Torej, zdaj ti manjka moja knjiga, svinec čiste nadobudnosti,
ko se teže dvigneš z lastnega dna in na površini začneš mirneje dihati!
Kje sem našel vero, da moji strahovi in blodnje, posmeh gusarjev,
lahko z biserovino obrobijo tvoj poraz, trk in špiljo predaha sredi lova?
Nevihta je moje naravno stanje. Ko me šibajo valovi in veter, dozorevam.
Dovolj naivno za sebe, ne dovolj karizmatično za druge. A diham.
Osoljenih lic, gub, ki ne odlagajo potrditve staranja. Sanje so vse nižje
in zdaj klijejo na meji, ko koder morje zapljuskava kopno. (Nimam visokih vizij.)
Samo da seštejem drobne dosežke, potrebščine za preživljanje, in lahko še
plavam nekaj časa, prej ko me odvlečejo na razrez rjavih naklepov.
Laže je bilo stopati k morju kot otrok. Tudi tebi je bilo lagodneje vzeti to knjigo,
če bi jo pisal nekega veselejšega dne. Vendar si na površini in sodi. In dihaj mirneje.
RADOST SKEPSE
Samo vi verjamete glasnemu kapitanu
in boste čisto v redu v tišini nasedli.
Zloščite obupno krmo in slabo razveseljeno palubo.
Prihajajo močnejši, zamolkli valovi, ki vas bodo prevrnili.
Osmislite parole za vstop v osušeno luko –
tešile vas bodo, ko bo voda privrela iz podpalubja.
Radi bi se kitili z venci lažiranega dobička.
(Ploskali vam bodo morda pri pravem vkrcanju.)
Kakšni so vaši motivi za začasno izplutje?
Težili ste k vetru nečimrnosti, preganjanju spominov.
Odločni tolikor kakor divji zamet pene
Ste podcenili nevihte, moč odpornosti.
Gnezdili ste utrujenost pod pazduho nepripravljenosti
in naenkrat dojemate, da sem imel prav.
Niste sposobni za ležernost zmage.
Zgodovinskost, ki vas je posoljena slavila.
Težili ste k strasti podviga, a brez nadarjenosti,
kar zagotovo mora krasiti jambor skrušenosti.
Zdaj ste v dvomih: Kam z menoj, predrznim lajavcem,
ki otežuje pot in žali glinaste bogove?
Še vam bom šepavo nesrečo na krmilo doklical!
Odvečen tovor se običajno vrže čez nenaklonjeno ograjo …
In tako smo še na daljni morski gladini umika,
z očitnim kasnenjem za poljubom izkušene želje.
Čepim v zatajenem podpalubju z zavezanimi usti.
Zagotovo vem: Ladja bo tudi tokrat zamudila.
SLEPI POTNIK
Imate tisto priporočljivo dozo ležernosti.
Jaz sem učbeniško napet, dosleden oklevanju.
Vaše pero je bolj razpisano. Moje se drsti v posodici tinte.
Gre vam bolje kakor meni. Zbrali ste več velikih besed.
Škrtejši ste z neuspehi. Imate več tolstih številk.
Siti ste, polnega špila. Jaz vse bolj lačen. Ne znam odjesti adutov.
Imate smiselno stališče in veljavne karte do cilja.
Jaz sem čisto nepoučen, blizek galebovi potrebi po tavanju.
Na isti provi dvoma vam lahko samo otežim ciljan prihod.
Z lahkoto ste sidrali podvige. Lovorike na prostranem premcu.
Mene potaplja krmilarski klimaks tesnega odpovedi.
Ne bo se mi posrečili niti to, da se vam po predpisih predam.
Imate prednost. Mene tišči umetnost zaostalega preživljavanja.
Bolj sočni ste, ko ste zrelejši … Nedozorelost je ena od mojih bolečin.
Jadro vas draží, napihuje vam modrost. Jaz plavam brez vetra umnosti.
Zakaj sem vam sploh potreben? Zakaj bi se z mojimi slabostmi utrujali?
Breme sem, skrb podpalubja. Vas slavijo opazovalci na jamborih.
Zaradi česa ste se namerili izkrcati z menoj? Ne bom vas več vprašal.
Vrnite me v ozki kovček in zamolčite me na carinarnici.
*prova (it.) – premec, prednji del ladje
GOVOR OTOŠKEGA PUŠČAVNIKA
Kdo vam je rekel, da morate sanjati v preračunanih razmikih
In praznine izpolnjevati z zasoljeno samohvalo skromnosti?
Zorite pospešeno? Tudi jaz bi klečal v dragih poljih levande,
Trgal skrb in plel primerne vence zmagovitega rožmarina.
Veliko ste prešli, pravite. Ste preveč pretrpeli? Marsikaj spoznali.
Oddahnite se tedaj, a se ne sproščajte. Ne sezuvajte navad odpora.
Zorenje gre teže, če se vestnost ohladi. Dojemite novo vedrino.
Zanesite se na korito, iz katerega bo vaša čreda blejavih hotenj pila.
Obkoračite breme minljivosti. Zavijte moč, ko se znoči.
Če vas ohladi rosa umikanja, se pomirite s trajanjem zvezd.
Rušljiv stolp bolje pozna navado odpora kamnov. Išče globlji mir.
Ni vse v odrivanju vesla, vpitju, da se ulovi hrbtenica hitre plime.
Včasih je teže izbojevati skrušen ostanek kot urno zbežati.
Zamolčati smer škripave težnje, da se vidi poraz, zdravi nemoč ranjavanja.
Ogenj prvotnega dobička podnetite. Ogrejte se z zrenjem pred počitkom.
Pri rosi teme in sanj o obljubljeni zori boste laže vsrkali človečnost.
Kaj bi vam človeškost tudi pomenila? Vero v primernost, složnost krdela
Ali žar, da se plameni bolj svojsko, drugače? Tudi ena iskra včasih obeta.
Pojdite, brez umika. Otoška ledina vedno čaka, če povzetek utrgate:
Skrivnost umika ni toliko v bojazni pred naporom kolikor v lahkoti izgovora.
STAREC PRI MORJU (MORSKO MUZICIRANJE)
Slutil sem, da bo do tega prišlo. Valovi in jaz hrepenimo po notah.
Melodijo počitka, ki jim bo dajala ritem, meni pa mir.
Uvideti nepotrebnost molka pomeni odigrati prvi potrebni ton.
Napočival sem se v strogosti tišine, zdaj bi rad blago glasbo.
Mehak v vzdihu Meduze vre napev starodavnega dozorevanja pene.
Zdaj sem struna, ki jo ziblje morje. Namoči me slutnja pesmi.
Veščino sem pridobival v poletu; diham toplino obljubljenega toka.
Zamišljeno drhtenje, namočeno v val, poskuša upenjenost zrenja.
Nagovorjen in pridobljen mrmram napev življenjske slanosti.
In ne čudim se, da pesem izpolnjenja val tiho vrača v globino.
ČUDEŽ NETEKMOVANJA
V istem času sva izplula. Vsakdo v svojem plovilu spoznanja, s poštenimi stališči.
Hotel sem odriniti z urno spremembo občutkov. Vi ste zbrano plavali.
Veslal sem, preklinjal jadno, želel sem, da se prižge motor. Čimdlje, hitreje!
Molčali ste, lovili neslišni tok. Zbrani v potrebi učbeniškega obstanka.
Pri meni gre vse z nemirom! Klic, pljusk, ukazi z jambora.
Neprestano blizu nasedanju. Stokrat srdit, s prezirom odstopa.
Pri vas mir, previdnost, nenagnjenost k ambiciji. Brez srha. Samo da se pluje.
Sva lahko bila bolj nasprotna v plovbi? Vi vse po karti. Jaz po nagonu.
Vas so hvalili kot otroka predpisov. V vašem podpalubju je organiziran red.
Tovor očuvan, ruta oddelana. Niste dihali v strahu, krču naprezanja.
Pri meni nič brez znoja dvoma. Vaje zamaha za nov poskus.
Boj … Razdelan nemir in kljubovalen napredek. V vsem izziv.
In kdo je zgledal pametnejši? Vi ste na koncu prešteli dukate, mir zaslug.
Ob zahodu sidrate vzdih. Brez pripitih želja, siti. Umirjeno ležete.
Jaz pa si dobim novo ladjo. Hitim spet na morje zarezat v peno.
STOPINJA V ZGREŠEK
Ti si torej zbiratelj votlih sanj, naročenih gonov,
ki si jih osmislil, da bi prevaral druge in s tem tudi sebe.
Zgodilo se je, da si na začetku odnehal in naprej nisi šel.
Stopil si v izgovor neslane veščine, trudiš se trajati.
Do gležnja v škilavem pogumu premisleka. Kje se je prva napaka prikradla
In zakaj niso glasneje bodrili tisti, ki so te porinili pred oseko?
Zdaj je vsa tvoja bit v zgrešku. Nikoli vetra zmage
V jadru dragih želja, nikoli zastave vzhičenja na tvojem jamboru.
Ne pomeni veliko odpor priznanju poraza. Jasno je zadrževanje.
Sprejmi grenkobo nevzvišenosti. Zavedaj se vsaj svojega dna.
Trpkost tvojega neuspeha naj zapiha kot vzdih previdnosti
Vsem, ki se bodo hoteli gibati naprej od točke svojega plitvega sidrišča.
KRIVOLOV NA ZRELO JUTRO
Dam ti tudi to jutro, če potegneš vase prezir, krak osončene hobotnice.
Svitanje so jadra dočakala pripravljena. Hitim izvesit zastavo premirja.
Kaj je pljusk vala, če premec ne miruje, ampak reže brazdo proti cilju.
Moji naklepi so zate smešne, zaradi česar se ne nameravaš odreči postelje,
A meni razkriljena sla iz sence borov že topi vzhajajoče sonce.
Hitim služiti upanju, da ne bi zgrešil dan, da še krotim morje.
Katera je moja umevnost, s katero bom nasmejal galebe? Breje sonce
Bo rodilo plod poizvedovanja še takrat, ko bom hlipal v izkušnji znajdevanja.
Nisem prav uspešen plovec, a sem vešč v izmikanju končnega vsidranja.
Izvabil bom nekaj zlata s hrbta otoka. Izplaval z biseri po napaki utopljene kontese.
Tudi moj prispevek k bogatenju s spoznanjem bo izpolnjen. S koralami utrjena
Bo moja večna nespretnost z razlogom spominjati na lahkomiselne brodolomce.
EH, JA
Vsako jutro je primerno za lokav potop, zaspano vsidranje melanholije.
Svitanje lahko iztisne potrebo predaje, prekopavati mleček nejevoljnosti
Glede kakršne koli vstaje in odpora. Mehkost nedelovne postelje je pogosto obvladljiva.
Mnogi omahljivci plavajo, namesto da bi veslali. Množici je veslanje utrudno.
Pretvezo lačnega umika boš dvignil z dna prej, preden boš ulovil zasitno južino.
Odročil boš in se prepustil toku razhajanja, laže, kakor bi se zbral.
Pobrati peščico srebrnih luskin za razsvetlite vsajene nemoči, predolge noči.
Tudi ostariš lahko, tehtajoč izgubo, obupavajoč nad slepoto usode, ki ne ponuja priložnosti.
Toda … Če bi naskočil, bi morda odplul do Rta nazadovanja. Gomilo slabosti zaobšel.
Če bi se prepričal, koliko imaš moči, bi morda izplaval, odločilni vesljaj.
I jadro obupnosti bi se dalo pokrpati in bi te lahko prignalo do odprtega morja, kjer so možnosti večje,
Da bi osmislil smer za moč, smer ugodnejše okrepitve.
Mar te niso vzgajali mlačnejši, sadrasti čuvaji blodenj. Naj so bili jebivetri ali posebneži,
vseeno so podedovali hrbtenico , sloj kljubovalnosti v mreni očesa, skozi katere so gledali Svet.
Kjer so te pustili, bi moral nadaljevati. Naučiti se ne gledati na strah, vraščeno zvedavost.
Bile so priložnosti, slanejše možnosti. Zdaj so visoke vode. Jader ni. In ugasnila so svitanja.
ZNAKI ČREDE
Uspavanje komaj stlačiš pod senco fantovskega suhozida.
Med ovce za strižo te je, jagenjčka blodnje, bilo potrebno letos spraviti
Zaradi zgodnjih kesanj. Priznaj, da boš ovaduh brez runa?
Brez zvonca sočutja ti bo čreda pobegla k okusnejšemu zavetrju.
Pozabi za trenutek žejo opredelitve in škilavo namero: Srce na kamnu zori
In ti se čudiš, da si ovit v otožnost deštva, v opomin moškosti,
Katere suženj si bil v oljčniku pubertete. Šumel je: Zreti močneje od očeta.
Zdaj si zakopan pod kamen, očiščen v premišljanju brez škrg, nujnosti.
Kot pes izščetkan, odgnan od ovc na peščino, ki zahteva zrelost,
A brani zatekanje k preoholi mladosti. Molčiš kot spražena sipa.
Skrbi za nemir, če se ti ponavlja mučen proces. Če ne, odroči
In sodeluj pri paši neba z jagenjčki, ki se zbirajo nad datumi.
Če uslišiš objokovanje živih, galebasta modrovanja, vrzi kamen obzorju.
Drugače pa odigraj fanta, ki zlaga suhozid. In uspavaj vprašljive vrednote.
Pesmi so iz zbirke Zalog sidrenja, Društvo hrvatskih književnika – Ogranak Rijeka, Reka 2016. Prevod: Marjan Pungartnik
GREMO OD ZAČETKA
Torej, zdaj ti manjka moja knjiga, svinec čiste nadobudnosti,
ko se teže dvigneš z lastnega dna in na površini začneš mirneje dihati!
Kje sem našel vero, da moji strahovi in blodnje, posmeh gusarjev,
lahko z biserovino obrobijo tvoj poraz, trk in špiljo predaha sredi lova?
Nevihta je moje naravno stanje. Ko me šibajo valovi in veter, dozorevam.
Dovolj naivno za sebe, ne dovolj karizmatično za druge. A diham.
Osoljenih lic, gub, ki ne odlagajo potrditve staranja. Sanje so vse nižje
in zdaj klijejo na meji, ko koder morje zapljuskava kopno. (Nimam visokih vizij.)
Samo da seštejem drobne dosežke, potrebščine za preživljanje, in lahko še
plavam nekaj časa, prej ko me odvlečejo na razrez rjavih naklepov.
Laže je bilo stopati k morju kot otrok. Tudi tebi je bilo lagodneje vzeti to knjigo,
če bi jo pisal nekega veselejšega dne. Vendar si na površini in sodi. In dihaj mirneje.
RADOST SKEPSE
Samo vi verjamete glasnemu kapitanu
in boste čisto v redu v tišini nasedli.
Zloščite obupno krmo in slabo razveseljeno palubo.
Prihajajo močnejši, zamolkli valovi, ki vas bodo prevrnili.
Osmislite parole za vstop v osušeno luko –
tešile vas bodo, ko bo voda privrela iz podpalubja.
Radi bi se kitili z venci lažiranega dobička.
(Ploskali vam bodo morda pri pravem vkrcanju.)
Kakšni so vaši motivi za začasno izplutje?
Težili ste k vetru nečimrnosti, preganjanju spominov.
Odločni tolikor kakor divji zamet pene
Ste podcenili nevihte, moč odpornosti.
Gnezdili ste utrujenost pod pazduho nepripravljenosti
in naenkrat dojemate, da sem imel prav.
Niste sposobni za ležernost zmage.
Zgodovinskost, ki vas je posoljena slavila.
Težili ste k strasti podviga, a brez nadarjenosti,
kar zagotovo mora krasiti jambor skrušenosti.
Zdaj ste v dvomih: Kam z menoj, predrznim lajavcem,
ki otežuje pot in žali glinaste bogove?
Še vam bom šepavo nesrečo na krmilo doklical!
Odvečen tovor se običajno vrže čez nenaklonjeno ograjo …
In tako smo še na daljni morski gladini umika,
z očitnim kasnenjem za poljubom izkušene želje.
Čepim v zatajenem podpalubju z zavezanimi usti.
Zagotovo vem: Ladja bo tudi tokrat zamudila.
SLEPI POTNIK
Imate tisto priporočljivo dozo ležernosti.
Jaz sem učbeniško napet, dosleden oklevanju.
Vaše pero je bolj razpisano. Moje se drsti v posodici tinte.
Gre vam bolje kakor meni. Zbrali ste več velikih besed.
Škrtejši ste z neuspehi. Imate več tolstih številk.
Siti ste, polnega špila. Jaz vse bolj lačen. Ne znam odjesti adutov.
Imate smiselno stališče in veljavne karte do cilja.
Jaz sem čisto nepoučen, blizek galebovi potrebi po tavanju.
Na isti provi dvoma vam lahko samo otežim ciljan prihod.
Z lahkoto ste sidrali podvige. Lovorike na prostranem premcu.
Mene potaplja krmilarski klimaks tesnega odpovedi.
Ne bo se mi posrečili niti to, da se vam po predpisih predam.
Imate prednost. Mene tišči umetnost zaostalega preživljavanja.
Bolj sočni ste, ko ste zrelejši … Nedozorelost je ena od mojih bolečin.
Jadro vas draží, napihuje vam modrost. Jaz plavam brez vetra umnosti.
Zakaj sem vam sploh potreben? Zakaj bi se z mojimi slabostmi utrujali?
Breme sem, skrb podpalubja. Vas slavijo opazovalci na jamborih.
Zaradi česa ste se namerili izkrcati z menoj? Ne bom vas več vprašal.
Vrnite me v ozki kovček in zamolčite me na carinarnici.
*prova (it.) – premec, prednji del ladje
GOVOR OTOŠKEGA PUŠČAVNIKA
Kdo vam je rekel, da morate sanjati v preračunanih razmikih
In praznine izpolnjevati z zasoljeno samohvalo skromnosti?
Zorite pospešeno? Tudi jaz bi klečal v dragih poljih levande,
Trgal skrb in plel primerne vence zmagovitega rožmarina.
Veliko ste prešli, pravite. Ste preveč pretrpeli? Marsikaj spoznali.
Oddahnite se tedaj, a se ne sproščajte. Ne sezuvajte navad odpora.
Zorenje gre teže, če se vestnost ohladi. Dojemite novo vedrino.
Zanesite se na korito, iz katerega bo vaša čreda blejavih hotenj pila.
Obkoračite breme minljivosti. Zavijte moč, ko se znoči.
Če vas ohladi rosa umikanja, se pomirite s trajanjem zvezd.
Rušljiv stolp bolje pozna navado odpora kamnov. Išče globlji mir.
Ni vse v odrivanju vesla, vpitju, da se ulovi hrbtenica hitre plime.
Včasih je teže izbojevati skrušen ostanek kot urno zbežati.
Zamolčati smer škripave težnje, da se vidi poraz, zdravi nemoč ranjavanja.
Ogenj prvotnega dobička podnetite. Ogrejte se z zrenjem pred počitkom.
Pri rosi teme in sanj o obljubljeni zori boste laže vsrkali človečnost.
Kaj bi vam človeškost tudi pomenila? Vero v primernost, složnost krdela
Ali žar, da se plameni bolj svojsko, drugače? Tudi ena iskra včasih obeta.
Pojdite, brez umika. Otoška ledina vedno čaka, če povzetek utrgate:
Skrivnost umika ni toliko v bojazni pred naporom kolikor v lahkoti izgovora.
STAREC PRI MORJU (MORSKO MUZICIRANJE)
Slutil sem, da bo do tega prišlo. Valovi in jaz hrepenimo po notah.
Melodijo počitka, ki jim bo dajala ritem, meni pa mir.
Uvideti nepotrebnost molka pomeni odigrati prvi potrebni ton.
Napočival sem se v strogosti tišine, zdaj bi rad blago glasbo.
Mehak v vzdihu Meduze vre napev starodavnega dozorevanja pene.
Zdaj sem struna, ki jo ziblje morje. Namoči me slutnja pesmi.
Veščino sem pridobival v poletu; diham toplino obljubljenega toka.
Zamišljeno drhtenje, namočeno v val, poskuša upenjenost zrenja.
Nagovorjen in pridobljen mrmram napev življenjske slanosti.
In ne čudim se, da pesem izpolnjenja val tiho vrača v globino.
ČUDEŽ NETEKMOVANJA
V istem času sva izplula. Vsakdo v svojem plovilu spoznanja, s poštenimi stališči.
Hotel sem odriniti z urno spremembo občutkov. Vi ste zbrano plavali.
Veslal sem, preklinjal jadno, želel sem, da se prižge motor. Čimdlje, hitreje!
Molčali ste, lovili neslišni tok. Zbrani v potrebi učbeniškega obstanka.
Pri meni gre vse z nemirom! Klic, pljusk, ukazi z jambora.
Neprestano blizu nasedanju. Stokrat srdit, s prezirom odstopa.
Pri vas mir, previdnost, nenagnjenost k ambiciji. Brez srha. Samo da se pluje.
Sva lahko bila bolj nasprotna v plovbi? Vi vse po karti. Jaz po nagonu.
Vas so hvalili kot otroka predpisov. V vašem podpalubju je organiziran red.
Tovor očuvan, ruta oddelana. Niste dihali v strahu, krču naprezanja.
Pri meni nič brez znoja dvoma. Vaje zamaha za nov poskus.
Boj … Razdelan nemir in kljubovalen napredek. V vsem izziv.
In kdo je zgledal pametnejši? Vi ste na koncu prešteli dukate, mir zaslug.
Ob zahodu sidrate vzdih. Brez pripitih želja, siti. Umirjeno ležete.
Jaz pa si dobim novo ladjo. Hitim spet na morje zarezat v peno.
STOPINJA V ZGREŠEK
Ti si torej zbiratelj votlih sanj, naročenih gonov,
ki si jih osmislil, da bi prevaral druge in s tem tudi sebe.
Zgodilo se je, da si na začetku odnehal in naprej nisi šel.
Stopil si v izgovor neslane veščine, trudiš se trajati.
Do gležnja v škilavem pogumu premisleka. Kje se je prva napaka prikradla
In zakaj niso glasneje bodrili tisti, ki so te porinili pred oseko?
Zdaj je vsa tvoja bit v zgrešku. Nikoli vetra zmage
V jadru dragih želja, nikoli zastave vzhičenja na tvojem jamboru.
Ne pomeni veliko odpor priznanju poraza. Jasno je zadrževanje.
Sprejmi grenkobo nevzvišenosti. Zavedaj se vsaj svojega dna.
Trpkost tvojega neuspeha naj zapiha kot vzdih previdnosti
Vsem, ki se bodo hoteli gibati naprej od točke svojega plitvega sidrišča.
KRIVOLOV NA ZRELO JUTRO
Dam ti tudi to jutro, če potegneš vase prezir, krak osončene hobotnice.
Svitanje so jadra dočakala pripravljena. Hitim izvesit zastavo premirja.
Kaj je pljusk vala, če premec ne miruje, ampak reže brazdo proti cilju.
Moji naklepi so zate smešne, zaradi česar se ne nameravaš odreči postelje,
A meni razkriljena sla iz sence borov že topi vzhajajoče sonce.
Hitim služiti upanju, da ne bi zgrešil dan, da še krotim morje.
Katera je moja umevnost, s katero bom nasmejal galebe? Breje sonce
Bo rodilo plod poizvedovanja še takrat, ko bom hlipal v izkušnji znajdevanja.
Nisem prav uspešen plovec, a sem vešč v izmikanju končnega vsidranja.
Izvabil bom nekaj zlata s hrbta otoka. Izplaval z biseri po napaki utopljene kontese.
Tudi moj prispevek k bogatenju s spoznanjem bo izpolnjen. S koralami utrjena
Bo moja večna nespretnost z razlogom spominjati na lahkomiselne brodolomce.
EH, JA
Vsako jutro je primerno za lokav potop, zaspano vsidranje melanholije.
Svitanje lahko iztisne potrebo predaje, prekopavati mleček nejevoljnosti
Glede kakršne koli vstaje in odpora. Mehkost nedelovne postelje je pogosto obvladljiva.
Mnogi omahljivci plavajo, namesto da bi veslali. Množici je veslanje utrudno.
Pretvezo lačnega umika boš dvignil z dna prej, preden boš ulovil zasitno južino.
Odročil boš in se prepustil toku razhajanja, laže, kakor bi se zbral.
Pobrati peščico srebrnih luskin za razsvetlite vsajene nemoči, predolge noči.
Tudi ostariš lahko, tehtajoč izgubo, obupavajoč nad slepoto usode, ki ne ponuja priložnosti.
Toda … Če bi naskočil, bi morda odplul do Rta nazadovanja. Gomilo slabosti zaobšel.
Če bi se prepričal, koliko imaš moči, bi morda izplaval, odločilni vesljaj.
I jadro obupnosti bi se dalo pokrpati in bi te lahko prignalo do odprtega morja, kjer so možnosti večje,
Da bi osmislil smer za moč, smer ugodnejše okrepitve.
Mar te niso vzgajali mlačnejši, sadrasti čuvaji blodenj. Naj so bili jebivetri ali posebneži,
vseeno so podedovali hrbtenico , sloj kljubovalnosti v mreni očesa, skozi katere so gledali Svet.
Kjer so te pustili, bi moral nadaljevati. Naučiti se ne gledati na strah, vraščeno zvedavost.
Bile so priložnosti, slanejše možnosti. Zdaj so visoke vode. Jader ni. In ugasnila so svitanja.
ZNAKI ČREDE
Uspavanje komaj stlačiš pod senco fantovskega suhozida.
Med ovce za strižo te je, jagenjčka blodnje, bilo potrebno letos spraviti
Zaradi zgodnjih kesanj. Priznaj, da boš ovaduh brez runa?
Brez zvonca sočutja ti bo čreda pobegla k okusnejšemu zavetrju.
Pozabi za trenutek žejo opredelitve in škilavo namero: Srce na kamnu zori
In ti se čudiš, da si ovit v otožnost deštva, v opomin moškosti,
Katere suženj si bil v oljčniku pubertete. Šumel je: Zreti močneje od očeta.
Zdaj si zakopan pod kamen, očiščen v premišljanju brez škrg, nujnosti.
Kot pes izščetkan, odgnan od ovc na peščino, ki zahteva zrelost,
A brani zatekanje k preoholi mladosti. Molčiš kot spražena sipa.
Skrbi za nemir, če se ti ponavlja mučen proces. Če ne, odroči
In sodeluj pri paši neba z jagenjčki, ki se zbirajo nad datumi.
Če uslišiš objokovanje živih, galebasta modrovanja, vrzi kamen obzorju.
Drugače pa odigraj fanta, ki zlaga suhozid. In uspavaj vprašljive vrednote.
Pesmi so iz zbirke Zalog sidrenja, Društvo hrvatskih književnika – Ogranak Rijeka, Reka 2016. Prevod: Marjan Pungartnik
