S poezijo se ukvarjam kot amaterka. Kljub temu, da uživam ob prebiranju haiku, se doslej s to zvrstjo poezije nisem posebej ukvarjala. Zato je pričujoče besedilo treba razumeti kot vtis običajnega japonskega bralca in nikakor ne kakšnega strokovnjaka.
Ko na zahodu nanese beseda na haiku, je večkrat slišati naslednjo primerjavo: »Haiku je kot trenutni posnetek.« Ali res? Ali je vse skupaj res samo trenutni posnetek? O tem si nisem čisto na jasnem – mogoče ja, mogoče ne. Vprašanje je, kaj naj bi izrazila ta primerjava – trenutni posnetek. Ali je s tem mišljeno nasprotje od panoramskega posnetka, ki naj bi prikazal neko zaključeno celoto z mnogimi podrobnostmi? Ali pa se s to primerjavo samo poudarja omejen okvir haiku pesmi, pri kateri je praviloma treba upoštevati shemo 5-7-5 zlogov? Če velja slednje, potem gre pri tem za preveč enostransko dojemanje haiku poezije in sicer zgolj na podlagi oblike, pri čemer se docela zanemari njen vsebinski vidik in hkrati prezre ozadje nastajanja pesmi: motiv, pesnikova osebnost, njegov odnos do življenja in še kaj. Za pesnjenje je potreben motiv oziroma dovolj močan vtis. Oblika 5-7-5 zlogov je samo okvir ali posoda, v katero je treba spraviti vsebino. Hrana se servira na krožniku in vino se naliva v kozarce, vendar pa bi morala biti naša pozornost namenjena bolj hrani kot krožnikom in bolj vinu kot kozarcem, ali ne?
In tukaj se ponovno vprašam: »Ali je haiku kot trenutni posnetek?« Vse bolj se nagibam k odgovoru: »Ne.« Izraz »trenutni posnetek« vse preveč spominja na moderne priročne digitalne fotoaparate ali pametne telefone, s katerimi se lahko povprek slika nešteto posnetkov, dokler se eden ne posreči in potem vzkliknemo: »Tale je ta pravi!« No, sicer je tudi to način, kako priti do dobrega posnetka, vendar pa prav gotovo nima dosti skupnega s haiku, zlasti ne v njegovi izvorni japonski obliki. Le-tega bi raje opredelila kot »scenski portret«. Besedna preslikava scene, kot jo doživlja avtor, se ne samo preslika v domišljijo bralca, ampak v njej oživi. Torej ne gre za statični portret, ampak utrinek življenja v določenem trenutku.
Doslej sem vselej zaznavala bistvene razlike med Zahodno in japonsko haiku poezijo. Pod izrazom »Zahodni« je mišljen zlasti haiku z angleško govorečega jezikovnega področja. Tokrat pa sem na svoje veliko presenečenje spoznala evropskega avtorja, katerega haiku se v vsebinskem smislu praktično ne razlikuje od izvorne japonske poezije. Ob prebiranju »Haiku Lungomarem« naletim na izraze, kot na primer: »stari galeb«, »oguljen pes«, »lačni maček« ter scene kot deček na trampolinu, metulji v avtobusu, obrazi mimoidočih, razigrana deklica in podobno. Vse to v povezavi z opisi naravnih pojavov, kot so dež, burja, poletno svitanje, jesensko nebo ali nevihtni dnevi ustvarja vzdušje dinamičnega scenskega portreta. Prav vsak haiku je droben trenutek vsakdanjega življenja, za vselej ujet v pesmi. Občudujem avtorjevo dojemljivost za na videz nepomembne, celo banalne podrobnosti, kot na primer »polomljena bergla«, »travniški cvet« in podobno, torej stvari, ki v sodobnem življenjskem ritmu pri večini ne vzbujajo nobene pozornosti.
Haiku Jadrana Zalokarja v meni vzbuja močne sugestije. Na primer, ob prebiranju pesmi »sneži močneje - / stari galeb utrujen / od sklapljanja kril« pred menoj oživi podoba zimskega dne in si zaželim iti na sprehod v močnem sneženju. Ali pa haiku »umik poletja / nebo v barvah / mavrice«. V njem avtor združi sicer za poezijo zelo običajna in celo nekoliko obrabljena izraza »poletje« in »mavrica« v čisto novo in svežo kombinacijo, ki poudari edinstvenost te pesmi. Omenila bi še tretji haiku, ki je name naredil poseben vtis: »sveže pihlja / mlada mama v hrib / potiska voziček«. Tukaj avtor iz vsakdanjega prizora ustvari čisto posebno razpoloženjsko podobo.
Zalokarjev haiku me tako rekoč posrka vase. Ko prebiram »ob starem zidu / sva delila spomine / skodelica kave in jaz«, se naenkrat znajdem v prostoru za isto mizo z avtorjem in haiku se prelevi iz scenskega portreta v tridimenzionalno podobo. Tako postopno hodim dalje, od enega do drugega haiku-ja, skupaj z avtorjem vzdolž morja (lungomare).
Kar me najbolj prevzame pa je avtorjev odnos do življenja, torej do vsega, kar zaznava okoli sebe: ljudi, živali, rastline, naravne pojave in stvari. Opisuje vsakdanje, navadne pojave, ki pa v njegovih pesmih niso »navadni«, ampak v vsakem od njih osvetli njegovo svojstvo, torej mu pripiše lastno edinstvenost in mu hkrati ustvari osebnost. S sprejemanjem in spoštovanjem vsega živega in neživega sveta v njegovi trajni spremenljivosti avtor dokazuje izjemno razumevanje in duhovno širino. To pa je samo bistvo haiku poezije, kot so jo zasnovali japonski pesniki 17. in 18. stoletja.
Ko sem prejela zbirko »Haiku lungomarem«, nisem mogla zaspati, dokler nisem vsake pesmi posebej večkrat prebrala. In potem sem o njih razmišljala in ob tem razmišljanju utonila v spanec. Že naslednji dan sem se lotila prevajanja v japonščino, čeprav nisem ravno izvedena v jezikoslovju. Bolj mi je bilo do tega, da bi Zalokarjev haiku v celoti razumela in dojela. Potem se mi je nenadoma odprl čisto nov pogled na haiku in sicer kot »tridimenzionalno živo podobo«. Počutila sem se, kot da je duh velikanov haiku poezije iz preteklih stoletij ponovno oživel zdaj in tukaj, v našem času in prostoru.
Za vse to doživetje se iz srca zahvaljujem najprej avtorju Jadranu Zalokarju ter spoštovanemu Marjanu Pungartniku, ki mi je prijazno podaril to knjižico in mi s tem omogočil vstop v ta čudoviti svet.
S poezijo se ukvarjam kot amaterka. Kljub temu, da uživam ob prebiranju haiku, se doslej s to zvrstjo poezije nisem posebej ukvarjala. Zato je pričujoče besedilo treba razumeti kot vtis običajnega japonskega bralca in nikakor ne kakšnega strokovnjaka.
Ko na zahodu nanese beseda na haiku, je večkrat slišati naslednjo primerjavo: »Haiku je kot trenutni posnetek.« Ali res? Ali je vse skupaj res samo trenutni posnetek? O tem si nisem čisto na jasnem – mogoče ja, mogoče ne. Vprašanje je, kaj naj bi izrazila ta primerjava – trenutni posnetek. Ali je s tem mišljeno nasprotje od panoramskega posnetka, ki naj bi prikazal neko zaključeno celoto z mnogimi podrobnostmi? Ali pa se s to primerjavo samo poudarja omejen okvir haiku pesmi, pri kateri je praviloma treba upoštevati shemo 5-7-5 zlogov? Če velja slednje, potem gre pri tem za preveč enostransko dojemanje haiku poezije in sicer zgolj na podlagi oblike, pri čemer se docela zanemari njen vsebinski vidik in hkrati prezre ozadje nastajanja pesmi: motiv, pesnikova osebnost, njegov odnos do življenja in še kaj. Za pesnjenje je potreben motiv oziroma dovolj močan vtis. Oblika 5-7-5 zlogov je samo okvir ali posoda, v katero je treba spraviti vsebino. Hrana se servira na krožniku in vino se naliva v kozarce, vendar pa bi morala biti naša pozornost namenjena bolj hrani kot krožnikom in bolj vinu kot kozarcem, ali ne?
In tukaj se ponovno vprašam: »Ali je haiku kot trenutni posnetek?« Vse bolj se nagibam k odgovoru: »Ne.« Izraz »trenutni posnetek« vse preveč spominja na moderne priročne digitalne fotoaparate ali pametne telefone, s katerimi se lahko povprek slika nešteto posnetkov, dokler se eden ne posreči in potem vzkliknemo: »Tale je ta pravi!« No, sicer je tudi to način, kako priti do dobrega posnetka, vendar pa prav gotovo nima dosti skupnega s haiku, zlasti ne v njegovi izvorni japonski obliki. Le-tega bi raje opredelila kot »scenski portret«. Besedna preslikava scene, kot jo doživlja avtor, se ne samo preslika v domišljijo bralca, ampak v njej oživi. Torej ne gre za statični portret, ampak utrinek življenja v določenem trenutku.
Doslej sem vselej zaznavala bistvene razlike med Zahodno in japonsko haiku poezijo. Pod izrazom »Zahodni« je mišljen zlasti haiku z angleško govorečega jezikovnega področja. Tokrat pa sem na svoje veliko presenečenje spoznala evropskega avtorja, katerega haiku se v vsebinskem smislu praktično ne razlikuje od izvorne japonske poezije. Ob prebiranju »Haiku Lungomarem« naletim na izraze, kot na primer: »stari galeb«, »oguljen pes«, »lačni maček« ter scene kot deček na trampolinu, metulji v avtobusu, obrazi mimoidočih, razigrana deklica in podobno. Vse to v povezavi z opisi naravnih pojavov, kot so dež, burja, poletno svitanje, jesensko nebo ali nevihtni dnevi ustvarja vzdušje dinamičnega scenskega portreta. Prav vsak haiku je droben trenutek vsakdanjega življenja, za vselej ujet v pesmi. Občudujem avtorjevo dojemljivost za na videz nepomembne, celo banalne podrobnosti, kot na primer »polomljena bergla«, »travniški cvet« in podobno, torej stvari, ki v sodobnem življenjskem ritmu pri večini ne vzbujajo nobene pozornosti.
Haiku Jadrana Zalokarja v meni vzbuja močne sugestije. Na primer, ob prebiranju pesmi »sneži močneje - / stari galeb utrujen / od sklapljanja kril« pred menoj oživi podoba zimskega dne in si zaželim iti na sprehod v močnem sneženju. Ali pa haiku »umik poletja / nebo v barvah / mavrice«. V njem avtor združi sicer za poezijo zelo običajna in celo nekoliko obrabljena izraza »poletje« in »mavrica« v čisto novo in svežo kombinacijo, ki poudari edinstvenost te pesmi. Omenila bi še tretji haiku, ki je name naredil poseben vtis: »sveže pihlja / mlada mama v hrib / potiska voziček«. Tukaj avtor iz vsakdanjega prizora ustvari čisto posebno razpoloženjsko podobo.
Zalokarjev haiku me tako rekoč posrka vase. Ko prebiram »ob starem zidu / sva delila spomine / skodelica kave in jaz«, se naenkrat znajdem v prostoru za isto mizo z avtorjem in haiku se prelevi iz scenskega portreta v tridimenzionalno podobo. Tako postopno hodim dalje, od enega do drugega haiku-ja, skupaj z avtorjem vzdolž morja (lungomare).
Kar me najbolj prevzame pa je avtorjev odnos do življenja, torej do vsega, kar zaznava okoli sebe: ljudi, živali, rastline, naravne pojave in stvari. Opisuje vsakdanje, navadne pojave, ki pa v njegovih pesmih niso »navadni«, ampak v vsakem od njih osvetli njegovo svojstvo, torej mu pripiše lastno edinstvenost in mu hkrati ustvari osebnost. S sprejemanjem in spoštovanjem vsega živega in neživega sveta v njegovi trajni spremenljivosti avtor dokazuje izjemno razumevanje in duhovno širino. To pa je samo bistvo haiku poezije, kot so jo zasnovali japonski pesniki 17. in 18. stoletja.
Ko sem prejela zbirko »Haiku lungomarem«, nisem mogla zaspati, dokler nisem vsake pesmi posebej večkrat prebrala. In potem sem o njih razmišljala in ob tem razmišljanju utonila v spanec. Že naslednji dan sem se lotila prevajanja v japonščino, čeprav nisem ravno izvedena v jezikoslovju. Bolj mi je bilo do tega, da bi Zalokarjev haiku v celoti razumela in dojela. Potem se mi je nenadoma odprl čisto nov pogled na haiku in sicer kot »tridimenzionalno živo podobo«. Počutila sem se, kot da je duh velikanov haiku poezije iz preteklih stoletij ponovno oživel zdaj in tukaj, v našem času in prostoru.
Za vse to doživetje se iz srca zahvaljujem najprej avtorju Jadranu Zalokarju ter spoštovanemu Marjanu Pungartniku, ki mi je prijazno podaril to knjižico in mi s tem omogočil vstop v ta čudoviti svet.
