Turlock je bil na začetku komaj več ko naselbina za poljedelce, ustanovljen v istem letu 1871, ko kancler Bismarck združi nemške državice in pruskega kralja naredi za cesarja Nemčije, Francija pa se je morala odreči Alzaciji in Loraini. Najprej pa naselbina v pokrajini Stanislaus z neskončnimi žitnimi polji, kamor so farmarji hodili po svojih nakupovalnih, uradnih, a kdaj tudi omembe nedostojnih opravkih. Mestne pravice dobi šele v letu 1908. Imenujejo ga »Heart of the Valley« – srce doline, saj je imel v vsej pokrajini največ cerkva na število prebivalcev v vseh Združenih državah Amerike. To številnost je mogoče razložiti s številnostjo narodnih skupnosti v mestecu, ki ima danes kakih 70.000 prebivalcev ali morda že kaj več. Tako so tu zidali svoje hrame sirski kristjani vseh vrst, katoličani, indijski Sikhi, mormoni, največ pa seveda protestanti raznih denominacij. Da si tam lahko živel in preživel, ti ni bilo treba biti ekumensko razpoložen, kakor to danes postaja moderno celo med svobodnimi evangelijskimi cerkvami, čeprav Pismo to odklanja1, vsekakor pa si moral biti vzgojen v prijazni strpnosti do vseh, ki verujejo drugače, kar je sicer učil tudi Gospod sam.2 Prvi meščani so bili kajpada trgovci, zdravnik, apotekar, lastniki lokalov in establismentov, majhna policijska postaja, šola, obrtniki s svojimi delavnicami, duhovniki v raznih sutanah in, kakor nekateri protestantski pastorji, tudi čisto vsakdanje, čeprav spodobno oblečeni. Velika baptistična cerkev, pastorjeva hiša z osebjem.
Med drugo svetovno vojno so v okolici mesta v posebnih taboriščih internirali skoraj 4000 oseb japonskega rodu, povečini državljanov ZDA, saj so po Pearl Harbourju v vsakem Japoncu videli agenta japonske vojaške obveščevalne službe ali »spečega« terorista ali atentatorja, dejansko pa so tako gledali na japonske sodržavljane, kaj šele nove priseljence, že leta prej. V ne tako redkih primerih so to tudi v resnici bili. Ni vedno lahko razlikovati med histerijo in utemeljeno previdnostjo.
Profesorji so stanovali daleč zunaj. Direktorji bank, lastniki podjetij, znane osebnosti, prav tako. Človeštvo je potrebovalo šest tisoč let, da se je s podeželja pretežno preselilo v mesta. Zelo malo časa, kakor stvari kažejo, pa bo potrebnega, da izpraznijo mesta, posebej še mestna jedra, in znova poselijo deželo. Ali ni bilo tako tudi v Rimu, preden je propadel: ljudje pomembnega imena so imeli svoje vile na deželi, proletariat pa je živel v večnadstropnih satovnicah v Rimu in drugih večjih mestih cesarstva.
Dr. Dave Harrison, ugledni pravni svetovalec za bančne procese in lastnik odvetniške pisarne, je tu kupil parcelo in si postavil hišo, ki na zunaj ni izzivala ne radovednosti ne nevoščljivosti, kar je imel za pomembno odločitev, saj naj bi njegovo in njegovih življenje od vsega začetka potekalo v skritem, znotraj skritega pa intenzivno, organizirano in disciplinirano. Živel je po vzoru angleških puritancev, čeprav za to ni imel nobene utemeljitve in predvsem ne vere, ki bi puritansko držo delala smiselno in vzdržno. Zato je za vse druge bil ta sistem tiranija, čeprav ljubeznivo vodena in izražena. Nihče nikoli ni povzdignil glasu, doktor Harrison ne, ko bi poveljeval in naročal, gospa Harrison, sicer prav tako odvetnica, a še dosti bolj publicistka raznih kalifornijskih časopisov, prav tako ne, ko je ukaze in naročila sprejemala, štirje sinovi in hči, najstarejši otrok Harrisovih, še toliko manj.
Harrisonovi v naselbini Turlock niso imeli prijateljev, saj bi po mnenju očeta Davea to nasprotovalo načelom njegove pisarne in škodovalo poslom in zanesljivemu imenu. Harrisonovi so imeli kliente, ki pa niso vstopali pri vratih, ki so vodila v bivalni del hiše, ampak pri vhodu, ki je bil sicer spredaj in večji od stanovanjskih vrat, a je med domačimi veljal za pomožna vrata za tujce. Stranke so imele občutek, da je hiša namenjena in odprta predvsem njim, gospod Harrison pa je vedel, da je kliente treba kako prenašati zaradi posla in dobrega imena, a da vhod, ki je namenjen njim, ni vhod, ki bi ga hiša imela za vrednega svoje strehe.
Od svojih otrok je doktor Harrison zahteval predvsem dobre uspehe v športnih disciplinah. Za to je svoji soprogi Jill včasih ponovil dva razloga. Prvi je bil njegova izkušnja ob zavezniškem izkrcanju leta 1944 na Francoski obali v Normandiji, kjer je preživel, kakor je menil, predvsem zaradi svoje športne kondicije in treniranosti, in nikjer ne piše, da se tudi sinovom ne bo treba kje izkrcati.
»Neumnost in izprijenost sveta, od čisto spodaj do vrha in čisto od vrha do prav spodaj, je konstanta kakor zakon gravitacije,« je včasih rekel, to tudi vpričo otrok, da bi jih podžgal v lastnem prepričanju, kako tisti, ki se znajdejo v mrzlih valovih Atlantika ali Pacifika, ne vprašujejo veliko po pravilnih oblikah nepravilnih francoskih ali latinskih glagolov, prav jim pa pride, če imajo na svojih kosteh obešene nekaj kondicijske rezerve in v živcih nekaj vtreniranih koristnih refleksov. Njegov drugi razlog za to, da je dajal rezultatom na tekmah v campu, pri katerih so bili njegovi otroci udeleženi, prednost pred številkami v šolskih spričevalih, pa je bil ta, da je dobro poznal zakonitosti ameriške selekcije za vodilna mesta v državi, po kateri sta intelekt in znanje nekaj, s čimer je zaradi drugih okoliščin treba nekako shajati, sicer pa šteje to, kar naredi fant z najdenim kosom žice in kaj dekle z najdenim ostankom niti.
Harrisonovi so kajpada prišli vsako nedeljo v cerkev Sv. Duha, se prisrčno rokovali s pastorjem Denisom Brennerjem, potomcem bavarskih izseljencev iz časa recesije v Nemčiji v tridesetih letih, preden je Nemčiji zavladal Avstrijec, ki to ni hotel biti in pri vseh drugih ni prenašal tega, da so to, kar so bili, tudi iz srca hoteli biti. Doktor Harrison je zahajal v skupnost zaradi ustaljenega reda in dobrih navad, ki so jih tam poučevali, z vsem, kar naj bi bilo pri stvari nevidnega, pa je bil pripravljen potrpeti in mu niti na misel ni prišlo, da bi kar koli od tega, še posebej pa obstoj Boga, postavil v dvom ali se iz tega celo norčeval. Cerkev je bila zanj prepotrebna duhovadnica, saj samo iz telovadnice vendar ne moreš dobiti izgotovljenega moža ali žene. Otroci so morali iti z njim, in gospo Harrison, v cerkev z obema potrebnima rekvizitoma, majhno izdajo Biblije in cerkveno pesmarico, saj človeka ne moreš imeti, kakor je rad poudaril, za civiliziranega, če ne pozna vsebine te knjige in vsaj nekaj modrih izrekov, kakor: »Kdor je brez razuma, daje roko, sprejema poroštvo za svojega bližnjega.«3 Sam se petju ni pridružil, a je pozorno poslušal, ali vsi štirje njunih otrok pojejo in kako pojejo. Gospa Jill Harrison, za deset let mlajša od svojega moža, dejansko tajnica v njegovi odvetniški pisarni, je v to, zaradi česar hodi človek v cerkev, verovala, čeprav malo po svoje, ne čisto tako, kakor je brala v svoji Bibliji, ki je vendar ni puščala nebrane, a čisto vsega in čisto tako ni verjela, kar in kakor je v njej zapisano.
Pitt se še danes spominja, z nekakšno otožnostjo, da se je mati vedno postavila pred njim, kakor da bi ga bilo treba varovati, oče pa se je vedno postavil za njim, kakor da bi se bilo treba z njim pobahati. Med obojim ni bilo nikakršnega številčnega razmerja, saj je mater pred seboj videl in čutil neprestano, medtem ko so bili trenutki z očetom za seboj zelo redki, pravzaprav izjemni, kakor je pač vedno izjemna priložnost, da se oče postavi s sinom, če ne gre ravno za Mozarta, a kdo bi že bil v pokrajini Stanislaus, v državi Kaliforniji, tako kmalu Mozart…
Tako pravih pogovorov med očetom in njim, kar velja tudi za brate in sestro, v njegovem spominu ni. Najprej se je moralo kaj zgoditi, navadno kaj neugodnega ali za očetov pogled na stvari neuglednega, da je prišlo do »intervjuja«, kakor so pozneje, ko so odrasli, radi ironično imenovali klicanje pred očeta. Pri teh zaslišanjih nikoli ni padla trda beseda in glasnost je bila na ravni primerno nastavljenega koncertnega radijskega sprejemnika, ki je, vgrajen v razkošno komodo kraljeval v očetovi delovni sobi, ki je bila obenem soba njegovega oddihovanja. A zmerno povedane besede so včasih sedale huje, kakor če bi bile nezmerno ali preglasno povedane, kakor se odsedajo zmerno zadani, a v enakomernem ritmu padajoči udarci z žensko nogavico, napolnjeno z mivko, s kakršno so policisti včasih skušali spraviti koga k pameti, če je klatil okoli sebe, brcal in pljuval v varuhe javnega reda in jih žalil z najgršimi izrazi, čeprav je bil prijet sredi nedvomno kaznivega dejanja. Dva policista sta ga držala napetega na mizi, eden pa ga je počasi in mirno udarjal z nogavico po predelu jeter in ledvic. To ni pustilo na njem nobene zdravniško ugotovljive poškodbe, bolečine, ki so neukrotljivega agnostika, saj se je še pred sodnikom skušal zmazati z zelo močnim argumentom, da ni vedel, da se to, zaradi česar je bil prijet, ne sme, spremljale še mesece po performansu v kleti policijske hiše, in so ga dovolj sugestivno spominjale na zanimivo pravoznansko tezo, da v državo morda ni pametno brcati, pljuvati in jo gristi, jo obkladati z najbolj žaljivimi besedami in se pri tem imeti za po krivem pridržanega.
Doktor Dave Harrison se nikoli nobenega svojih sinov ni dotaknil s pestjo, palico ali pasom, saj je bil njegov nazor zmerni humanizem, a njegovi razočarani ali očitajoči pogledi, s katerimi je traktiral svoje sinove, so včasih delovali kakor z mivko napolnjena ženska nogavica iz turloške policijske postaje. Spomin na tako očetovo prizanesljivost je sinove pozneje najbrž obvaroval skušnjave pred humanistično korektnostjo in jih pripravljal na udarce življenja, ki so dejansko marsikdaj trdi udarci, in jih krščanski človek ne pripisuje muhavosti narave ali naključja, ampak modrim sklepom Najvišjega, ki svojih očetovskih svaril in kazni ne povija v mehko žensko nogavico humanistične korektnosti. Kjer gre človeški oče, kaj šele človeška mati »naokoli«, stopi nebeški Oče naravnost v sredo stvari, sreda vsake stvari, ki je kakor koli že povezana s človekom, pa je sreda njegovega srca.
Nekoč se Pittu ni prav močno ljubilo iz postelje, gre za nedeljo seveda, da bi skupaj z družino prehodil tiste pol ameriške milije poti do cerkve. Samuel, John in Ralph, njegovi mlajši bratje, so bili že nared, sestra Emily tako ali tako, njemu pa nekako ni bilo do tega, da bi zaustil toplo gnezdo svoje postelje. Oče, gospod Harrison, je na vse skupaj rekel samo svoj pomenljivi OK, ki je bil izgovorjen na tisoč možnih načinov, in vsak je imel čisto svoj pomen, kakor da bi šlo za tisoč povsem različnih besed. Vsi Harrisonovi otroci, kaj otroci, tudi vrla gospa Jill Harrison, so to posebno angleško narečje, sestavljeno iz kakih tisoč različno intoniranih OK obvladali do zadnje nianse. Zanje bi Websterjev angleško-angleški slovar mirno lahko imel samo eno besedo, očetov OK, namesto članka o pomenu pa bi moral biti najprej notni zapis, kakor da gre za glasbeno partituro, potem šele komentar, kaj ta ali ona intonacija pomeni. In Pitt je natanko vedel, da se njegova vstaja, ko se je uprl, da bi vstal iz postelje, ne bo dobro iztekla. Bilo je OK, kakor je bilo slišati iz strogih očetovih ust, a to je bil OK z zaporedno številko 834, kjer bi pisalo, če bi taka redakcija Websterja obstajala: Sankcija zadržana, še potrebuje premisleka, vsekakor bo za kaznovanega boleča; ponovitve dejanja, ki bi izzvalo še en odgovor v smislu OK-834, nikakor ni mogoče priporočati… Družina se je odpravila brez Pitta, nihče ni ničesar dodal, OK 834 je bil zadosti. Pitt ni mogel več zaspati, skoraj do kosila se je premetaval v postelji, a vrnitev družine od bogoslužja ga prav tako ni mogla osvoboditi neugodnega čakanja na to, kar naj bi po vsem tem sledilo. Mati ga je čez kakšno uro po vrnitvi poklicala h kosilu, nihče mu ni rekel nič, oče je zmolil formulo, ki ji sicer ni bilo mogoče nič očitati, vendar to ni prihajalo iz srca, ampak iz spomina v možganih. Oče ga ni niti ošvrknil s kakim posebnim pogledom, tudi bratje in sestra so ostali brez vsakega komentarja, mati Miss Jill je samo pripomnila:
»Pastor Brenner si je danes odmeril skoraj dvakrat več časa za pridigo, kakor smo ga vajeni.«
Sestra Emily, ki je včasih morala doma nastopiti tudi z avtoriteto začasne mame, je odvrnila:
»Roman ni toliko boljši, kolikor je daljši…«
Na to nihče ni več rekel nič. Pitt je moral vse štiri hode ravno še znosno bogatega nedeljskega kosila pretrpeti brez kakršne koli vzgojne ali celo kazenske opazke. Zadnji očetov OK, tisti z zaporedno številko 834, pa je počasi rasel v njem v najdaljšo in najtežje izgovorljivo angleško besedo. Pitt je še dolgo čakal na izvršitev kazni zaradi preležane udeležbe pri bogoslužju. Medtem je slišal še veliko različic sicer enako zapisane umetno narejene besede OK, glede katere si etimologi še vedno niso edini, iz česa naj bi bila kratica, ki je postala najbolj značilna besedica ameriške in vse bolj tudi svetovne angleščine, narejena, a nobena v Pittu ni pustila tako močnih sledi, kakor prav OK tiste nesrečne nedelje, ko je bil vstajnik zoper vstajanje in mu je družina pustila, da je uveljavil svojo voljo, s katero potem pravzaprav ni bil prav srečen.
Samo enkrat je Pitt še slišal iz očetovih ust isto verzijo amerikanizma OK. Tedaj mu je že bilo šestnajst let. Vstal je iz postelje. Šel je z družino v cerkev. Poslušal je dolgo pridigo pastorja Brennerja, bolj pozorno kakor vsi iz njegove hiše. Ampak ko so sedli h kosilu, se je potem, ko si je napolnil krožnik z grahovo juho, na očetov diskretno začuden pogled, zakaj k njegovi kratki in kakor vedno zgolj formalni molitvi ni pristavil svojega »Amen«, kakor so to vedno storili vsi, čeprav to nikoli ni bila čisto prava molitev in so vsi to tudi vedeli, obrnil k očetu in naravnost rekel:
»Mislim, da Boga ni. Gospod Brenner je čisto v redu človek, ampak tako menim.«
Tedaj je oče gospod Harrison drugič rekel isti OK kakor nekaj let prej, ko je šlo za vstajanje iz postelje. Pitta je ob tem OK, ki se je k onemu prejšnjemu, nikoli pozabljenemu in še vedno grozečemu, prilegal kakor natančno izdelan ključ v svojo ključavnico, oblila zona slutnje, da se bo to zgodilo še enkrat, a nihče ne more vedeti kdaj in ob kakšni priložnosti.
Če bi gospod dr. Harrison svojega sina mirno in spravljivo vprašal, kaj ga je pripravilo k temu, da taji Boga, mu Pitt zagotovo ne bi rekel, kar bi bilo sicer res, da ima namreč to po očetu, le da se ta pred seboj in pred ljudmi dela, kakor da vendarle veruje, ko pa v resnici te vere ni ali je vsaj ni mogoče opaziti. Je disciplina, je morala, je korektno življenje, vse to je, a o kaki resnični veri seveda ni nobenega sledu. Najbrž bi Pitt prav to očetu tudi zabrusil v obraz, le da v tistem času tega tudi sam še ni vedel, saj je tudi to vedeti mogoče šele, če sam vero imaš, a Pitt je tedaj prav gotovo ni imel, kakor je ni imel njegov oče, ugledni lastnik dobro stoječe pravne pisarne v Turlocku. A kakor se gospodu Harrisonu ni bilo treba domisliti, zakaj vere nima, saj je vendar menil, da jo ima in je tudi navzven kazal, kakor da bi jo imel, pa se je Pitt, ki je vedel, da vere nima in je tudi kazal, da je nima, prav zato moral domisliti česa, kar bi ga v tem utemeljevalo in potrjevalo. Tako se tisti brez vere, ki vedo, da so brez vere, po sili svoje vesti in pameti začno mučiti z vprašanjem božjega bivanja in smisla sveta in življenja, da bi tako prišli do argumentov za rezultat, ki jim je že znan, ker so se brez vsakih argumentov zanj že od vsega začetka preprosto odločili, medtem ko taka vprašanja tistim brez vere, ki pa ne vedo, da je nimajo, takih zadreg in stisk ne povzročajo.
Pitt ni natanko vedel, v katerem trenutku se je odločil, da Boga nikakor ne more biti, prav tako pa še dolgo potem ni vedel, zakaj se je tako odločil in ali se je res odločil premišljeno in s tehtanjem vseh mogočih ZA in PROTI. A nekaj je v njem počasi postalo nemirno in nadležno in je vse bolj zahtevalo, da bi bilo stvari vendar treba nekako pretehtati in si izdelati vsaj zasilno teorijo o tem, zakaj Boga v resnici ne le ni, ampak je tudi prav, da ga ni in ga nikakor ne bi smelo biti. Samo tako je bilo namreč mogoče s stvarjo, torej s prvo odločitvijo, ki še ni vprašala po utemeljitvi, v miru živeti.
Pittu ni bilo dano, da bi sam videl in še bolj izkusil, kako je ta svet v nekem smislu in na nekem področju, namreč človeškem, prav tak, kakor da Boga dejansko ne bi bilo. Ker pa je veliko bral in se pogovarjal, tudi na televiziji spremljal oddaje, kjer so se učeni profesorji o takih rečeh prepirali, je naposled iz vsega prebranega, slišanega, gledanega in izdiskutiranega, povlekel sklep, da je bila njegova odločitev edina logična in nujna, saj bi Bog, če bi res obstajal, takega sveta ne mogel prav dolgo gledati in bi že davno moral na njem narediti red, še raje pa, bi ne ustvaril reči, ki so pokvarljive, ampak bi ustvaril tak svet, ki se ne more pokvariti, kakor se ne more pokvariti nemški avto ali se usmrdeti norveški slanik. Evo dokaza! Če Bog nepokvarljivega sveta ne more ustvariti, potem ni vsemogočen in torej ni Bog, ampak kvečjemu kak kozmični velikan brez mesa in kosti. Če pa takega sveta, namreč nepokvarljivega, ni hotel ustvariti, potem ni neskončno dober, milostljiv in ljubeč, ampak ima sam, če že ko kakšna galaktična himera kje obstaja, kup moralnih in modrostnih pomanjkljivosti, ne samo take, kakor jih imamo ljudje, ampak še veliko večje, kakor je to, kar je ustvarjeno, veliko večji problem, kakor pa to, kar je s človeškimi rokami in pametjo narejeno. In menil je, da se je takih reči domislil prvi in da je neverjetno, do kakih globokih uvidov pride človek, če začne le malo vrtati okoli sebe. Seveda ni mogel vedeti, da je tudi veliki izzivalec cerkve in Boga, Voltaire, take ugovore sam kradel iz rudnika, v katerem bi take rude nihče ne pričakoval, kovino, ki jo je iz te rude stalil, pa potem imel za svojo last. Ni še prebral, kar pravi prerok, ki je neprestano občeval z Bogom samim:
»Njihova hudobija presega vse meje;
ne zavzemajo se za pravico,
pravico sirote - in vendar uspevajo!
Ne prisojajo pravice ubogim.«4
Prav tako ni vedel za podobno tožbo drugega preroka, ko pravi:
»Zdaj blagrujemo predrzneže, tudi uspevajo tisti, ki delajo krivično: preizkušajo Boga - in ostajajo nekaznovani!«5
Nič ni vedel o tem, kako je svoje trpljenje doživljal in komentiral eden najbolj trpečih v biblijskih pripovedih:
»Uspevajo pa šotori roparjev
in varna bivališča teh, ki izzivajo Boga,
kakor je pač Bog pripravil s svojo roko.«6
Kako naj mlad človek v letih, ko se njegova pamet ima za pametno, ve, da so najmočnejši ugovori zoper Boga izrečeni prav v njegovi knjigi? Fascinacija brezbožnih je v nevednosti in nepoučenosti, včasih še pomnoženi z nerazboritostjo, mladega rodu, ki vedno znova izumlja svoje kolo, ko se sicer sam prav tedaj pelje na starem, že po očetih in dedih in njih očetih in dedih preizkušenem kolesu.
Morda bi Pitt že veliko prej opazil, da taka nevera ne stane prav veliko in da tudi ne pomaga prav veliko, ne temu, ki tako veruje, da namreč česa ali koga ni, ne tem, s katerimi hoče biti tako, namreč mrzlo veren, solidaren zoper Boga, ki jih je postavil ali celo kar vrgel v tak svet, ki Boga ni dostojen, ki pa ga sicer tako ali tako ni, če bi ga oče gospod doktor Harrison tu in tam, navadno pred jedjo, ko je moral kdo iz družine zdrdrati, kar se vendarle spodobi, molitev zahvale za darove na mizi. Ti perfidni očetovi opomini so Pitta še posebej močno pribijali na desko njegove mladostne odločitve, da Boga v njegovem življenju ne bo. Mati nanj sicer nikoli ni pritiskala, a ker je sama brez glasu ječala pod očetovo tako nesporno avtoriteto, ga je njena pobožnost, namreč resnična in iskrena, še toliko bolj jezila in ga potrjevala v njegovem odklanjanju vsega, kar bi utegnilo biti z Bogom povezano, da je bila noga njegovega brezboštva na materni strani krepkejša in daljša, kakor pa noga na očetovi strani, kar je povzročilo, da je s svojim odločnim stališčem stal nekoliko postrani, kakor če bi bila tudi ena od njegovih telesnih nog daljša in krepkejša od druge, še bolj čudno pa je, v duhu in razpoloženju seveda, s to razliko hodil, kar pa je mogel čutiti in se tega zavedati le sam, saj od zunaj v to ni bilo mogoče vreči pogleda.
Kar nekaj časa se mu je zdelo, da tako, brez skritega vsevidnega očesa in še bolj skrite vsevedne inteligence nekje daleč nad seboj šele diha, kakor diha potapljač, ko sname masko. Ko je veliko pozneje na televiziji videl prizor iz kitajske prestolnice, kako ljudje hite v službo z maskami na obrazu, se je spomnil, kako neumno se je pod onesnaženo zračno kupolo veseliti, da lahko dihaš svobodno, brez maske, ki mu je bila v tistih letih prispodoba za Boga in njegove omejitve. Tedaj, v skoraj eksploziji svojega telesa in njegovih zahtev, še bolj pa svojega jaza in njegovih zahtev, si ne bi mogel predstavljati, da inženirji maske za potapljače niso skonstruirali, da bi potapljača mučili in omejevali, ampak,da ne bi utonil, da bi lahko kljub temu raziskoval globine voda; in drugi mask, ki jih morajo ljudje nositi v preonesnaženem zraku, tudi teh mask niso naredili zaradi omejevanja, ampak za svobodo pred zastrupitvijo. Še najmanj bi mogel pomisliti na to, da bi Bog dal človeku svojo postavo zaradi podobnega, da bi ga namreč zavaroval pred utopitvijo v grehu in pred zastrupitvijo z zapeljevanjem, ki je za dušo to, kar sta ogljikov monoksid in ogljikov dioksid za telo.
Nekoč ga je v njegovem prepričanju močno podprl in potrdil njegov profesor biologije, prepričan evolucionist, ki celo svoje prve ure nauka o človeku ni mogel dokončati brez uprizoritve človekovega postopnega izravnavanja, kakor vanj verujejo učenci Darwinovega popularizatorja in poenostavitelja Haeckla, nemškega profesorja kajpada, da se je ves razred smejal, profesor Berthram Keelce pa niti sam ni opazil, kako mu je bilo vsako leto po taki demonstraciji potrebno več časa, da se je potem tudi sam zravnal, da ne bi svojih dijakov spravil v smeh še na lasten račun. Nekoč ga je profesor, ki ga je imel rad zaradi njegovega zanimanja za velike pupke, ki so naseljevali majhno močvirje nedaleč od šole, naravnost vprašal, kako je z njegovo vero. Ne da bi Pitt hotel posebej ugoditi svojemu profesorju, ki mu je prav tako bil drag, saj je imel prijeten in nazoren način podajanja snovi, obenem pa je bil do vseh v razredu enako pravičen in nad njimi nikoli ni moraliziral, kakor je to sicer rad delal pri veroučnih urah gospod Denis Brenner, s katerim se je sicer moral rokovati vsako nedeljo pri izhodu iz baptistične cerkve, je svojemu profesorju za biologijo naravnost povedal, da je s tem opravil in ga to vprašanje ne muči več. Tedaj mu je profesor Keelce, kakor da bere besede iz njegovega srca, rekel:
»Kajne, Pitt, kako svobodno diha človek, ko enkrat te stvari odloži, kamor sodijo, namreč v pozabo za zmeraj…«
V tistem trenutku je Pitt v resnici zadihal, kakor da mu nikoli več v življenju ne bo potrebna nobena maska, ne pod vodo in ne na zraku na suhem. Zazdelo se mu je, da je dotlej sprejemal mlado in še neizkušeno in še ne v resnici doživeto svobodo pred utesnjujočimi predstavami o nekakšnem bogu, ki vse vidi in vse ve in se tako greh delati ne sme, z nekakšno nehvaležnostjo, kakor da je tako svobodno dihanje s polnimi pljuči življenja kaj samoumevnega in človeku kar tako vrženega, kakor ti Italijan na tržnici v Turlocku iz prijaznosti, ker te pozna, že od daleč vrže v naročje pomarančo ali kak drug sadež, ko vendar ve, da potem ne boš mogel mimo njega in boš kupil še kaj takega, česar sam nujno ne ješ. Zdaj je iz usposobljenih ust dobil potrdilo, da je bila njegova odločitev za svobodo pravilna in mu ne bo treba živeti s kovčkom, ki ima dvojno dno, kakor njegov oče, ki se v srcu prav tako ne boji več prastarega moža nad oblaki, pred javnostjo pa se mora kazati tradicionalno vernega in pobožnega, sicer bi trpel njegov ugled, predvsem pa njegova pisarna. In še bolj mu je postalo žal svoje uboge matere, ki nima manj izobrazbe, a ima več domišljije in svežih zamisli, kakor njegov oče, a se mora pred njegovo oblastjo zatajevati in se odrekati vsemu, razen da služi njegovemu egu, ki se ne ukrivlja in manjša, kakor njegovo telo, ampak raste še naprej in ne kaže nobenih znakov staranja. In menil je, da je prav njena vernost tisti nevidni bič, ki jo k temu priganja in ji ne da nobene možnosti in pravice, da bi se vsaj v kaki stvari uprla in poskrbela malo tudi zase. V svoji ljubezni do nje bi jo zaradi njene vdanosti skoraj tudi že zasovražil, kar je pri stvari čudno, pravzaprav bolj kakor očeta, pri katerem druge možnosti kakor vladati tako ali tako ni bilo.
Prav njegova mati pa je bila edina v hiši, ki je zaznala, kako je s Pittovo vero, četudi mu glede tega ni rekla niti besedice. Prav to ga je jezilo in bolelo. To je bil način, kako je povedala svojo nikoli končano pridigo. Vsi v hiši, predvsem seveda oče, so do tistega kosila, ko je vsem razodel, kako je z njim, mislili, da vse teče lepo po starih kolesnicah – razen matere. Pred njo ni mogel skriti nič, to pa ga je spominjalo na prav tisto lastnost, ki jo je gospod Brenner pri verouku vedno omenjal, ko je bila beseda o Bogu.
Sošolec, ki mu je bil v razredu najbližji in najdražji, je bil Thom Cruse. Bil je magnet za dekleta, pa ne, ker bi se za njihovo naklonjenost potegoval ali celo tekal za njimi, ampak, ker so se v njegovi družbi počutile varno. Govoril in ravnal je umirjeno, kar je bilo toliko bolj presenetljivo, ker je bil športni tip. Bil je dve leti starejši od Pitta, saj je po high school najprej obiskoval commercial school, šele nato se je odločil za grammar school, kjer mu je vse šlo veliko lažje, saj je imel za seboj izkušnjo tako z glavo, kakor z rokami in je bil v šoli bolj zavzet in resnoben kakor večina drugih. Njegov šport je bil nekaj drugega kakor pri večini teh, ki si hočejo pridobiti čim več točk na collegeu in potem na univerzi. Bil je izvrsten smučar, zato so ga starši vsako leto med počitnicami poslali v Francijo, kjer si ni pridobil le smučarskih veščin in uglednih priznanj, ampak tudi dovolj francoščine, da je vse kazalo na študij romanskih jezikov.
Pitt in Thom sta bila nerazdružljiva prijatelja, morda tudi iz Pittove hvaležnosti, da ga je Thom od vsega začetka jemal za sebi enakega, kar sicer med dijaki ni bilo v navadi, saj je že leto razlike pomenilo razliko med mojstrom in vajencem. Skupaj sta zahajala v mestno in univerzitetno knjižnico, saj sta oba bila glede branja zahtevnejša kakor večina drugih in jima šolska knjižnica ni zadoščala. Rada sta se s kolesi podala v naravo, tam razprostrla šotorsko platno, ki sta ga imela iz svojega skavtskega odreda, legla na hrbet in se pomenkovala proti nebu. Pomenki se niso vrteli okoli običajnih dijaških tem, kakor zadeve in zdrahe v šoli, posebnosti tega ali onega učitelja, večji nakupi doma, načrtovani izleti kam dlje kakor v okolico Turlocka. Pogovarjala sta se o temi, glede katere je med njima vladalo soglasje pomembnosti, nikakor pa ne tudi soglasje v tem, kar sta o tem vsak zase menila. Thom je recimo menil:
»Hej, Pitt, si kdaj ponoči posvetil z baterijo v vesolje, kamor zdaj gledava?«
»Kako prideš na kaj takega?« se je začudil Pitt.
»Kar tako, lahko bi si predstavljal, da sediš na svetlobnem žarku in potuješ kakor Armstrong in Aldrin z raketo, le da ne po krožnici okoli zemlje, da bi zadel luno, ampak naravnost v osrčje vesolja. In ko bi na takem žarku svetlobe potoval že vrsto let, bi še vedno bil na domačem dvorišču, v merilih intergalaktičnosti se sploh še ne bi nikamor zares premaknil. Kako velik mora biti šele ta, ki je take razdalje in svetove ustvaril…«
Pitt je pregriznil travo, ki jo je imel v ustih:
»Če bi bil res tako velik, nas ne bi ustvaril tako majhne in malenkostne!«
»Nihče ne trdi, da bi nas take ustvaril. In med velikim številom majhnih in malenkostnih je vendar tudi nekaj res velikih, po značaju in po zmožnostih, in velikodušnih, čeprav priznam, teh vendarle manj od velikih, a tudi takšni so. Mali karo, ki ti gre na živce, je človekova lastna izbira. Ustvarjeni smo bili za velik format, greh nas je pomanjšal v območje insektov, še več pa v območje bakterij…«
»Mislim, da so vse to projekcije naših nebogljenih predstav in težav v sebi in s seboj. Stvari so, kar so in kakršne so, ne potrebujejo komentarja in ga ne vzdržijo.«
Thom se je zasmejal:
»Imaš mogoče prav, a le, dokler ti kdo ne stopi na palec in hoče potem tam ostati, na svoji nogi pa nima mehkih copat, ampak okovane škornje, kakor naši marinci v času izkrcanja…«
Tako sta se prijateljsko spopadala, a oba sta gledala v nebo.
Pitt je imel Thoma rad, tega preprostega, a bistrega, športnega in vedno za pomoč pripravljenega fanta, ni pa se mogel otresti vtisa, da v svoji preprostosti vendar malo pretirava.
»Gotovo meniš, Thom,« je ob neki priložnosti rekel Pitt, »da je tvoj Bog pravzaprav kapetan velikega moštva, ki naivno vztraja pri pošteni igri, ki ne dovoljuje trikov in nedovoljenih prijemov; če moštvo igro dobi, ne dovoljuje navdušenega vzklikanja in norenja, in če igro izgubi, ne dovoljuje tarnanja in obupovanja, kaj šele jeze nad igralci nasprotne ekipe ali obtoževanja sodnika. Sam pa veš, da je življenje popolno nasprotje od tega. Faul je pravilo, vsakdo si daje duška, ali v zmagi in pirovanju ali pa v izgubljeni igri in jeznem razgrajanju. Menim, da ne živiš čisto na planetu in da ti vera v tem daje potuho…«
Thom se je prostodušno nasmehnil, kakor se očka nasmehne dečku, ki vpraša, zakaj pri babici še vedno redijo kokoši, ko pa dobiš jajca v vsaki blagovnici:
»Kako na svetu je in kaj vse ljudje na njem počno, o tem sem tudi sam, verjemi mi, nekoliko informiran. Moja skrb pa ni, kako je, ampak, kako bi moralo biti. Za to, kar je in kakor je, ni treba nikomur skrbeti, to je dano že samo po sebi.«
»Aha, Thom, in ti ravnokar odpiraš delavnico za splošno popravilo sveta, da bi bil tak, kakršen bi moral biti in ne tak, kakršen ravno je…«
Thom ga je nekaj časa gledal, kakor da bi šlo za zadnji pogovor med njima, in potem rekel:
»Pitt, ni pametno, če si nalogo delaš lažjo s tem, da imaš tistega, ki veruje, za tepčka. Kdo pa hoče svet neprestano popravljati? Ali niso to bodisi ljudje brez Boga, ki pojejo svoj omamni Imagine in obljubljajo nekaj, česar ne morejo dati, da bi bil svet brez Boga brez vojn in nasilja, ali pa njim podobni, ki sicer menijo, da v Boga verujejo, v resnici pa častijo bogove in polbogove, ki jih sicer ni in pojejo svoj prav tako omamni Ave boginji, za katero verjamejo, da jih bo rešila, svet pa bi radi popravili po njenih domnevnih naročilih. Kdor veruje po Pismu, ta verjame Kristusu, da novega vina nima smisla natakati v stare luknjaste mehove in da stare suknje ni smiselno krpati z novimi zaplatami. Tak star meh, taka stara suknja je naš svet, in Kristus ima z njim drugačen načrt, kakor nenehno krpanje njegovih lukenj. To delajo revolucionarji vseh vrst, in z vsakim strelom, ki ga oddajo, je v tem mehu ena luknja več…«
»Torej boste verniki čakali, da pride Kristus kot kralj in zavlada zemlji in sam uredi vse reči. Se potem čudite, da vam ovce bežijo v hlev revolucionarjev in drugih popravljalcev sveta, ki vsaj ne držijo križem rok?«
»Čakati moramo vsi, Pitt,« se je nasmehnil Thom, »le da nekateri v upanju in drugi v siljenju, kakor je v naravi popravljanja sveta, pa naj ga popravlja rimski škof ali pa generalni sekretar kake partije na oblasti. Tudi sadovi revolucij in reform in uporov potrebujejo čas rasti in zorenja, preden padejo z drevesa smrti kot na pogled lep sadež, a v resnici pretkano obarvana in poslikana bomba, da bo eksplodirala v rokah tega, ki ga utrže, ali pa se ponudi kot zavdano, a tako lepo jabolko v Grimmovi Sneguljčici in sedem palčkov.«
Pitt se je samo nasmehnil,Thom pa je nadaljeval:
»Ne vem, če si slišal za enega najbolj znanih ameriških psihologov našega časa, Walterja Mischela, predava na Columbia University v New Yorku. Pravzaprav to sploh ni Američan,vsaj po izvoru ne, ampak dunajski Jud, ki je kot osemletni deček moral s svojimi starši bežati pred ljudmi, za katere sezdi, da tega, kar naj bi psihologija proučevala, namreč človeške duše, sploh nimajo. In ko je v šestdesetih letih predaval in raziskoval na Stanfort University, mu je uspel presenetljiv eksperiment, ki danes velja za enega najpomembnejših v zgodovini psihologije nasploh, znan kot Marshmallow-Test, prav ta pa daje odgovor na tvoje dileme in pojasnjuje razliko med kristjanom, ki počaka, čeprav ne čaka križem rok, in nepremišljenim aktivistom, bodisi v smislu psevdokrščanskega ali pa levičarskega aktivizma, ki takoj hoče rešitev, pa ne ve, da njeno možnost prav s svojo uporniško ali revolucionarno intervencijo spet za en zgodovinski cikel odrine.«
»Ne poznam…« je rekel Pitt.
»Stvar je tako otroško preprosta – in navadno ta test opravljajo res na otrocih, čeprav pri odraslih deluje enako, le namesto cenene slaščice marshmallow mora biti kaka igrača ali poslastica za odrasle. Vzameš skupino otrok in jim pokažeš poln pladenj slaščic, za katere res ni treba, da se jim reče marshmallow, lahko je kar koli, po čemer otrok rad seže, in to takoj, preden kdo tega ne odnese. In ta, ki test opravlja, ponudi otrokom dve možnosti. Vsakdo lahko vzame slaščico takoj in jo poje, ali pa počaka, dokler se psiholog ne vrne v prostor, a potem dobi zato dve slaščici. Prav test pa se začne šele po tej nedolžni igrici. Psiholog potem leta dolgo spremlja življenjsko pot teh otrok. In ko so to odrasli ljudje s kariero za seboj, lahko psiholog primerja povezavo med njihovimi življenjskimi odločitvami, uspehi ali neuspehi, in njihovo odločitvijo, ko so bili še otroci, ali bodo raje takoj vzeli slaščico, vendar samo eno, ali pa bodo pripravljeni kake četrt ure počakati, da bi potem dobili dve. Seveda večina otrok takoj vzame eno slaščico, ker ne morejo počakati niti petnajst minut. In ti v svojem življenju navadno nimajo pokazati česa občudovanja vrednega, saj tako ravnajo vse svoje življenje. Ko imajo v času šolanja na izbiro, ali bodo najprej naredili domače naloge in se potem šli igrat z vrstniki, ali pa so za igro tako neučakani, da se tolažijo z obljubo, da bodo to z nalogami že še opravili, si ta večina prav tako izbere kot prioriteto užitek, na dolžnost pa pozabi. Ta eksperiment pa velja tudi za velike in največje reči. Ta, ki ne more počakati, četudi bi potem dobil dve slaščici namesto ene, tudi kot politik ne bo mogel počakati, da bi kaka razumna reforma počasi in brez nasilja dozorela v prid državljanom in brez prelivanja krvi in vsakršnih krivic, in se v svoji neučakanosti navduši in odloči za hiter uporniški ali celo revolucionarni poseg, ki pa prinese grenke in neužitne sadove tem, ki naj bi jim izboljšal življenje, pa tudi njemu samemu, ki si je roke in vest umazal s krvjo bližnjih. Predvsem pa, tako politiki, kakor tudi ljudje iz ljudstva, ne morejo počakati, da se izpolni, kar je Bog dal napovedati po prerokih in po svojem Sinu in njegovih apostolih, da bo ta po svojem drugem porihodu, ko bo premagal Antikrista in njegove zavezniške vojske iz vseh narodov, vzpostavil kraljestvo pravičnosti, ki bo trajalo tisoč let, ko bo Bog postavil človeštvo pred zadnjo preizkušnjo na tej zemlji, preden jo uniči in naredi novo nebo in novo zemljo, in raje kljub vsem dosedanjim neuspehom in prelivanjem krvi, še naprej sanjajo, kako bodo sami, če bodo le dovolj složni, spremenili ta svet. Pozabijo, da je sloga med ljudmi, če je brez Boga in v nasprotju z njegovimi zapovedmi, le drugi izraz za tak ali drugačen, levi ali desni fašizem, katerega simbol je od rimskih časov do danes butara mrtvih šib. Sicer pa na tak eksperiment ni bilo treba čakati na znamenitega psihologa Mischela z Dunaja, saj ga je opravil že Bog sam, kakor to beremo v 25. Poglavju Geneze, ko je neučakani Ezav prodal svoje prvenstvo po rojstvu svojemu bratu Jakobu za skledo leče in tako postal nekakšen boter pri rojstvu izraelskega naroda, ki je imenovan po imenu Izrael4, s katerim je Bog nanovo poimenoval Jakoba, ki je še kako znal počakati, kakor vidimo iz nadaljnjega razpleta njegovega življenja. Tako bi se Marshmallow-Experiment po vsej pravici moral imenovati eksperiment s skodelo kuhane leče …«
To je bil zadnji pogovor med njima. Ko je Pitt spet obiskal gospoda Crusa in gospo Crus, da bi iz oči v oči vprašal po Thomu, saj to ni za telefon, mu je upadli gospod suho rekel:
»Ni ga več. Hitra levkemija.«
Pittu so se podrli nekateri stebri sveta. Pravzaprav skoraj vsi. Saj se s Thomom skoraj v nobeni reči ni mogel strinjati, a vedno ga je zanimalo le, kaj bi Thom rekel o tem, kar ga je vznemirjalo, tudi če mu je potem ugovarjal in mu v svoji, kakor je pozneje to sam presodil, pootročeni trmi razlagal, kako se z njim nikakor ne strinja, kakor da bi to, kar kdo pove, tako nujno potrebovalo njegovo smešno napihnjeno strinjanje. Ko se je tega spomnil, je v hipu zasovražil to besedo, s katero otrok, vsaj mentalno še otrok, skuša dokazati, da je že odrasel, ko v resnici z njo odrasli, a le po telesu, dokazuje, da je še otrok.
Thomov odhod, kakor da bi ne šlo toliko za dejstvo smrti, ampak za neoprostljivo nevljudnost, takole oditi. Po zadnjem pogovoru, ko Pitt še ni mogel prav premisliti, kaj je bilo rečeno in kaj bi utegnilo biti odgovorjeno, preprosto odhod. Exit.
Pitt je vedel, da tega ne bo mogel sprejeti, namreč da bi se udeležil pogreba na churchyardu v bližini baptistične cerkve.
Tiste noči, pred dnevom, ko naj bi bil Thomov pogreb, ni mogel zaspati in si je predstavljal, kako ga ni na pogrebu in Thoma, tokrat brez njegovega poslednjega strinjanja, ki ga je tako sovražil, po vrveh prav počasi spuščajo v jamo. To bi naj torej bila zadnja velika in nepreklicna resnica o človeku. O človeku, to ne bi bilo taka reč, ampak o Thomu, prav o Thomu Crusu, njegovem najboljšem prijatelju, ne da bi on sam, Pitt, mogel k temu pristaviti svoje preklicano strinjanje ali nestrinjanje …
* Odlomek iz romana o Primožu Trubarju Američan v Rašici
Opombe:
1 Glej: 2 Kor 6,14-15.
2 Glej: Mr 9,38-39
3 Prg 17,18.
4 Jer 5,28.
5 Mal 3,15.
6 Job 12,6.
7 Beseda Izrael pomeni: naj se Bog pokaže močnega. Pomeni tudi: borilec z Bogom.
II.
Turlock je bil na začetku komaj več ko naselbina za poljedelce, ustanovljen v istem letu 1871, ko kancler Bismarck združi nemške državice in pruskega kralja naredi za cesarja Nemčije, Francija pa se je morala odreči Alzaciji in Loraini. Najprej pa naselbina v pokrajini Stanislaus z neskončnimi žitnimi polji, kamor so farmarji hodili po svojih nakupovalnih, uradnih, a kdaj tudi omembe nedostojnih opravkih. Mestne pravice dobi šele v letu 1908. Imenujejo ga »Heart of the Valley« – srce doline, saj je imel v vsej pokrajini največ cerkva na število prebivalcev v vseh Združenih državah Amerike. To številnost je mogoče razložiti s številnostjo narodnih skupnosti v mestecu, ki ima danes kakih 70.000 prebivalcev ali morda že kaj več. Tako so tu zidali svoje hrame sirski kristjani vseh vrst, katoličani, indijski Sikhi, mormoni, največ pa seveda protestanti raznih denominacij. Da si tam lahko živel in preživel, ti ni bilo treba biti ekumensko razpoložen, kakor to danes postaja moderno celo med svobodnimi evangelijskimi cerkvami, čeprav Pismo to odklanja1, vsekakor pa si moral biti vzgojen v prijazni strpnosti do vseh, ki verujejo drugače, kar je sicer učil tudi Gospod sam.2 Prvi meščani so bili kajpada trgovci, zdravnik, apotekar, lastniki lokalov in establismentov, majhna policijska postaja, šola, obrtniki s svojimi delavnicami, duhovniki v raznih sutanah in, kakor nekateri protestantski pastorji, tudi čisto vsakdanje, čeprav spodobno oblečeni. Velika baptistična cerkev, pastorjeva hiša z osebjem.
Med drugo svetovno vojno so v okolici mesta v posebnih taboriščih internirali skoraj 4000 oseb japonskega rodu, povečini državljanov ZDA, saj so po Pearl Harbourju v vsakem Japoncu videli agenta japonske vojaške obveščevalne službe ali »spečega« terorista ali atentatorja, dejansko pa so tako gledali na japonske sodržavljane, kaj šele nove priseljence, že leta prej. V ne tako redkih primerih so to tudi v resnici bili. Ni vedno lahko razlikovati med histerijo in utemeljeno previdnostjo.
Profesorji so stanovali daleč zunaj. Direktorji bank, lastniki podjetij, znane osebnosti, prav tako. Človeštvo je potrebovalo šest tisoč let, da se je s podeželja pretežno preselilo v mesta. Zelo malo časa, kakor stvari kažejo, pa bo potrebnega, da izpraznijo mesta, posebej še mestna jedra, in znova poselijo deželo. Ali ni bilo tako tudi v Rimu, preden je propadel: ljudje pomembnega imena so imeli svoje vile na deželi, proletariat pa je živel v večnadstropnih satovnicah v Rimu in drugih večjih mestih cesarstva.
Dr. Dave Harrison, ugledni pravni svetovalec za bančne procese in lastnik odvetniške pisarne, je tu kupil parcelo in si postavil hišo, ki na zunaj ni izzivala ne radovednosti ne nevoščljivosti, kar je imel za pomembno odločitev, saj naj bi njegovo in njegovih življenje od vsega začetka potekalo v skritem, znotraj skritega pa intenzivno, organizirano in disciplinirano. Živel je po vzoru angleških puritancev, čeprav za to ni imel nobene utemeljitve in predvsem ne vere, ki bi puritansko držo delala smiselno in vzdržno. Zato je za vse druge bil ta sistem tiranija, čeprav ljubeznivo vodena in izražena. Nihče nikoli ni povzdignil glasu, doktor Harrison ne, ko bi poveljeval in naročal, gospa Harrison, sicer prav tako odvetnica, a še dosti bolj publicistka raznih kalifornijskih časopisov, prav tako ne, ko je ukaze in naročila sprejemala, štirje sinovi in hči, najstarejši otrok Harrisovih, še toliko manj.
Harrisonovi v naselbini Turlock niso imeli prijateljev, saj bi po mnenju očeta Davea to nasprotovalo načelom njegove pisarne in škodovalo poslom in zanesljivemu imenu. Harrisonovi so imeli kliente, ki pa niso vstopali pri vratih, ki so vodila v bivalni del hiše, ampak pri vhodu, ki je bil sicer spredaj in večji od stanovanjskih vrat, a je med domačimi veljal za pomožna vrata za tujce. Stranke so imele občutek, da je hiša namenjena in odprta predvsem njim, gospod Harrison pa je vedel, da je kliente treba kako prenašati zaradi posla in dobrega imena, a da vhod, ki je namenjen njim, ni vhod, ki bi ga hiša imela za vrednega svoje strehe.
Od svojih otrok je doktor Harrison zahteval predvsem dobre uspehe v športnih disciplinah. Za to je svoji soprogi Jill včasih ponovil dva razloga. Prvi je bil njegova izkušnja ob zavezniškem izkrcanju leta 1944 na Francoski obali v Normandiji, kjer je preživel, kakor je menil, predvsem zaradi svoje športne kondicije in treniranosti, in nikjer ne piše, da se tudi sinovom ne bo treba kje izkrcati.
»Neumnost in izprijenost sveta, od čisto spodaj do vrha in čisto od vrha do prav spodaj, je konstanta kakor zakon gravitacije,« je včasih rekel, to tudi vpričo otrok, da bi jih podžgal v lastnem prepričanju, kako tisti, ki se znajdejo v mrzlih valovih Atlantika ali Pacifika, ne vprašujejo veliko po pravilnih oblikah nepravilnih francoskih ali latinskih glagolov, prav jim pa pride, če imajo na svojih kosteh obešene nekaj kondicijske rezerve in v živcih nekaj vtreniranih koristnih refleksov. Njegov drugi razlog za to, da je dajal rezultatom na tekmah v campu, pri katerih so bili njegovi otroci udeleženi, prednost pred številkami v šolskih spričevalih, pa je bil ta, da je dobro poznal zakonitosti ameriške selekcije za vodilna mesta v državi, po kateri sta intelekt in znanje nekaj, s čimer je zaradi drugih okoliščin treba nekako shajati, sicer pa šteje to, kar naredi fant z najdenim kosom žice in kaj dekle z najdenim ostankom niti.
Harrisonovi so kajpada prišli vsako nedeljo v cerkev Sv. Duha, se prisrčno rokovali s pastorjem Denisom Brennerjem, potomcem bavarskih izseljencev iz časa recesije v Nemčiji v tridesetih letih, preden je Nemčiji zavladal Avstrijec, ki to ni hotel biti in pri vseh drugih ni prenašal tega, da so to, kar so bili, tudi iz srca hoteli biti. Doktor Harrison je zahajal v skupnost zaradi ustaljenega reda in dobrih navad, ki so jih tam poučevali, z vsem, kar naj bi bilo pri stvari nevidnega, pa je bil pripravljen potrpeti in mu niti na misel ni prišlo, da bi kar koli od tega, še posebej pa obstoj Boga, postavil v dvom ali se iz tega celo norčeval. Cerkev je bila zanj prepotrebna duhovadnica, saj samo iz telovadnice vendar ne moreš dobiti izgotovljenega moža ali žene. Otroci so morali iti z njim, in gospo Harrison, v cerkev z obema potrebnima rekvizitoma, majhno izdajo Biblije in cerkveno pesmarico, saj človeka ne moreš imeti, kakor je rad poudaril, za civiliziranega, če ne pozna vsebine te knjige in vsaj nekaj modrih izrekov, kakor: »Kdor je brez razuma, daje roko, sprejema poroštvo za svojega bližnjega.«3 Sam se petju ni pridružil, a je pozorno poslušal, ali vsi štirje njunih otrok pojejo in kako pojejo. Gospa Jill Harrison, za deset let mlajša od svojega moža, dejansko tajnica v njegovi odvetniški pisarni, je v to, zaradi česar hodi človek v cerkev, verovala, čeprav malo po svoje, ne čisto tako, kakor je brala v svoji Bibliji, ki je vendar ni puščala nebrane, a čisto vsega in čisto tako ni verjela, kar in kakor je v njej zapisano.
Pitt se še danes spominja, z nekakšno otožnostjo, da se je mati vedno postavila pred njim, kakor da bi ga bilo treba varovati, oče pa se je vedno postavil za njim, kakor da bi se bilo treba z njim pobahati. Med obojim ni bilo nikakršnega številčnega razmerja, saj je mater pred seboj videl in čutil neprestano, medtem ko so bili trenutki z očetom za seboj zelo redki, pravzaprav izjemni, kakor je pač vedno izjemna priložnost, da se oče postavi s sinom, če ne gre ravno za Mozarta, a kdo bi že bil v pokrajini Stanislaus, v državi Kaliforniji, tako kmalu Mozart…
Tako pravih pogovorov med očetom in njim, kar velja tudi za brate in sestro, v njegovem spominu ni. Najprej se je moralo kaj zgoditi, navadno kaj neugodnega ali za očetov pogled na stvari neuglednega, da je prišlo do »intervjuja«, kakor so pozneje, ko so odrasli, radi ironično imenovali klicanje pred očeta. Pri teh zaslišanjih nikoli ni padla trda beseda in glasnost je bila na ravni primerno nastavljenega koncertnega radijskega sprejemnika, ki je, vgrajen v razkošno komodo kraljeval v očetovi delovni sobi, ki je bila obenem soba njegovega oddihovanja. A zmerno povedane besede so včasih sedale huje, kakor če bi bile nezmerno ali preglasno povedane, kakor se odsedajo zmerno zadani, a v enakomernem ritmu padajoči udarci z žensko nogavico, napolnjeno z mivko, s kakršno so policisti včasih skušali spraviti koga k pameti, če je klatil okoli sebe, brcal in pljuval v varuhe javnega reda in jih žalil z najgršimi izrazi, čeprav je bil prijet sredi nedvomno kaznivega dejanja. Dva policista sta ga držala napetega na mizi, eden pa ga je počasi in mirno udarjal z nogavico po predelu jeter in ledvic. To ni pustilo na njem nobene zdravniško ugotovljive poškodbe, bolečine, ki so neukrotljivega agnostika, saj se je še pred sodnikom skušal zmazati z zelo močnim argumentom, da ni vedel, da se to, zaradi česar je bil prijet, ne sme, spremljale še mesece po performansu v kleti policijske hiše, in so ga dovolj sugestivno spominjale na zanimivo pravoznansko tezo, da v državo morda ni pametno brcati, pljuvati in jo gristi, jo obkladati z najbolj žaljivimi besedami in se pri tem imeti za po krivem pridržanega.
Doktor Dave Harrison se nikoli nobenega svojih sinov ni dotaknil s pestjo, palico ali pasom, saj je bil njegov nazor zmerni humanizem, a njegovi razočarani ali očitajoči pogledi, s katerimi je traktiral svoje sinove, so včasih delovali kakor z mivko napolnjena ženska nogavica iz turloške policijske postaje. Spomin na tako očetovo prizanesljivost je sinove pozneje najbrž obvaroval skušnjave pred humanistično korektnostjo in jih pripravljal na udarce življenja, ki so dejansko marsikdaj trdi udarci, in jih krščanski človek ne pripisuje muhavosti narave ali naključja, ampak modrim sklepom Najvišjega, ki svojih očetovskih svaril in kazni ne povija v mehko žensko nogavico humanistične korektnosti. Kjer gre človeški oče, kaj šele človeška mati »naokoli«, stopi nebeški Oče naravnost v sredo stvari, sreda vsake stvari, ki je kakor koli že povezana s človekom, pa je sreda njegovega srca.
Nekoč se Pittu ni prav močno ljubilo iz postelje, gre za nedeljo seveda, da bi skupaj z družino prehodil tiste pol ameriške milije poti do cerkve. Samuel, John in Ralph, njegovi mlajši bratje, so bili že nared, sestra Emily tako ali tako, njemu pa nekako ni bilo do tega, da bi zaustil toplo gnezdo svoje postelje. Oče, gospod Harrison, je na vse skupaj rekel samo svoj pomenljivi OK, ki je bil izgovorjen na tisoč možnih načinov, in vsak je imel čisto svoj pomen, kakor da bi šlo za tisoč povsem različnih besed. Vsi Harrisonovi otroci, kaj otroci, tudi vrla gospa Jill Harrison, so to posebno angleško narečje, sestavljeno iz kakih tisoč različno intoniranih OK obvladali do zadnje nianse. Zanje bi Websterjev angleško-angleški slovar mirno lahko imel samo eno besedo, očetov OK, namesto članka o pomenu pa bi moral biti najprej notni zapis, kakor da gre za glasbeno partituro, potem šele komentar, kaj ta ali ona intonacija pomeni. In Pitt je natanko vedel, da se njegova vstaja, ko se je uprl, da bi vstal iz postelje, ne bo dobro iztekla. Bilo je OK, kakor je bilo slišati iz strogih očetovih ust, a to je bil OK z zaporedno številko 834, kjer bi pisalo, če bi taka redakcija Websterja obstajala: Sankcija zadržana, še potrebuje premisleka, vsekakor bo za kaznovanega boleča; ponovitve dejanja, ki bi izzvalo še en odgovor v smislu OK-834, nikakor ni mogoče priporočati… Družina se je odpravila brez Pitta, nihče ni ničesar dodal, OK 834 je bil zadosti. Pitt ni mogel več zaspati, skoraj do kosila se je premetaval v postelji, a vrnitev družine od bogoslužja ga prav tako ni mogla osvoboditi neugodnega čakanja na to, kar naj bi po vsem tem sledilo. Mati ga je čez kakšno uro po vrnitvi poklicala h kosilu, nihče mu ni rekel nič, oče je zmolil formulo, ki ji sicer ni bilo mogoče nič očitati, vendar to ni prihajalo iz srca, ampak iz spomina v možganih. Oče ga ni niti ošvrknil s kakim posebnim pogledom, tudi bratje in sestra so ostali brez vsakega komentarja, mati Miss Jill je samo pripomnila:
»Pastor Brenner si je danes odmeril skoraj dvakrat več časa za pridigo, kakor smo ga vajeni.«
Sestra Emily, ki je včasih morala doma nastopiti tudi z avtoriteto začasne mame, je odvrnila:
»Roman ni toliko boljši, kolikor je daljši…«
Na to nihče ni več rekel nič. Pitt je moral vse štiri hode ravno še znosno bogatega nedeljskega kosila pretrpeti brez kakršne koli vzgojne ali celo kazenske opazke. Zadnji očetov OK, tisti z zaporedno številko 834, pa je počasi rasel v njem v najdaljšo in najtežje izgovorljivo angleško besedo. Pitt je še dolgo čakal na izvršitev kazni zaradi preležane udeležbe pri bogoslužju. Medtem je slišal še veliko različic sicer enako zapisane umetno narejene besede OK, glede katere si etimologi še vedno niso edini, iz česa naj bi bila kratica, ki je postala najbolj značilna besedica ameriške in vse bolj tudi svetovne angleščine, narejena, a nobena v Pittu ni pustila tako močnih sledi, kakor prav OK tiste nesrečne nedelje, ko je bil vstajnik zoper vstajanje in mu je družina pustila, da je uveljavil svojo voljo, s katero potem pravzaprav ni bil prav srečen.
Samo enkrat je Pitt še slišal iz očetovih ust isto verzijo amerikanizma OK. Tedaj mu je že bilo šestnajst let. Vstal je iz postelje. Šel je z družino v cerkev. Poslušal je dolgo pridigo pastorja Brennerja, bolj pozorno kakor vsi iz njegove hiše. Ampak ko so sedli h kosilu, se je potem, ko si je napolnil krožnik z grahovo juho, na očetov diskretno začuden pogled, zakaj k njegovi kratki in kakor vedno zgolj formalni molitvi ni pristavil svojega »Amen«, kakor so to vedno storili vsi, čeprav to nikoli ni bila čisto prava molitev in so vsi to tudi vedeli, obrnil k očetu in naravnost rekel:
»Mislim, da Boga ni. Gospod Brenner je čisto v redu človek, ampak tako menim.«
Tedaj je oče gospod Harrison drugič rekel isti OK kakor nekaj let prej, ko je šlo za vstajanje iz postelje. Pitta je ob tem OK, ki se je k onemu prejšnjemu, nikoli pozabljenemu in še vedno grozečemu, prilegal kakor natančno izdelan ključ v svojo ključavnico, oblila zona slutnje, da se bo to zgodilo še enkrat, a nihče ne more vedeti kdaj in ob kakšni priložnosti.
Če bi gospod dr. Harrison svojega sina mirno in spravljivo vprašal, kaj ga je pripravilo k temu, da taji Boga, mu Pitt zagotovo ne bi rekel, kar bi bilo sicer res, da ima namreč to po očetu, le da se ta pred seboj in pred ljudmi dela, kakor da vendarle veruje, ko pa v resnici te vere ni ali je vsaj ni mogoče opaziti. Je disciplina, je morala, je korektno življenje, vse to je, a o kaki resnični veri seveda ni nobenega sledu. Najbrž bi Pitt prav to očetu tudi zabrusil v obraz, le da v tistem času tega tudi sam še ni vedel, saj je tudi to vedeti mogoče šele, če sam vero imaš, a Pitt je tedaj prav gotovo ni imel, kakor je ni imel njegov oče, ugledni lastnik dobro stoječe pravne pisarne v Turlocku. A kakor se gospodu Harrisonu ni bilo treba domisliti, zakaj vere nima, saj je vendar menil, da jo ima in je tudi navzven kazal, kakor da bi jo imel, pa se je Pitt, ki je vedel, da vere nima in je tudi kazal, da je nima, prav zato moral domisliti česa, kar bi ga v tem utemeljevalo in potrjevalo. Tako se tisti brez vere, ki vedo, da so brez vere, po sili svoje vesti in pameti začno mučiti z vprašanjem božjega bivanja in smisla sveta in življenja, da bi tako prišli do argumentov za rezultat, ki jim je že znan, ker so se brez vsakih argumentov zanj že od vsega začetka preprosto odločili, medtem ko taka vprašanja tistim brez vere, ki pa ne vedo, da je nimajo, takih zadreg in stisk ne povzročajo.
Pitt ni natanko vedel, v katerem trenutku se je odločil, da Boga nikakor ne more biti, prav tako pa še dolgo potem ni vedel, zakaj se je tako odločil in ali se je res odločil premišljeno in s tehtanjem vseh mogočih ZA in PROTI. A nekaj je v njem počasi postalo nemirno in nadležno in je vse bolj zahtevalo, da bi bilo stvari vendar treba nekako pretehtati in si izdelati vsaj zasilno teorijo o tem, zakaj Boga v resnici ne le ni, ampak je tudi prav, da ga ni in ga nikakor ne bi smelo biti. Samo tako je bilo namreč mogoče s stvarjo, torej s prvo odločitvijo, ki še ni vprašala po utemeljitvi, v miru živeti.
Pittu ni bilo dano, da bi sam videl in še bolj izkusil, kako je ta svet v nekem smislu in na nekem področju, namreč človeškem, prav tak, kakor da Boga dejansko ne bi bilo. Ker pa je veliko bral in se pogovarjal, tudi na televiziji spremljal oddaje, kjer so se učeni profesorji o takih rečeh prepirali, je naposled iz vsega prebranega, slišanega, gledanega in izdiskutiranega, povlekel sklep, da je bila njegova odločitev edina logična in nujna, saj bi Bog, če bi res obstajal, takega sveta ne mogel prav dolgo gledati in bi že davno moral na njem narediti red, še raje pa, bi ne ustvaril reči, ki so pokvarljive, ampak bi ustvaril tak svet, ki se ne more pokvariti, kakor se ne more pokvariti nemški avto ali se usmrdeti norveški slanik. Evo dokaza! Če Bog nepokvarljivega sveta ne more ustvariti, potem ni vsemogočen in torej ni Bog, ampak kvečjemu kak kozmični velikan brez mesa in kosti. Če pa takega sveta, namreč nepokvarljivega, ni hotel ustvariti, potem ni neskončno dober, milostljiv in ljubeč, ampak ima sam, če že ko kakšna galaktična himera kje obstaja, kup moralnih in modrostnih pomanjkljivosti, ne samo take, kakor jih imamo ljudje, ampak še veliko večje, kakor je to, kar je ustvarjeno, veliko večji problem, kakor pa to, kar je s človeškimi rokami in pametjo narejeno. In menil je, da se je takih reči domislil prvi in da je neverjetno, do kakih globokih uvidov pride človek, če začne le malo vrtati okoli sebe. Seveda ni mogel vedeti, da je tudi veliki izzivalec cerkve in Boga, Voltaire, take ugovore sam kradel iz rudnika, v katerem bi take rude nihče ne pričakoval, kovino, ki jo je iz te rude stalil, pa potem imel za svojo last. Ni še prebral, kar pravi prerok, ki je neprestano občeval z Bogom samim:
»Njihova hudobija presega vse meje;
ne zavzemajo se za pravico,
pravico sirote - in vendar uspevajo!
Ne prisojajo pravice ubogim.«4
Prav tako ni vedel za podobno tožbo drugega preroka, ko pravi:
»Zdaj blagrujemo predrzneže, tudi uspevajo tisti, ki delajo krivično: preizkušajo Boga - in ostajajo nekaznovani!«5
Nič ni vedel o tem, kako je svoje trpljenje doživljal in komentiral eden najbolj trpečih v biblijskih pripovedih:
»Uspevajo pa šotori roparjev
in varna bivališča teh, ki izzivajo Boga,
kakor je pač Bog pripravil s svojo roko.«6
Kako naj mlad človek v letih, ko se njegova pamet ima za pametno, ve, da so najmočnejši ugovori zoper Boga izrečeni prav v njegovi knjigi? Fascinacija brezbožnih je v nevednosti in nepoučenosti, včasih še pomnoženi z nerazboritostjo, mladega rodu, ki vedno znova izumlja svoje kolo, ko se sicer sam prav tedaj pelje na starem, že po očetih in dedih in njih očetih in dedih preizkušenem kolesu.
Morda bi Pitt že veliko prej opazil, da taka nevera ne stane prav veliko in da tudi ne pomaga prav veliko, ne temu, ki tako veruje, da namreč česa ali koga ni, ne tem, s katerimi hoče biti tako, namreč mrzlo veren, solidaren zoper Boga, ki jih je postavil ali celo kar vrgel v tak svet, ki Boga ni dostojen, ki pa ga sicer tako ali tako ni, če bi ga oče gospod doktor Harrison tu in tam, navadno pred jedjo, ko je moral kdo iz družine zdrdrati, kar se vendarle spodobi, molitev zahvale za darove na mizi. Ti perfidni očetovi opomini so Pitta še posebej močno pribijali na desko njegove mladostne odločitve, da Boga v njegovem življenju ne bo. Mati nanj sicer nikoli ni pritiskala, a ker je sama brez glasu ječala pod očetovo tako nesporno avtoriteto, ga je njena pobožnost, namreč resnična in iskrena, še toliko bolj jezila in ga potrjevala v njegovem odklanjanju vsega, kar bi utegnilo biti z Bogom povezano, da je bila noga njegovega brezboštva na materni strani krepkejša in daljša, kakor pa noga na očetovi strani, kar je povzročilo, da je s svojim odločnim stališčem stal nekoliko postrani, kakor če bi bila tudi ena od njegovih telesnih nog daljša in krepkejša od druge, še bolj čudno pa je, v duhu in razpoloženju seveda, s to razliko hodil, kar pa je mogel čutiti in se tega zavedati le sam, saj od zunaj v to ni bilo mogoče vreči pogleda.
Kar nekaj časa se mu je zdelo, da tako, brez skritega vsevidnega očesa in še bolj skrite vsevedne inteligence nekje daleč nad seboj šele diha, kakor diha potapljač, ko sname masko. Ko je veliko pozneje na televiziji videl prizor iz kitajske prestolnice, kako ljudje hite v službo z maskami na obrazu, se je spomnil, kako neumno se je pod onesnaženo zračno kupolo veseliti, da lahko dihaš svobodno, brez maske, ki mu je bila v tistih letih prispodoba za Boga in njegove omejitve. Tedaj, v skoraj eksploziji svojega telesa in njegovih zahtev, še bolj pa svojega jaza in njegovih zahtev, si ne bi mogel predstavljati, da inženirji maske za potapljače niso skonstruirali, da bi potapljača mučili in omejevali, ampak,da ne bi utonil, da bi lahko kljub temu raziskoval globine voda; in drugi mask, ki jih morajo ljudje nositi v preonesnaženem zraku, tudi teh mask niso naredili zaradi omejevanja, ampak za svobodo pred zastrupitvijo. Še najmanj bi mogel pomisliti na to, da bi Bog dal človeku svojo postavo zaradi podobnega, da bi ga namreč zavaroval pred utopitvijo v grehu in pred zastrupitvijo z zapeljevanjem, ki je za dušo to, kar sta ogljikov monoksid in ogljikov dioksid za telo.
Nekoč ga je v njegovem prepričanju močno podprl in potrdil njegov profesor biologije, prepričan evolucionist, ki celo svoje prve ure nauka o človeku ni mogel dokončati brez uprizoritve človekovega postopnega izravnavanja, kakor vanj verujejo učenci Darwinovega popularizatorja in poenostavitelja Haeckla, nemškega profesorja kajpada, da se je ves razred smejal, profesor Berthram Keelce pa niti sam ni opazil, kako mu je bilo vsako leto po taki demonstraciji potrebno več časa, da se je potem tudi sam zravnal, da ne bi svojih dijakov spravil v smeh še na lasten račun. Nekoč ga je profesor, ki ga je imel rad zaradi njegovega zanimanja za velike pupke, ki so naseljevali majhno močvirje nedaleč od šole, naravnost vprašal, kako je z njegovo vero. Ne da bi Pitt hotel posebej ugoditi svojemu profesorju, ki mu je prav tako bil drag, saj je imel prijeten in nazoren način podajanja snovi, obenem pa je bil do vseh v razredu enako pravičen in nad njimi nikoli ni moraliziral, kakor je to sicer rad delal pri veroučnih urah gospod Denis Brenner, s katerim se je sicer moral rokovati vsako nedeljo pri izhodu iz baptistične cerkve, je svojemu profesorju za biologijo naravnost povedal, da je s tem opravil in ga to vprašanje ne muči več. Tedaj mu je profesor Keelce, kakor da bere besede iz njegovega srca, rekel:
»Kajne, Pitt, kako svobodno diha človek, ko enkrat te stvari odloži, kamor sodijo, namreč v pozabo za zmeraj…«
V tistem trenutku je Pitt v resnici zadihal, kakor da mu nikoli več v življenju ne bo potrebna nobena maska, ne pod vodo in ne na zraku na suhem. Zazdelo se mu je, da je dotlej sprejemal mlado in še neizkušeno in še ne v resnici doživeto svobodo pred utesnjujočimi predstavami o nekakšnem bogu, ki vse vidi in vse ve in se tako greh delati ne sme, z nekakšno nehvaležnostjo, kakor da je tako svobodno dihanje s polnimi pljuči življenja kaj samoumevnega in človeku kar tako vrženega, kakor ti Italijan na tržnici v Turlocku iz prijaznosti, ker te pozna, že od daleč vrže v naročje pomarančo ali kak drug sadež, ko vendar ve, da potem ne boš mogel mimo njega in boš kupil še kaj takega, česar sam nujno ne ješ. Zdaj je iz usposobljenih ust dobil potrdilo, da je bila njegova odločitev za svobodo pravilna in mu ne bo treba živeti s kovčkom, ki ima dvojno dno, kakor njegov oče, ki se v srcu prav tako ne boji več prastarega moža nad oblaki, pred javnostjo pa se mora kazati tradicionalno vernega in pobožnega, sicer bi trpel njegov ugled, predvsem pa njegova pisarna. In še bolj mu je postalo žal svoje uboge matere, ki nima manj izobrazbe, a ima več domišljije in svežih zamisli, kakor njegov oče, a se mora pred njegovo oblastjo zatajevati in se odrekati vsemu, razen da služi njegovemu egu, ki se ne ukrivlja in manjša, kakor njegovo telo, ampak raste še naprej in ne kaže nobenih znakov staranja. In menil je, da je prav njena vernost tisti nevidni bič, ki jo k temu priganja in ji ne da nobene možnosti in pravice, da bi se vsaj v kaki stvari uprla in poskrbela malo tudi zase. V svoji ljubezni do nje bi jo zaradi njene vdanosti skoraj tudi že zasovražil, kar je pri stvari čudno, pravzaprav bolj kakor očeta, pri katerem druge možnosti kakor vladati tako ali tako ni bilo.
Prav njegova mati pa je bila edina v hiši, ki je zaznala, kako je s Pittovo vero, četudi mu glede tega ni rekla niti besedice. Prav to ga je jezilo in bolelo. To je bil način, kako je povedala svojo nikoli končano pridigo. Vsi v hiši, predvsem seveda oče, so do tistega kosila, ko je vsem razodel, kako je z njim, mislili, da vse teče lepo po starih kolesnicah – razen matere. Pred njo ni mogel skriti nič, to pa ga je spominjalo na prav tisto lastnost, ki jo je gospod Brenner pri verouku vedno omenjal, ko je bila beseda o Bogu.
Sošolec, ki mu je bil v razredu najbližji in najdražji, je bil Thom Cruse. Bil je magnet za dekleta, pa ne, ker bi se za njihovo naklonjenost potegoval ali celo tekal za njimi, ampak, ker so se v njegovi družbi počutile varno. Govoril in ravnal je umirjeno, kar je bilo toliko bolj presenetljivo, ker je bil športni tip. Bil je dve leti starejši od Pitta, saj je po high school najprej obiskoval commercial school, šele nato se je odločil za grammar school, kjer mu je vse šlo veliko lažje, saj je imel za seboj izkušnjo tako z glavo, kakor z rokami in je bil v šoli bolj zavzet in resnoben kakor večina drugih. Njegov šport je bil nekaj drugega kakor pri večini teh, ki si hočejo pridobiti čim več točk na collegeu in potem na univerzi. Bil je izvrsten smučar, zato so ga starši vsako leto med počitnicami poslali v Francijo, kjer si ni pridobil le smučarskih veščin in uglednih priznanj, ampak tudi dovolj francoščine, da je vse kazalo na študij romanskih jezikov.
Pitt in Thom sta bila nerazdružljiva prijatelja, morda tudi iz Pittove hvaležnosti, da ga je Thom od vsega začetka jemal za sebi enakega, kar sicer med dijaki ni bilo v navadi, saj je že leto razlike pomenilo razliko med mojstrom in vajencem. Skupaj sta zahajala v mestno in univerzitetno knjižnico, saj sta oba bila glede branja zahtevnejša kakor večina drugih in jima šolska knjižnica ni zadoščala. Rada sta se s kolesi podala v naravo, tam razprostrla šotorsko platno, ki sta ga imela iz svojega skavtskega odreda, legla na hrbet in se pomenkovala proti nebu. Pomenki se niso vrteli okoli običajnih dijaških tem, kakor zadeve in zdrahe v šoli, posebnosti tega ali onega učitelja, večji nakupi doma, načrtovani izleti kam dlje kakor v okolico Turlocka. Pogovarjala sta se o temi, glede katere je med njima vladalo soglasje pomembnosti, nikakor pa ne tudi soglasje v tem, kar sta o tem vsak zase menila. Thom je recimo menil:
»Hej, Pitt, si kdaj ponoči posvetil z baterijo v vesolje, kamor zdaj gledava?«
»Kako prideš na kaj takega?« se je začudil Pitt.
»Kar tako, lahko bi si predstavljal, da sediš na svetlobnem žarku in potuješ kakor Armstrong in Aldrin z raketo, le da ne po krožnici okoli zemlje, da bi zadel luno, ampak naravnost v osrčje vesolja. In ko bi na takem žarku svetlobe potoval že vrsto let, bi še vedno bil na domačem dvorišču, v merilih intergalaktičnosti se sploh še ne bi nikamor zares premaknil. Kako velik mora biti šele ta, ki je take razdalje in svetove ustvaril…«
Pitt je pregriznil travo, ki jo je imel v ustih:
»Če bi bil res tako velik, nas ne bi ustvaril tako majhne in malenkostne!«
»Nihče ne trdi, da bi nas take ustvaril. In med velikim številom majhnih in malenkostnih je vendar tudi nekaj res velikih, po značaju in po zmožnostih, in velikodušnih, čeprav priznam, teh vendarle manj od velikih, a tudi takšni so. Mali karo, ki ti gre na živce, je človekova lastna izbira. Ustvarjeni smo bili za velik format, greh nas je pomanjšal v območje insektov, še več pa v območje bakterij…«
»Mislim, da so vse to projekcije naših nebogljenih predstav in težav v sebi in s seboj. Stvari so, kar so in kakršne so, ne potrebujejo komentarja in ga ne vzdržijo.«
Thom se je zasmejal:
»Imaš mogoče prav, a le, dokler ti kdo ne stopi na palec in hoče potem tam ostati, na svoji nogi pa nima mehkih copat, ampak okovane škornje, kakor naši marinci v času izkrcanja…«
Tako sta se prijateljsko spopadala, a oba sta gledala v nebo.
Pitt je imel Thoma rad, tega preprostega, a bistrega, športnega in vedno za pomoč pripravljenega fanta, ni pa se mogel otresti vtisa, da v svoji preprostosti vendar malo pretirava.
»Gotovo meniš, Thom,« je ob neki priložnosti rekel Pitt, »da je tvoj Bog pravzaprav kapetan velikega moštva, ki naivno vztraja pri pošteni igri, ki ne dovoljuje trikov in nedovoljenih prijemov; če moštvo igro dobi, ne dovoljuje navdušenega vzklikanja in norenja, in če igro izgubi, ne dovoljuje tarnanja in obupovanja, kaj šele jeze nad igralci nasprotne ekipe ali obtoževanja sodnika. Sam pa veš, da je življenje popolno nasprotje od tega. Faul je pravilo, vsakdo si daje duška, ali v zmagi in pirovanju ali pa v izgubljeni igri in jeznem razgrajanju. Menim, da ne živiš čisto na planetu in da ti vera v tem daje potuho…«
Thom se je prostodušno nasmehnil, kakor se očka nasmehne dečku, ki vpraša, zakaj pri babici še vedno redijo kokoši, ko pa dobiš jajca v vsaki blagovnici:
»Kako na svetu je in kaj vse ljudje na njem počno, o tem sem tudi sam, verjemi mi, nekoliko informiran. Moja skrb pa ni, kako je, ampak, kako bi moralo biti. Za to, kar je in kakor je, ni treba nikomur skrbeti, to je dano že samo po sebi.«
»Aha, Thom, in ti ravnokar odpiraš delavnico za splošno popravilo sveta, da bi bil tak, kakršen bi moral biti in ne tak, kakršen ravno je…«
Thom ga je nekaj časa gledal, kakor da bi šlo za zadnji pogovor med njima, in potem rekel:
»Pitt, ni pametno, če si nalogo delaš lažjo s tem, da imaš tistega, ki veruje, za tepčka. Kdo pa hoče svet neprestano popravljati? Ali niso to bodisi ljudje brez Boga, ki pojejo svoj omamni Imagine in obljubljajo nekaj, česar ne morejo dati, da bi bil svet brez Boga brez vojn in nasilja, ali pa njim podobni, ki sicer menijo, da v Boga verujejo, v resnici pa častijo bogove in polbogove, ki jih sicer ni in pojejo svoj prav tako omamni Ave boginji, za katero verjamejo, da jih bo rešila, svet pa bi radi popravili po njenih domnevnih naročilih. Kdor veruje po Pismu, ta verjame Kristusu, da novega vina nima smisla natakati v stare luknjaste mehove in da stare suknje ni smiselno krpati z novimi zaplatami. Tak star meh, taka stara suknja je naš svet, in Kristus ima z njim drugačen načrt, kakor nenehno krpanje njegovih lukenj. To delajo revolucionarji vseh vrst, in z vsakim strelom, ki ga oddajo, je v tem mehu ena luknja več…«
»Torej boste verniki čakali, da pride Kristus kot kralj in zavlada zemlji in sam uredi vse reči. Se potem čudite, da vam ovce bežijo v hlev revolucionarjev in drugih popravljalcev sveta, ki vsaj ne držijo križem rok?«
»Čakati moramo vsi, Pitt,« se je nasmehnil Thom, »le da nekateri v upanju in drugi v siljenju, kakor je v naravi popravljanja sveta, pa naj ga popravlja rimski škof ali pa generalni sekretar kake partije na oblasti. Tudi sadovi revolucij in reform in uporov potrebujejo čas rasti in zorenja, preden padejo z drevesa smrti kot na pogled lep sadež, a v resnici pretkano obarvana in poslikana bomba, da bo eksplodirala v rokah tega, ki ga utrže, ali pa se ponudi kot zavdano, a tako lepo jabolko v Grimmovi Sneguljčici in sedem palčkov.«
Pitt se je samo nasmehnil,Thom pa je nadaljeval:
»Ne vem, če si slišal za enega najbolj znanih ameriških psihologov našega časa, Walterja Mischela, predava na Columbia University v New Yorku. Pravzaprav to sploh ni Američan,vsaj po izvoru ne, ampak dunajski Jud, ki je kot osemletni deček moral s svojimi starši bežati pred ljudmi, za katere sezdi, da tega, kar naj bi psihologija proučevala, namreč človeške duše, sploh nimajo. In ko je v šestdesetih letih predaval in raziskoval na Stanfort University, mu je uspel presenetljiv eksperiment, ki danes velja za enega najpomembnejših v zgodovini psihologije nasploh, znan kot Marshmallow-Test, prav ta pa daje odgovor na tvoje dileme in pojasnjuje razliko med kristjanom, ki počaka, čeprav ne čaka križem rok, in nepremišljenim aktivistom, bodisi v smislu psevdokrščanskega ali pa levičarskega aktivizma, ki takoj hoče rešitev, pa ne ve, da njeno možnost prav s svojo uporniško ali revolucionarno intervencijo spet za en zgodovinski cikel odrine.«
»Ne poznam…« je rekel Pitt.
»Stvar je tako otroško preprosta – in navadno ta test opravljajo res na otrocih, čeprav pri odraslih deluje enako, le namesto cenene slaščice marshmallow mora biti kaka igrača ali poslastica za odrasle. Vzameš skupino otrok in jim pokažeš poln pladenj slaščic, za katere res ni treba, da se jim reče marshmallow, lahko je kar koli, po čemer otrok rad seže, in to takoj, preden kdo tega ne odnese. In ta, ki test opravlja, ponudi otrokom dve možnosti. Vsakdo lahko vzame slaščico takoj in jo poje, ali pa počaka, dokler se psiholog ne vrne v prostor, a potem dobi zato dve slaščici. Prav test pa se začne šele po tej nedolžni igrici. Psiholog potem leta dolgo spremlja življenjsko pot teh otrok. In ko so to odrasli ljudje s kariero za seboj, lahko psiholog primerja povezavo med njihovimi življenjskimi odločitvami, uspehi ali neuspehi, in njihovo odločitvijo, ko so bili še otroci, ali bodo raje takoj vzeli slaščico, vendar samo eno, ali pa bodo pripravljeni kake četrt ure počakati, da bi potem dobili dve. Seveda večina otrok takoj vzame eno slaščico, ker ne morejo počakati niti petnajst minut. In ti v svojem življenju navadno nimajo pokazati česa občudovanja vrednega, saj tako ravnajo vse svoje življenje. Ko imajo v času šolanja na izbiro, ali bodo najprej naredili domače naloge in se potem šli igrat z vrstniki, ali pa so za igro tako neučakani, da se tolažijo z obljubo, da bodo to z nalogami že še opravili, si ta večina prav tako izbere kot prioriteto užitek, na dolžnost pa pozabi. Ta eksperiment pa velja tudi za velike in največje reči. Ta, ki ne more počakati, četudi bi potem dobil dve slaščici namesto ene, tudi kot politik ne bo mogel počakati, da bi kaka razumna reforma počasi in brez nasilja dozorela v prid državljanom in brez prelivanja krvi in vsakršnih krivic, in se v svoji neučakanosti navduši in odloči za hiter uporniški ali celo revolucionarni poseg, ki pa prinese grenke in neužitne sadove tem, ki naj bi jim izboljšal življenje, pa tudi njemu samemu, ki si je roke in vest umazal s krvjo bližnjih. Predvsem pa, tako politiki, kakor tudi ljudje iz ljudstva, ne morejo počakati, da se izpolni, kar je Bog dal napovedati po prerokih in po svojem Sinu in njegovih apostolih, da bo ta po svojem drugem porihodu, ko bo premagal Antikrista in njegove zavezniške vojske iz vseh narodov, vzpostavil kraljestvo pravičnosti, ki bo trajalo tisoč let, ko bo Bog postavil človeštvo pred zadnjo preizkušnjo na tej zemlji, preden jo uniči in naredi novo nebo in novo zemljo, in raje kljub vsem dosedanjim neuspehom in prelivanjem krvi, še naprej sanjajo, kako bodo sami, če bodo le dovolj složni, spremenili ta svet. Pozabijo, da je sloga med ljudmi, če je brez Boga in v nasprotju z njegovimi zapovedmi, le drugi izraz za tak ali drugačen, levi ali desni fašizem, katerega simbol je od rimskih časov do danes butara mrtvih šib. Sicer pa na tak eksperiment ni bilo treba čakati na znamenitega psihologa Mischela z Dunaja, saj ga je opravil že Bog sam, kakor to beremo v 25. Poglavju Geneze, ko je neučakani Ezav prodal svoje prvenstvo po rojstvu svojemu bratu Jakobu za skledo leče in tako postal nekakšen boter pri rojstvu izraelskega naroda, ki je imenovan po imenu Izrael4, s katerim je Bog nanovo poimenoval Jakoba, ki je še kako znal počakati, kakor vidimo iz nadaljnjega razpleta njegovega življenja. Tako bi se Marshmallow-Experiment po vsej pravici moral imenovati eksperiment s skodelo kuhane leče …«
To je bil zadnji pogovor med njima. Ko je Pitt spet obiskal gospoda Crusa in gospo Crus, da bi iz oči v oči vprašal po Thomu, saj to ni za telefon, mu je upadli gospod suho rekel:
»Ni ga več. Hitra levkemija.«
Pittu so se podrli nekateri stebri sveta. Pravzaprav skoraj vsi. Saj se s Thomom skoraj v nobeni reči ni mogel strinjati, a vedno ga je zanimalo le, kaj bi Thom rekel o tem, kar ga je vznemirjalo, tudi če mu je potem ugovarjal in mu v svoji, kakor je pozneje to sam presodil, pootročeni trmi razlagal, kako se z njim nikakor ne strinja, kakor da bi to, kar kdo pove, tako nujno potrebovalo njegovo smešno napihnjeno strinjanje. Ko se je tega spomnil, je v hipu zasovražil to besedo, s katero otrok, vsaj mentalno še otrok, skuša dokazati, da je že odrasel, ko v resnici z njo odrasli, a le po telesu, dokazuje, da je še otrok.
Thomov odhod, kakor da bi ne šlo toliko za dejstvo smrti, ampak za neoprostljivo nevljudnost, takole oditi. Po zadnjem pogovoru, ko Pitt še ni mogel prav premisliti, kaj je bilo rečeno in kaj bi utegnilo biti odgovorjeno, preprosto odhod. Exit.
Pitt je vedel, da tega ne bo mogel sprejeti, namreč da bi se udeležil pogreba na churchyardu v bližini baptistične cerkve.
Tiste noči, pred dnevom, ko naj bi bil Thomov pogreb, ni mogel zaspati in si je predstavljal, kako ga ni na pogrebu in Thoma, tokrat brez njegovega poslednjega strinjanja, ki ga je tako sovražil, po vrveh prav počasi spuščajo v jamo. To bi naj torej bila zadnja velika in nepreklicna resnica o človeku. O človeku, to ne bi bilo taka reč, ampak o Thomu, prav o Thomu Crusu, njegovem najboljšem prijatelju, ne da bi on sam, Pitt, mogel k temu pristaviti svoje preklicano strinjanje ali nestrinjanje …
* Odlomek iz romana o Primožu Trubarju Američan v Rašici
Opombe:
1 Glej: 2 Kor 6,14-15.
2 Glej: Mr 9,38-39
3 Prg 17,18.
4 Jer 5,28.
5 Mal 3,15.
6 Job 12,6.
7 Beseda Izrael pomeni: naj se Bog pokaže močnega. Pomeni tudi: borilec z Bogom.
