zadnji prijatelj mojega piškavega življenja! Lahko bi Ti napisal gorečo zahvalnico, vendar vem, da Ti moj preprosti »hvala«, ki prihaja iz najglobljih globin hvaležnosti, pomeni več, ko vse leporečje. Posebno zahvalo sem dolžan tudi g. Marjanu Pungartniku; z vama je Maribor dobil srce kulture, tisti potrebni, svojski utrip, tisto luč, ki jo izžarevajo samo izbrani duhovi, široko odprti lepoti, dobroti in vsem visokim vrednotam.
Dr Tine Debeljak je imel lepo navado, da nam je kvalitetnejše prispevke v DS nagrajeval tudi z okusnimi, često na bibliofilijo spominjajočimi separatnimi odtisi. Od takrat – nič več, do danes. Publikacija je izšla na lepem papirju z estetskimi črkami, je s finim okusom redigirana, posebno efektna je platnična stran in pomirjajoči lazur, moja priljubljena barva. Nič za to, če seje tisk malce zavlekel, saj nisem brzine niti pričakoval. Znam ceniti vajino prijateljsko angažiranost, le ne vem, s čim jo poplačati. Delce je prišlo ravno prav – z njim sem najlepše nagrajen za mojih 85. let, ki se napolnijo 13. decembra letos. Saj se me ne bo nihče drug spomnil, na faksu gotovo ne.
Tebe, Mirkec, cenim in spoštujem od najinega prvega sreanja v seminarju, ko je iz Tebe kar sijal žar po širinah in višinah. Na nekem določenem področju si me daleč prekosil, kar poglej svojo bibliografijo; meine spezielle Hochachtung! Tako, kot je poslana mi publikacija (12 izvodov) nad vse prikupna, tako je res, da je njen najboljši del Tvoja spremna beseda! Ma ne se hécat! Pa je res, še kako res! Le kje si dobil to čarobno palico, s katero mimogrede pričaraš tehtne misli in izluščiš resnico!
Pungartnik mi je simpatičen že zato, ker je pesnik, že zato, ker mislim, da znam ceniti njegova žlahtna prizadevanja za kulturo, že zato, ker mu je ljuba češčina, še zdaj moj drugi materinski jezik in še posebno zato, ker mu je soproga Čehinja. Mojo lepo, visoko praško ljubezen je pretrgala in onemogočila vojna.
Če vama je kaj do tega, vama bom vrnil po en izvod z dedikacijo. Mirko, verjemi, meni honorar ni glavno, 10 let sem zastonj zalagal Zbornik DS z epigrami itd. (preden so ga zahrbtno ukinili). Zdaj je v tisku moja študija za Matičetov zbornik, seveda zastonj itd. Vendar denar pride zmeraj prav, posebno, ker sem še v pooperativni oskrbi. Z zdravjem – nič dobro! Oprosti, postajam sentimentalen, zato raje končam.
Pozdravljam te in te stiskam na srce, seveda (kakor običajno) vse Tvoje, g. Pungartniku etc. etc.
Ludvik Dušan
Opomba urednika
Leta 1999 smo pri Mariborski literarni družbi na pobudo dr. Mirka Križmana objavili drobno publikacijo Dušana Ludvika Prešeren – Jakac – Čokan. Vili Vuk je takrat zapisal, da je bilo to osrednje dejanje ob 150-letnici Prešernove smrti v Sloveniji. Avtor je priskrbel grafične elemente za publikacijo, ki je izšla v zbirki Locutio s serijsko številko 7 in sem jo kot urednik oblikoval v celoti sam, tiskala pa jo je tiskarna Grafiti studio iz Maribora.
Zdaj sta oba protagonista publikacije pokojna in v zapuščini po dr. Mirku Križmanu sem pri urejanju svojega arhiva našel pismo, ki ne le da kaže vso veličino Dušana Ludvika, ampak tudi ugled, ki ga je pri njem užival dr. Križman. Glede pohvale na moj račun bi lahko bil nekoliko skromnejši, čeprav je res, da je društvo ravno v tistem času, eno leto po ustanovitvi, igralo pomembno vlogo ne le pri izdajanju knjig, ampak tudi v organiziranju literarnih prireditev in čezmejni izmenjavi, ko je bilo tega pri drugih veliko manj. Mariborska kultura (kakor vedno, z redkimi izjemami) je bila dokaj zaprta vase in je gledala (kakor vedno, z redkimi izjemami) na ta prizadevanja zviška.
Marjan Pungartnik
V Ljubljani, dne 23. novembra 1999
Pozdravljen, Mirkec,
zadnji prijatelj mojega piškavega življenja! Lahko bi Ti napisal gorečo zahvalnico, vendar vem, da Ti moj preprosti »hvala«, ki prihaja iz najglobljih globin hvaležnosti, pomeni več, ko vse leporečje. Posebno zahvalo sem dolžan tudi g. Marjanu Pungartniku; z vama je Maribor dobil srce kulture, tisti potrebni, svojski utrip, tisto luč, ki jo izžarevajo samo izbrani duhovi, široko odprti lepoti, dobroti in vsem visokim vrednotam.
Dr Tine Debeljak je imel lepo navado, da nam je kvalitetnejše prispevke v DS nagrajeval tudi z okusnimi, često na bibliofilijo spominjajočimi separatnimi odtisi. Od takrat – nič več, do danes. Publikacija je izšla na lepem papirju z estetskimi črkami, je s finim okusom redigirana, posebno efektna je platnična stran in pomirjajoči lazur, moja priljubljena barva. Nič za to, če seje tisk malce zavlekel, saj nisem brzine niti pričakoval. Znam ceniti vajino prijateljsko angažiranost, le ne vem, s čim jo poplačati. Delce je prišlo ravno prav – z njim sem najlepše nagrajen za mojih 85. let, ki se napolnijo 13. decembra letos. Saj se me ne bo nihče drug spomnil, na faksu gotovo ne.
Tebe, Mirkec, cenim in spoštujem od najinega prvega sreanja v seminarju, ko je iz Tebe kar sijal žar po širinah in višinah. Na nekem določenem področju si me daleč prekosil, kar poglej svojo bibliografijo; meine spezielle Hochachtung! Tako, kot je poslana mi publikacija (12 izvodov) nad vse prikupna, tako je res, da je njen najboljši del Tvoja spremna beseda! Ma ne se hécat! Pa je res, še kako res! Le kje si dobil to čarobno palico, s katero mimogrede pričaraš tehtne misli in izluščiš resnico!
Pungartnik mi je simpatičen že zato, ker je pesnik, že zato, ker mislim, da znam ceniti njegova žlahtna prizadevanja za kulturo, že zato, ker mu je ljuba češčina, še zdaj moj drugi materinski jezik in še posebno zato, ker mu je soproga Čehinja. Mojo lepo, visoko praško ljubezen je pretrgala in onemogočila vojna.
Če vama je kaj do tega, vama bom vrnil po en izvod z dedikacijo. Mirko, verjemi, meni honorar ni glavno, 10 let sem zastonj zalagal Zbornik DS z epigrami itd. (preden so ga zahrbtno ukinili). Zdaj je v tisku moja študija za Matičetov zbornik, seveda zastonj itd. Vendar denar pride zmeraj prav, posebno, ker sem še v pooperativni oskrbi. Z zdravjem – nič dobro! Oprosti, postajam sentimentalen, zato raje končam.
Pozdravljam te in te stiskam na srce, seveda (kakor običajno) vse Tvoje, g. Pungartniku etc. etc.
Ludvik Dušan
Opomba urednika
Leta 1999 smo pri Mariborski literarni družbi na pobudo dr. Mirka Križmana objavili drobno publikacijo Dušana Ludvika Prešeren – Jakac – Čokan. Vili Vuk je takrat zapisal, da je bilo to osrednje dejanje ob 150-letnici Prešernove smrti v Sloveniji. Avtor je priskrbel grafične elemente za publikacijo, ki je izšla v zbirki Locutio s serijsko številko 7 in sem jo kot urednik oblikoval v celoti sam, tiskala pa jo je tiskarna Grafiti studio iz Maribora.
Zdaj sta oba protagonista publikacije pokojna in v zapuščini po dr. Mirku Križmanu sem pri urejanju svojega arhiva našel pismo, ki ne le da kaže vso veličino Dušana Ludvika, ampak tudi ugled, ki ga je pri njem užival dr. Križman. Glede pohvale na moj račun bi lahko bil nekoliko skromnejši, čeprav je res, da je društvo ravno v tistem času, eno leto po ustanovitvi, igralo pomembno vlogo ne le pri izdajanju knjig, ampak tudi v organiziranju literarnih prireditev in čezmejni izmenjavi, ko je bilo tega pri drugih veliko manj. Mariborska kultura (kakor vedno, z redkimi izjemami) je bila dokaj zaprta vase in je gledala (kakor vedno, z redkimi izjemami) na ta prizadevanja zviška.
