga Zamenhof v svoji »molitvi pod zelenim praporom«, ki jo je prebral na prvem svetovnem kongresu esperantistov leta 1905, torej pred natanko sto leti, v francoskem mestu Boulogne-sur-mer. Sveto pismo je beseda znanega živega Boga Abrahama, Izaka in Jakoba in govori o drugi Božji osebi, ki bo s svojo žrtvijo odkupila in odrešila človeštvo – odrešeni pa bodo tisti, ki bodo klicali njeno ime – ime Jezusa Kristusa – in vanj verovali.

Naj naštevam razloge svojega odhoda v nedogled, eno ostaja nesporno: ne odhajam zaradi »napak«, kakor kleriki podobno kakor njihovi pendanti na komunistični strani radi s tem evfemizmom poimenujejo svoje grdobije, ne zaradi škandalov, ne zaradi neverjetne duševne in duhovne, vsekakor tudi intelektualne in kulturne zanemarjenosti velikega dela klerikov, še toliko manj zaradi kakih sporov z njimi; v glavnem so bili do mene prijazni in so mi bili naklonjeni, le Božje besede, le Biblije nisem smel preveč omenjati. Ne odhajam zaradi vse več poročil in razkritij o homoseksualnosti, skritih duhovniških razmerij z ženskami, afer z ministranti, pedofiliji; kakor je vse to odvratno, tudi zaradi tega ne odhajam. Sem bil v osnovi sam kaj boljši? Nikakor ne, prej slabši. Če nisem grešil na način A, ki celo v naši tako pokvarjeni družbi velja za ogabnega, pa sem obilo grešil na način B, ki med slepimi sodobniki utegne uživati celo nekaj reputacije, čeprav se od prvega v bistvenem ne razlikuje. Greh mesa je greh mesa, vsako tehtanje bi bilo hudo tvegana reč, posebej še, če naj bi služilo poskusu olepšavanja samega sebe. Kar tako naj rečem, bo najbolj pošteno: ne odhajam, ker sem videl, da so zaupni ljudje cerkve enako grešni kakor jaz sam. Tudi ne odhajam, ker bi se mi družba teh ljudi, po tem, ko sem se sam poslovil od greha in ga priznal pred Bogom, naenkrat zazdela nevzdržna. Prav nasprotno, spreobrnenje v človeku dvigne razumevanje za tiste, ki tega še niso storili. Spreobrnjeni manj obsoja in v najboljšem primeru sploh ne obsoja. Ne odhajam torej zaradi zgražanja, čeprav me je prav to najprej poslalo v primerjanje med Pismom in nauki te cerkve. Odhajam, da pridem do jedra, zaradi tega, kar sem v tem primerjanju našel. Ta cerkev ne uči pravega evangelija, temveč širi človeške in demonske nauke, o katerih se je najprej izrazil Gospod sam, misleč na tedanjo sinagogo, a z nič manjšo veljavnostjo danes: »Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi« (Mat 15, 9) Pavel pa piše iz preroškega duha o času, v katerem živimo prav mi danes: »Duh izrecno pravi, da bodo v poznejših časih nekateri odpadli od vere in se vdajali zavajajočim duhovom in naukom demonov, s hinavščino lažnivcev, ki imajo v svojo vest vžgano znamenje« (1Tim 4, 1-2).

Kaj so najznačilnjši »nauki demonov«, na katere tu mislim? Na prvem mestu gotovo ta, da Jezus s svojo daritvijo ni dokončno in v polnosti zadostil Očetu in njegovi absolutni pravičnosti, da jo je lahko spravil z njegovo neskončno ljubeznijo in je iz tega prišlo nad nas darovano, po milosti in ničimer drugim darovano odrešenje. Kdor po vsem tem, kar so nam izpričali apostoli, še vedno ponavlja Gospodovo »darovanje«, kakor da ne bi bilo opravljeno enkrat za vselej (Heb 7, 27), kakor poudarja apostol; če to ve, dela za stvar demonov, ki bi radi spodnesli prav to veliko Kristusovo delo. Hudič uči, ne Božji duh, da potrebuje Kristusova daritev še človeških ponavljanj, dodatkov in pomoči. Če pa ne ve, greši, ker je sprejel maziljenje, četudi nima nikake vednosti in razumevanja Pisma. Istega demonskega porekla pa je tudi zanikovanje tega, kar apostol neprestano ponavlja, da nas ne rešujejo zasluge naših del in tudi ne ponavljanje »Gospod, Gospod...« (Mt 7, 21), kakor je Jezus sam povedal, temveč nas odrešuje vera, kajpada z dejanji izpričana, a v osnovi vendar samo vera v to, da je Kristus Gospod. Kdor trdi, da je katera koli cerkev odrešujoča in odrešilna, ali celo, da zunaj nje ni rešitve, govori neresnico in obrekuje Gospoda, v katerem edino je dana rešitev. To je poskus ropa milosti, ki je pri Gospodu, in bi si ga cerkev rada prisvojila in to v svojem demonskem nauku tudi ves čas počne.

Če je prvi naskok Satana zoper Kristusovo resnico spodbijanje njegove dopolnjene odrešenjske žrtve in zadostnosti vere vanj za prejem odrešenja, pa je drugi naskok, ki ni nič manjši, poskus dodajanja drugih »sorešenikov« in »sosrednikov«, čeprav je le eden Odrešenik in le eden Srednik (Mt 23, 10; 1Tim 2, 5), kakor beremo v Pismu. Prav to je namreč resnična funkcija dodatnih kultov, ki nimajo nobenega temelja v evangeliju: kultu Marije, kultu »svetnikov« in kultu človeka kot »Kristusovega namestnika na zemlji«, ki mu celo dajejo bogoskrunski naslov »svetega očeta«, ki je v Bibliji pridržan Bogu Očetu. Da je rimska cerkev v osnovi posvečena Mariji, ne pa Jezusu, je več ko očitno. To seveda ni resnična nazareška Marija, mati Jezusa človeka, pač pa stara orientalska boginja, ki je že v svojem začetnem babilonskem kultu »rodila boga«, kar ji pripisujejo tudi v katoliški navidezni pokristjanitvi, kjer naj bi vsej logiki navkljub žena, ki je rojena v času in v času umrla, rodila Boga, ki je od vekomaj. A če naj izrine Kristusa s prvenstva na Očetovi desnici in naredi za »kraljico nebes« neko človeško bitje, potem tvega Satan tudi škandal v temeljni logiki in navdihne najprej za isto cerkev sicer tako spornega teološkega pisatelja Origena, ki je prvi zapisal skovanko theotokos – božja mati – nato pa skorumpirani cesarski kler v sprejetje tako absurdne dogme. Kako gnile izrastke poganja taka vera, mi vsak dan znova izpričujejo izjave nekoliko razumnejših, a ne tudi bolj značajnih katoličanov, med njimi je tudi kak duhovnik, da sami v te reči tako ali tako ne verujejo, a da to ni tako bistveno in zato ne kaže drugega, kakor pa, da ostanejo v tej cerkvi, kjer je »vendar mogoče narediti toliko dobrega«... Lažejo lastnemu predstojništvu in tudi ljudstvu, ki ga poučujejo, in imajo to za »toliko dobrega«! Prijatelj, eden najbolj vsestransko poučenih Slovencev, tudi v stvareh vere poučenih, mi prikupno zaupa, da imam seveda v glavnem prav, a da njega priklepa na to cerkev njena čudovita liturgija, umetnost cerkvenega stavbarstva in vsa velika umetnost, ki je tu zbrana... Delajo Frančiškove pastirske jaslice, nameščajo pa jih v marmornatih katedralah rimske mogočnosti... Kdo ne bi priznal, da ima rimska cerkev čudovito liturgijo in še vrsto drugih čudoviti reči. A ne delajmo si utvar: vse poganske religije so imele čudovito stavbarstvo, čudovito glasbo in petje, čudovito upodabljajočo umetnost; kakor vidimo pri Grkih tako čudovito liturgijo, nihče ni mogel imeti boljše, tudi Carigrad in Rim ne, da se je iz nje izdvojila najvišja dramska umetnost, grška tragedija! Če me skušajo moji dobro želeči, a tako narobe pojmujoči prijatelji zadržati pri zagotovljenem kruhu z vsemi mogočimi uglednostmi in veličastvenostmi rimske cerkve, pa me moji najbližji skušajo pregovoriti z ne povsem izgovorjenim moralnim očitkom – o moralizem, ki si dlje od Boga kakor nemorala sama! – in mi proseče svetujejo: Ostani še toliko, da si pridobiš pokojnino, potem pa veruj in delaj, kar hočeš... Ne vprašujejo, ali ima moja vera prav ali ne, tudi ne, ali ima vera cerkve, iz katere odhajam, prav ali ne, predlagajo mi, naj se z Bogom pogodim in vzdržim v ustanovi, ki jo imam za v temelju protibožjo, dokler si ne pridobim zavarovanega kruha. Ne smem jih obsojati, ker govori iz njih prastrah pred pomanjkanjem, še bolj pa najbž strah pred neznanim in pred govoricami in posmehi drugih ljudi, pa naj bodo ti sami še tako očitne življenjske ruševine. Hudič se veseli takega govorjenja. Ti moji najbližji namesto njega opravljajo službo zapeljevanja, ne da bi se tega zavedali. Moja človeška narava bi jim še kako rada dala prav. Kaj pa bi res bilo, potrpeti še teh nekaj let, potem pa bi lahko povsem svoboden, če že moram, tudi glasno izpovedal svojo vero in celo povedal kakšno gorko na račun cerkve, katere kruh sem sicer prej jedel. Sam bi tak umazan kompromis brž sklenil, saj nisem čisto nič boljši od vseh, ki me poskušajo pregovoriti k laži in življenju v laži, a na prestolu mojega srca, kjer se je prej bohotil napihnjeni človeški JAZ sedi zdaj nekdo drugi. Ta prostor je rezerviran za Jaz Jezusa Kristusa, kakor tako čudovito govori Georg Steinberger v svoji izredni knjižici o spravi kot nebeškem daru ljudem. Kristusov Jaz pa ne pozna kompromisov med človeškim in Božjim. Od mene zahteva DA ali pa NE, česa vmesnega ne prizna. Ker sem krmilo svojega življenja za vselej in v vsakršnih okoliščinah izročil njemu, moram vsem, ki mi prigovarjajo, naj se spametujem, odgovoriti, da bi to bila huda nespamet pred Bogom, in vsem, ki mi očitajo, da je to, kar delam, norost, da je prav norost razumnost pri Bogu, kakor nam zagotavlja apostol (1Kor 1, 19-20; 2, 14; 3, 19). Nisem sam tisti, ki bi zaradi svojega domnevno bistrega uvida in trdnega značaja ne popuščal, Jezus je v meni tisti, ki ima uvid in značaj. Ne morem in ne smem se ponašati, da vztrajam v tem, kar je prav; le z njegovim imenom se ponašam, kakor prav tako priporoča apostol (Rim 15, 17), saj se z ničimer drugim ne smemo ponašati, če naj ostanemo na Kristusovi ozki poti.

Moj odhod pa ni samo odhod, temveč je tudi prihod; ni samo izguba nečesa, kar me je hranilo in nosilo, temveč je tudi in še bolj pridobitev tega, kar me bo hranilo in nosilo za večnost, kakor me je ono prejšnje za čas. Ni samo pozdravljanje v ločevanju, je tudi vabilo za novo snidenje pod Kristusovim križem, kjer je kristjanu edino iskati njegove družbe. O, kako bi bilo lepo, ko bi vsi, ki to berete, iztrgali iz svojih prsi jaz, kakršen se je vsem ljudem, meni nič manj, kvečjemu še bolj, porodil že v srcu prvih staršev predkoledarskega in takoj za tem izgubljenega raja, in ga pritrdili na isti križ, na katerem visi naše Odrešenje. Če sem pil z vami vino na zemlji, kjer nam je vse tudi v strup, kako rad bi šele pil z vami to, kar nam bo v večni odršenosti natakal Jezus sam in nam bo samo v blaženost in poveličanost! In za to nam ni treba storiti nič drugega, kakor da odložite starega človeka, propadlo firmo samoopravičenja, samoodpuščanja in samoodrešenosti, kakor jih oznanja svet in z njim vse religije in vse cesarske cerkve, tudi ta, iz katere odhajam. Samo tri korake je treba narediti; nobene sveče ni treba kupiti in prižgati, na nobeno romanje se ni treba podati, nobenih obredov in zakramentalnih dejanj si ni treba naročati: zlomiti palico sodbe nad samim seboj, izročiti vso svojo propadlost Jezusu na križu in nanj pripeti tudi svoj jaz in v tretje: verovati, da je on Kristus, Gospod, da je dotrpel in enkrat za vselej umrl za nas, da bi se po njem rešili. To je vse. Nič vode, nič dima, nič duhovniških naslovov in časti, nič čudnih oblačil, nič mogočnih zgradb, Sin nam je dovolj, Christus solus, njegova milost nam je dovolj, gratia sola, njegova Beseda nam zadošča, scriptura sola, in vera vanj nam je dovolj, ki smo jo prejeli (2Pt 1,1), vera edina, fides sola!

Ob koncu svojega pojasnila in vabila, da vsi sprejmemo in oblečemo novega človeka (Ef 4, 24), kar pomeni dejansko »obleči Kristusa«, in tako stopimo s široke ceste, ki ne vodi k odrešenju, na ozko Gospodovo pot, ki tja vodi, prosim vse, ki boste to brali in sem vas kdaj hote ali nehote prizadel ali užalil, vam naredil krivico ali bil do vas nepošten, krivičen ali neprijazen, v imenu Gospoda, ki tako milostno odpušča nam, da mi to odpustite in se radujete v Božji obljubi, da bo tudi Bog vam odpustil po meri vašega odpuščanja. Seveda sem tudi sam iz svojega spomina in zamere že davno izbrisal vse, kar bi si kdo morda želel, da mu odpustim, in se zahvaljujem Gospodu, da nam je dal to spoznanje in to moč, da drug drugemu odpuščamo in se skupaj veselimo Božjega odpuščanja.

V času premišljanja o Gospodovem trpljenju in smrti v letu 2006.

V goreči želji in prošnji, da bi v Njem bili eno –

Tretjič. Od svojih petnajst let starosti naprej sem bil pod močnim vplivom življenja in mišljenja dr. Ludvika Zamenhofa, pobudnika in oblikovalca mednarodnega jezika esperanta. Zoper njegov jezik, ki mi je kmalu postal nekakšna »očetovščina« v dopolnilo moji slovenski materinščini, seveda tudi danes nimam nikake pripombe. A ta plemeniti človek ni ostal samo pri jeziku, temveč je svoje genialno delo dopolnil tudi s posebnimi pogledi na človeka, človeštvo, narodna in verska vprašanja. S katoliške pozicije gledano bi ga lahko imenovali pionirja sodobnega verskega ekumenizma. Tako je ustvaril lasten verski koncept, s katerim je hotel odpraviti spore med posameznimi verstvi in cerkvami v analogiji z logiko svojega jezika tako, da bi vsakdo poleg vere, v kateri je bil vzgojen, sprejel še nekakšno skupno vero vsega človeštva. Tako bi po njegovem konceptu vsakdo ostal pripadnik svoje izvirne vere in verske oz. cerkvene skupnosti, v medsebojnem stiku pripadnikov različnih verstev pa bi vsakdo manifestiral svoj »hilelizem«, kakor je najprej imenoval svoj sistem po judovskem rabinu, Jezusovem sodobniku Hilelu, oz. »homaranizem«, kakor se je odločil imenovati svoj sistem pozneje, ko se je začel bati, da njegov verski sistem ni dovolj nevtralen in je še vedno preveč judovski – sam je namreč bil judovskega rodu, v verskem smislu pa pripadnik liberalnega judovstva, pozneje pa splošne vere v »Skrivnostno moč« (La Forto Mistera), »ki ji nekateri pravijo bog«, ki naj bi svojo voljo zapisala vsakemu človeku v srce, njeno bistvo pa naj bi bilo v vseh verstvih znano Zlato pravilo: Česar ne želiš, da bi drugi storil tebi, tudi ti ne stori drugemu! Ta nauk se mi je od vsega začetka zdel zelo logičen in najboljša osnova za mir med verstvi, ki je za Hansa Künga osnova za vsakršen mir na svetu. Mir in delo za mir sta namreč ves čas bila moja osrednja ne le etična, temveč tudi verska vrednota in skrb. In prav v tem Zamenhofovem konceptu sem ves čas videl najboljšo osnovo za dosego tega miru in odpravo vojn in medčloveške nasilnosti. Bil sem pravi učenec tega genialnega človeka, ki je dal človeštvu najprej tako učinkovito in preprosto, učenemu in neučenemu dostopno mednarodno sporazumevalno sredstvo, pred katerim razlike v moči in veljavi posameznih narodnih jezikov izginejo in zavlada jezikovna pravičnost – nato pa mu je, sicer anonimno, brez svojega podpisa, ker se je bal, da bi sicer spravil v dvom svoj jezik, dal še sistem ekumenske strpnosti in sožitja, ki bi, če bi ga človeštvo sprejelo, enkrat za vselej končal vse versko motivirane vojne in nasilje. In to nisem videl v nikakršnem nasprotju s katolištvom, ki sem ga sam tako goreče sprejemal. Tudi v nejm sem namreč občudoval prav ekumenskega duha in toleranco do drugih verstev in cerkva. Na tem mestu se želim opravičiti svojemu tedanjemu posrednemu predstojniku dr. Colerusu Geldernu, tedaj tudi duhovnemu asistentu škofijskega referata za katoliške izobražence. Pred leti, v pripravah na molitveno osmino za edinost kristjanov, kjer sem vedno vneto sodeloval, sva se v telefonskem pogovoru sporekla, saj je bil do te prireditve in tudi sicer do zamisli ekumenizma zelo zadržan in skeptičen. Najin prepir je trajal skoraj celo uro – in danes bi se častitljivemu gospodu rad opravičil za svoje vehementno vztrajanje pri zamisli in obliki teh prireditev, saj prav rad priznavam, da je imel tedaj povsem prav on in sem se jaz povsem motil! Ali je iz njega, čeprav katoliškega duhovnika in katoliško mislečega filozofa zavidljivega horizonta in globine, govorila resnica Božje besede, ali pa je v tej zadevi pač dosledno sledil predkoncilskemu ekskluzivnemu katoliškemu duhu, tega ne morem reči, dejstvo pa je, da so bila njegova izvajanja pravilna, kakor so bila moja v vročici napačnega prepričanja zmotna in protibiblijska. O, kako si želim, da bi se tudi on kmalu osebno srečal z Jezusom Kristusom in sprejel njegov resnični in čisti nauk in z njim gotovost odrešenja, ki je največja pridobitev živega človeka na zemlji! Danes ne želim zapustiti in pozabiti Zamenhofovega mednarodnega jezika, ki mi je približal toliko čudovitih ljudi in mi odprl pestrost in bogastvo kulturnega sveta, ob vsej današnji skepsi, ki jo gojim tudi do kulture, a vendar ne proti njej, če je sama dovolj kultivirana in se tako razume za ponižno deklo v Gospodovem načrtu. Ta jezik mi je tudi ohranjal in premoščal zanimanje za vero in Božjo besedo v desetletnem obdobju mojega mladeniškega ateizma, ko sem vendarle odpiral Sveto pismo v esperantskem (Zamenhofovem) prevodu. Zamenhof se nikakor ni zmotil v svojem jeziku, saj je hotel z njim ljudem, predvsem še preprostim in revnejšim ljudem lajšati bremena in odpravljati krivice, do katerih prihaja v stikih med jeziki velikih in majhnih narodov. Vsekakor pa se v celoti poslavljam od hude verske zmote, ki sem ji sicer za toliko časa in v taki intenzivnosti zapadel iz najboljšega namena in želje, da bi prispeval svoj neznaten delež k miru na svetu; a zmota ni manjša, tudi če se je porodila iz dobrega in najboljšega namena! V Svetem pismu se nam ne razodeva kakšna »skrivnostna moč«, kakor imenuje Boga Zamenhof v svoji »molitvi pod zelenim praporom«, ki jo je prebral na prvem svetovnem kongresu esperantistov leta 1905, torej pred natanko sto leti, v francoskem mestu Boulogne-sur-mer. Sveto pismo je beseda znanega živega Boga Abrahama, Izaka in Jakoba in govori o drugi Božji osebi, ki bo s svojo žrtvijo odkupila in odrešila človeštvo – odrešeni pa bodo tisti, ki bodo klicali njeno ime – ime Jezusa Kristusa – in vanj verovali.

Naj naštevam razloge svojega odhoda v nedogled, eno ostaja nesporno: ne odhajam zaradi »napak«, kakor kleriki podobno kakor njihovi pendanti na komunistični strani radi s tem evfemizmom poimenujejo svoje grdobije, ne zaradi škandalov, ne zaradi neverjetne duševne in duhovne, vsekakor tudi intelektualne in kulturne zanemarjenosti velikega dela klerikov, še toliko manj zaradi kakih sporov z njimi; v glavnem so bili do mene prijazni in so mi bili naklonjeni, le Božje besede, le Biblije nisem smel preveč omenjati. Ne odhajam zaradi vse več poročil in razkritij o homoseksualnosti, skritih duhovniških razmerij z ženskami, afer z ministranti, pedofiliji; kakor je vse to odvratno, tudi zaradi tega ne odhajam. Sem bil v osnovi sam kaj boljši? Nikakor ne, prej slabši. Če nisem grešil na način A, ki celo v naši tako pokvarjeni družbi velja za ogabnega, pa sem obilo grešil na način B, ki med slepimi sodobniki utegne uživati celo nekaj reputacije, čeprav se od prvega v bistvenem ne razlikuje. Greh mesa je greh mesa, vsako tehtanje bi bilo hudo tvegana reč, posebej še, če naj bi služilo poskusu olepšavanja samega sebe. Kar tako naj rečem, bo najbolj pošteno: ne odhajam, ker sem videl, da so zaupni ljudje cerkve enako grešni kakor jaz sam. Tudi ne odhajam, ker bi se mi družba teh ljudi, po tem, ko sem se sam poslovil od greha in ga priznal pred Bogom, naenkrat zazdela nevzdržna. Prav nasprotno, spreobrnenje v človeku dvigne razumevanje za tiste, ki tega še niso storili. Spreobrnjeni manj obsoja in v najboljšem primeru sploh ne obsoja. Ne odhajam torej zaradi zgražanja, čeprav me je prav to najprej poslalo v primerjanje med Pismom in nauki te cerkve. Odhajam, da pridem do jedra, zaradi tega, kar sem v tem primerjanju našel. Ta cerkev ne uči pravega evangelija, temveč širi človeške in demonske nauke, o katerih se je najprej izrazil Gospod sam, misleč na tedanjo sinagogo, a z nič manjšo veljavnostjo danes: »Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi« (Mat 15, 9) Pavel pa piše iz preroškega duha o času, v katerem živimo prav mi danes: »Duh izrecno pravi, da bodo v poznejših časih nekateri odpadli od vere in se vdajali zavajajočim duhovom in naukom demonov, s hinavščino lažnivcev, ki imajo v svojo vest vžgano znamenje« (1Tim 4, 1-2).

Kaj so najznačilnjši »nauki demonov«, na katere tu mislim? Na prvem mestu gotovo ta, da Jezus s svojo daritvijo ni dokončno in v polnosti zadostil Očetu in njegovi absolutni pravičnosti, da jo je lahko spravil z njegovo neskončno ljubeznijo in je iz tega prišlo nad nas darovano, po milosti in ničimer drugim darovano odrešenje. Kdor po vsem tem, kar so nam izpričali apostoli, še vedno ponavlja Gospodovo »darovanje«, kakor da ne bi bilo opravljeno enkrat za vselej (Heb 7, 27), kakor poudarja apostol; če to ve, dela za stvar demonov, ki bi radi spodnesli prav to veliko Kristusovo delo. Hudič uči, ne Božji duh, da potrebuje Kristusova daritev še človeških ponavljanj, dodatkov in pomoči. Če pa ne ve, greši, ker je sprejel maziljenje, četudi nima nikake vednosti in razumevanja Pisma. Istega demonskega porekla pa je tudi zanikovanje tega, kar apostol neprestano ponavlja, da nas ne rešujejo zasluge naših del in tudi ne ponavljanje »Gospod, Gospod...« (Mt 7, 21), kakor je Jezus sam povedal, temveč nas odrešuje vera, kajpada z dejanji izpričana, a v osnovi vendar samo vera v to, da je Kristus Gospod. Kdor trdi, da je katera koli cerkev odrešujoča in odrešilna, ali celo, da zunaj nje ni rešitve, govori neresnico in obrekuje Gospoda, v katerem edino je dana rešitev. To je poskus ropa milosti, ki je pri Gospodu, in bi si ga cerkev rada prisvojila in to v svojem demonskem nauku tudi ves čas počne.

Če je prvi naskok Satana zoper Kristusovo resnico spodbijanje njegove dopolnjene odrešenjske žrtve in zadostnosti vere vanj za prejem odrešenja, pa je drugi naskok, ki ni nič manjši, poskus dodajanja drugih »sorešenikov« in »sosrednikov«, čeprav je le eden Odrešenik in le eden Srednik (Mt 23, 10; 1Tim 2, 5), kakor beremo v Pismu. Prav to je namreč resnična funkcija dodatnih kultov, ki nimajo nobenega temelja v evangeliju: kultu Marije, kultu »svetnikov« in kultu človeka kot »Kristusovega namestnika na zemlji«, ki mu celo dajejo bogoskrunski naslov »svetega očeta«, ki je v Bibliji pridržan Bogu Očetu. Da je rimska cerkev v osnovi posvečena Mariji, ne pa Jezusu, je več ko očitno. To seveda ni resnična nazareška Marija, mati Jezusa človeka, pač pa stara orientalska boginja, ki je že v svojem začetnem babilonskem kultu »rodila boga«, kar ji pripisujejo tudi v katoliški navidezni pokristjanitvi, kjer naj bi vsej logiki navkljub žena, ki je rojena v času in v času umrla, rodila Boga, ki je od vekomaj. A če naj izrine Kristusa s prvenstva na Očetovi desnici in naredi za »kraljico nebes« neko človeško bitje, potem tvega Satan tudi škandal v temeljni logiki in navdihne najprej za isto cerkev sicer tako spornega teološkega pisatelja Origena, ki je prvi zapisal skovanko theotokos – božja mati – nato pa skorumpirani cesarski kler v sprejetje tako absurdne dogme. Kako gnile izrastke poganja taka vera, mi vsak dan znova izpričujejo izjave nekoliko razumnejših, a ne tudi bolj značajnih katoličanov, med njimi je tudi kak duhovnik, da sami v te reči tako ali tako ne verujejo, a da to ni tako bistveno in zato ne kaže drugega, kakor pa, da ostanejo v tej cerkvi, kjer je »vendar mogoče narediti toliko dobrega«... Lažejo lastnemu predstojništvu in tudi ljudstvu, ki ga poučujejo, in imajo to za »toliko dobrega«! Prijatelj, eden najbolj vsestransko poučenih Slovencev, tudi v stvareh vere poučenih, mi prikupno zaupa, da imam seveda v glavnem prav, a da njega priklepa na to cerkev njena čudovita liturgija, umetnost cerkvenega stavbarstva in vsa velika umetnost, ki je tu zbrana... Delajo Frančiškove pastirske jaslice, nameščajo pa jih v marmornatih katedralah rimske mogočnosti... Kdo ne bi priznal, da ima rimska cerkev čudovito liturgijo in še vrsto drugih čudoviti reči. A ne delajmo si utvar: vse poganske religije so imele čudovito stavbarstvo, čudovito glasbo in petje, čudovito upodabljajočo umetnost; kakor vidimo pri Grkih tako čudovito liturgijo, nihče ni mogel imeti boljše, tudi Carigrad in Rim ne, da se je iz nje izdvojila najvišja dramska umetnost, grška tragedija! Če me skušajo moji dobro želeči, a tako narobe pojmujoči prijatelji zadržati pri zagotovljenem kruhu z vsemi mogočimi uglednostmi in veličastvenostmi rimske cerkve, pa me moji najbližji skušajo pregovoriti z ne povsem izgovorjenim moralnim očitkom – o moralizem, ki si dlje od Boga kakor nemorala sama! – in mi proseče svetujejo: Ostani še toliko, da si pridobiš pokojnino, potem pa veruj in delaj, kar hočeš... Ne vprašujejo, ali ima moja vera prav ali ne, tudi ne, ali ima vera cerkve, iz katere odhajam, prav ali ne, predlagajo mi, naj se z Bogom pogodim in vzdržim v ustanovi, ki jo imam za v temelju protibožjo, dokler si ne pridobim zavarovanega kruha. Ne smem jih obsojati, ker govori iz njih prastrah pred pomanjkanjem, še bolj pa najbž strah pred neznanim in pred govoricami in posmehi drugih ljudi, pa naj bodo ti sami še tako očitne življenjske ruševine. Hudič se veseli takega govorjenja. Ti moji najbližji namesto njega opravljajo službo zapeljevanja, ne da bi se tega zavedali. Moja človeška narava bi jim še kako rada dala prav. Kaj pa bi res bilo, potrpeti še teh nekaj let, potem pa bi lahko povsem svoboden, če že moram, tudi glasno izpovedal svojo vero in celo povedal kakšno gorko na račun cerkve, katere kruh sem sicer prej jedel. Sam bi tak umazan kompromis brž sklenil, saj nisem čisto nič boljši od vseh, ki me poskušajo pregovoriti k laži in življenju v laži, a na prestolu mojega srca, kjer se je prej bohotil napihnjeni človeški JAZ sedi zdaj nekdo drugi. Ta prostor je rezerviran za Jaz Jezusa Kristusa, kakor tako čudovito govori Georg Steinberger v svoji izredni knjižici o spravi kot nebeškem daru ljudem. Kristusov Jaz pa ne pozna kompromisov med človeškim in Božjim. Od mene zahteva DA ali pa NE, česa vmesnega ne prizna. Ker sem krmilo svojega življenja za vselej in v vsakršnih okoliščinah izročil njemu, moram vsem, ki mi prigovarjajo, naj se spametujem, odgovoriti, da bi to bila huda nespamet pred Bogom, in vsem, ki mi očitajo, da je to, kar delam, norost, da je prav norost razumnost pri Bogu, kakor nam zagotavlja apostol (1Kor 1, 19-20; 2, 14; 3, 19). Nisem sam tisti, ki bi zaradi svojega domnevno bistrega uvida in trdnega značaja ne popuščal, Jezus je v meni tisti, ki ima uvid in značaj. Ne morem in ne smem se ponašati, da vztrajam v tem, kar je prav; le z njegovim imenom se ponašam, kakor prav tako priporoča apostol (Rim 15, 17), saj se z ničimer drugim ne smemo ponašati, če naj ostanemo na Kristusovi ozki poti.

Moj odhod pa ni samo odhod, temveč je tudi prihod; ni samo izguba nečesa, kar me je hranilo in nosilo, temveč je tudi in še bolj pridobitev tega, kar me bo hranilo in nosilo za večnost, kakor me je ono prejšnje za čas. Ni samo pozdravljanje v ločevanju, je tudi vabilo za novo snidenje pod Kristusovim križem, kjer je kristjanu edino iskati njegove družbe. O, kako bi bilo lepo, ko bi vsi, ki to berete, iztrgali iz svojih prsi jaz, kakršen se je vsem ljudem, meni nič manj, kvečjemu še bolj, porodil že v srcu prvih staršev predkoledarskega in takoj za tem izgubljenega raja, in ga pritrdili na isti križ, na katerem visi naše Odrešenje. Če sem pil z vami vino na zemlji, kjer nam je vse tudi v strup, kako rad bi šele pil z vami to, kar nam bo v večni odršenosti natakal Jezus sam in nam bo samo v blaženost in poveličanost! In za to nam ni treba storiti nič drugega, kakor da odložite starega človeka, propadlo firmo samoopravičenja, samoodpuščanja in samoodrešenosti, kakor jih oznanja svet in z njim vse religije in vse cesarske cerkve, tudi ta, iz katere odhajam. Samo tri korake je treba narediti; nobene sveče ni treba kupiti in prižgati, na nobeno romanje se ni treba podati, nobenih obredov in zakramentalnih dejanj si ni treba naročati: zlomiti palico sodbe nad samim seboj, izročiti vso svojo propadlost Jezusu na križu in nanj pripeti tudi svoj jaz in v tretje: verovati, da je on Kristus, Gospod, da je dotrpel in enkrat za vselej umrl za nas, da bi se po njem rešili. To je vse. Nič vode, nič dima, nič duhovniških naslovov in časti, nič čudnih oblačil, nič mogočnih zgradb, Sin nam je dovolj, Christus solus, njegova milost nam je dovolj, gratia sola, njegova Beseda nam zadošča, scriptura sola, in vera vanj nam je dovolj, ki smo jo prejeli (2Pt 1,1), vera edina, fides sola!

Ob koncu svojega pojasnila in vabila, da vsi sprejmemo in oblečemo novega človeka (Ef 4, 24), kar pomeni dejansko »obleči Kristusa«, in tako stopimo s široke ceste, ki ne vodi k odrešenju, na ozko Gospodovo pot, ki tja vodi, prosim vse, ki boste to brali in sem vas kdaj hote ali nehote prizadel ali užalil, vam naredil krivico ali bil do vas nepošten, krivičen ali neprijazen, v imenu Gospoda, ki tako milostno odpušča nam, da mi to odpustite in se radujete v Božji obljubi, da bo tudi Bog vam odpustil po meri vašega odpuščanja. Seveda sem tudi sam iz svojega spomina in zamere že davno izbrisal vse, kar bi si kdo morda želel, da mu odpustim, in se zahvaljujem Gospodu, da nam je dal to spoznanje in to moč, da drug drugemu odpuščamo in se skupaj veselimo Božjega odpuščanja.

V času premišljanja o Gospodovem trpljenju in smrti v letu 2006.

V goreči želji in prošnji, da bi v Njem bili eno –