Rudi se ni zmenil za dekleti, ki sta sedeli pri sosednji mizi. Bral je. Preletel je dnevne novice in se nekaj časa zadržal pri prilogi – Književni listi. Potem je iz torbe vzel knjigo z naslovom: Kafka – večni zaročenecfrancoske avtorice J. Raoul-Duval. Odprl je poglavje, namenjeno pismom Mileni, ki jih je prebral med služenjem vojaškega roka.
Pred štiridesetimi leti se je prebijal v srbohrvaščini skozi ognjemet čustev, ki jih je Franz pošiljal svoji novi zaročenki. Knjigo si je sposodil v kasarniški knjižnici, kjer je delal Roman, pivski pajdaš iz njegovih krajev. Skupaj sta pripotovala v mesto, na služenje in tam popivala ves dan. Zjutraj pa sta se videla med mimohodom vodov, ki sta jima bila dodeljena. Roman je bil še študent. Imel je težave z zdravjem, zato mu kmalu ni bilo več treba opravljati vojaških vaj. Postal je knjižničar. Proti koncu služenja je Marko zanj našel tekmeca v pitju vlahovca (pelinkoveca). Pomerila sta se z glasbenikom Lipetom. Pila sta tako dolgo, da je zmanjkalo pijače a izid je bil neodločen, čeprav se je Marko strinjal s svojim novim prijateljem, da se ga je manj prijelo.
Nekaj Kafkovih del je prebral že doma. Med njimi zgodbe iz zbirke Splet norosti in bolečine, ki mu jo je posodila znanka, in še nekatera.
Tam pa jih je bral v srbohrvaščini. Besedila so mu postajala vse bolj skrivnostna. Nekaj, kar mu je bilo blizu, a ni vedel, kaj in zakaj, je velo iz njih in se z njim vred kakor megla dvigalo v nebo. Dril je kot prah z vojaške obleke otresal v besede in stavke, ki so mu odstirali nova obzorja.
Pisma Mileni so bila drugačna od Franzevih romanov in zgodb. Tam so bili vsaj namigi za smer. V pismih pa je bilo golo vesolje, navdano s slutnjami, ki so se prebujale v njem med nastavo, pa naj je šlo za DPO1 ali ABHO2.
Za hip ga je zmotil vzklik dekleta. Ozrl se je tja. Postajali sta vse glasnejši. Najbrž sta pozabili nanj:
»Glede prevoza ni nobenih težav. Moj pride takoj, ko ga pokličem. Po navadi mi oče posodi avto,« je še slišal, preden se je vrnil k branju:
»Ko je spoznal Mileno, za katero nikdar ni upal, da jo bo uzrl pred seboj, sploh pa ne zdaj, sploh pa ne tako pozno v življenju, se zaveda, da so mu ure štete. Ni več časa za norčije.
Poleg tega Milena ni Felice.
Ko vstopi v njeno življenje kot orkan, je stara šele triindvajset let. Triindvajset let, pa že nosi breme lastne preteklosti in slabega slovesa. Kot otrok je več mesecev skrbela za mater. Gledala jo je trpeti in hirati, nazadnje pa ji je umrla v naročju. Oče je bil slovit stomatolog in tog, grob človek, ki ni hotel poskrbeti zanjo.
Ker je osirotela in ostala prepuščena sama sebi, je kot najstnica poskusila kokain in zašla v Za hip družbo dvomljivega slovesa.«
»Saj to je povsem druga vsebina od tiste pri vojakih. Le kaj sem takrat bral? Le pisma?« so mu za hip zastrigle misli.
»Neke noči je oblečena preplavala Vltavo, da bi se pridružila ljubimcu. Popoldneve je preživljala v kavarnah, gola pozirala slikarjem, najemala hotelske sobe, da se je v njih sestajala s svojimi intimnimi prijateljicami, Stašo in Jarmilo (povsem pritajeno je naokoli govorila o sapfičnih razmerjih). Podarjala jima je polna naročja rož, obleke, drobne okraske in zanju zapravljala ves svoj denar.«
»To ne more biti iz Pisem Mileni,« je podvomil in zaprl knjigo.
Namesto odgovora, mu je v ušesih zadrdral rafal besed:
»Naslednji teden grem na faks, včeraj sem bila na obisku, ležala bi do kosila, tudi moj je bil na koncertu, jutri pride pome, imava še čas, potem greva skupaj.«
»Na strnišče moram! Boš potem nadaljevala!«
Vrnil se je k branju:
Mileni in edinole njej pove zgodbo o svoji prvi spolni izkušnji, iz katere, kot pravi sam, izhaja njegov strah pred spolnostjo. Star je bil dvajset let in je študiral pravo. Nekega zelo vročega poletnega dne si je razbijal glavo, da bi se na pamet naučil neko poglavje iz rimskega prava. Tedaj je skozi okno opazil mlado prodajalko iz trgovine z oblekami čez cesto, ki se je prišla na pločnik zaužit svežega zraka. Mlado dekle ga je gledalo, on je pogledal njo. Nasmehnila sta se drug drugemu. Z znamenji sta se dogovorila za zmenek. Ko je prišel ob desetih ponjo, se je pogovarjala z nekim moškim. Ko sta odhajala, je Franzu nakazala, da jima sledi. Par se je usedel v kavarno in naročil pivo. Tudi on je sedel sam za sosednjo mizo. Par se je nato s Franzem za petami odpravil proti dekletovemu domovanju.
Zanj je bilo vse skupaj nadležno, vzburljivo in ostudno. Moški se je poslovil. Nato sta šla Franz in prodajalka v hotel. Ven sta prišla šele zgodaj zjutraj. Dva dni pozneje sta se ponovno srečala. Njegovo telo, ki je pred tem dolge mesece ječalo, je bilo potešeno, srečno. Nekaj pozneje je šel Franz na počitnice. Po vrnitvi ni več prenesel pogleda na to dekle.«
Pogledal je proti onima dvema, ki sta se spet vneto pogovarjali. Nista se odzvali na njegov vpadljiv pogled. Najbrž ju sploh ni motil. Morda sta si celo želeli navzočnosti moškega, da bi nanj odmetavali besede in vso nesnago, ki je v njih.
»Z mojim pa glede tega nimam težav. Zaupa mi,« je rekla prva.
»Saj ne rečem, da bi mi ne zaupal. Vendar niti zase ne vem, kako bi se odzvala,« je rekla druga.
»Saj veš. Prvi vtis. Potem ga nisem več videla. Morda sploh ni tak, kot sem si predstavljala,« je povzela prva, svetlih las in nekoliko polnejše postave od druge, ki je bila temnolasa.
Rudi se že dolgo ni več oziral za dekleti. To mu je navrglo mir, ki ga ne bi zavrgel še za tako mamljivo priložnost. Izbrisal jih je iz svojega miljeja in se predal drugim dejavnostim: teku v naravi, branju, gledanju športa po TV- ju in potovanjem. Toda vse bolj je čutil, da ga to ne izpolnjuje, da mu nekaj manjka. Ko je prejšnji dan prebral v časopisu naslov - KAFKA, VEČNI ZAROČENEC, se je spomnil na vojaška leta in na Pisma Mileni, ki so ga napolnjevala z notranjim mirom ter mu vračala veselje.
Besede onih dveh so vse bolj vdirale vanj.
»Vstanem pa grem,« je sklenil.
Iz torbe je privlekel denarnico. Manjkalo mu je nekaj centov, zato je vzel bankovec in si ga zatlačil v žep.
»Pozabili ste knjigo!« je za njim zaklicala temnolasa.
Obrnil se je.
»Hvala. Sem pa res pozabljiv. Leta so tu Vama lahko naročim še enkrat?« je vprašal ter vzel knjigo.
»Pa midve vam?«
»Velja. Pravzaprav se mi še ne mudi. Hotel sem prebrati celo poglavje, pa v njem ni tega, kar sem pričakoval,« je odvrnil in vtaknil knjigo v torbo.
»Kaj bi moralo biti v njej?« sta ga skoraj hkrati vprašali.
»Spomin na Pisma Mileni,« je odvrnil.
»Kako je pa naslov?« je vprašala svetlolasa.
»Naslov je Kafka, večni zaročenec,« je odvrnil.
»Potem pa to niso pisma Mileni,« je pripomnila temnolasa.
»Drži. Toda zelo težko bi vama razložil, za kaj gre.«
»Zakaj?« V čem je skrivnost?«
»Nobene skrivnosti ni. Popeljal bom vaju malo naokoli, da se bistvo te uganke, ne bo izgubilo v megli, še preden bi ga sploh uzrli.«
»Prav. Kar izvolite.«
Začutil je radovednost.
»Še ni dolgo, ko sem ženi pripravil gobe, za katere je pred nekaj dnevi pisalo v časopisu, da so se z njimi štirje ljudje smrtno zastrupili.«
»Ali je umrla?« sta izstrelili druga za drugo.
»Vidita, že po prvem stavku je nastala zmešnjava. Ne, ni umrla.«
»V bolnico na črpanje želodca je pa najbrž šla,« sta skušali uganiti.
»Ne eno ne drugo,«
»Torej ste si izmislili, izmislili,« sta ga skoraj hkrati prekinili.
»Ne, pripravil sem ji te gobe in jo šele proti koncu opozoril nanje. Pa jih je vseeno pojedla.«
»Zdaj pa nama nič več ni jasno. Ali imate naju za norca ali pa sami ne veste, kaj berete.«
»Kako bi ne vedel. Saj sem gobar, ki pozna večino naših gob. No, pa naj bo, da vaju ne bom predolgo mučil s temi norimi gobami.
Gre za vitezovko ali rumeno kolobarnico, ki je pogojno užitna. Lahko jo jemo v manjših količinah ali mešamo z drugimi gobami. Tudi vlagamo v kis. Toda če jih pojemo preveč, ali če jih jemo prepogosto, so lahko smrtne. Žena je to vedela. Videla je, da na krožniku prevladujejo druge vrste, da je teh bolj malo,« je pojasnil.
»Zakaj pa niste tega takoj povedali?«
»Saj sta me že po prvem stavku prekinili.«
»Še vedno pa ne veva kakšno zvezo imajo te gobe s Pismi Mileni?« je dodala svetlolasa.
»Imajo. Pa še kako imajo. Vidve ne poznata razmer pri vojakih. Razlike v letih. Takrat sem jih imel okoli dvajset, zdaj jih imam štirideset več. Vse okoliščine bi morali poznati, da bi razumeli, za kaj gre,« je odvrnil.
»Za okoliščine ni časa,« je rekla svetlolaska in si popravila sponko pasa na hlačah, ki se ji je premaknila proti boku.
»Kje smo že ostali?«
»Pri vprašanju, kaj ste brali. Ali Pisma Mileniali Kafka, večnega zaročenca.
»Ja, saj res. Bral sem oboje.«
»Kako? Saj imate le -zaročenca,« sta posegli obe hkrati.
»Drži. Toda v njem tudi o Pismih Mileni,« je odvrnil.
»Torej niste brali pisem, temveč razlago,« je pripomnila temnolasa.
»Zdaj sta pa že bližje.«
»Vidite. Gre tudi brez okoliščin.«
»Če sta s tem odgovorom zadovoljni, se strinjam.«
»Rekli ste, da bi vas razlaga morala spomniti na pisma,« je rekla svetlolasa.
»Natanko tako.«
»Pa vas ni. Zakaj?«
»Ne vem. Najbrž sem bil takrat drug človek,« je odvrnil.
»Najbrž bo res,« sta sklenili hkrati in dvignili kozarca, ki ju je natakarica ravno postavila na mizo.
Tudi on je dvignil svojega in nazdravil. Po nekaj požirkih je začutil podobno olajšanje, kot ga je pri vojakih po branju Pisem Mileni.
1 DPO – družbeno politično obrazovanje
2 ABHO – atomsko biološka hemijska obrana.
Rudi se ni zmenil za dekleti, ki sta sedeli pri sosednji mizi. Bral je. Preletel je dnevne novice in se nekaj časa zadržal pri prilogi – Književni listi. Potem je iz torbe vzel knjigo z naslovom: Kafka – večni zaročenecfrancoske avtorice J. Raoul-Duval. Odprl je poglavje, namenjeno pismom Mileni, ki jih je prebral med služenjem vojaškega roka.
Pred štiridesetimi leti se je prebijal v srbohrvaščini skozi ognjemet čustev, ki jih je Franz pošiljal svoji novi zaročenki. Knjigo si je sposodil v kasarniški knjižnici, kjer je delal Roman, pivski pajdaš iz njegovih krajev. Skupaj sta pripotovala v mesto, na služenje in tam popivala ves dan. Zjutraj pa sta se videla med mimohodom vodov, ki sta jima bila dodeljena. Roman je bil še študent. Imel je težave z zdravjem, zato mu kmalu ni bilo več treba opravljati vojaških vaj. Postal je knjižničar. Proti koncu služenja je Marko zanj našel tekmeca v pitju vlahovca (pelinkoveca). Pomerila sta se z glasbenikom Lipetom. Pila sta tako dolgo, da je zmanjkalo pijače a izid je bil neodločen, čeprav se je Marko strinjal s svojim novim prijateljem, da se ga je manj prijelo.
Nekaj Kafkovih del je prebral že doma. Med njimi zgodbe iz zbirke Splet norosti in bolečine, ki mu jo je posodila znanka, in še nekatera.
Tam pa jih je bral v srbohrvaščini. Besedila so mu postajala vse bolj skrivnostna. Nekaj, kar mu je bilo blizu, a ni vedel, kaj in zakaj, je velo iz njih in se z njim vred kakor megla dvigalo v nebo. Dril je kot prah z vojaške obleke otresal v besede in stavke, ki so mu odstirali nova obzorja.
Pisma Mileni so bila drugačna od Franzevih romanov in zgodb. Tam so bili vsaj namigi za smer. V pismih pa je bilo golo vesolje, navdano s slutnjami, ki so se prebujale v njem med nastavo, pa naj je šlo za DPO1 ali ABHO2.
Za hip ga je zmotil vzklik dekleta. Ozrl se je tja. Postajali sta vse glasnejši. Najbrž sta pozabili nanj:
»Glede prevoza ni nobenih težav. Moj pride takoj, ko ga pokličem. Po navadi mi oče posodi avto,« je še slišal, preden se je vrnil k branju:
»Ko je spoznal Mileno, za katero nikdar ni upal, da jo bo uzrl pred seboj, sploh pa ne zdaj, sploh pa ne tako pozno v življenju, se zaveda, da so mu ure štete. Ni več časa za norčije.
Poleg tega Milena ni Felice.
Ko vstopi v njeno življenje kot orkan, je stara šele triindvajset let. Triindvajset let, pa že nosi breme lastne preteklosti in slabega slovesa. Kot otrok je več mesecev skrbela za mater. Gledala jo je trpeti in hirati, nazadnje pa ji je umrla v naročju. Oče je bil slovit stomatolog in tog, grob človek, ki ni hotel poskrbeti zanjo.
Ker je osirotela in ostala prepuščena sama sebi, je kot najstnica poskusila kokain in zašla v Za hip družbo dvomljivega slovesa.«
»Saj to je povsem druga vsebina od tiste pri vojakih. Le kaj sem takrat bral? Le pisma?« so mu za hip zastrigle misli.
»Neke noči je oblečena preplavala Vltavo, da bi se pridružila ljubimcu. Popoldneve je preživljala v kavarnah, gola pozirala slikarjem, najemala hotelske sobe, da se je v njih sestajala s svojimi intimnimi prijateljicami, Stašo in Jarmilo (povsem pritajeno je naokoli govorila o sapfičnih razmerjih). Podarjala jima je polna naročja rož, obleke, drobne okraske in zanju zapravljala ves svoj denar.«
»To ne more biti iz Pisem Mileni,« je podvomil in zaprl knjigo.
Namesto odgovora, mu je v ušesih zadrdral rafal besed:
»Naslednji teden grem na faks, včeraj sem bila na obisku, ležala bi do kosila, tudi moj je bil na koncertu, jutri pride pome, imava še čas, potem greva skupaj.«
»Na strnišče moram! Boš potem nadaljevala!«
Vrnil se je k branju:
Mileni in edinole njej pove zgodbo o svoji prvi spolni izkušnji, iz katere, kot pravi sam, izhaja njegov strah pred spolnostjo. Star je bil dvajset let in je študiral pravo. Nekega zelo vročega poletnega dne si je razbijal glavo, da bi se na pamet naučil neko poglavje iz rimskega prava. Tedaj je skozi okno opazil mlado prodajalko iz trgovine z oblekami čez cesto, ki se je prišla na pločnik zaužit svežega zraka. Mlado dekle ga je gledalo, on je pogledal njo. Nasmehnila sta se drug drugemu. Z znamenji sta se dogovorila za zmenek. Ko je prišel ob desetih ponjo, se je pogovarjala z nekim moškim. Ko sta odhajala, je Franzu nakazala, da jima sledi. Par se je usedel v kavarno in naročil pivo. Tudi on je sedel sam za sosednjo mizo. Par se je nato s Franzem za petami odpravil proti dekletovemu domovanju.
Zanj je bilo vse skupaj nadležno, vzburljivo in ostudno. Moški se je poslovil. Nato sta šla Franz in prodajalka v hotel. Ven sta prišla šele zgodaj zjutraj. Dva dni pozneje sta se ponovno srečala. Njegovo telo, ki je pred tem dolge mesece ječalo, je bilo potešeno, srečno. Nekaj pozneje je šel Franz na počitnice. Po vrnitvi ni več prenesel pogleda na to dekle.«
Pogledal je proti onima dvema, ki sta se spet vneto pogovarjali. Nista se odzvali na njegov vpadljiv pogled. Najbrž ju sploh ni motil. Morda sta si celo želeli navzočnosti moškega, da bi nanj odmetavali besede in vso nesnago, ki je v njih.
»Z mojim pa glede tega nimam težav. Zaupa mi,« je rekla prva.
»Saj ne rečem, da bi mi ne zaupal. Vendar niti zase ne vem, kako bi se odzvala,« je rekla druga.
»Saj veš. Prvi vtis. Potem ga nisem več videla. Morda sploh ni tak, kot sem si predstavljala,« je povzela prva, svetlih las in nekoliko polnejše postave od druge, ki je bila temnolasa.
Rudi se že dolgo ni več oziral za dekleti. To mu je navrglo mir, ki ga ne bi zavrgel še za tako mamljivo priložnost. Izbrisal jih je iz svojega miljeja in se predal drugim dejavnostim: teku v naravi, branju, gledanju športa po TV- ju in potovanjem. Toda vse bolj je čutil, da ga to ne izpolnjuje, da mu nekaj manjka. Ko je prejšnji dan prebral v časopisu naslov - KAFKA, VEČNI ZAROČENEC, se je spomnil na vojaška leta in na Pisma Mileni, ki so ga napolnjevala z notranjim mirom ter mu vračala veselje.
Besede onih dveh so vse bolj vdirale vanj.
»Vstanem pa grem,« je sklenil.
Iz torbe je privlekel denarnico. Manjkalo mu je nekaj centov, zato je vzel bankovec in si ga zatlačil v žep.
»Pozabili ste knjigo!« je za njim zaklicala temnolasa.
Obrnil se je.
»Hvala. Sem pa res pozabljiv. Leta so tu Vama lahko naročim še enkrat?« je vprašal ter vzel knjigo.
»Pa midve vam?«
»Velja. Pravzaprav se mi še ne mudi. Hotel sem prebrati celo poglavje, pa v njem ni tega, kar sem pričakoval,« je odvrnil in vtaknil knjigo v torbo.
»Kaj bi moralo biti v njej?« sta ga skoraj hkrati vprašali.
»Spomin na Pisma Mileni,« je odvrnil.
»Kako je pa naslov?« je vprašala svetlolasa.
»Naslov je Kafka, večni zaročenec,« je odvrnil.
»Potem pa to niso pisma Mileni,« je pripomnila temnolasa.
»Drži. Toda zelo težko bi vama razložil, za kaj gre.«
»Zakaj?« V čem je skrivnost?«
»Nobene skrivnosti ni. Popeljal bom vaju malo naokoli, da se bistvo te uganke, ne bo izgubilo v megli, še preden bi ga sploh uzrli.«
»Prav. Kar izvolite.«
Začutil je radovednost.
»Še ni dolgo, ko sem ženi pripravil gobe, za katere je pred nekaj dnevi pisalo v časopisu, da so se z njimi štirje ljudje smrtno zastrupili.«
»Ali je umrla?« sta izstrelili druga za drugo.
»Vidita, že po prvem stavku je nastala zmešnjava. Ne, ni umrla.«
»V bolnico na črpanje želodca je pa najbrž šla,« sta skušali uganiti.
»Ne eno ne drugo,«
»Torej ste si izmislili, izmislili,« sta ga skoraj hkrati prekinili.
»Ne, pripravil sem ji te gobe in jo šele proti koncu opozoril nanje. Pa jih je vseeno pojedla.«
»Zdaj pa nama nič več ni jasno. Ali imate naju za norca ali pa sami ne veste, kaj berete.«
»Kako bi ne vedel. Saj sem gobar, ki pozna večino naših gob. No, pa naj bo, da vaju ne bom predolgo mučil s temi norimi gobami.
Gre za vitezovko ali rumeno kolobarnico, ki je pogojno užitna. Lahko jo jemo v manjših količinah ali mešamo z drugimi gobami. Tudi vlagamo v kis. Toda če jih pojemo preveč, ali če jih jemo prepogosto, so lahko smrtne. Žena je to vedela. Videla je, da na krožniku prevladujejo druge vrste, da je teh bolj malo,« je pojasnil.
»Zakaj pa niste tega takoj povedali?«
»Saj sta me že po prvem stavku prekinili.«
»Še vedno pa ne veva kakšno zvezo imajo te gobe s Pismi Mileni?« je dodala svetlolasa.
»Imajo. Pa še kako imajo. Vidve ne poznata razmer pri vojakih. Razlike v letih. Takrat sem jih imel okoli dvajset, zdaj jih imam štirideset več. Vse okoliščine bi morali poznati, da bi razumeli, za kaj gre,« je odvrnil.
»Za okoliščine ni časa,« je rekla svetlolaska in si popravila sponko pasa na hlačah, ki se ji je premaknila proti boku.
»Kje smo že ostali?«
»Pri vprašanju, kaj ste brali. Ali Pisma Mileniali Kafka, večnega zaročenca.
»Ja, saj res. Bral sem oboje.«
»Kako? Saj imate le -zaročenca,« sta posegli obe hkrati.
»Drži. Toda v njem tudi o Pismih Mileni,« je odvrnil.
»Torej niste brali pisem, temveč razlago,« je pripomnila temnolasa.
»Zdaj sta pa že bližje.«
»Vidite. Gre tudi brez okoliščin.«
»Če sta s tem odgovorom zadovoljni, se strinjam.«
»Rekli ste, da bi vas razlaga morala spomniti na pisma,« je rekla svetlolasa.
»Natanko tako.«
»Pa vas ni. Zakaj?«
»Ne vem. Najbrž sem bil takrat drug človek,« je odvrnil.
»Najbrž bo res,« sta sklenili hkrati in dvignili kozarca, ki ju je natakarica ravno postavila na mizo.
Tudi on je dvignil svojega in nazdravil. Po nekaj požirkih je začutil podobno olajšanje, kot ga je pri vojakih po branju Pisem Mileni.
1 DPO – družbeno politično obrazovanje
2 ABHO – atomsko biološka hemijska obrana.
