Za dva dni sem se preselil v Avstrijo k teti Micki (Marija Roobol) v Fresachu, v Brežah pri Feistritzu - Bistrici ob Dravi.
Z ženo, ki je šla v službo, sem se pripeljal do Dravograda. Do odhoda vlaka je bila še debela ura. Zavil sem v bližnji lokal. Srknil sem kavo in vmes skočil do Tuša in kupil buteljko vina za teto, zase sladkarije in banane. Vrnil sem se, do konca popil kavo in se odpravil na železniško postajo. Sedel sem v prazno čakalnico. Kazalca na uri sta prekoračila čas za prihod vlaka. Stopil sem na peron. Tudi tam ni bilo nikogar. Prispeti bi moral ob 9. 08, kot sem prebral že pred dvema dnevoma na voznem redu, in drugi ob 12. 39.
Uslužbenec mi je pojasnil, da ta linija obratuje le ob sobotah. Uvidel sem svojo površnost in odšel proti avtobusni postaji. Naj sedem na prvi avtobus in izstopim pri restavraciji Begant in kaj pojem? Ne, tam bi čepel še dve uri ali več. V Podvelko se odpeljem na malico, se je prešinila misel. Vlak prispe ob 9.26, je pisalo. Že večkrat sem se hotel ustaviti v tem kraju.
Vse od otroštva me je vznemirjal. Vedno me je kaj odvrnilo od namere, da ga obiščem. Vrnil sem se v čakalnico. Dve gospe sta se pogovarjali po nemško. Stopil sem ven, ena od njiju za menoj, druga pa kot da bi poniknila. Kmalu se je prikazala na drugi strani perona in v slovenskem, podjunskem narečju potarnala, da ne more na stranišče. Ne obratuje.
»Šporajo,« je zaključila. Pograbila potovalko, saj so že cvilila ustavljajoča se kolesa.
Drugi vagon je bil prazen. Sedel sem k oknu in se zazrl v precej naraslo Dravo.
Vlak je zapiskal. Tik ob progi je mimo šinila človeška postava. Naglo sem se ozrl za njo in prepoznal znanca. Počel je nekaj na svojem travniku ob progi. Za trenutek sem ujel hišo in druge zgradbe njegovega posestva. Tam sem bil na obisku že nekajkrat. Možakarja poznam dobrih trideset let. Bil je odpravnik vlakov v Dravogradu. Kadar sem bil dežurni na pošti, sem zadnjo odpravo pošte odpeljal na železniško postajo. Tam sva se spoznala. Čez leta so se najine poti spet križale na literarnih srečanjih, v literarnem klubu, na njegovih in mojih predstavitvah knjig.
Obrnil sem se na drugo stran in se zazrl v rastje. Naglo se je pomikalo nazaj, puščalo prostor novemu in novemu – grmovju, drevesom, travniku, pod katerim se je zalesketal majhen zatok. Ostanek Trbonjskega jezera. Tuje bil moj prvi dravski ribolov. Ujel sem postrv, sem se spominjal prve trofeje in uvajalca, sodelavca. Zdaj v tej mlaki najbrž ne bi preživela postrv. Še krap najbrž ne, morda zelenka, če bi zašla v ta kanal, sem razmišljal proti Vuzenici. Rastline so zamenjale hiše. Sonce mi je zasijalo v oči. Še preden sem se docela odločil, da se presedem na drugo stran, se je pred Vuhredom vrnila senca. Ni se umaknila vse do Podvelke. Vedel sem, daje gostilna za železniško postajo. To mi je, med drugim, povedala, pred nekaj dnevi domačinka.
Zdaj sem tu, v skrivnostnem kraju. Že kot otrok sem se vozil tod mimo. V Mariboru smo počakali na brzi vlak. Pripeljal je z Dunaja in nadaljevali potovanje proti morju. Še na njem mi je mračna podoba Podvelke vzbujala domišljijo. Iz misli mi jo je odplaknil šele pogled na morje, ki se je prikazalo zjutraj, po nočni vožnji s parno lokomotivo.
Pojedel sem, vzel iz torbe revijo in si naročil kavo. Kmalu so me od branja odtegnili glasovi. Prihajali so s sosednjih omizij.
Tudi tu tolčejo po naše, skoraj čisto po naše, sem se popravil. Izstrelke besed je prekinil gost, ki je bil dotlej tiho. Nisem slišal, kdaj si je naročil malico. Ravno je pojedel in si obrisal usta. Iz njih so se zdaj vsule besede v nekaki mariborščini, ki se je prelivala v druge govorice, najbrž zmes pohorskih, ruških in selniških.
Pripovedoval je o svojem čudežnem preživetju, čeprav so ga v bolnici že odpisali.
»Zdaj sem tu, zdrav kot prej,« je nekajkrat ponovil.
Nisem razumel vse zgodbe. Prepozno sem prisluhnil. Pravzaprav se je vneto klepetanje nagnalo k poslušanju. Natakarica je nekajkrat izdala njegovo ime: Mili, Mili ...
Najbrž je redni gost ali se kako drugače poznata, sem pomislil in ji z bankovcem v roki namignil, da želim plačati. Bližalo se je poldne. Vlak pripelje iz Maribora ob 12. uri, ob 12.39 bo v Dravogradu in ob 13.10 že v Pliberku, sem ugotavljal.
Prišel je točno. Kmalu se je odneslo v ritem enakomernega drdranja koles. Zdramilo se je sonce, ki je leglo na steklo. Odgnalo se je na notranji sedež. Na drugi strani je sedelo dekle. Najbrž ni več šolarka, sem pomislil. Hkrati se spomnil, da smo že blizu znanca. Že se je prikazala hiša. Kmalu bomo na mestu, kjer sem ga videl. Vstal sem in se nagnil proti oknu, ob katerem je sedelo dekle, da bi videl, ali je spet tam. Ni ga bilo. Dekle me je ošinilo s pogledom in si snelo slušalke. Sploh jih nisem opazil. Najbrž zato, ker nisem imel namena, še kaj dodati, razen pojasnila, da sem pogledal za znancem, ki je tu doma. Še pred nekaj leti bi morda poskušal navezati pogovor, si pridobiti njen elektronski naslov. Dekle si je med tem že pripelo slušalke. Sedel sem nazaj in odtipkal znančevo telefonsko številko.
»Tu Slovenske železnice! Opozarjamo vas, daje prepovedano stati ob tirih. Za danes naj bo le opomin, drugič ....«
Takoj se je spoznal po glasu. Namesto komentarja se je povabil na obisk.
»Zapiskal ti je v opozorilo,« sem pristavil po krajšem pogovoru.
»Seveda! Nekdanji sodelavec v pozdrav!«
»Se vidiva, se vidiva,« sva si ponovila v pozdrav.
Dekle je izstopilo v Dravogradu, na Prevaljah še nekaj potnikov. Ostal sem sam, zreč skozi okno v spomine voženj z vlakom iz Prevalj do meje in potem peš na Pliberški Jormak po žvečilne gume zame in še kaj za starše. Ne spomnim se več, po kaj smo hodili, pred več kot šestdesetimi leti, tako daleč. Lahko, da samo gledat drugačen svet.
Cviljenje starih koles se je zdramilo. Vstal sem, vzel nahrbtnik in izstopil.
Na sosednjem tiru sem zagledal sodobnejši vlak. Pohitel sem k poslopju železniške postaje in na elektronski tabli prebral, da odpelje vlak za Celovec čez pet minut.
»Caln bitte?« sem se obrnil proti uradniku.
»Automat,« mi je odvrnil.
»Zdaj pa res nimam časa iskati in raziskovati avtomata,« sem si rekel in stopil na vlak, ki se je kmalu premaknil in bil že po nekaj metrih hitrejši od prejšnjega.
Saj sem rekel »caln bitte,« kaj me briga avtomat. Bom pač doplačal, če bo treba, sem razmišljal.
Do Celovca ni bilo nikogar, ki bi mu moral kaj razlagati, tam pa sem si do Feistritza – Bistrice ob Dravi, kupil vozovnico pri blagajni. Tako sem se lahko brezskrbno prepustil pogledu na spremljajoče Vrbsko jezeru. Glas iz zvočnika je oznanil postajo Velden. Še bolj sem se nagnil k oknu in ujel košček jezera na drugi strani. Tam naj bi bilo kopališče, kamor sem se hodil kopat šestinšestdesetega leta. Takrat sem bil na počitnicah pri stari teti Micki in stricu Fricu ( Maria, Fritz Krewes) v Aichu – Dobu, naselju približno pol ure hoje od Veldna – Vrbe, turističnega središča na koncu jezera. Njena hiša je bila na drugi strani manjšega hotela, kamor sem pogledoval čez cesto. Tam je bil bazen, televizija, ki je v času svetovnega nogometnega prvenstva v Angliji privabila predvsem goste iz Nemčije. Teta se je spoznala z družino iz Nürenberga. Zakoncema in dvema hčerkama, mlajšima od mene. Družbo sem delal pri nabiranju gob in igranju badmintona, pri katerem je pobudo prevzela Hajdi, še mlajša od onih dveh, tudi z mojo pomočjo, ko sem ob prekinitvah ponavljal: Hajdie spilen. To druženje me ni odtegnilo od del pri hiši. Nosil sem vodo iz vodnjaka, pomagal pri spravilu sena, pri čemer so naju s teto opikali komarji. Sekal sem tanjše veje, ki sva jih s stricem Fricem dovažala iz gozda. Tudi v hlevu, kjer je bila le ena krava, sem pomagal.
Pokojna Micka je bila teta te, ki me zdaj že pričakuje.
Na železniški postaji v Feistritzu sem se kmalu znašel in se napotil proti Fresachu – Brežam. Ograjena asfaltna cesta se je vzpenjala. Nudila ni nič prostora za pešce. Avtomobili so drveli mimo, se me izogibali in jaz njih. Proti vrhu je postajalo cestišče prijaznejše. Upočasnil sem korak. Teta mi je sicer ponudila možnost, da bi prišla pome njena soseda. Zavrnil sem jo rekoč, da štiri kilometre ni nič. Zdaj mi je bilo zaradi neprijaznega cestišča žal, da ponudbe nisem sprejel. Prispel sem do naselja, odleglo mi je. Spet se mi je zazdelo prav, da sem zavrnil ponudbo. Razgibal sem se po sedenju.
Pozvonil sem. Teta je bila kmalu pri vratih, bolj postaranega obraza od tistega, ki sem ga ohranil v spominu ob zadnjem srečanju pred šestimi leti.
Prisrčno sva se pozdravila. Odložil sem stvari, se malo osvežil pri umivalniku in napotil v bližnji gozd pogledat, kako je z borovnicami. Že lani sem ji jih hotel nabrati, a sem zaradi epidemije ostal doma. Pred kakimi dvajsetimi leti, ko sem bil tu na obisku ves teden, so bile polne.
Spomnil sem se poti, po kateri sem se takrat podajal za modrimi zakladi. Obstal sem sredi borovničevja. Bilo je prazno. Našel sem le nekaj lisičk in par drobnih borovnic. Zazvonil je telefon. Na drugi strani je bil pisatelj iz Brežic. Prosil se je za naslov uredništva Odsevanj.
»Takoj, ko se vrnem domov, ti ga sporočim,« sem mu obljubil.
Podal sem se proti glavni cesti. Od tod po stezi, speljani sredi travnika, na drugo stran v gozd, ki se je strmo vzpenjal proti vrhu slemena. Na položnejšem delu sem našel nekaj borovnic. Malo naprej so zarumenele lisičke. Približno pol kilograma sem jih spravil v košaro. Povzpel sem se še nekoliko višje. Tam ni bilo nič. Obrnil sem se in napotil nazaj proti naselju.
Za hišo je brnela kosilnica. Stopil sem za vogal in prikimal moškemu, najbrž sosedu, v pozdrav. Pozvonil sem, odprl vrata in odšel po stopnicah. Teta je s pripravljeno večerjo sedela pri mizi. Teknila mi je. Preveč. Poln želodec me je pognal na sprehod. Ko se mi je hrana nekoliko polegla, sem sedel na klop ob cesti. Zazrl sem se po vrhovih Karavank. Ponekod so še sijali, drugje pa jih je že začel požirati mrak. Obšli so me spomini na svoje obiske pri teti. Daljši je trajal dober teden. Krmil sem zajce, pomagal tetinem možu Koru pri delu in vodil psa Seda, mešanca med škotskim ovčarjem in setrom, če se prav spominjam, na sprehode. Nazadnje nas je prišlo na obisk pet: midva z ženo in prijatelji, družina iz Faaka pri Faaker Seeja. Še vrsta drugih srečanj s teto se mi je pričela obujati v spominu. Vstal sem, preden bi me priklenila na klop, in se vrnil. Teta se je že odpravljala spat. Umil sem se. Iz njene spalnice se je oglasilo hropenje. Ugasnil sem luč in zlezel pod odejo.
Po zajtrku sem vzel vrečko in odšel proti središču vasi. Od tam do gozda. Vzpel sem se po strmi stezi. Pripeljala se je do asfaltirane ceste. Za ovinkom je bilo križišče. Na kažipotu je bil napis Mooswald. Na drugem pa P. Gasthof (turistična kmetija). Odločim se za desno proti turistični kmetiji. Kmalu jo dosežem. Videti je, da je zaprta. Nasproti mi je prišla starejša pohodnica. Bolj medlo jo pozdravim. Nekaj zamrmra in umakne pogled. Pri prvem odcepu se vrnem v gozd. Po strmini se spuščam nazaj v dolino. Kmalu je teren položnejši. Ob gozdni poti najdem dve lisički. Stopim s poti in po brezpotju nadaljujem hojo v smer proti vasi. Pridem do označene, najbrž sprehajalne poti. Kmalu se prikaže starejši par s psom. Bolj sem prikimal, kot izgovoril besedi: »Itz God«. Moški je odsotno odzdravil. Najbrž sta bila zatopljena v pogovor.
Zagledal sem hišo in kmalu še nekaj drugih. Odprl se je razgled. Stolp vaške cerkve za tem naseljem me je prepričal, da nisem zgrešil cilja. Ob glavni poti sem iskal kak odcep navzdol, ki bi me vodil do tete. Presodil sem, da je ta zaselek nad njeno hišo. Ni bilo videti kake poti. Zdelo se mi je, da asfaltirani izvozi vodijo samo do garaž ali dvorišč.
Tako sem si podaljšal pot za kak kilometer ali več. Teta se je že čakala. Na mizo sem položil vrečko in v plastično posodo vsul ves »pridelek« dopoldanskega pohajkovanja po gozdovih dve golobici, dedka in dve lisički. Zadišalo je po lisičkah. Teta je za kosilo pripravila rižoto z včerajšnjimi lisičkami.
Ob slovesu sem začutil nekaj globljega, nekaj nedorečenega. Že pred leti sem naročil njej in mojim, da me pokličejo, ko pride na Prevalje. Nihče me ni poklical. Tudi sam je nisem pogosto obiskal. Kljub temu sem, po svoje, v odnosu z njo že od otroštva. Najbrž še lepšem, kakor bi bil ob pogosti prisotnosti.
Pri tabli s krajevnim napisom Fresach sem se obrnil, ozrl proti vasi, iz katere je štrlel zvonik farne cerkve. Obrnil sem se in pospešil korak. Po približno kilometru hoje sem stopil na odcep za bližnjico. Opazil sem ga že med prihodom. Teto sem vprašal glede te možnosti; rekla je, da se ljudje zdaj vozijo z avtomobili in te poti ne uporabljajo več. Podal sem se po gozdni poti. Z leve strani se je odprl travnik. Nekoliko nižje se je pot razcepila, ena je vodila navzdol proti mestu, druga proti glavni cesti. Stopil sem po poti navzdol. Postajala je vse bolj zaraščena in prepletena z robidovjem. Sledil sem ji in se izogibal bodičevju, kije sililo skozi tanko tkanino, dokler ni potonila v bujni rasti. Vrnil sem se na zgornji del steze in se podal še bolj levo na s praprotjo poraščeno pot. Tu vsaj ni trnov, sem pomislil in pospešil korak. Na vsem lepem je tudi ta pot poniknila. Vrnil sem se do razcepa. Po udobni gozdni poti sem prišel na cesto.
Ocenil sem, da sem pridobil le nekaj sto metrov v primerjavi s celotno potjo, ki sem jo opravil ob prihodu, ko sem šel navzgor ob odbojni ograji. Zdaj, ob škarpi, sem bil še bolj v napoto avtomobilom. Nekateri so spuščali signale negodovanja s hupanjem ali močnejšim hrupom motorja: »Sem pa res ne spadaš, lahko bi vedel, da ta cesta ni za pešce, v napoto si,« in podobne opazke sem lahko prebral iz teh zvočnih signalov. Ob misli na odlomek iz knjige Popotniško zorenje Viljema Gogale mi je to stanje pričelo ugajati:
»Te ceste, ratificirane za vozila, so mi včasih nudile odstavni pas, spet drugič ne. Zaradi tega sem dele poti prehodil v smrtnem strahu in se skozenj učil brezpogojne predaje. To so bile ceste, ki pešcem niso dopuščale nobenih napak. Niti šoferskim copolopom ne. Kot najbolj nevarno izmed njih sem v spominu ohranil smrtonosno magistralo, ki sem ji sledil v Šleziji. Bila je to cesta, široka ravno dovolj, daje po njej tekel promet, a odkar je gostila še pešca, te pretočnosti ni bilo več.
Kot nalašč je bila cesta polna tovornjakov in tako sem vso pot prehodil v nezemeljski budnosti. Mimo so rohneli šoferji in mi lase dvigali zdaj s pomočjo peklenskih hup, zdaj spet s cviljenjem zavor, ko niso mogli mimo vsiljivca. Pa se nisem predal njihovim grožnjam, ampak sem trmasto nadaljeval; se donkihotsko boril za edini košček cestišča s premočnimi velikani in v zadnjem hipu odskakoval, ko je bil zagon napadalcev prehud.«
Na preglednem delu sem dvignil pogled in se zazrl po visoki kamniti steni. Ni bilo videti mesta, kjer bi bilo mogoče sestopiti na cestišče. Tam zgoraj bi obvisel, če bi vztrajal, sem razmišljal in namesto avtomobilov opazoval temne sence gozda nad seboj. Pričelo je rahlo deževati. Še zadnji ovinek, in končno se je cestišče razširilo. Pri odcepu za mesto sem nadaljeval pot proti železniški postaji. Malo pred ciljem se je dež okrepil. Nadel sem si trenirko s kapuco. Še preden jo je dež premočil, sem dosegel peron in pohitel do avtomata. »Kaj pa zdaj?« sem se vprašal, ko sem videl, da zapletenosti postopka za dvig vozovnice ne bom kos. Zagledal sem moškega. Napol v nemščini, napol v angleščini sem ga prosil za pomoč. Že je stopil pred avtomat, pripravljen, da mi pomaga; tedaj zaslišim glas iz zvočnika. Moški mi le še pomaha v pozdrav in se obrne v smer bližajočega se vlaka. Spet sem sam z uganko pred nosom.
Do odhoda vlaka za Celovec je bilo še dobre pol ure. Kot kup nesreče sem stal pred avtomatom, pogledoval napise, ki jih nisem znal prevesti, kaj šele uporabiti. Oziral sem se naokoli, da bi se morda od kod prikazal potnik. Naposled sem le zagledal dekle, najbrž študentko ali še srednješolko. Po nekaj besedah je uganila, kaj želim. Dal sem ji denar in iz avtomata sta prilezli dve karti. Odleglo mi je. Vlak je bil točen. Poleg mene je vstopilo še nekaj potnikov. Pozornost mi je vzbudil suh, bolj temnopolt fant. Sedel je dva sedeža naprej. Najbrž je begunec iz ene od arabskih držav, sem pomislil in prešel s pogledom na pokrajino, kije brzela mimo. Ko sem se spet ozrl po vagonu, smo se že bližali Beljaku. Arabec je bil še vedno na svojem mestu. Vlak se je ustavil. Zdaj je fant vstal in stopil proti izhodu.
Pri meni se je ustavil in me v nemščini opozoril, da je treba izstopiti. Šel sem za njim. V angleščini sem ga vprašal, če je iz Irana. »Ne, iz Afganistana,« mi je odvrnil. Na peronu mi je skušal še nekaj pojasniti. Nisem ga razumel. Z gesto mi je pokazal, naj grem za njim. Sledil sem mu do glavne zgradbe, pred katero je na klopi sedel uradnik v uniformi. Pokazal sem na vlak in izgovoril: Klagenfurt. Prikimal je. Obrnil sem se in se vrnil. Tam so mi spet skušali pojasniti, da vlak, s katerim sem se pripeljal, ne bo nadaljeval vožnje do Celovca, da moram za glavni kolodvor prestopiti na avtobus. Naposled sem jih le razumel in se vrnil k zgradbi, kjer uslužbenca ni bilo več.
Stopil sem za vogal, do ceste, in na postajališču zagledal avtobus. Potniki so izstopali. Ko je ostal šofer sam, sem naredil kar se da prijazen obraz in vprašujoče izgovoril že tolikokrat izgovorjeno besedo: Klagenfurt. Na moje presenečenje mi je tudi on prijazno odgovoril:
»Ja, mit drajsig minuten.« Ne vem, kako mi je ušla slovenska beseda. Šoferje v hipu znal Hrvaško.
»Ste bili pri vojakih, potem znate hrvaško,« se je ocenil. Takoj sva se ujela. Bil je iz Kosova, a bilo mi je, ko da bi naletel na sonarodnjaka. Vozil je potnike na glavni kolodvor, od koder so nadaljevali vožnjo z vlakom. Zaradi dela na progi vlaki niso vozili do glavne postaje. Kmalu sem sedel na vlak za Celovec in tam na naslednjega za Pliberk. Vlak za Slovenijo je bil šele ob 22. uri. Pogledal sem na uro: tri minute čez 18. Nikogar nisem doklical. Obujajoč spomine na Pliberški Jormak sem se podal proti meji. Na mejnem prehodu sem moral pokazati osebni dokument. Uradnik je nekajkrat izmenjal pogled na osebno izkaznico in name. Dva ali trije avtomobili so šli mimo, ne da bi jim bilo treba ustaviti. Naposled je tudi meni pomignil, tako kot njim, da lahko nadaljujem pot.
Po nekaj metrih je zazvonil telefon:
»Klical si!« se je oglasila žena.
»Ravno sem stopil čez mejo. Na Holmcu. V gostilni bom,« sem ji odvrnil.
Za dva dni sem se preselil v Avstrijo k teti Micki (Marija Roobol) v Fresachu, v Brežah pri Feistritzu - Bistrici ob Dravi.
Z ženo, ki je šla v službo, sem se pripeljal do Dravograda. Do odhoda vlaka je bila še debela ura. Zavil sem v bližnji lokal. Srknil sem kavo in vmes skočil do Tuša in kupil buteljko vina za teto, zase sladkarije in banane. Vrnil sem se, do konca popil kavo in se odpravil na železniško postajo. Sedel sem v prazno čakalnico. Kazalca na uri sta prekoračila čas za prihod vlaka. Stopil sem na peron. Tudi tam ni bilo nikogar. Prispeti bi moral ob 9. 08, kot sem prebral že pred dvema dnevoma na voznem redu, in drugi ob 12. 39.
Uslužbenec mi je pojasnil, da ta linija obratuje le ob sobotah. Uvidel sem svojo površnost in odšel proti avtobusni postaji. Naj sedem na prvi avtobus in izstopim pri restavraciji Begant in kaj pojem? Ne, tam bi čepel še dve uri ali več. V Podvelko se odpeljem na malico, se je prešinila misel. Vlak prispe ob 9.26, je pisalo. Že večkrat sem se hotel ustaviti v tem kraju.
Vse od otroštva me je vznemirjal. Vedno me je kaj odvrnilo od namere, da ga obiščem. Vrnil sem se v čakalnico. Dve gospe sta se pogovarjali po nemško. Stopil sem ven, ena od njiju za menoj, druga pa kot da bi poniknila. Kmalu se je prikazala na drugi strani perona in v slovenskem, podjunskem narečju potarnala, da ne more na stranišče. Ne obratuje.
»Šporajo,« je zaključila. Pograbila potovalko, saj so že cvilila ustavljajoča se kolesa.
Drugi vagon je bil prazen. Sedel sem k oknu in se zazrl v precej naraslo Dravo.
Vlak je zapiskal. Tik ob progi je mimo šinila človeška postava. Naglo sem se ozrl za njo in prepoznal znanca. Počel je nekaj na svojem travniku ob progi. Za trenutek sem ujel hišo in druge zgradbe njegovega posestva. Tam sem bil na obisku že nekajkrat. Možakarja poznam dobrih trideset let. Bil je odpravnik vlakov v Dravogradu. Kadar sem bil dežurni na pošti, sem zadnjo odpravo pošte odpeljal na železniško postajo. Tam sva se spoznala. Čez leta so se najine poti spet križale na literarnih srečanjih, v literarnem klubu, na njegovih in mojih predstavitvah knjig.
Obrnil sem se na drugo stran in se zazrl v rastje. Naglo se je pomikalo nazaj, puščalo prostor novemu in novemu – grmovju, drevesom, travniku, pod katerim se je zalesketal majhen zatok. Ostanek Trbonjskega jezera. Tuje bil moj prvi dravski ribolov. Ujel sem postrv, sem se spominjal prve trofeje in uvajalca, sodelavca. Zdaj v tej mlaki najbrž ne bi preživela postrv. Še krap najbrž ne, morda zelenka, če bi zašla v ta kanal, sem razmišljal proti Vuzenici. Rastline so zamenjale hiše. Sonce mi je zasijalo v oči. Še preden sem se docela odločil, da se presedem na drugo stran, se je pred Vuhredom vrnila senca. Ni se umaknila vse do Podvelke. Vedel sem, daje gostilna za železniško postajo. To mi je, med drugim, povedala, pred nekaj dnevi domačinka.
Zdaj sem tu, v skrivnostnem kraju. Že kot otrok sem se vozil tod mimo. V Mariboru smo počakali na brzi vlak. Pripeljal je z Dunaja in nadaljevali potovanje proti morju. Še na njem mi je mračna podoba Podvelke vzbujala domišljijo. Iz misli mi jo je odplaknil šele pogled na morje, ki se je prikazalo zjutraj, po nočni vožnji s parno lokomotivo.
Pojedel sem, vzel iz torbe revijo in si naročil kavo. Kmalu so me od branja odtegnili glasovi. Prihajali so s sosednjih omizij.
Tudi tu tolčejo po naše, skoraj čisto po naše, sem se popravil. Izstrelke besed je prekinil gost, ki je bil dotlej tiho. Nisem slišal, kdaj si je naročil malico. Ravno je pojedel in si obrisal usta. Iz njih so se zdaj vsule besede v nekaki mariborščini, ki se je prelivala v druge govorice, najbrž zmes pohorskih, ruških in selniških.
Pripovedoval je o svojem čudežnem preživetju, čeprav so ga v bolnici že odpisali.
»Zdaj sem tu, zdrav kot prej,« je nekajkrat ponovil.
Nisem razumel vse zgodbe. Prepozno sem prisluhnil. Pravzaprav se je vneto klepetanje nagnalo k poslušanju. Natakarica je nekajkrat izdala njegovo ime: Mili, Mili ...
Najbrž je redni gost ali se kako drugače poznata, sem pomislil in ji z bankovcem v roki namignil, da želim plačati. Bližalo se je poldne. Vlak pripelje iz Maribora ob 12. uri, ob 12.39 bo v Dravogradu in ob 13.10 že v Pliberku, sem ugotavljal.
Prišel je točno. Kmalu se je odneslo v ritem enakomernega drdranja koles. Zdramilo se je sonce, ki je leglo na steklo. Odgnalo se je na notranji sedež. Na drugi strani je sedelo dekle. Najbrž ni več šolarka, sem pomislil. Hkrati se spomnil, da smo že blizu znanca. Že se je prikazala hiša. Kmalu bomo na mestu, kjer sem ga videl. Vstal sem in se nagnil proti oknu, ob katerem je sedelo dekle, da bi videl, ali je spet tam. Ni ga bilo. Dekle me je ošinilo s pogledom in si snelo slušalke. Sploh jih nisem opazil. Najbrž zato, ker nisem imel namena, še kaj dodati, razen pojasnila, da sem pogledal za znancem, ki je tu doma. Še pred nekaj leti bi morda poskušal navezati pogovor, si pridobiti njen elektronski naslov. Dekle si je med tem že pripelo slušalke. Sedel sem nazaj in odtipkal znančevo telefonsko številko.
»Tu Slovenske železnice! Opozarjamo vas, daje prepovedano stati ob tirih. Za danes naj bo le opomin, drugič ....«
Takoj se je spoznal po glasu. Namesto komentarja se je povabil na obisk.
»Zapiskal ti je v opozorilo,« sem pristavil po krajšem pogovoru.
»Seveda! Nekdanji sodelavec v pozdrav!«
»Se vidiva, se vidiva,« sva si ponovila v pozdrav.
Dekle je izstopilo v Dravogradu, na Prevaljah še nekaj potnikov. Ostal sem sam, zreč skozi okno v spomine voženj z vlakom iz Prevalj do meje in potem peš na Pliberški Jormak po žvečilne gume zame in še kaj za starše. Ne spomnim se več, po kaj smo hodili, pred več kot šestdesetimi leti, tako daleč. Lahko, da samo gledat drugačen svet.
Cviljenje starih koles se je zdramilo. Vstal sem, vzel nahrbtnik in izstopil.
Na sosednjem tiru sem zagledal sodobnejši vlak. Pohitel sem k poslopju železniške postaje in na elektronski tabli prebral, da odpelje vlak za Celovec čez pet minut.
»Caln bitte?« sem se obrnil proti uradniku.
»Automat,« mi je odvrnil.
»Zdaj pa res nimam časa iskati in raziskovati avtomata,« sem si rekel in stopil na vlak, ki se je kmalu premaknil in bil že po nekaj metrih hitrejši od prejšnjega.
Saj sem rekel »caln bitte,« kaj me briga avtomat. Bom pač doplačal, če bo treba, sem razmišljal.
Do Celovca ni bilo nikogar, ki bi mu moral kaj razlagati, tam pa sem si do Feistritza – Bistrice ob Dravi, kupil vozovnico pri blagajni. Tako sem se lahko brezskrbno prepustil pogledu na spremljajoče Vrbsko jezeru. Glas iz zvočnika je oznanil postajo Velden. Še bolj sem se nagnil k oknu in ujel košček jezera na drugi strani. Tam naj bi bilo kopališče, kamor sem se hodil kopat šestinšestdesetega leta. Takrat sem bil na počitnicah pri stari teti Micki in stricu Fricu ( Maria, Fritz Krewes) v Aichu – Dobu, naselju približno pol ure hoje od Veldna – Vrbe, turističnega središča na koncu jezera. Njena hiša je bila na drugi strani manjšega hotela, kamor sem pogledoval čez cesto. Tam je bil bazen, televizija, ki je v času svetovnega nogometnega prvenstva v Angliji privabila predvsem goste iz Nemčije. Teta se je spoznala z družino iz Nürenberga. Zakoncema in dvema hčerkama, mlajšima od mene. Družbo sem delal pri nabiranju gob in igranju badmintona, pri katerem je pobudo prevzela Hajdi, še mlajša od onih dveh, tudi z mojo pomočjo, ko sem ob prekinitvah ponavljal: Hajdie spilen. To druženje me ni odtegnilo od del pri hiši. Nosil sem vodo iz vodnjaka, pomagal pri spravilu sena, pri čemer so naju s teto opikali komarji. Sekal sem tanjše veje, ki sva jih s stricem Fricem dovažala iz gozda. Tudi v hlevu, kjer je bila le ena krava, sem pomagal.
Pokojna Micka je bila teta te, ki me zdaj že pričakuje.
Na železniški postaji v Feistritzu sem se kmalu znašel in se napotil proti Fresachu – Brežam. Ograjena asfaltna cesta se je vzpenjala. Nudila ni nič prostora za pešce. Avtomobili so drveli mimo, se me izogibali in jaz njih. Proti vrhu je postajalo cestišče prijaznejše. Upočasnil sem korak. Teta mi je sicer ponudila možnost, da bi prišla pome njena soseda. Zavrnil sem jo rekoč, da štiri kilometre ni nič. Zdaj mi je bilo zaradi neprijaznega cestišča žal, da ponudbe nisem sprejel. Prispel sem do naselja, odleglo mi je. Spet se mi je zazdelo prav, da sem zavrnil ponudbo. Razgibal sem se po sedenju.
Pozvonil sem. Teta je bila kmalu pri vratih, bolj postaranega obraza od tistega, ki sem ga ohranil v spominu ob zadnjem srečanju pred šestimi leti.
Prisrčno sva se pozdravila. Odložil sem stvari, se malo osvežil pri umivalniku in napotil v bližnji gozd pogledat, kako je z borovnicami. Že lani sem ji jih hotel nabrati, a sem zaradi epidemije ostal doma. Pred kakimi dvajsetimi leti, ko sem bil tu na obisku ves teden, so bile polne.
Spomnil sem se poti, po kateri sem se takrat podajal za modrimi zakladi. Obstal sem sredi borovničevja. Bilo je prazno. Našel sem le nekaj lisičk in par drobnih borovnic. Zazvonil je telefon. Na drugi strani je bil pisatelj iz Brežic. Prosil se je za naslov uredništva Odsevanj.
»Takoj, ko se vrnem domov, ti ga sporočim,« sem mu obljubil.
Podal sem se proti glavni cesti. Od tod po stezi, speljani sredi travnika, na drugo stran v gozd, ki se je strmo vzpenjal proti vrhu slemena. Na položnejšem delu sem našel nekaj borovnic. Malo naprej so zarumenele lisičke. Približno pol kilograma sem jih spravil v košaro. Povzpel sem se še nekoliko višje. Tam ni bilo nič. Obrnil sem se in napotil nazaj proti naselju.
Za hišo je brnela kosilnica. Stopil sem za vogal in prikimal moškemu, najbrž sosedu, v pozdrav. Pozvonil sem, odprl vrata in odšel po stopnicah. Teta je s pripravljeno večerjo sedela pri mizi. Teknila mi je. Preveč. Poln želodec me je pognal na sprehod. Ko se mi je hrana nekoliko polegla, sem sedel na klop ob cesti. Zazrl sem se po vrhovih Karavank. Ponekod so še sijali, drugje pa jih je že začel požirati mrak. Obšli so me spomini na svoje obiske pri teti. Daljši je trajal dober teden. Krmil sem zajce, pomagal tetinem možu Koru pri delu in vodil psa Seda, mešanca med škotskim ovčarjem in setrom, če se prav spominjam, na sprehode. Nazadnje nas je prišlo na obisk pet: midva z ženo in prijatelji, družina iz Faaka pri Faaker Seeja. Še vrsta drugih srečanj s teto se mi je pričela obujati v spominu. Vstal sem, preden bi me priklenila na klop, in se vrnil. Teta se je že odpravljala spat. Umil sem se. Iz njene spalnice se je oglasilo hropenje. Ugasnil sem luč in zlezel pod odejo.
Po zajtrku sem vzel vrečko in odšel proti središču vasi. Od tam do gozda. Vzpel sem se po strmi stezi. Pripeljala se je do asfaltirane ceste. Za ovinkom je bilo križišče. Na kažipotu je bil napis Mooswald. Na drugem pa P. Gasthof (turistična kmetija). Odločim se za desno proti turistični kmetiji. Kmalu jo dosežem. Videti je, da je zaprta. Nasproti mi je prišla starejša pohodnica. Bolj medlo jo pozdravim. Nekaj zamrmra in umakne pogled. Pri prvem odcepu se vrnem v gozd. Po strmini se spuščam nazaj v dolino. Kmalu je teren položnejši. Ob gozdni poti najdem dve lisički. Stopim s poti in po brezpotju nadaljujem hojo v smer proti vasi. Pridem do označene, najbrž sprehajalne poti. Kmalu se prikaže starejši par s psom. Bolj sem prikimal, kot izgovoril besedi: »Itz God«. Moški je odsotno odzdravil. Najbrž sta bila zatopljena v pogovor.
Zagledal sem hišo in kmalu še nekaj drugih. Odprl se je razgled. Stolp vaške cerkve za tem naseljem me je prepričal, da nisem zgrešil cilja. Ob glavni poti sem iskal kak odcep navzdol, ki bi me vodil do tete. Presodil sem, da je ta zaselek nad njeno hišo. Ni bilo videti kake poti. Zdelo se mi je, da asfaltirani izvozi vodijo samo do garaž ali dvorišč.
Tako sem si podaljšal pot za kak kilometer ali več. Teta se je že čakala. Na mizo sem položil vrečko in v plastično posodo vsul ves »pridelek« dopoldanskega pohajkovanja po gozdovih dve golobici, dedka in dve lisički. Zadišalo je po lisičkah. Teta je za kosilo pripravila rižoto z včerajšnjimi lisičkami.
Ob slovesu sem začutil nekaj globljega, nekaj nedorečenega. Že pred leti sem naročil njej in mojim, da me pokličejo, ko pride na Prevalje. Nihče me ni poklical. Tudi sam je nisem pogosto obiskal. Kljub temu sem, po svoje, v odnosu z njo že od otroštva. Najbrž še lepšem, kakor bi bil ob pogosti prisotnosti.
Pri tabli s krajevnim napisom Fresach sem se obrnil, ozrl proti vasi, iz katere je štrlel zvonik farne cerkve. Obrnil sem se in pospešil korak. Po približno kilometru hoje sem stopil na odcep za bližnjico. Opazil sem ga že med prihodom. Teto sem vprašal glede te možnosti; rekla je, da se ljudje zdaj vozijo z avtomobili in te poti ne uporabljajo več. Podal sem se po gozdni poti. Z leve strani se je odprl travnik. Nekoliko nižje se je pot razcepila, ena je vodila navzdol proti mestu, druga proti glavni cesti. Stopil sem po poti navzdol. Postajala je vse bolj zaraščena in prepletena z robidovjem. Sledil sem ji in se izogibal bodičevju, kije sililo skozi tanko tkanino, dokler ni potonila v bujni rasti. Vrnil sem se na zgornji del steze in se podal še bolj levo na s praprotjo poraščeno pot. Tu vsaj ni trnov, sem pomislil in pospešil korak. Na vsem lepem je tudi ta pot poniknila. Vrnil sem se do razcepa. Po udobni gozdni poti sem prišel na cesto.
Ocenil sem, da sem pridobil le nekaj sto metrov v primerjavi s celotno potjo, ki sem jo opravil ob prihodu, ko sem šel navzgor ob odbojni ograji. Zdaj, ob škarpi, sem bil še bolj v napoto avtomobilom. Nekateri so spuščali signale negodovanja s hupanjem ali močnejšim hrupom motorja: »Sem pa res ne spadaš, lahko bi vedel, da ta cesta ni za pešce, v napoto si,« in podobne opazke sem lahko prebral iz teh zvočnih signalov. Ob misli na odlomek iz knjige Popotniško zorenje Viljema Gogale mi je to stanje pričelo ugajati:
»Te ceste, ratificirane za vozila, so mi včasih nudile odstavni pas, spet drugič ne. Zaradi tega sem dele poti prehodil v smrtnem strahu in se skozenj učil brezpogojne predaje. To so bile ceste, ki pešcem niso dopuščale nobenih napak. Niti šoferskim copolopom ne. Kot najbolj nevarno izmed njih sem v spominu ohranil smrtonosno magistralo, ki sem ji sledil v Šleziji. Bila je to cesta, široka ravno dovolj, daje po njej tekel promet, a odkar je gostila še pešca, te pretočnosti ni bilo več.
Kot nalašč je bila cesta polna tovornjakov in tako sem vso pot prehodil v nezemeljski budnosti. Mimo so rohneli šoferji in mi lase dvigali zdaj s pomočjo peklenskih hup, zdaj spet s cviljenjem zavor, ko niso mogli mimo vsiljivca. Pa se nisem predal njihovim grožnjam, ampak sem trmasto nadaljeval; se donkihotsko boril za edini košček cestišča s premočnimi velikani in v zadnjem hipu odskakoval, ko je bil zagon napadalcev prehud.«
Na preglednem delu sem dvignil pogled in se zazrl po visoki kamniti steni. Ni bilo videti mesta, kjer bi bilo mogoče sestopiti na cestišče. Tam zgoraj bi obvisel, če bi vztrajal, sem razmišljal in namesto avtomobilov opazoval temne sence gozda nad seboj. Pričelo je rahlo deževati. Še zadnji ovinek, in končno se je cestišče razširilo. Pri odcepu za mesto sem nadaljeval pot proti železniški postaji. Malo pred ciljem se je dež okrepil. Nadel sem si trenirko s kapuco. Še preden jo je dež premočil, sem dosegel peron in pohitel do avtomata. »Kaj pa zdaj?« sem se vprašal, ko sem videl, da zapletenosti postopka za dvig vozovnice ne bom kos. Zagledal sem moškega. Napol v nemščini, napol v angleščini sem ga prosil za pomoč. Že je stopil pred avtomat, pripravljen, da mi pomaga; tedaj zaslišim glas iz zvočnika. Moški mi le še pomaha v pozdrav in se obrne v smer bližajočega se vlaka. Spet sem sam z uganko pred nosom.
Do odhoda vlaka za Celovec je bilo še dobre pol ure. Kot kup nesreče sem stal pred avtomatom, pogledoval napise, ki jih nisem znal prevesti, kaj šele uporabiti. Oziral sem se naokoli, da bi se morda od kod prikazal potnik. Naposled sem le zagledal dekle, najbrž študentko ali še srednješolko. Po nekaj besedah je uganila, kaj želim. Dal sem ji denar in iz avtomata sta prilezli dve karti. Odleglo mi je. Vlak je bil točen. Poleg mene je vstopilo še nekaj potnikov. Pozornost mi je vzbudil suh, bolj temnopolt fant. Sedel je dva sedeža naprej. Najbrž je begunec iz ene od arabskih držav, sem pomislil in prešel s pogledom na pokrajino, kije brzela mimo. Ko sem se spet ozrl po vagonu, smo se že bližali Beljaku. Arabec je bil še vedno na svojem mestu. Vlak se je ustavil. Zdaj je fant vstal in stopil proti izhodu.
Pri meni se je ustavil in me v nemščini opozoril, da je treba izstopiti. Šel sem za njim. V angleščini sem ga vprašal, če je iz Irana. »Ne, iz Afganistana,« mi je odvrnil. Na peronu mi je skušal še nekaj pojasniti. Nisem ga razumel. Z gesto mi je pokazal, naj grem za njim. Sledil sem mu do glavne zgradbe, pred katero je na klopi sedel uradnik v uniformi. Pokazal sem na vlak in izgovoril: Klagenfurt. Prikimal je. Obrnil sem se in se vrnil. Tam so mi spet skušali pojasniti, da vlak, s katerim sem se pripeljal, ne bo nadaljeval vožnje do Celovca, da moram za glavni kolodvor prestopiti na avtobus. Naposled sem jih le razumel in se vrnil k zgradbi, kjer uslužbenca ni bilo več.
Stopil sem za vogal, do ceste, in na postajališču zagledal avtobus. Potniki so izstopali. Ko je ostal šofer sam, sem naredil kar se da prijazen obraz in vprašujoče izgovoril že tolikokrat izgovorjeno besedo: Klagenfurt. Na moje presenečenje mi je tudi on prijazno odgovoril:
»Ja, mit drajsig minuten.« Ne vem, kako mi je ušla slovenska beseda. Šoferje v hipu znal Hrvaško.
»Ste bili pri vojakih, potem znate hrvaško,« se je ocenil. Takoj sva se ujela. Bil je iz Kosova, a bilo mi je, ko da bi naletel na sonarodnjaka. Vozil je potnike na glavni kolodvor, od koder so nadaljevali vožnjo z vlakom. Zaradi dela na progi vlaki niso vozili do glavne postaje. Kmalu sem sedel na vlak za Celovec in tam na naslednjega za Pliberk. Vlak za Slovenijo je bil šele ob 22. uri. Pogledal sem na uro: tri minute čez 18. Nikogar nisem doklical. Obujajoč spomine na Pliberški Jormak sem se podal proti meji. Na mejnem prehodu sem moral pokazati osebni dokument. Uradnik je nekajkrat izmenjal pogled na osebno izkaznico in name. Dva ali trije avtomobili so šli mimo, ne da bi jim bilo treba ustaviti. Naposled je tudi meni pomignil, tako kot njim, da lahko nadaljujem pot.
Po nekaj metrih je zazvonil telefon:
»Klical si!« se je oglasila žena.
»Ravno sem stopil čez mejo. Na Holmcu. V gostilni bom,« sem ji odvrnil.
